Na podlagi 28. člena Zakona o javni
rabi slovenščine (Uradni list RS, št. 86/04 in 8/10) in 109. člena Poslovnika
državnega zbora (Uradni list RS, št. 92/07 – uradno prečiščeno besedilo in
105/10) je Državni zbor na seji dne 15. julija 2013 sprejel
RESOLUCIJO
o Nacionalnem programu za jezikovno
politiko 2014–2018 (ReNPJP14–18)
1 Uvod
1.1 Izhodišče in ocena stanja
Celovita študija o jezikovnopolitičnem
stanju v času pred pripravo Nacionalnega programa za jezikovno politiko iz
različnih vzrokov ni bila opravljena. Zadnja celovita analiza je tako še vedno
prikaz jezikovnega stanja, ki je kot dodatek priložen Nacionalnemu programu za
jezikovno politiko 2007–2011.
Spremembam, do katerih je prihajalo glede
na jezikovnopolitično stanje, opisano v omenjenem dodatku, lahko deloma sledimo
na podlagi nekaterih posamičnih študij, ki jih je naročila Služba za slovenski
jezik – še posebej na podlagi študije Pregled uresničevanja predvidenih
ukrepov in nalog za doseganje resolucijskih ciljev (s socio-kulturološko
razčlembo učinkov uresničevanja) glede na nosilce, roke in proračunske
možnosti, z določitvijo danih in za merilo uporabnih kazalnikov – ter
nekaterih manjših raziskav, ki so bile v tem času objavljene v strokovni in
znanstveni literaturi.
Ker bo najpozneje do sprejetja naslednjega
nacionalnega programa za jezikovno politiko potreben nov celovit vpogled v
jezikovnopolitično stanje v Republiki Sloveniji, je v ta dokument vključenih
več ukrepov, ki bodo omogočili izdelavo ustreznih študij, Služba za slovenski
jezik pa bo poskrbela tudi za izdelavo novega celovitega pregleda slovenske
jezikovne situacije, ki bo na voljo najpozneje leto dni pred začetkom izdelave
novega nacionalnega programa za jezikovno politiko.
Kar se tiče sprememb na področju
zakonodaje, lahko izpostavimo dve:
-
Leta 2008 je bila sprejeta Uredba o potrebnem znanju slovenščine za
posamezne poklice oziroma delovna mesta v državnih organih in organih
samoupravnih lokalnih skupnosti ter pri izvajalcih javnih služb in nosilcih
javnih pooblastil.
-
V letu 2010 je pristojna Služba za slovenski jezik pripravila strokovne
podlage za spremembo Zakona o javni rabi slovenščine. Spremembe je bilo treba
napraviti predvsem zaradi prakse sodišč Evropske unije in načela prostega
pretoka ljudi, blaga in storitev, in sicer v točkah, ki sta izrecno zahtevali
uporabo slovenskega jezika pri označevanju izdelkov in oglaševanju izdelkov in
storitev. S spremembo zakona je bilo namesto njiju uveljavljeno ohlapnejše
določilo o »zlahka razumljivem jeziku«. Zakon je bil dopolnjen tudi v 2. členu,
saj sta bila s področja pravne regulacije izvzeta jezik umetnosti in jezik
verskih obredov.
Služba za slovenski jezik objavlja področne
zakone, ki poleg Ustave Republike Slovenije in Zakona o javni rabi slovenščine
vsebujejo določbe o rabi jezika, na spletnih straneh MK.
Kar se tiče finančnih sredstev, namenjenih
izvajanju Resolucije o nacionalnem programu za jezikovno politiko 2007–2011, je
bilo mogoče celovito slediti zgolj sredstvom za jezikovno politiko, ki so bila
letno zagotavljana v proračunu Ministrstva za kulturo na podlagi pristojnosti
tega ministrstva in proračunu nekdanje Službe Vlade RS za evropske zadeve
oziroma Službe Vlade RS za razvoj in evropske zadeve. Aktivnosti, ki so jih
izvajale služba (sektor) za slovenski jezik ter druge notranje organizacijske
enote v ministrstvu samem, so bile financirane iz rednih in drugih namenskih
sredstev ministrstva. Aktivnosti, ki jih služba oziroma ministrstvo ni moglo
izvesti z lastnimi zmogljivostmi, so izvajali zunanji izvajalci, zanje pa so bila
zagotovljena finančna sredstva na posebni proračunski postavki. Njihov
(omejeni) obseg pa ni v nobenem letu veljavnosti dosedanje resolucije omogočal
izvedbe vseh z njo predvidenih aktivnosti. Na podlagi Zakona o javni rabi
slovenščine, zakonov o izvrševanju proračunov Republike Slovenije za posamezna
leta ter vsakoletnih sklepov pristojnega ministra o (so)financiranju dejavnosti
Ministrstva za kulturo pri uresničevanju nalog iz Resolucije o nacionalnem
programu za jezikovno politiko 2007–2011 je v omenjenih letih pristojna služba
(prej sektor) izvedla ustrezne postopke za izbiro izvajalcev predvidenih
aktivnosti, pri čemer je uporabila tudi predpise s področja javnega naročanja.
V obdobju 2007–2011 je bilo za izvajanje Resolucije v okviru Ministrstva za kulturo
porabljenih 364.109 evrov, v okviru nekdanje Službe Vlade RS za evropske zadeve
pa 32.400 evrov.
Kljub pomanjkanju celostne analize stanja
sta v zadnjih letih tako stroka kot politika na ravni strateških načrtov za
druga specialna področja prepoznali nekaj izzivov, ki jih pričujoči program
poskuša celostno naslavljati. V nadaljevanju se bomo osredotočili na področji
jezikovnega izobraževanja in jezikovne opremljenosti, ki sta na ravni ciljev in
ukrepov najbolj natančno obdelani.
Jezikovno izobraževanje je kompleksno
področje jezikovne politike. Pričujoča resolucija poskuša parcialne akcije (na
primer na področju tujih jezikov, katerih rezultati so izkazani v mednarodno
primerljivem merilu, prim. Prva evropska raziskava o jezikovnih zmožnostih:
zaključno poročilo; Evropska komisija, junij 2012) sinergično povezati v
usklajeno celoto s skupnim prizadevanjem za ustvarjanje pogojev do dostopa do
znanja jezikov. Cilj teh prizadevanj mora biti zagotavljanje enakopravne
družbene participacije za vse govorce in govorke,1 tako v znotraj,
kot medkulturnem kontekstu. Osrednja jezikovnopolitična pozornost na področju
jezikovnega izobraževanja velja slovenščini v Republiki Sloveniji. Učenje
slovenščine kot prvega jezika je dolgo veljalo za dejavnost, ki jo ustrezno
načrtujejo, usmerjajo in evalvirajo predstavniki didaktične stroke in pristojne
inštitucije. V zadnjih letih pa so vse glasnejši tudi nekateri drugi
zainteresirani predstavniki širše slovenistike, ki opozarjajo na potrebo po
večji vključenosti zainteresiranih deležnikov (Za premislek o učnih načrtih za
pouk slovenščine, Delo, 4. december 2010, 25 podpisnikov), pri čemer
opozarjajo na pomanjkanje raziskav, neodvisnega spremljanja učnih načrtov,
usklajenost terminologije in metodike poučevanja slovenščine in tujih jezikov
ter potrebe po znotraj- in medpredmetnem povezovanju. Rezultati mednarodne
raziskave Pisa, ki so bili objavljeni leta 2010, so potrdili podpovprečne
rezultate slovenskih petnajstletnikov s področja bralne pismenosti med 66
državami OECD in partnericami, zlasti z vidika najvišjih zmožnosti. Bralna
pismenost je v okviru raziskave opredeljena kot posameznikova sposobnost
razumevanja, uporabe in razmišljanja o napisanem besedilu, za doseganje
določenih namenov, razvijanje posameznikovega znanja in zmožnosti ter
sodelovanje v družbi, zato presega pouk slovenščine, je pa z njim vendarle
tesno povezana, saj ravno pri pouku slovenščine ozaveščamo učence o različnih
bralnih strategijah, vzgajamo potrebo po branju umetnostnih besedil ipd.
Nacionalna strokovna skupina za pripravo Bele knjige o vzgoji in izobraževanju
v Republiki Sloveniji je izpostavila primerljivost na ravni kriterijev, ne le
vsebin: »Če želimo doseči mednarodno primerljivo izobraženost naših učencev,
moramo poleg mednarodno usklajenih učnih načrtov in standardov znanja doseči
tudi mednarodno usklajenost kriterijev ocenjevanja znanja, seveda s tistimi
državami, s katerimi se želimo primerjati.« Na tem področju se vzpostavlja
javna strokovna debata (tematska številka Jezika in slovstva o zunanjem
preverjanju znanja iz slovenščine kot prvega jezika v osnovni in srednji šoli,
št. 1–2, 2012), ki jo je treba spodbujati, vključno z raziskavami, ki bodo
poiskale slabosti, prednosti in izzive našega sistema jezikovnega izobraževanja
s poudarkom na pismenosti. Nizka stopnja pismenosti je družbeni problem z zelo
velikimi posledicami za prizadevanja in strategije na področju javnega zdravja,
zaposlovanja, digitalne udeležbe, e-upravljanja, civilne udeležbe, revščine in
socialne vključenosti, ugotavlja tudi posebna Strokovna skupina EU na visoki
ravni za pismenost, katere priporočila so povzeta v sklepu Sveta EU o
pismenosti z dne 26. novembra 2012. V tem smislu je pomembno spodbujati in
razvijati prav vse vidike pismenosti, s posebno občutljivostjo tudi razvijanje
jezikovne zmožnosti manjšin, vključenost govorcev s posebnimi potrebami in
otrok priseljencev. O pomanjkljivem sistemu jezikovne integracije slednjih
opozarjata stroka in tudi politika na ravni strateških dokumentov že dalj časa
(Knez: Jezikovno vključevanje (in izključevanje) otrok priseljencev, Zbornik
Obdobja 28, Ljubljana 2009, Medvešek in Bešter: Migrantski otroci in učenje
slovenščine v slovenskem izobraževalnem sistemu, Uporabno jezikoslovje 9–10,
Ljubljana 2011; Strategija vključevanja otrok, učencev in dijakov migrantov v
sistem vzgoje in izobraževanja v RS, kolegij ministra MŠŠ 2007, Bela knjiga o
vzgoji in izobraževanju v RS, MŠŠ, Ljubljana 2011). Pri jezikovnem
izobraževanju je treba celostno načrtovati in spremljati celotno vertikalo,
vključno z jeziki v visokem šolstvu, o čemer v zadnjih letih potekajo živahne
razprave stroke, kako namreč uravnotežiti težnjo po odličnosti (ena od poti je
gotovo premišljena internacionalizacija) na eni strani in skrb za razvoj
krepitev slovenščine tudi na tem področju na drugi strani (Starc (ur.):
Akademski jeziki v času globalizacije, Univerza na Primorskem, Koper 2012).
Slovenska jezikovna politika bi morala s posebno pozornostjo obravnavati tudi
učenje slovenščine kot sosedskega jezika (za Italijane, Avstrijce, Madžare in
Hrvate). To bi bilo pomembno tudi za premagovanje nerazumevanja in težav, s
katerimi se na marsikaterem odseku obmejnega pasu sosednjih držav srečujejo
pripadniki avtohtone slovenske narodne manjšine (v vseh štirih sosednjih državah).
Šengensko odprtost državnih meja bi bilo mogoče bolj izrabiti za uveljavljanje
kulturnopolitične vizije skupnega slovenskega kulturnega prostora. Čeprav se
stanje po vstopu Slovenije v EU postopoma izboljšuje (ugled slovenščine kot
enega izmed uradnih jezikov EU), v nekaterih primerih še ni zadostnega
napredka, na primer glede nerednega financiranja slovenskih kulturnih in
izobraževalnih ustanov v Italiji, reševanja jezikovnega položaja porabskih Slovencev
na Madžarskem na področju šolstva ipd.
Na področju jezikovne opremljenosti ravno
tako ugotavljamo izzive, ki so potrebni hitrega in učinkovitega ukrepanja. V
publikaciji Strokovni posvet o novem slovarju slovenskega jezika (Založba ZRC
2009), katere soizdajatelja sta SAZU in ZRC SAZU, je bila že leta 2009 v uvodu
poudarjena potreba po izdelavi novega slovarja slovenskega jezika: »Slovenska
strokovna in laična javnost namreč soglašata, da naš jezik nujno potrebuje nov
slovar, saj je od izida zadnje knjige Slovarja slovenskega knjižnega jezika
minilo že 17 let, od pripravljalnih in konceptualnih del zanj pa že pol
stoletja, poleg tega se današnji čas razlikuje od časa nastajanja tega slovarja
po družbenem in ekonomskem redu, kar je deloma vplivalo tudi na vrednostni
sistem naroda, in po bliskovitem vzponu sodobnih tehnologij.« Kot ena od
prioritet je bila torej v času veljave pretekle resolucije prepoznana potreba
po izdelavi novega enojezičnega slovarja slovenskega jezika, ki bo prilagojen
novim družbenim in tehnološkim okoliščinam. Na področju standardizacije je bila
izpostavljena predvsem potreba po prilagajanju pravopisnih priročnikov novi
stvarnosti: »Narava vprašanj sodobne javnosti, ki jih je mogoče opazovati tudi
v spletnih svetovalnicah in forumih, kaže na dejanske pomanjkljivosti
obstoječih pravil, saj je vse manj vprašanj povezanih z interpretacijo
obstoječe kodifikacije in vse več težav povezanih z novimi položaji rabe«
(Sodobni pravopisni priročnik med normo in predpisom, Založba ZRC 2011). Poleg
tega so strokovnjaki na tem področju pogrešali boljšo organiziranost stroke in
institucionalno podporo, ki bi omogočila širši konsenz glede standardizacijskih
vprašanj: »Za celostno preureditev in prenovo pravopisnih pravil bi bilo treba
upoštevati najširši krog jezikovnih uporabnikov, organizirati vseslovenski
znanstveni posvet glede sprememb v standardizaciji in v tem okviru oblikovati
delovno telo, ki bi sodelovalo pri izdaji posodobljenih pravopisnih pravil«
(ibid.).
Na področju jezikovnih tehnologij je bila v
okviru evropskega raziskovalnega projekta META-NET opravljena primerjalna
analiza razvitosti jezikovnih virov in tehnologij za slovenščino v primerjavi z
drugimi evropskimi jeziki (Slovenski jezik v digitalni dobi, Springer 2012), ki
je pokazala, da pri slovenščini »manjkajo vsi viri in orodja za naprednejše
procesiranje, kot je razločevanje pomenov, prepoznavanje argumentne strukture
ali pomenskih vlog, razreševanje anaforičnih razmerij, prepoznavanje strukture
ali koherentnosti besedila, retorične strukture, analize argumentacije,
besedilnih vzorcev ali tipov, multimedijskega luščenja podatkov, večjezičnega
luščenja podatkov itd.« Na področju govornih tehnologij »je sinteza govora
trenutno najbolj razvita tehnologija. Razpoznava govora je omejena na povsem
osnovne aplikacije in orodja. Splošna dostopnost orodij in virov pri govornih
tehnologijah je relativno nizka.« Študija kot problematičen del izpostavlja
»obsežnost vseh virov«, poleg tega zlasti to, da »manjka tudi skupna
infrastruktura za hranjenje, vzdrževanje in distribucijo izdelanih virov in
orodij ter skupna organizacijska platforma za sodelovanje akterjev na tem
področju.«
Potrebo po vzpostavitvi infrastrukture za
jezikovne vire in tehnologije potrjuje tudi Načrt razvoja raziskovalnih infrastruktur
2011–2020, ki ga je Vlada RS sprejela aprila 2011. V okviru družboslovnih in
humanističnih raziskovalnih infrastruktur je izpostavljena infrastruktura
CLARIN kot »idealno okolje tako za razvoj slovenskih jezikovnih virov in
orodij, ki bi bili zaradi mednarodnega sodelovanja bolj standardizirani in
večkratno uporabni, sodelovanje s strokovnjaki za tehnološko bolj podprte
jezike in izobraževanje raziskovalcev na tem področju pa omogoča pretok znanja
o teh tehnologijah.«
1.2 Okvir nacionalnega programa za jezikovno
politiko
Sodobna slovenska jezikovna situacija
zahteva premišljeno in dejavno jezikovno politiko, ki upošteva zgodovinske
danosti in tradicijo, hkrati pa opravlja nove naloge in dosega nove cilje v
sodobnih razmerah. Razvojno naravnana jezikovna politika temelji na
prepričanju, da so slovenska država, slovenski jezik in slovenska jezikovna
skupnost vitalne in dinamične pojavnosti, ki naj se nadalje razvijajo in
krepijo. Na področjih, ki potrebujejo za ohranjanje obsega, vitalnosti in
dinamičnosti slovenskega jezika še posebno skrb, pa je potrebno zagotavljati
ukrepe, ki bodo stanje po potrebi izboljševale.
Bistveni del uresničevanja temeljnih
človekovih pravic je tudi pravica posameznikov in posameznic do rabe svojega
jezika in do povezovanja v jezikovne skupnosti. Ob tem mora slovenska jezikovna
politika z ustreznimi ukrepi poskrbeti, da bo slovenščina pri domačih govorcih
ostajala prevladujoča prostovoljna izbira v čim večjem obsegu zasebne in javne
rabe, kjer in kolikor izkušnje kažejo, da so nekateri govorci slovenščine
pripravljeni svoj materni jezik neupravičeno zapostavljati, pa se ne sme
apriorno odpovedovati možnosti zavezujočega pravnega predpisovanja rabe v
določenih jezikovnih položajih. Še pomembneje za nadaljnjo vitalnost in
krepitev položaja slovenščine pa je pri govorcih slovenščine uzavestiti njeno
polnofunkcionalnost ter s sistematičnim razvijanjem veščin, spretnosti in
vednosti o sistemskih izraznih možnostih, ki jih ponuja slovenščina, vzgajati
in spodbujati suverene, samozavestne in motivirane uporabnike slovenskega
jezika, hkrati pa ga temeljiteje opremiti z vsem, kar za svoje delovanje
potrebujejo vsi sodobni javni jeziki in njihovi govorci.
Slovenska jezikovna politika se zaveda
posebne odgovornosti, ki jo ima do Slovencev zunaj meja Republike Slovenije,
hkrati pa upošteva vse govorce, ki jim slovenščina ni materni jezik: pripadnike
madžarske in italijanske narodne skupnosti, romske skupnosti, priseljence ter
vse druge, ki prihajajo ali želijo prihajati znotraj ali zunaj meja Republike
Slovenije v stik s slovenskim jezikom. Spodbuja učenje in rabo slovenskega
jezika na vseh ravneh ter za vse ciljne skupine, hkrati pa sistematično skrbi
za čim boljši sistem poučevanja tujih jezikov in njihovo ustrezno razpršenost
glede na kulturnocivilizacijske in gospodarske potrebe Republike Slovenije.
S še posebno občutljivostjo skrbi za
govorce s posebnimi potrebami. V tem okviru je zaradi specifike njihovega
sporazumevanja posebna skrb namenjena gluhim (slovenskemu znakovnemu jeziku kot
prvemu jeziku večine gluhih), pa tudi vsem drugim osebam s posebnimi potrebami:
slepim in slabovidnim (besedilom v brajici ter informacijski komunikacijski
tehnologiji, namenjeni slepim in slabovidnim osebam), osebam s specifičnimi
motnjami (kot so disleksija, slabše bralne in učne zmožnosti, govorno-jezikovne
motnje ipd.) ter osebam z motnjo v duševnem razvoju.
Pomemben vidik uresničevanja jezikovnih
pravic je tudi vzpostavljanje pogojev za strpno in spoštljivo sporazumevanje.
Republika Slovenija na vseh področjih javnega življenja (izobraževanje, mediji,
gospodarstvo itd.) z različnimi mehanizmi, spodbujevalnimi in normativnimi,
skrbi za modus sporazumevanja, ki zagotavlja vsem družbenim skupinam enakopravno
participacijo v družbi (neseksistična raba jezika, spoštovanje kulturne
raznolikosti na ravni jezika ipd.).
Posebno pozornost namenja tudi prednostim
in izzivom, ki jih prinaša dejstvo, da je slovenščina uradni jezik Evropske
unije.
Slovenska jezikovna politika mora v
naslednjem programskem obdobju zagotoviti ustrezen institucionalni in
programski okvir za izdelavo takih jezikovnonačrtovalnih korakov, ki bodo
dogovorno, strokovno kakovostno in operativno učinkovito uresničili postavljene
načelne cilje. Zato jezikovnopolitični program predvideva kot začetni izvedbeni
korak za dosego ciljev oblikovanje dveh med seboj usklajenih, samostojnih in
celovitih jezikovnonačrtovalnih nacionalnih dokumentov:
1) Akcijskega načrta za jezikovno izobraževanje,
2) Akcijskega
načrta za jezikovno opremljenost.
Program jezikovnega izobraževanja
predvideva že Zakon o javni rabi slovenščine v 13. členu; potreba po drugem
programu pa je utemeljena vsebinsko in izhaja iz strokovnih izkušenj pri
spremljanju in usmerjanju slovenske jezikovne situacije.
Akcijska načrta se pripravita tako, da
minister, pristojen za kulturo, v sodelovanju z ministrom, pristojnim za
izobraževanje in znanost, najpozneje v dveh mesecih po sprejetju Resolucije v
Državnem zboru imenuje delovni skupini, ki ju sestavljajo predstavniki javnih
raziskovalnih in strokovnih zavodov ter civilnodružbenih in drugih teles,
dejavnih na programskem področju, in predstavniki državnih organov kot nosilcev
jezikovnopolitičnih ukrepov. Skupini najpozneje v enem letu od imenovanja
pripravita akcijska načrta, ki ju nato po ustreznih postopkih sprejme Vlada
Republike Slovenije. Za koordinacijo priprave akcijskih načrtov in delovanja
delovnih skupin skrbi Služba za slovenski jezik na Ministrstvu za kulturo, ki
bo v skladu z novimi zadolžitvami iz tega in naslednjega poglavja vsebinsko in
kadrovsko primerno okrepljena. Akcijska načrta se morata navezovati na usmeritve,
določene v tem dokumentu; kjer je to smiselno, pa naj vsebujeta tudi
dolgoročnejše rešitve za obdobje od 5 do 10 let. V povezavi z oblikovanjem
Akcijskega načrta za jezikovno izobraževanje bo Ministrstvo za izobraževanje,
znanost in šport v sodelovanju z drugimi pristojnimi resorji poskrbelo tudi za
posodobitev Nacionalne strategije za razvoj pismenosti, zlasti z vidika bralne
pismenosti, saj rezultati mednarodnih raziskav kažejo na podpovprečne dosežke
slovenskih petnajstletnikov.
1.3 Jezikovnopolitična vizija
Čeprav je Nacionalni program za jezikovno
politiko odziv na celotne jezikovnopolitične razmere, je v ospredju njegove
skrbi in predlaganih ukrepov slovenščina (urejanje njenega statusa in korpusa),
ob tem pa svojo pozornost namenja tudi vsem drugim jezikom, ki spadajo v okvir
slovenske jezikovne politike. Slovenščina je danes notranje celovit, družbeno
in strukturno neokrnjen ter razvojno odprt jezik in taka naj bo tudi v
prihodnosti. Republika Slovenija zato zagotavlja, da se slovenščina uporablja
in nadalje razvija na vseh področjih javnega življenja znotraj meja slovenske
države ter v ustreznih evropskih in mednarodnih okvirih. Skrbi za to, da se
njene državljanke in državljani ter prebivalke in prebivalci lahko vključujejo
v sporazumevalne procese, ki jim omogočajo enakopravno sodelovanje v državni in
mednarodni skupnosti, pridobivanje in menjavo znanja ter izpolnjevanje osebnih,
poklicnih in kulturnih potreb. Osrednji cilj slovenske jezikovne politike je
oblikovanje skupnosti samostojnih govork in govorcev z razvito jezikovno
zmožnostjo v slovenščini, zadostnim znanjem drugih jezikov, z visoko stopnjo
jezikovne samozavesti in ustrezno stopnjo pripravljenosti za sprejemanje
jezikovne in kulturne različnosti. Za ta namen država zagotavlja zbiranje,
obdelovanje in trajno dostopnost zanesljivih slovničnih, slovarskih in stilskih
informacij o vseh pojavnih oblikah slovenščine, še posebej o knjižnem jeziku
kot njeni standardni in povezovalni različici. Skrbi tudi za podatkovne
jezikovne vire, ki jih govorke in govorci slovenščine potrebujejo pri učenju in
rabi tujih jezikov, ter za tiste vire, ki jih potrebujejo govorke in govorci
drugih jezikov pri učenju in rabi knjižne slovenščine (vključno s skrbjo za
slovenski znakovni jezik in slovensko brajico).
Republika Slovenija slovenščini zagotavlja
prevladujočo vlogo v uradnem in javnem življenju znotraj države, hkrati pa
omogoča sporazumevanje in obveščanje v drugih jezikih v skladu s pravno in
demokratično legitimnimi sporazumevalnimi potrebami svojih državljanov, drugih
prebivalcev in obiskovalcev. Zavzema se za krepitev in dosledno uresničevanje
jezikovnih pravic slovenske jezikovne skupnosti v sosednjih državah ter pravic
govork in govorcev slovenščine kot enega izmed uradnih jezikov Evropske unije
in v mednarodnih telesih. Slovenščina za svoje govorke in govorce že doslej na
marsikaterem področju rabe ni bila edina možnost; s povečanim svetovnim
pretokom znanja, blaga, storitev in oseb ter še učinkovitejšim učenjem drugih
jezikov pa se bodo možnosti izbire raznih jezikov za izpolnjevanje različnih
sporazumevalnih potreb še širile. Zato mora slovenska jezikovna politika z
ustreznimi ukrepi poskrbeti, da bo slovenščina pri domačih govorcih ostajala
prevladujoča prostovoljna (samoumevna) izbira v čim večjem obsegu zasebne in
javne rabe, z ustrezno motivacijo pa naj bo slovenščina privlačna za učenje in
rabo tudi pri čim več govorcih drugih jezikov, obvezna pa za vse tiste, ki se
hočejo poklicno uveljavljati v javnem sporazumevanju ali sploh na jezikovno
občutljivih delovnih mestih, pri čemer je treba spoštovati ustavna določila, ki
se nanašajo na položaj in pravice pripadnikov madžarske in italijanske narodne
skupnosti.
Republika Slovenija hkrati skrbi za
krepitev in dosledno uresničevanje jezikovnih pravic ustavno določenih manjšin
ter omogoča ohranjanje in obnavljanje rabe jezikov drugih jezikovnih skupnosti
in priseljencev.
1.4 Nosilci dejavne jezikovne politike
Neposredni nosilci jezikovne politike
Republike Slovenije so državni organi. Jezikovno politiko v državnem okviru je
treba preoblikovati in zasnovati tako, da zanjo prevzamejo ne le izvajalsko in
proračunsko odgovornost, temveč tudi vsebinsko pobudo konkretni nosilci s
posameznih področij. Iz rezultatov analize izvajanja prve resolucije o nacionalnem
programu jezikovne politike je mogoče sklepati, da je bilo le malo državnih
ustanov in organov dejansko vključenih v določanje resolucijskih ciljev in
nalog, kaj šele, da bi poskrbeli za ustrezna proračunska sredstva in prevzeli
njihovo organizacijsko izvedbo.
Tedanji Sektor za slovenski jezik je sicer
že pred pripravo predloga prvega nacionalnega programa za jezikovno politiko
poskušal na različne načine doseči učinkovitejše in usklajeno oblikovanje in
izvajanje slovenske jezikovne politike. Tako je Vlada Republike Slovenije
9. februarja 2006 sprejela Sklep o ustanovitvi, organizaciji in
delovnem področju komisije Vlade Republike Slovenije za obravnavanje predlogov
predpisov z vidika določb Zakona o javni rabi slovenščine ter ciljev jezikovne
politike in jezikovnega načrtovanja. Komisiji predseduje minister,
pristojen za kulturo, njeni člani pa so predstavniki Službe Vlade Republike
Slovenije za zakonodajo, Generalnega sekretariata Vlade Republike Slovenije ter
ministrstev, pristojnih za šolstvo, za gospodarstvo, za znanost in tehnologijo
ter za javno upravo. Sklep določa, da je tajnik komisije po položaju vodja
Sektorja za slovenski jezik na tedanjem Ministrstvu za kulturo. V sedmih letih
po imenovanju se ni komisija sestala niti enkrat. Usklajevanje formalnopravnih
določil in predpisov v zvezi s slovenščino (in drugimi jeziki na območju
Republike Slovenije) je sicer nujno potrebno – načelne vsebinske usmeritve za
to prinaša tudi predlog novega programa za jezikovno politiko – toda dejavna
jezikovna politika, h kateri se je Republika Slovenija zavezala z Zakonom o
javni rabi slovenščine, pomeni bistveno širšo dejavnost, ki zadeva tudi druge
vsebine in posledično druge mehanizme izvršilne oblasti.
Služba za slovenski jezik na Ministrstvu za
kulturo (v nadaljevanju MK) je v sedanji strukturi izvršilne oblasti Republike
Slovenije ključno telo za koordinacijo slovenske jezikovne politike in glede na
središčno vlogo slovenskega jezika v slovenski jezikovni politiki se zdi
smiselno, da to tudi ostane in se v skladu s širše razumljeno jezikovno
politiko okrepi. Namreč, slovenska jezikovna politika sega vsebinsko gledano
vendarle precej širše od načrtovanja položaja in podobe slovenskega jezika.
Zato bo za izvajanje novega jezikovnopolitičnega programa treba oblikovati tudi
novo medresorsko delovno skupino za spremljanje izvajanja (tako razumljene
širše) jezikovne politike Republike Slovenije, ki ne bi soobstajala z že
omenjeno komisijo za obravnavanje predlogov predpisov z vidika določb Zakona o
javni rabi slovenščine, ampak bi jo nadomestila. Nova skupina z redefiniranimi
pristojnostmi (v nadaljevanju) mora delovati po združenih načelih odgovornosti
in operativnosti. S tem je mišljena po eni strani načelna odgovornost najvišjih
predstavnikov ministrstev ter drugih vladnih služb za ustanovitev in delovanje
skupine, po drugi strani pa konkretna in operativna odgovornost posameznih
javnih uslužbencev kot stalnih sodelavcev skupine. Skupina se imenuje s sklepom
vlade, sestavljajo pa jo javni uslužbenci iz tistih organov izvršilne oblasti
in nosilcev javnih pooblastil, katerih dejavnost je najbolj neposredno povezana
z jezikovnopolitičnimi vprašanji.
To so:
-
Generalni sekretariat Vlade RS (GSV),
-
Ministrstvo za kulturo (MK),
-
Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport (MIZŠ), Urad za razvoj
izobraževanja,
-
Ministrstvo za pravosodje (MP),
-
Ministrstvo za zunanje zadeve (MZZ),
-
Ministrstvo za notranje zadeve (MNZ),
-
Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (MDDSZ),
-
Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo (MGRT),
-
Urad RS za Slovence v zamejstvu in po svetu,
-
Služba Vlade RS za zakonodajo (SVZ),
-
Javna agencija za raziskovalno dejavnost RS (ARRS),
-
Javna agencija za knjigo RS (JAK).
Koordinator delovne skupine je Služba za
slovenski jezik, katere vodja je predsednik delovne skupine.
Naloge oziroma ukrepi, ki jih vsi ti
nosilci izvajajo, so navedeni pri posameznih ciljih.
Iz analize uresničevanja Resolucije o
nacionalnem programu za jezikovno politiko 2007–2011 je mogoče posredno
sklepati, da slovenski javni uslužbenci večinoma niso bili dobro seznanjeni s
temeljnimi načeli jezikovnopolitičnega premisleka in delovanja, niti se niso
dejavno vključili v pripravo dokumenta, kar se kaže v pomanjkanju ukrepanja in
poročanja, vse to pa ovira nadaljnji razvoj dejavne jezikovne politike v
Republiki Sloveniji. Zato Služba za slovenski jezik izdela poseben dokument z
razumljivo in jasno oblikovanimi vodili, smernicami in vprašanji, ki bo
omogočal učinkovit okvir uporabno, ciljno usmerjenega jezikovnopolitičnega razmišljanja
tudi tistim javnim uslužbenkam in uslužbencem, ki se neposredno s to tematiko
še niso srečali in ukvarjali. Za dodatno pomoč na začetku delovanja
medinstitucionalne delovne skupine je smiselno prirediti posebno izobraževanje
za imenovane člane, na katerem bi jezikovnopolitično izkušeni vladni uslužbenci
in zunanji strokovnjaki predstavili temeljne parametre slovenske
jezikovnopolitične situacije, okvire jezikovnopolitičnega delovanja ter
usmeritve in cilje novega jezikovnopolitičnega programa. Z vsem tem bi
zagotovili dobre temelje za nadaljnjo jezikovnopolitično dejavnost izvršilne
oblasti, saj bodo posamezniki motivirani in usposobljeni tako za predlaganje
jezikovnopolitičnih rešitev kakor tudi za njihovo izvrševanje oziroma
nadzorovanje na svojem delovnem področju, hkrati pa bi bila njihova dejavnost
strokovno podprta in koordinirana.
Pri predlogu ciljev in ukrepov v
nacionalnem programu jezikovne politike za naslednje petletno obdobje zato med
nosilci navajamo samo državne organe in nekatere nosilce javnih pooblastil, ne
pa drugih javnih in zasebnih zavodov, ki po svojih ustanovnih aktih in delovnih
programih opravljajo različne jezikovnonačrtovalne naloge. Dolžnost državnih
organov je, da za vsak cilj in ukrep v jezikovnopolitičnem programu po veljavnih
postopkih izberejo najprimernejšega izvajalca in poskrbijo za ustrezno izvedbo.
Jezikovna politika je sestavni del drugih
politik, od šolske do gospodarske, z njo je povezana tudi kulturna politika. K
splošnim ciljem, izraženim v viziji tega jezikovnopolitičnega programa, lahko s
svojo dejavnostjo gotovo pomembno prispevajo najrazličnejši dejavniki in javni
sistemi, kot so splošne knjižnice, kulturne in umetniške ustanove ter drugi.
Toda naloga jezikovnopolitičnega programa je izpostaviti najnujnejše jezikovne
cilje in ukrepe v naslednjem petletju, ne pa opredeljevanje jezikovne vloge in
poslanstva teh ustanov in sistemov.
V resoluciji so predvidena le dodatna
proračunska sredstva, ki bi jih bilo treba zagotoviti za uresničitev
posameznega ukrepa. Niso pa zajeta sredstva za redne programe institucij, v
okviru katerih so bodo izvajali določeni ukrepi.
Oštevilčenje ukrepov pri posameznih ciljih
in ukrepih ne pomeni prioritetnega razvrščanja.
2 Vsebinska
opredelitev jezikovne politike Republike Slovenije 2014–2018 s cilji in ukrepi
2.1 Jezikovno izobraževanje
2.1.1 Uvod
Znanje jezikov je hkrati simbolna in
praktična vrednota, ki mora biti dostopna vsakomur ne glede na kulturno, izobrazbeno
ali premoženjsko ozadje. Zato Republika Slovenija skrbi za jezikovno
izobraževanje vseh svojih državljanov in prebivalcev, pa tudi Slovencev po
svetu in tujcev, ki prihajajo v stik s slovenskim jezikovnim prostorom, na več
ravneh.
V okviru svojega izobraževalnega sistema
skrbi za čim kvalitetnejši pouk slovenščine kot prvega jezika na območju
Republike Slovenije ter za čim večjo dostopnost pouka slovenščine za Slovence
po svetu. V svojem izobraževalnem sistemu upošteva specifične potrebe tistih
otrok in mladih priseljencev, ki jim slovenščina predstavlja drugi ali tuji
jezik, skrbi pa tudi za promocijo učenja slovenščine pri odraslih, ki jim
slovenščina predstavlja drugi ali tuji jezik, ter za promocijo učenja
slovenščine v tujini. Na območjih občin, v katerih živita italijanska ali
madžarska narodna skupnost, skrbi za kvalitetno izobraževanje v italijanščini
oziroma madžarščini, skrbi za uporabo in razvoj jezika romske skupnosti, prav
tako pa priznava vsem drugim jezikom manjšin, priseljenskih skupnosti ipd.
pravico do rabe, ohranjanja in obnavljanja lastnega jezika in kulture.
Pri izobraževanju upošteva jezikovne
pravice govorcev s posebnimi potrebami.
V skladu s tradicijo pozitivnega
vrednotenja znanja različnih tujih jezikov in glede na sodobne potrebe po
konkurenčnosti, odprtosti in demokratičnosti Slovenije je ena prednostnih
usmeritev slovenske jezikovne politike upoštevanje jezikovne raznolikosti in
spodbujanje funkcionalne večjezičnosti. Cilj je, da bi bili govorci slovenščine
kot prvega jezika jezikovno kompetentni in ozaveščeni in da bi razvili zmožnost
učinkovitega, samozavestnega in kvalitetnega sporazumevanja v slovenščini in po
možnosti vsaj še v dveh jezikih, tako na področju splošne kot poklicne rabe.
Pri tem naj se utrjuje zavest o položaju slovenščine kot uradnega jezika v
Republiki Sloveniji, o tem, da je slovenščina materni jezik večine
prebivalstva, pa tudi drugi ali tuji jezik za številne govorce drugih maternih
jezikov, ter o enakovrednosti vseh jezikov.
Skladno s spoštovanjem temeljnih človekovih
pravic in načel Evropske unije se Slovenija zavezuje k spodbujanju medsebojnega
razumevanja, solidarnosti in družbene kohezije. Javnost se mora zavedati, da
imajo vsi pravico vključevati se v javno življenje, da mora biti srečevanje z
različnostjo strpno in naklonjeno ter da imajo različne skupine govorcev slovenščine
in drugih jezikov različne sporazumevalne potrebe in različno stopnjo jezikovne
zmožnosti. S tem je povezano tudi ozaveščanje govork in govorcev o občutljivi
rabi jezika pri vzpostavljanju družbenih razmerij (na primer neseksistična raba
jezika, premišljena raba izrazov za potencialno ranljive skupine ipd.).
Jezikovno izobraževanje ima ključno vlogo pri uresničevanju navedenih
usmeritev. V tem okviru je bistvena razširitev razumevanja vloge učiteljev
slovenščine in drugih jezikov. Ti niso le posredovalci jezikovnega, ampak tudi
kulturnocivilizacijskega znanja ter so vezni člen med različnimi jeziki,
kulturami in identitetami. Da bi učitelji to vlogo v resnici lahko opravljali,
jih je treba dodatno usposabljati in jim dati čim večjo avtonomijo, ki med
drugim vključuje tudi prožno uporabo in udejanjanje učnih načrtov glede na
različne potrebe tistih, ki jih učijo. Samo tako bodo lahko postali jezikovno
samozavestnejši.
Zakon o javni rabi slovenščine (13. člen) zavezuje Vlado Republike Slovenije k sprejetju
posebnega programa jezikovnega izobraževanja, ki naj bi bil poleg rednega
izobraževanja namenjen tudi za jezikovno izpopolnjevanje mladine in odraslih,
ter programa, namenjenega tujcem v Republiki Sloveniji. Programa nista bila ne
oblikovana ne sprejeta. V skladu z besedilom tega dokumenta se bo celovita
problematika jezikovnega izobraževanja v Republiki Sloveniji urejala v okviru
enotnega Akcijskega načrta za jezikovno izobraževanje, ki bo vseboval tudi
programa, predvidena v navedenem zakonu. Akcijski načrt bo upošteval v
nadaljevanju navedena izhodišča.
2.1.2 Splošni cilji in ukrepi
Nekateri cilji in ukrepi na področju
jezikovnega izobraževanja se morajo načrtovati povezano in enotno ne glede na
različnost jezikov in ciljnih skupin. Načrtovanje in izvajanje jezikovnega
izobraževanja mora temeljiti tudi na ustreznih podatkih o jezikovnem standardu,
jezikovni rabi, sporazumevalnih potrebah, jezikovnih stališčih ipd., katerih
pripravo in zbiranje predvideva ta dokument.
1. cilj: Uskladitev dejavnosti jezikovnega
izobraževanja na vseh ravneh
Ukrep:
-
v okviru sprejemanja Akcijskega načrta za jezikovno izobraževanje se
opredelijo dejavnosti na vseh zadevnih področjih, in sicer glede na tip
govorcev, raven šolanja, jezike in družbene potrebe, po prioritetah in v danem
časovnem okviru (5–10 let).
Kazalnik:
-
izdelava Akcijskega načrta za jezikovno izobraževanje.
Predvidena sredstva: 25.000 EUR.
Predvideni učinki: usklajeno in učinkovito
načrtovanje in izvajanje jezikovne politike na področju jezikovnega izobraževanja
ter posledično dvig ravni funkcionalne pismenosti vseh tipov govorcev.
Nosilec: MK.
2. cilj: Zmožnost govorcev slovenščine
za uporabo jezikovnih priročnikov in jezikovnih tehnologij
Ukrep:
-
usposobiti govorce in učeče se za učinkovito sporazumevanje v slovenskem
jeziku, temelječem na ustreznem znanju in pozitivnem odnosu do jezika;
-
izobraževanje (učiteljev2 in učečih se) za delo z jezikovnimi
priročniki in viri.
Kazalnik:
-
število izvedenih izobraževalnih oblik.
Predvidena sredstva: 100.000 EUR.
Predvideni učinki: povečanje števila
usposobljenih učiteljev in učečih se za kompetentno uporabo priročnikov in
drugih jezikovnih virov, povečano število poznavalcev jezikovnih tehnologij,
njihova množičnejša uporaba, učinkovitejše delo v izobraževalnih procesih.
Nosilca: MIZŠ, MK.
3. cilj: Ozaveščenost o različnosti
sporazumevalnih potreb in načinov sporazumevanja
Ukrep:
-
senzibilizacija o različnih sporazumevalnih potrebah in zmožnostih
različnih skupin govorcev in sprejemljivosti različnih oblik sporazumevanja.
Kazalnik:
-
število dogodkov in gradiv, ki prispevajo k uresničevanju ukrepa.
Predvidena sredstva: 60.000 EUR.
Predvideni učinki: učinkovitejše in
strpnejše sporazumevanje med različnimi skupinami govorcev.
Nosilca: MK, MIZŠ.
4. cilj: Večjezikovna in medkulturna
ozaveščenost
Ukrep:
-
priprava dodatnih učnih vsebin in gradiv s področja večjezičnosti in
medkulturne komunikacije.
Učitelji:
-
medkulturno opismenjevanje učiteljev in vzgojiteljev.
Učeči se:
-
vzgajanje za razumevanje večjezičnosti in medkulturnosti.
Kazalnik:
-
število novih gradiv in pripravljenih učnih vsebin s tega področja.
Predvidena sredstva: 100.000 EUR.
Predvideni učinki: zviševanje stopnje
sporazumevanja med različnimi skupinami, zviševanje praga tolerance v večjezičnih/večkulturnih
okoljih, učinkovitejše sporazumevanje med različnimi udeleženci izobraževalnih
procesov.
Nosilca: MIZŠ, MK.
5. cilj: Spremljanje jezikovnega
stanja
Ukrepi:
-
sistematično spremljanje bralne in funkcionalne pismenosti ter
spodbujanje raziskav o slabostih, prednostih in izzivih jezikovne politike in
izobraževanja s poudarkom na pismenosti;
-
spodbujanje aplikativnih raziskav o sodobnem slovenskem jeziku, njegovi
zgodovini, njegovih govorcih (slovenščina kot prvi jezik, slovenščina kot drugi
ali tuji jezik, govorci s posebnimi potrebami), njihovi jezikovni zmožnosti,
sporazumevalnih potrebah in stališčih ter kontrastivnih, sociolingvističnih in
drugih raziskav – vključno z raziskavami regionalnih različic in slovenščine
zunaj Republike Slovenije, ki bodo služile kot podpora Akcijskemu načrtu za
jezikovno izobraževanje;
-
spodbujanje aplikativnih raziskav s področja jezikov manjšin ter tujih
jezikov v funkciji zagotavljanja podlag za celostno jezikovno politiko na
področju jezikovnega izobraževanja in kot podpora Akcijskemu načrtu za jezikovno
izobraževanje.
Kazalnik:
-
število raziskav.
Predvidena sredstva: 500.000 EUR.
Predvideni učinki: usklajeno in
učinkovitejše načrtovanje, razvijanje in izvajanje jezikovne izobraževalne
politike.
Nosilci: MK, MIZŠ, ARRS, Urad Vlade RS za
Slovence v zamejstvu in po svetu.
2.1.3 Slovenščina kot prvi jezik
2.1.3.1 V Republiki Sloveniji
Slovenščina je kot uradni ter za večino
prebivalstva materni jezik pri načrtovanju jezikovne politike deležna največje
pozornosti. Na ravni jezikovnega izobraževanja bo jezikovna politika v
naslednjem obdobju posebno skrb namenila jezikovnemu pouku slovenščine v
vzgojno-izobraževalnem sistemu Republike Slovenije, raziskavam slovenskega
jezika ter evalviranju in raziskovanju jezikovnega izobraževanja v slovenščini.
Skušala bo tudi uzaveščati pomen jasnega in
razumljivega uradovalnega jezika ter zagotavljati vseživljenjsko jezikovno
izobraževanje javnih uslužbencev, da bodo odgovorno sooblikovali pisno in
govorno podobo slovenskega jezika v javni rabi ter skrbeli za jasno in
razumljivo izražanje in ne preveč zapleten uradovalni jezik.
Sedanja zasnova jezikovnega pouka
slovenščine kot prvega jezika v vzgojno-izobraževalnem sistemu Republike
Slovenije si kot temeljni cilj zastavlja funkcionalno zmožnost sporazumevanja,
temeljna metoda pa je delo z največkrat idealiziranim neumetnostnim besedilom.
Glede na bistveno spremenjene družbene okoliščine (globalizacija, medkulturnost,
večjezičnost) pa zgolj dobra funkcionalna pismenost ni več dovolj. Posameznik
mora prevzemati vedno številnejše jezikovne vloge v osebnem, strokovnem,
poklicnem in družbenem življenju. V ospredje prihaja potreba po razumevanju
družbene razsežnosti jezika in kulture, v kateri poteka sporazumevanje.
Govorcem slovenščine kot prvega jezika, tako mlajšim kot odraslim, naj
izobraževalni sistem omogoča, da v tem jeziku kar najbolj udejanjijo svoje
jezikovno-izrazne potenciale, se razvijejo v jezikovno kompetentne osebe in se
glede na posameznikove potrebe opremijo za učinkovito, to je razumljivo in
sprejemljivo javno in uradno komunikacijo ter za druge vrste specializiranega
sporazumevanja.
Akcijski načrt za jezikovno izobraževanje,
ki ga predvideva ta resolucija, bo zato na podlagi raziskav in evalvacij pouka
slovenščine, ki naj potekajo povsem neodvisno in institucionalno ločeno od
drugih aktivnosti na področju pouka slovenščine, pa tudi na podlagi rezultatov
dosedanjih raziskav bralne pismenosti (Pisa), sodobnih ugotovitev (splošno- in
specialnodidaktične) stroke, rezultatov nacionalnih preizkusov znanja in mature
ter mnenj visokošolskih zavodov in zainteresirane javnosti predvidel nov
koncept poučevanja slovenščine kot prvega jezika. Koncept naj poleg že uveljavljenih
in preizkušenih metod pouka slovenščine upošteva še naslednja izhodišča:
-
Pri jezikovnem pouku slovenščine je treba upoštevati tudi širši kulturni
(zunajjezikovni) kontekst, učence usmerjati v zmožnost refleksije sprejemanja,
interpretiranja, vrednotenja in tvorjenja besedil ter v analizo izkušenj, ki
jih pridobivajo ob sprejemanju in tvorjenju najraznovrstnejših besedil. Teorijo
besedilnih vrst naj pouk slovenščine razume kot idealiziran opis možnosti
besedilne uresničitve, ki pa se v realnem življenju uresničuje izrazito prožno
glede na najrazličnejše okoliščine. Pri snovanju učnih načrtov naj bodo izhodišče
dejanske komunikacijske potrebe učencev.
-
Eden od temeljnih ciljev jezikovnega pouka slovenščine naj bo
izboljšanje jezikovne samozavesti govorcev slovenščine.
-
Pouk slovenščine kot prvega jezika ne more v celoti prevzeti
odgovornosti za razvijanje sporazumevalne zmožnosti, zato je treba sistemsko
predvideti najrazličnejše možnosti medpredmetnega povezovanja. Še posebej pa je
treba skrbeti za čim boljšo povezanost književnega in jezikovnega dela pouka
slovenščine ter za navezovanje in povezovanje pouka vseh jezikov v kurikulu
(gl. tudi poglavje Tuji jeziki).
-
Pouk slovenskega jezika naj ima tudi funkcijo prvega seznanjanja s
splošnimi jezikoslovnimi metakoncepti, saj je takšno znanje bistvena sestavina
kritične sporazumevalne zmožnosti in temeljni pogoj za uspešno reševanje
problemov na najvišjih zahtevnostnih ravneh. Zato je treba za koherentnost
podajanja slovničnih, pravopisnih in pravorečnih vsebin skrbeti bolj, kot se je
skrbelo do zdaj. Pri tem naj se obravnava teh vsebin še vedno povezuje (tudi) s
praktičnimi besediloslovnimi vidiki, vendar je treba preseči omejitev na zgolj
neposredno uporabno, »funkcionalno« znanje. V tem okviru je smiselno spodbujati
tudi pripravo šolskih slovnic slovenskega jezika za učence in dijake.
Poleg ciljev in ukrepov, ki jih bo
predvidel Akcijski načrt za jezikovno izobraževanje, pa se uveljavi naslednje:
1. cilj: Razvijanje in izpopolnjevanje
jezikovne zmožnosti govorcev slovenščine kot prvega jezika in njihovo usposabljanje
za učinkovito sporazumevanje
Ukrepi:
-
seznanjanje ravnateljev in učiteljev z nacionalno jezikovno politiko na
področju slovenščine kot prvega jezika;
-
nadaljevanje aktivnosti v zvezi z izpopolnjevalnem učnih načrtov, učnih
gradiv in učnih pristopov;
-
priprava evalvacij pouka slovenščine, ki bodo potekale neodvisno od
institucije, ki skrbi za učne načrte, njihovo uvajanje ter za spremljavo pouka
slovenščine;
-
prenova oziroma izdelava učnih gradiv v klasični in e-obliki;
-
izdelava seznama strokovnih izrazov za jezikovni pouk v osnovni in
srednji šoli v slovenščini in tujih jezikih;
-
posodabljanje didaktičnih pristopov k učenju jezika in vzpodbujanje
projektov, ki vključujejo medpredmetno povezovanje tujih jezikov in drugih
predmetov s poukom slovenščine;
-
spodbujanje uvajanja inovativnih pristopov k učenju in poučevanju
slovenščine kot prvega jezika;
-
spodbujanje stalnega strokovnega izpopolnjevanja učiteljev slovenščine
na jezikovnem in didaktičnem področju;
-
usposabljanje učiteljev tujih jezikov na področju slovenščine in
učiteljev slovenščine na področju tujih jezikov;
-
organiziranje in izvajanje ustreznega jezikovnega usposabljanja glede na
sporazumevalne potrebe različnih ciljnih skupin na vseh stopnjah izobraževanja;
-
spodbujanje ustvarjanja ter drugih motivacijskih dejavnosti v slovenskem
jeziku v celotnem vzgojno-izobraževalnem sistemu.
Kazalniki:
-
število izvedenih ukrepov,
-
število strokovnih usposabljanj za ravnatelje in učitelje,
-
število zunanjih evalvacij pouka slovenščine,
-
število prenovljenih učnih gradiv v klasični in e-obliki,
-
število motivacijskih projektov,
-
število projektov spodbujanja inovativnih pristopov,
-
izdelan seznam strokovnih izrazov.
Predvidena sredstva: 700.000 EUR.
Predvideni učinki: usklajeno in
učinkovitejše načrtovanje, razvijanje in izvajanje jezikovne in izobraževalnih
politik.
Nosilca: MIZŠ, MK.
2. cilj: Razumljiv uradovalni jezik in
nadgrajevanje jezikovne zmožnosti javnih uslužbencev
Ukrepi:
-
dopolnjevanje in razširitev priročnika Jezik in oblika dopisa v
skladu s celostno grafično podobo državne uprave, ki ga je izdalo
Ministrstvo za pravosodje in javno upravo (Direktorat za organizacijo in kadre)
po zgledu Evropske komisije (Pišimo jasno);
-
dodatno jezikovno izobraževanje za javne uslužbenke in uslužbence in
njihovo ozaveščanje o družbeni vlogi slovenskega jezika, med drugim tudi na specifičnih
področjih, kot je neseksistična in spolno občutljiva raba jezika;
-
ciljno jezikovno usposabljanje za javne uslužbence kot obvezni del
pripravništva (Upravna akademija);
-
izdelava kazalnikov za razumljivo in sprejemljivo javno in uradno
sporazumevanje za potrebe različnih ciljnih skupin.
Kazalnika:
-
dopolnitev priročnika,
-
število dodatnih jezikovnih izobraževanj in ciljnih usposabljanj za
javne uslužbence.
Predvidena sredstva: 100.000 EUR.
Predvideni učinki: izboljšanje
razumljivosti uradovalnega jezika, njegova usklajenost s splošno sprejetimi
jezikovnimi normami, povečanje števila javnih uslužbencev s temi zmožnostmi,
večja in lažja dostopnost dobrin državljanom kot udeležencem uradnih postopkov.
Nosilca: MNZ (vključno z Upravno
akademijo), GSV.
2.1.3.2 Zunaj Republike Slovenije
2.1.3.2.1 Začasna mobilnost – zdomstvo
Nekateri govorci slovenščine kot prvega
jezika odhajajo v tujino (zlasti v evropske države) za omejeno časovno obdobje,
na primer zaradi službe. Pogosto jih spremljajo otroci, ki določen čas
odraščajo in se šolajo v dvo- in večjezičnih okoljih zunaj matične države.
Slovenska jezikovna politika mora zdomcem,
še posebej pa otrokom, zagotoviti možnost širjenja ali izpopolnjevanja
jezikovne zmožnosti v slovenščini. Čeprav znanje slovenščine ti otroci primarno
lahko pridobivajo ali vzdržujejo v družini, je nujno tudi sistematično učenje
slovenščine kot prvega jezika v njegovi funkcijski raznolikosti, kakršno otrokom,
ki odraščajo v Sloveniji, omogoča šolanje v domačem izobraževalnem sistemu. Zato
mora vsaj deloma tudi siceršnje izobraževanje učencev in dijakov v tujini, to
je pridobivanje znanja pri drugih predmetih, potekati v slovenskem učnem jeziku
– ne nazadnje zaradi morebitnega njihovega kasnejšega vključevanja v slovenski
izobraževalni sistem. Organizacija takšnega sistematičnega izobraževanja je
seveda mogoča le v omejenem obsegu, pogosto celo samo na daljavo, bolj celovito
pa je zanjo mogoče poskrbeti tam, kjer so potrebe zaradi večjega števila
šolajočih se večje (na primer v primeru otrok slovenskih uslužbencev v Bruslju
in Luksemburgu).
1. cilj: Širjenje ali izpopolnjevanje
jezikovne zmožnosti v slovenščini kot prvem jeziku za zdomske otroke
Ukrepi:
-
izdelava e-gradiv za samostojno učenje slovenščine kot prvega jezika in
drugih predmetov v slovenščini na daljavo in za kombinirano učenje;
-
vzpostavitev sistema za preverjanje in certificiranje znanja slovenščine
kot prvega jezika za tiste, ki so zaključili šolanje oziroma se šolajo zunaj
Republike Slovenije;
-
povečanje števila učiteljev slovenščine na evropskih šolah v Bruslju in
Luksemburgu;
-
ohranjanje poletnih šol/taborov v Republiki Sloveniji za otroke govorce
slovenščine kot prvega jezika, ki odraščajo in se šolajo v večjezičnih okoljih.
Kazalniki:
-
število novih e-gradiv,
-
število organiziranih izobraževalnih dogodkov,
-
vzpostavitev sistema za preverjanje in certificiranje,
-
število novih delovnih mest za učitelje slovenščine na evropskih šolah.
Predvidena sredstva: 350.000 EUR.
Predvideni učinki: povečanje števila
udeležencev jezikovnih izobraževalnih procesov, namenjenih zdomskim otrokom,
večja dostopnost ustreznih gradiv, povečana stopnja znanja slovenščine med
otroki v zdomskih skupnostih.
Nosilci: MIZŠ, MK, MZZ, Urad Vlade RS za
Slovence v zamejstvu in po svetu.
2. cilj: Usposabljanje učiteljev v
dvo- in večjezičnih okoljih
Ukrep:
-
sistematično formiranje učiteljev slovenščine za vlogo strokovnjakov, ki
bodo učečim se v dvo- in večjezičnem okolju pomagali pri udejanjanju
jezikovno-izraznih potencialov in pri razvijanju funkcijsko raznolike sporazumevalne
zmožnosti v slovenščini kot prvem jeziku.
Kazalnik:
-
število izobraževalnih oblik za učitelje.
Predvidena sredstva: 40.000 EUR.
Predvideni učinki: povečanje števila
udeležencev temu namenjenih izobraževalnih procesov, implementacija ustreznih izobraževalnih
metod v omenjenih okoljih.
Nosilci: MIZŠ, MZZ, Urad Vlade RS za
Slovence v zamejstvu in po svetu.
2.1.3.2.2 Zamejstvo in izseljenstvo
Raba slovenščine v zamejstvu, zlasti v
Porabju, na avstrijskem Koroškem in Štajerskem, v zahodni Benečiji, Kanalski
dolini, Reziji in na Hrvaškem ter v izseljenskih skupnostih močno upada, zato
zasluži posebno analizo, skrb, raziskovalno pozornost in podporo.
Slovenska jezikovna politika se zavzema, da
se pravica do znanja in uporabe slovenščine v zamejstvu uveljavlja v vseh
situacijah in okoljih, kjer je raba slovenščine zakonsko predvidena oziroma
kjer obstaja želja govorcev po njeni zastopanosti. Iz posebnih razmer v
zamejstvu izhajajo posebne jezikovnonačrtovalne potrebe, za izpolnitev katerih
je potrebno kompleksno in kontinuirano raziskovanje narodnega in
(družbeno)jezikovnega položaja zamejskih Slovencev, rabe njihovih knjižnih
variant slovenskega jezika in narečij ter podpiranje informiranja osrednje
slovenske skupnosti o jezikovnem položaju in jezikovnih potrebah slovenskega
zamejstva.
V odnosu do izseljenstva, za katero je v
primerjavi z zamejstvom značilen še krhkejši položaj slovenščine, je ključno,
da si jezikovna politika prizadeva za spodbujanje rabe in učenja slovenščine v
vseh krogih in situacijah, kjer za to obstaja interes.
Govorcem slovenščine – tako tistim, za
katere je slovenščina prvi jezik, kot tistim, ki slovenščino uporabljajo kot
drugi oziroma tuji jezik – mora jezikovna politika omogočiti čim kvalitetnejše
pridobivanje in utrjevanje jezikovne zmožnosti, da bodo dobili osnove za
samozavestno in učinkovito sporazumevanje v slovenščini v funkcijsko raznolikih
sporazumevalnih situacijah. Obenem je pomembno tako učiteljem kot učečim se
omogočiti, da pridobijo zmožnost nenehnega nadgrajevanja in širjenja zmožnosti
v slovenščini.
1. cilj: Širjenje ali izpopolnjevanje
jezikovne zmožnosti in področij rabe v slovenščini kot prvem jeziku
Ukrepi:
-
povečanje štipendijskih skladov, ki omogočajo bivanje in izobraževanje
Slovencev iz zamejstva in izseljenstva v Sloveniji, ter transparentnosti
štipendiranja;
-
organizacija seminarjev o Sloveniji in slovenski kulturi ter o dvo- in
večjezičnosti v družbi, družini in na osebni ravni;
-
spodbujanje rabe slovenščine v informativnih in predstavitvenih gradivih
klasičnega in spletnega formata;
-
spremljanje stanja v zvezi z javno rabo slovenščine v zamejstvu v zvezi
z uresničevanjem jezikovnopolitičnih načrtov;
-
podpora pri pripravi učnih gradiv in učbenikov slovenščine posebej za
ciljne skupine na dvojezičnih območjih v zamejstvu;
-
podpiranje slovenskega zamejskega tiska;
-
podpiranje slovenske gledališke dejavnosti;
-
podpiranje ustvarjalnosti v lokalnih knjižnih različicah (nadiščini,
terščini, porabščini);
-
vzpodbujanje kulturnih in izobraževalnih povezav z narodno matico;
-
podpiranje slovenskih medijev pri vključevanju življenja in problemov
slovenskih zamejcev;
-
omogočanje telekomunikacijske pokritosti roba slovenskega govornega
prostora in zagotovitev dostopnosti slovenskega radia in televizije.
Kazalniki:
-
obseg sredstev za štipendijske sklade,
-
obseg sredstev za medije,
-
obseg sredstev za kulturno ustvarjalnost,
-
število organiziranih seminarjev,
-
število raziskav v zvezi z javno rabo slovenščine v zamejstvu in
izseljenstvu,
-
obseg sredstev in število gradiv in učbenikov slovenščine,
-
telekomunikacijska pokritost slovenskega govornega prostora.
Predvidena sredstva: 1.000.000 EUR.
Predvideni učinki: povečanje števila
udeležencev izobraževalnih procesov v Sloveniji, namenjenih otrokom, mladim in
strokovnjakom iz zamejstva in izseljenstva, usklajeno podpiranje razvoja in
dostopnosti vseh oblik medijske prisotnosti slovenščine v zamejskih in
izseljenskih okoljih, podpiranje razvoja kulturne ustvarjalnosti ter
zagotovitev ustreznih orodij in infrastrukture za to.
Nosilci: MIZŠ, MK, MZZ, Urad Vlade RS za
Slovence v zamejstvu in po svetu.
2. cilj: Optimizacija poučevanja in
učenja slovenščine
Ukrepi:
Učitelji:
-
sistematično usposabljanje vzgojiteljev in učiteljev v šolah s
slovenskih učnim jezikom in v dvojezičnih šolah – tako učiteljev slovenščine in
drugih jezikov kot učiteljev nasploh – v obliki specializiranih tečajev za
vlogo strokovnjakov, ki bodo učečim se v dvo- in večjezičnem okolju pomagali
pri udejanjanju jezikovno-izraznih potencialov in pri razvijanju kar se da
široke in funkcijsko raznolike sporazumevalne zmožnosti v slovenščini kot prvem
jeziku ter pri kvalitetnem razvijanju zmožnosti v slovenščini kot drugem
oziroma tujem jeziku;
-
izdelava celovite metodike poučevanja slovenščine v večjezičnih okoljih.
Učeči se:
-
organizacija tečajev splošnosporazumevalne slovenščine, strokovne
slovenščine (glede na potrebe posameznih strok in poklicev, vključno z javno
upravo) in prevajanja tako za govorce slovenščine kot prvega jezika kot tudi za
druge;
-
organizacija daljših bivanj in tečajev slovenščine v Republiki Sloveniji
za učence in dijake šol s slovenskim učnim jezikom in dvojezičnih šol v
zamejstvu;
-
uveljavitev in prilagoditev slovenskega sistema preverjanja in
certificiranja znanja slovenščine v skladu z evropskimi smernicami.
K ohranjanju in izboljšanju položaja
slovenščine v izseljenstvu, kjer ne gre le za govorce, ki želijo vzdrževati in
širiti svojo sporazumevalno zmožnost v slovenščini kot prvem jeziku, temveč
tudi za govorce, ki si želijo revitalizirati slovenski jezik in kulturo, jezikovna
politika poleg zgoraj navedenih skupnih ukrepov skrbi še za optimizacijo
poučevanja in učenja slovenščine:
Učitelji:
-
usposabljanje učiteljev slovenščine za vlogo strokovnjakov, ki bodo
učečim se v izseljenstvu pomagali pri, glede na možnosti in okoliščine
optimalnem udejanjanju jezikovno-izraznih potencialov, in pri razvijanju kar se
da široke in funkcijsko raznolike sporazumevalne zmožnosti v slovenščini;
-
usposabljanje učiteljev slovenščine v obliki specializiranih, konkretnim
potrebam prilagojenih seminarjev slovenščine.
Učeči se:
-
izdelava e-gradiv za (samo)učenje slovenščine v izseljenstvu.
Kazalniki:
-
število izobraževalnih oblik za učitelje in učeče se,
-
izdelava metodike,
-
uveljavitev slovenskega sistema preverjanja in certificiranja znanja
slovenščine,
-
število dogodkov na področju čezmejnega sodelovanja s komponento
medjezikovnega ozaveščanja.
Predvidena sredstva: 200.000 EUR.
Predvideni učinki: izboljšanje
izobraževalnih procesov, njihovo usklajeno načrtovanje in razvoj, povečanje
dostopnosti do njih in do ustreznih gradiv, povečanje stopnje prisotnosti
rezultatov teh izobraževanj in njihove kakovosti v izobraževalnih procesih v
zamejstvu in izseljenstvu.
Nosilci: MIZŠ, MK, MZZ, Urad Vlade RS za
Slovence v zamejstvu in po svetu.
2.1.4 Slovenščina kot drugi in tuji jezik
Z migracijskimi procesi se tako v Republiki
Sloveniji kot tudi zunaj njenih meja veča število zainteresiranih za učenje
slovenščine kot drugega in tujega jezika. Za pripadnike manjšin ter priseljence
in vse druge tujce, ki prihajajo v Republiko Slovenijo in ostajajo daljši čas,
je dostop do znanja (oziroma učenja) slovenščine temeljnega pomena, saj se z
njim lažje aktivno vključujejo v družbo in imajo pri tem enake možnosti za
osebni razvoj, zaposlitev, dostop do informacij itd. kot večinski govorci. Pri
tem mora biti v okviru zakonskih in proračunskih možnosti zagotovljena tudi
njihova pravica do uporabe svojega lastnega jezika in kulture.
Otroci in mladi priseljenci, ki se
vključujejo v slovenski vzgojno-izobraževalni sistem, se ob vključitvi v redni
izobraževalni proces učijo slovenščino, ki pa zaenkrat nima natančno
definiranega ne obsega ne oblike. V praksi poteka pouk slovenščine za otroke
priseljence enkrat do dvakrat tedensko, vzporedno z rednim poukom. Smernice za
uspešno jezikovno integracijo so sicer podane v dokumentu Strategija
vključevanja otrok, učencev in dijakov migrantov v sistem vzgoje in
izobraževanja v RS (MŠŠ, 2007) in bi jih veljalo pri prenovi normativov in
standardov z namenom učinkovitega vključevanja teh skupin govorcev upoštevati,
v tem okviru zlasti uvedbo tudi intenzivnih uvajalnih tečajev slovenščine.
Odraslim brezplačni dostop do učenja
slovenščine kot drugega jezika odpira Uredba o načinih in obsegu zagotavljanja
programov pomoči pri vključevanju tujcev, ki niso državljani Evropske unije, ki
pa velja le za priseljence iz tako imenovanih tretjih držav. Lažji dostop do
učenja slovenščine se mora v bodoče omogočati tudi priseljencem iz držav Evropske
unije. V primeru, da se slovenščino uči otrok v okviru vzgojno-izobraževalnega
sistema, se morajo možnosti za učenje slovenščine predstaviti tudi njegovim
staršem.
Študentje, ki prihajajo na študij v
Slovenijo v okviru programa Erasmus, imajo možnost brezplačne enkratne udeležbe
na tečaju slovenščine, drugi študentje pa take možnosti nimajo.
Slovenija skrbi tudi za promocijo učenja in
študija slovenščine ter slovenističnega raziskovanja v tujini posebej z mrežo
lektoratov na tujih univerzah, v Sloveniji pa tudi s štipendiranjem oseb, ki se
slovenščine učijo zunaj meja Republike Slovenije in v Slovenijo prihajajo na
krajše in daljše tečaje. Vendar je to štipendiranje z izjemo Seminarja
slovenskega jezika, literature in kulture na Univerzi v Ljubljani omejeno na
osebe slovenskega rodu in ni povsem transparentno. Glede na raznoliko ciljno
publiko in najrazličnejše sporazumevalne potrebe se zato kot prioriteten kaže
naslednji cilj:
Cilj: Širjenje ali izpopolnjevanje
jezikovne zmožnosti v slovenščini kot drugem in tujem jeziku
Ukrepi:
-
prenova normativov in standardov z vidika uvedbe uvajalnih intenzivnih
tečajev slovenščine za otroke priseljence;
-
oblikovanje učnega načrta za slovenščino kot drugi jezik v osnovni šoli
na podlagi definiranega obsega in oblike učenja slovenščine kot drugega/tujega
jezika;
-
izdelava ustreznih e-gradiv (vključno s priročniki, kot so slovnica in
slovarji), namenjenih za samostojno učenje in kombinirano učenje za
najrazličnejše ciljne publike;
-
strokovna podpora pri razvoju novih tečajev slovenščine kot drugega in
tujega jezika v Sloveniji in tujini;
-
zagotavljanje pravnih, finančnih in organizacijskih pogojev za
ohranjanje in razvijanje mreže lektoratov slovenščine na tujih univerzah.
Učitelji:
-
seznanjanje ravnateljev in učiteljev z nacionalno jezikovno politiko na
področju slovenščine kot drugega/tujega jezika;
-
sistematično usposabljanje vzgojiteljev in učiteljev za poučevanje
otrok, učencev in dijakov, katerih prvi jezik ni slovenščina in se vključujejo
v slovenski izobraževalni sistem (učitelji slovenščine in drugih predmetov);
-
usposabljanje učiteljev slovenščine, ki poučujejo odrasle na tečajih po
Uredbi o načinih in obsegu zagotavljanja programov pomoči pri vključevanju
tujcev, ki niso državljani Evropske unije;
-
usposabljanje učiteljev za opismenjevanje nepismenih tujih govorcev v
slovenščini;
-
usposabljanje vzgojiteljev in učiteljev slovenščine za poučevanje v dvo-
in večjezičnih okoljih;
-
usposabljanje učiteljev za poučevanje slovenščine na tujih univerzah.
Učeči se:
-
izdelava posebnih programov in tečajev za opismenjevanje nepismenih
tujih govorcev;
-
organizacija tečajev slovenščine za priseljence iz Evropske unije;
-
sistemska ureditev štipendiranja za udeležbo na tečajih slovenščine v
Republiki Sloveniji za osebe, ki niso slovenskega rodu, ki pa lahko pomembno
prispevajo k promociji slovenščine, kulturnim izmenjavam itd. (prevajalci,
kulturni delavci, raziskovalci …);
-
usposabljanje javnih uslužbencev za delo s tujimi govorci slovenščine;
-
širitev jezikovne zmožnosti v slovenščini med govorci večinskih jezikov
v zamejstvu in izseljenstvu.
Kazalniki:
-
prenovljeni normativi in standardi z vidika uvedbe intenzivnih uvajalnih
tečajev slovenščine za otroke priseljence,
-
izdelan učni načrt za slovenščino kot drugi jezik v OŠ,
-
število novih e-gradiv,
-
število novih tečajev slovenščine,
-
število izobraževalnih oblik za učitelje,
-
število posebnih programov in tečajev za opismenjevanje,
-
število štipendij za udeležbo na tečajih slovenščine za Neslovence, ki
lahko pripomorejo k promociji slovenščine,
-
število usposabljanj javnih uslužbencev za delo s tujimi govorci
slovenščine,
-
število usposabljanj za govorce večinskih jezikov v zamejstvu in
izseljenstvu,
-
urejeni delovno-pravni status učiteljev slovenščine na tujih univerzah.
Predvidena sredstva: 500.000 EUR.
Predvideni učinki: usklajeno načrtovanje in
razvoj tovrstnega izobraževanja, izboljšanje njegove kakovosti ter povečanje
njegove dostopnosti (vključno z gradivi) za različne skupine govorcev, tako
učiteljev kot učečih se.
Nosilci: MIZŠ, MZZ, MK, Urad Vlade RS za
Slovence v zamejstvu in po svetu.
2.1.5. Jeziki manjšin in priseljencev v
Republiki Sloveniji
Pripadniki italijanske in madžarske narodne
skupnosti imajo pravico do enakopravne, javne in zasebne rabe svojega jezika na
območjih občin v katerih živijo. Slovenska jezikovna politika na tem področju
izhaja iz predpostavke, da je dobro razvita jezikovna zmožnost v prvem jeziku,
ki pri ostalih manjšinah in priseljencih ni slovenščina, eden od temeljnih
pogojev za razvoj jezikovne zmožnosti v slovenščini.
Republika Slovenija že zdaj zagotavlja
pravico do uporabe in razvoja prvega jezika in kulture obema jezikoma
avtohtonih narodnih skupnosti, ki imata poleg slovenščine na območjih občin, v
katerih živita italijanska ali madžarska narodna skupnost, tudi status uradnih
jezikov. Vse osebe javnega prava imajo dolžnost, da na teh območjih poslujejo
in se sporazumevajo tudi v jeziku avtohtonih narodnih skupnosti.
Prav tako pa na podlagi Zakona o romski
skupnosti v Republiki Sloveniji spodbuja ohranjanje in razvoj romskega jezika
in kulture.
Možnost učenja materinščine je po bilateralnih
pogodbah zagotovljena tudi nekaterim govorcem drugih jezikovnih skupnosti, kar
omogoča Zakon o osnovni šoli, vendar je uresničevanje teh pravic
nesistematizirano in se v okviru osnovnega in srednjega šolstva udejanja le v
obliki dopolnilnega pouka ali izbirnega predmeta, pri katerem pa ti jeziki niso
opredeljeni kot prvi jeziki, temveč se obravnavajo kot tuji jeziki. Izhodišče
jezikovne politike na tem področju v naslednjem obdobju je, da imajo vsi
govorci, katerih prvi jezik ni slovenščina, v skladu s človekovimi pravicami in
načeli Evropske unije pravico ohranjati in/ali obnavljati (revitalizirati)
lastni jezik in kulturo, v tem oziru so upoštevana tudi načela in pravice za
jezikovne skupnosti, ki jih opredeljuje Deklaracija RS o položaju narodnih skupnosti
pripadnikov narodov nekdanje SFRJ v RS. Zato mora Akcijski načrt za jezikovno
izobraževanje predvideti ukrepe, ki bodo sistemsko vzpostavili boljše možnosti
za učenje prvega/maternega jezika tudi za preostale priseljence in manjšinske
skupnosti na tistih področjih, kjer tako potrebo zazna država ali lokalna skupnost.
Takšna možnost naj bo sistemsko pogojena z vzporednim učenjem ali
izpopolnjevanjem znanja slovenščine kot drugega ali tujega jezika.
Cilj: Zagotovitev pogojev za učinkovito
jezikovno in siceršnjo družbeno integracijo govorcev manjšinskih jezikov.
Poleg rešitev, ki jih bo natančneje
opredelil Akcijski načrt za jezikovno izobraževanje, se uveljavijo tudi
naslednji ukrepi:
-
jezikovno usposabljanje javnih uslužbencev in funkcionarjev za komunikacijo
v jezikih avtohtonih narodnih skupnosti in v jezikih drugih jezikovnih
skupnosti, ki sodijo v okvir slovenske jezikovne politike;
-
izobraževanje prevajalcev in tolmačev za potencialno deficitarne jezike
(v okviru potreb tolmačenja za skupnost);
-
promocija jezikov avtohtonih narodnih skupnosti, romske skupnosti,
ostalih manjšin in priseljencev na področju vzgoje in izobraževanja,
informiranja in medijske dejavnosti, kulturne dejavnosti in znanstvenega
raziskovanja;
-
zagotovitev ustreznega prostora v programih javnih medijev v jezikih
govorcev, katerih prvi jezik ni slovenščina in ki takega prostora še nimajo in
si takšne prisotnosti v medijih želijo.
Kazalniki:
-
število izobraževanj za javne uslužbence in funkcionarje,
-
število izobraževanj prevajalcev in tolmačev,
-
zagotovljen ustrezen prostor v programih javnih medijev,
-
število promocijskih dogodkov na različnih področjih in objavljenih
medijskih prispevkov o jezikih avtohtonih narodnih skupnosti, romske skupnosti,
ostalih manjšin in priseljencev.
Predvidena sredstva: 300.000 EUR.
Predvideni učinki: usklajeno načrtovanje,
razvijanje in izvajanje jezikovnih izobraževalnih politik, povečanje števila
jezikovno usposobljenih javnih uslužbencev in funkcionarjev v jeziku avtohtonih
narodnih skupnosti, ustrezna medijska prisotnost jezikov avtohtonih narodnih
skupnosti, romske skupnosti, drugih manjšin in priseljencev, ozaveščenost o
obstoju jezikov avtohtonih narodnih skupnosti, romske skupnosti, drugih manjšin
in priseljencev pri ostalih državljanih Republike Slovenije na področju vzgoje
in izobraževanja, informiranja in medijske dejavnosti, kulturne dejavnosti in
znanstvenega raziskovanja.
Nosilci: MIZŠ, pristojna ministrstva, MK.
2.1.6 Tuji jeziki
Načrtovanje politike tujejezikovnega
izobraževanja postaja vse pomembnejši del nacionalnih jezikovnih politik v
Evropski uniji. Trenutno stanje na tem področju v Republiki Sloveniji izkazuje
neusklajenost in pomanjkanje enotnih usmeritev na ravni države in posameznih
regij. To se še posebej problematično odraža v obsegu izobraževanja za
posamezne tuje jezike, kjer prihaja do zaskrbljujočih neravnovesij glede na
kulturno-civilizacijsko in gospodarsko-politično vlogo posameznih jezikov ter
možnosti za njihovo izobraževalno kontinuiteto. Odločanje o ponudbi tujih
jezikov (v obveznih in izbirnih delih osnovno- in srednješolskih programov) je
namreč v celoti prepuščeno šolam oziroma njihovim ravnateljem in zato pogosto
podvrženo tudi zelo kratkoročnim interesom.
Slovenska jezikovna politika zato
predvideva, da se v Akcijskem načrtu za jezikovno izobraževanje tej
problematiki posveti poseben poudarek in da se oblikuje enotna politika
poučevanja tujih jezikov v okviru vzgojno-izobraževalnega sistema. Ta naj na
podlagi analize stanja na področju učenja in poučevanja tujih jezikov v celotni
izobraževalni vertikali vsebuje tudi izhodišča in smernice: za ustrezno
uveljavitev drugega tujega jezika v osnovne in srednje šole; za zagotovitev
ustrezne in s strokovnimi argumenti utemeljene razmestitve in razpršenosti
učenja tujih jezikov znotraj države in znotraj posameznih regij ter za
zagotavljanje ustreznega razmerja med njimi, ki bo temeljilo na upoštevanju
njihove kulturno-civilizacijske in gospodarsko-politične vloge in mesta tako v
širšem, to je evropskem in globalnem kontekstu, kot tudi v ožjem, to je
neposredno lokalnem; motiviranje in usposabljanje ravnateljev ter svetovanje
šolam in njihovim vodstvom za oblikovanje strokovno ustrezne in čim bolj
stabilne ponudbe tujejezikovnega izobraževanja, ki bo smiselno umeščeno v
celotno izobraževalno vertikalo tako, da bo učence spodbujalo k (sicer nujno
neobvezni) kontinuiteti učenja in doseganju čim višje stopnje jezikovnih
zmožnosti vsaj v dveh tujih jezikih; za vzpostavitev sistema ugotavljanja in
priznavanja v šoli in zunaj šole pridobljenega jezikovnega znanja; za uvajanje
sodobnih pristopov k načrtovanju in izvajanju tujejezikovnega izobraževanja v
okviru šolskih izvedbenih kurikulov.
V osnovno- in srednješolskem izobraževanju
naj se pouk vseh jezikov načrtuje in izvaja tako, da se navezujejo drug na
drugega in povezujejo med seboj, in sicer tako tuji jeziki ne glede na vlogo v
kurikulu (prvi, drugi, tretji tuji jezik idr.) kot tudi tuji jeziki in
slovenščina ter tuji jeziki in nejezikovni predmeti. Navezovanje in povezovanje
naj potekata na načine, ki bodo spodbujali medsebojni prenos, čim večjo
skladnost in stopenjsko nadgrajevanje jezikovnega in zunajjezikovnega (to je
kulturno-civilizacijskega) znanja (na primer razvijanje zmožnosti prepoznavanja
skupnih in razlikovalnih potez v slovničnih opisih posameznih jezikov, ustrezne
učne strategije in dejavnosti, primerne organizacijske oblike pouka).
Zakonsko predvidena postopna uvedba
zgodnjega učenja prvega tujega jezika v izobraževalni sistem (72. člen Zakona o
uravnoteženju javnih financ) bo v naslednjih letih učencem omogočila, da učenje
tujih jezikov dojamejo kot nekaj naravnega in da postopoma razvijajo zavest o
jezikovni in kulturni raznolikosti, pozitivno pa bo vplivala tudi na njihov
kognitivni razvoj. Hkrati pa uvajanje zahteva visoko strokoven pristop k
poučevanju, ki že v izhodišču preprečuje možnost neustreznih praks ter sočasno
krepitev zavesti o pomembni vlogi, ki jo ima v Republiki Sloveniji slovenski
jezik (na področju avtohtonih manjšin poleg njega tudi italijanski in madžarski).
Smiselno je, da je tako v osnovni kot v
srednji šoli izbor tujih jezikov širok, vendar ožji pri prvem tujem jeziku (do
trije jeziki, ne samo angleščina) in širši pri drugih tujih jezikih. Prehod iz
osnovne šole v srednjo šolo naj bo na ravni drugega tujega jezika dovolj
fleksibilen, da bo učencem omogočal izbiro med nadaljevanjem drugega jezika iz
osnovne šole, izbiro novega drugega tujega jezika, po potrebi pa tudi med
vnovičnim začetkom pouka istega tujega jezika na osnovni ravni. Učenci naj se
navajajo na uporabo jezikovnih tehnologij, seveda v okvirih svojih kognitivnih
zmožnosti in sporazumevalnih potreb. V ponudbi tujih jezikov je treba v celotni
vertikali zagotoviti ustrezno mesto klasičnim jezikom (latinščini in grščini).
V delih Republike Slovenije, kjer italijanščina in madžarščina nista uradna
jezika, je treba zagotoviti ustrezno mesto tudi jezikoma avtohtonih manjšin kot
tujima jezikoma. Vse podrobnosti bo opredelil Akcijski načrt za jezikovno
izobraževanje.
Cilj: Zagotavljanje kakovosti in optimizacija
poučevanja ter učenja tujih jezikov
Ukrepi:
Učitelji:
-
seznanjanje ravnateljev in učiteljev z državno jezikovno politiko na
področju tujih jezikov;
-
usposabljanje ravnateljev in učiteljev za sprejemanja strokovno
ustreznih odločitev v zvezi z načrtovanjem in izvajanjem (tuje)jezikovnega
izobraževanja;
-
spodbujanje uvajanja inovativnih pristopov k učenju in poučevanju
jezikov (CLIL, jezikovni portfolio idr.);
-
spodbujanje povezovanja učiteljev tujih jezikov in učiteljev materinščin
na ravni šole – oblikovanje skupnega šolskega jezikovnega kurikula;
-
spodbujanje stalnega strokovnega izpopolnjevanja učiteljev na jezikovnem
in didaktičnem področju;
-
usposabljanje učiteljev slovenščine na področju tujih jezikov in
učiteljev tujih jezikov na področju slovenščine;
-
certificiranje pridobljenih učiteljevih zmožnosti.
Učeči se:
-
informiranje in svetovanje učečim se in njihovim staršem glede izbire
tujih jezikov;
-
izdelava ustreznih učnih gradiv za različne stopnje poučevanja tujih
jezikov;
-
vključevanje vsebin v učbenike slovenščine, ki bodo krepile zavedanje o
pomenu znanja prvega jezika za dobro razumevanje drugih jezikov ter s tem
navajale na razmišljanje o jezikovni raznolikosti kot vrednoti;
-
certificiranje pridobljenega znanja tujih jezikov (v formalnem izobraževanju
in zunaj šole) po veljavni evropski lestvici (Skupni evropski jezikovni okvir)
ob zaključku osnovno- in srednješolskega izobraževanja.
Zunaj institucij formalnega izobraževanja
se kvalitetno učenje in raba tujih jezikov pri odraslih govorcih omogočata
predvsem z naslednjimi ukrepi:
-
spodbujanje tečajev tujih jezikov na delovnem mestu in drugje (vključno
z izobraževalno TV);
-
spodbujanje izobraževanja prevajalcev in tolmačev za potencialno
deficitarne jezike;
-
stalno/sprotno izobraževanje članov prevajalskih in lektorskih služb na
jezikovnem in strokovnem področju.
Kazalniki:
-
število izvedenih ukrepov,
-
število izobraževalnih oblik za ravnatelje in učitelje,
-
število učnih gradiv,
-
število učnih vsebin o jezikovni raznolikosti,
-
število tečajev tujih jezikov za odrasle,
-
število izobraževalnih oblik za prevajalce in tolmače,
-
število izobraževalnih oblik za člane prevajalskih in lektorskih služb.
Predvidena sredstva: 300.000 EUR.
Predvideni učinki: usklajeno načrtovanje in
razvijanje jezikovne platforme za poučevanje tujih jezikov, zvišanje stopnje
kakovosti poučevanja in znanja/uporabe tujih jezikov, širjenje nabora tujih
jezikov v izobraževalnih procesih in izven njih ter povečevanje možnosti izbora
med njimi.
Nosilca: MIZŠ (v sodelovanju z ustreznimi
strokovnimi institucijami), MK.
2.1.7 Govorci s posebnimi potrebami
Osebe s posebnimi potrebami morajo svoje
sporazumevalne potrebe uresničevati po drugih poteh, gluhi znakovno, slepi z
brajico ipd. Možnost takšnega alternativnega izražanja je nujna za preprečitev
izolacije oseb s posebnimi potrebami ter jim hkrati omogoča bolj enakopravno
uresničevanje temeljnih pravic in dejavnejše vključevanje v družbo. Republika
Slovenija se je sicer z najrazličnejšimi dokumenti (Ustava Republike Slovenije,
Zakon o izenačevanju možnosti invalidov, Konvencija o pravicah invalidov in
Izbirni protokol k tej konvenciji, Deklaracija o pravicah invalidov, Standardna
pravila za izenačevanje možnosti za invalide, Resolucija o znakovnem jeziku za
gluhe ipd.) zavezala k dajanju enakih možnosti vsem, vendar razmere kažejo, da
njihovo uresničevanje pogosto ostaja v domeni nevladnih organizacij in zainteresiranih
prostovoljcev. Prioritetni cilj jezikovne politike v zvezi z govorci s
posebnimi potrebami, pa naj gre za gluhe/naglušne, slepe/slabovidne,
gluho-slepe, osebe s specifičnimi motnjami (na primer disleksija, slabše bralne
in učne sposobnosti, govorno-jezikovne motnje ipd.) ter osebe z motnjami v
duševnem razvoju, je omogočiti tem govorcem, da polno razvijejo svojo
sporazumevalno zmožnost, ki bo omogočila alternativne poti sporazumevanja. To
vključuje tudi zagotavljanje temeljnih jezikovnih virov in tehnologij ter didaktičnih
gradiv za govorce s posebnimi potrebami. V zvezi s tem je pomemben cilj
jezikovne politike tudi priznati alternativnim potem sporazumevanja enakovreden
položaj, kot ga ima slovenščina (v primeru gluhih na primer slovenščina ni
prvi, ampak drugi jezik). To pomeni tudi nujno ozaveščanje (večinske) javnosti
o specifiki sporazumevalnih potreb omenjenih govorcev in o sprejemljivosti
drugih (in drugačnih) poti komuniciranja. Zato je treba – upoštevaje načelo
inkluzije – javnost pripravljati na stik in komunikacijo z govorci s posebnimi
potrebami. Da bi bilo ta cilj mogoče uresničiti, so potrebni nekateri konkretni
ukrepi, predvideni v tem dokumentu, ter vključitev navedenih skupin v Akcijski
načrt za izobraževanje.
Zaradi navedene specifike jezikovnega
izobraževanja gluhih naj Akcijski načrt za izobraževanje predvidi vlogo, ki jo
bo imel pri nastajanju in izvajanju Akcijskega načrta ter spodaj naštetih
ciljev obstoječi Svet za slovenski znakovni jezik.
S sprejetjem Zakona o uporabi slovenskega
znakovnega jezika, ki gluhim osebam daje pravico uporabljati znakovni jezik na
vseh področjih dela in življenja, ki jo uresničujejo s tolmači za slovenski
znakovni jezik, se je zahtevnost in pestrost dela tolmačev občutno povečala in
hkrati so se zvišala tudi pričakovanja uporabnikov (gluhih oseb). Razvejano in
raznoliko delo tolmačev pa zahteva boljše prepoznavanje in standardizacijo slovenskega
znakovnega jezika, saj sedanja stopnja poznavanja in razvitosti Slovenskega
znakovnega jezika (SZJ) ne dosega komunikacijskih zahtev sodobne in na znanju
temelječe družbe.
SZJ je samostojen in drugačen od
slovenščine – z visoko razvitim manualno-vizualnim načinom izražanja ima
drugačno skladnjo, drugačna oblikoslovna in besedotvorna pravila, ne more se
uporabljati hkrati z govorjeno slovenščino.
Znakovni jezik je način sporazumevanja
večine odraslih gluhih oseb; kadar se družijo z drugimi gluhimi ali slišečimi
osebami, ki obvladajo znakovni jezik gluhih, uporabljajo isti jezikovni kod.
Slovenski znakovni jezik je prvi naravni jezik gluhih, zato je jezik skupnosti
gluhih in ga uvrščamo med jezike manjšine v Sloveniji.
1. cilj: Razvijanje sporazumevalne
zmožnosti v slovenskem znakovnem jeziku
Ukrepi:
-
ugotavljanje stanja slovenskega znakovnega jezika;
-
sistematično usposabljanje učiteljev in vzgojiteljev za poučevanje v
slovenskem znakovnem jeziku v zavodih za gluhe in naglušne v Republiki
Sloveniji;
-
vzpostavitev sistema za preverjanje in certificiranje znanja slovenskega
znakovnega jezika za učitelje in vzgojitelje v zavodih za gluhe in naglušne v
Republiki Sloveniji;
-
stalno/sprotno izobraževanje tolmačev slovenskega znakovnega jezika;
-
izobraževanje v slovenskem znakovnem jeziku na vseh stopnjah šolanja;
-
izdelava in sprejetje učnih načrtov za slovenski znakovni jezik kot prvi
jezik;
-
uveljavitev slovenskega znakovnega jezika kot izbirnega predmeta v šoli;
-
usposabljanje tolmačev za slovenski znakovni jezik.
Kazalniki:
-
število izvedenih ukrepov,
-
število raziskav, študij, strokovnih člankov in drugih znanstvenih
tekstov na temo slovenskega znakovnega jezika,
-
število izobraževalnih oblik za učitelje in vzgojitelje,
-
sprejetje ustreznih učnih načrtov,
-
število izobraževalnih oblik za tolmače.
Predvidena sredstva: 300.000 EUR.
Predvideni učinki: usklajeno načrtovanje in
razvijanje oblik jezikovnega izobraževanja na tem področju, povečanje števila
znanstvenoraziskovalnih del, ki predstavljajo strokovno podlago za njihovo
razvijanje, izboljšanje odnosa javnosti do potreb govorcev s posebnimi
potrebami in povečanje njihovih sporazumevalnih možnosti.
Nosilci: MIZŠ, MDDSZ, MK.
2. cilj: Omogočanje alternativnih poti
sporazumevanja v javnem življenju za slepe in slabovidne, gluho-slepe, osebe s
specifičnimi motnjami (na primer disleksija, slabše bralne in učne sposobnosti,
govorno-jezikovne motnje ipd.) ter osebe z motnjami v duševnem razvoju
Ukrepi:
-
tiskanje besedil v brajici in drugih prilagojenih oblikah (učna gradiva,
učbeniki, uradni dokumenti, označevanje izdelkov, napisi v javnosti,
leposlovje);
-
posodobitev slovenskega brajevega točkopisa;
-
oblikovanje obrazcev, listin itd., ki se izdajajo na upravnih enotah, ob
volitvah ipd. za navedene skupine oseb s posebnimi potrebami (možnost
elektronske ali oblikovno prilagojene seznanitve z vsebino obrazcev);
-
opremljanje javnih prostorov tudi z zvočnimi informacijami (za
usmerjanje v prostoru) za slepe in slabovidne;
-
posredovanje slovenskih aktualnih literarnih del (na primer nagrajenih
ipd.) ter muzejskih in galerijskih (stalnih) razstav v zvočni obliki ali v
obliki za t. i. lahko branje;
-
avdiodeskripcija TV-oddaj in filmov;
-
opremljanje produktov kulturne dediščine z oznakami za slepe in
slabovidne;
-
oblikovanje smernic prilagojenega opravljanja izpitov za govorce s
posebnimi potrebami (na primer možnost ustnega opravljanja pisnih izpitov,
pisnega opravljanja ustnih izpitov ali časovno prilagojenega opravljanja
izpitov glede na specifiko navedenih skupin oseb s posebnimi potrebami), in
sicer na področjih, kjer to še ni urejeno;
-
zagotavljanje hranjenja literarnih, strokovnih in drugih besedil v
slepim, slabovidnim in ljudem z motnjami branja prilagojeni digitalizirani
obliki v digitalnih knjižnicah in na spletu in njihove distribucije med
uporabnike s posebnimi potrebami;
-
opremljanje muzejev, galerij, gradov, cerkva in drugih znamenitih stavb
in umetnostno zgodovinskih spomenikov ter starih mestnih jeder z
avdiodeskripcijo.
Kazalniki:
-
število gradiv v brajici,
-
število upravnih enot, ki so opremljene s prilagojenimi gradivi za
slabovidne in osebe z drugimi specifičnimi motnjami,
-
število javnih prostorov, ki so opremljeni z zvočnimi informacijami,
-
število aktualnih literarnih del in drugih kulturnih dobrin v zvočni
obliki,
-
število TV-oddaj in filmov z avdiodeskripcijo,
-
število produktov kulturne dediščine z oznakami za slepe in slabovidne,
-
izdelane smernice za prilagojeno opravljanje izpitov,
-
število digitaliziranih del ter z avdiodeskripcijo opremljenih javnih in
kulturnih ustanov za slepe in slabovidne ter ljudi z motnjami branja.
Predvidena sredstva: 400.000 EUR.
Predvideni učinki: usklajeno načrtovanje in
razvijanje oblik sporazumevalnih možnosti za govorce s posebnimi potrebami.
Nosilci: MNZ, MIZŠ, MK.
3. cilj: Popularizacija pridobivanja
zmožnosti za alternativne poti sporazumevanja pri drugih govorcih
Ukrep:
-
tečaji znakovnega jezika, brajice, tečaji priprave lahko berljivih in
razumljivih besedil za navedene skupine oseb s posebnimi potrebami ipd.
Kazalnik:
-
število tečajev znakovnega jezika, brajice, priprave besedil.
Predvidena sredstva: 70.000 EUR.
Predvideni učinki: povečanje števila
usposobljenih oseb za tovrstno komuniciranje med večinskimi govorci in s tem
izboljšanje kakovosti komunikacije med njimi in skupinami oseb s posebnimi
potrebami.
Nosilci: MIZŠ, MDDSZ, MK.
4. cilj: Izpopolnjevanje jezikovne
zmožnosti v slovenščini za govorce s posebnimi potrebami
Ukrepa:
-
razvoj metod in didaktičnih gradiv za navedene skupine oseb s posebnimi
potrebami;
-
usposabljanje učiteljev/vzgojiteljev za delo z njimi.
Kazalnika:
-
število novih didaktičnih gradiv,
-
število izobraževalnih oblik za učitelje.
Predvidena sredstva: 200.000 EUR.
Predvideni učinki: poenotena in dostopnejša
orodja in pogoji za tovrstna jezikovna izpopolnjevanja, lažje in učinkovitejše
pridobivanje jezikovne zmožnosti v slovenščini za te skupine govorcev.
Nosilci: MIZŠ, MDDSZ, MK.
5. cilj: Vključevanje oseb s posebnimi
potrebami v družbo
Ukrep:
-
usposabljanje učiteljev in vzgojiteljev za delo z navedenimi skupinami
oseb s posebnimi potrebami, vključenih v procese rednega izobraževanja.
Kazalnik:
-
število izobraževalnih oblik za učitelje in vzgojitelje.
Predvidena sredstva: 70.000 EUR.
Predvideni učinki: povečanje števila oseb,
pripadnikov navedenih skupin, v posamezne družbene podsisteme, povečana
dostopnost procesov rednega izobraževanja omenjenim osebam.
Nosilci: MIZŠ, MDDSZ, MK.
2.1.8 Jezikovna ureditev visokega šolstva
in znanosti
Slovensko visoko šolstvo v svojih temeljnih
razvojnih dokumentih kot enega ključnih dejavnikov v naslednjem desetletju
izpostavlja nadaljnjo internacionalizacijo, ki sloni na vpetosti v mednarodne
okvire in na sodelovanju s kakovostnimi partnerji z evropskih in neevropskih
univerz.
V zvezi z rabo jezika v visokem šolstvu in
znanosti so med prioritetami za naslednje petletno obdobje ukrepi, ki bodo
zagotovili učinkovito jezikovno ureditev ter izboljšali položaj slovenščine na
obeh področjih. Jezikovna problematika, ki jo odpirajo razprave in dokumenti v
zvezi s kakovostjo in internacionalizacijo, je povezana predvsem z naslednjimi
strateškorazvojnimi zahtevami:
-
z izmenjavo študentov ter pridobivanjem tujih študentov kot protiutežjo
zmanjšanja generacij slovenskih študentov do leta 2020;
-
z izmenjavo profesorjev ter z možnostjo dolgoročnejšega zaposlovanja tujih
visokošolskih učiteljev na slovenskih univerzah;
-
z zagotavljanjem kakovosti raziskovalnega dela s postavljanjem zahtev po
objavljanju in citiranju v bazah WoS.3
Izhodišče ukrepov v resoluciji je domneva,
da slovenske univerze in Republika Slovenija želijo ohraniti in nadalje
razvijati slovenščino kot učni jezik visokošolskega izobraževanja in jezik
znanosti, hkrati pa si želijo zagotoviti nemoteno mednarodno razsežnost svojega
delovanja in mednarodno konkurenčnost.
1. cilj: Omogočanje prostega pretoka
študentov in profesorjev
Raba slovenskega jezika v visokem šolstvu v
Republiki Sloveniji ob ustrezni jezikovni politiki ne more pomeniti ovire za
njegovo internacionalizacijo. Vzpostaviti je treba jasen sistem ločevanja med
krajšimi oblikami študijskega bivanja študentov in visokošolskih učiteljev ter
med daljšimi oblikami vključevanja študentov in profesorjev v visokošolski
sistem Republike Slovenije. Izkušnje na področju poučevanja slovenščine kot
tujega jezika kažejo, da se je slovenščino mogoče naučiti tako receptivno
(pasivno) kot produktivno (aktivno) v razmeroma kratkem času in da učenje
slovenščine ob hkratnem študiju oziroma poučevanju za tujce ne pomeni prevelike
obremenitve. Zagotavljanje možnosti pouka slovenščine za tujce, ki se
vključujejo v visokošolski sistem v Republiki Sloveniji, je tudi bistveno
cenejše kot dodatno usposabljanje slovenskih in tistih tujih predavateljev,
katerih prvi jezik ni angleščina, v angleškem jeziku ter izvajanje vzporednih
programov za tuje študente povsod, kjer bi bilo to zaželeno. Tuj študent lahko
spremlja predavanja v slovenščini po enem letu bivanja v Sloveniji in učenja
slovenščine, visokošolski predavatelji pa so sposobni predavati v slovenščini
po štirih letih bivanja v Sloveniji in učenja slovenščine. Po izteku eno-
oziroma štiriletnega obdobja naj se od njih zahtevata pridobitev spričevala o
znanju slovenščine na ustrezni ravni ter obvezna raba slovenščine pri rednih
visokošolskih programih. Zaključna dela (diplome, magistrska dela, doktorate)
lahko tuji študenti pišejo v tujem jeziku (s povzetkom v slovenščini) ne glede
na naravo visokošolskega programa.
Ukrep:
-
vzpostavitev/ohranjanje sistema učinkovitega učenja slovenščine za tuje
študente in visokošolske učitelje znotraj posameznih univerz.
Kazalniki:
-
sistem učenja slovenščine za tuje študente in profesorje,
-
število tečajev slovenščine za erazmovce, redne tuje študente ter tuje
profesorje,
-
število spričeval o znanju slovenščine tujih učiteljev in študentov na
ustrezni ravni.
Predvidena sredstva: 2.500.000 EUR.
Predvideni učinki: uspešna jezikovna
integracija tujih učiteljev in študentov v slovenski visokošolski prostor, učinkovita
in recipročna izmenjava znanstvenih idej in dosežkov.
Nosilec: MIZŠ.
2. cilj: Ohranitev statusa slovenščine
kot uradnega in učnega jezika visokega šolstva
Ukrepi zagotavljajo status slovenščine kot
uradnega in učnega jezika v slovenskem visokem šolstvu in znanosti. Hkrati
sistemsko urejajo možnost poučevanja tudi v drugih jezikih, zavedajoč se
pomembnosti pretoka študentov in učnega osebja ter izmenjave znanstvenih
izsledkov in pretoka znanja.
Ukrepi:
-
MIZŠ in univerze morajo v okviru nastajajočega zakona o visokem šolstvu,
izvrševanja Resolucije o nacionalnem programu visokega šolstva in strategij
postaviti pregledne modele za smiselno vključevanje tujih študentov in
visokošolskih učiteljev: (1) s kakovostnimi vzporednimi programi in izbirnimi
moduli, posebej oblikovanimi za izmenjavne študente, katerih predmete bi pod
posebnimi pogoji (v skladu z naslednjo alinejo ukrepov) lahko izbirali tudi
domači študenti; (2) z uvajanjem koncepta diferencirane večjezičnosti po tujih
zgledih. Koncept predvideva, da je jezik visokošolskega študija enak
prevladujočemu jeziku okolja, da pa se slušateljem, ki tega jezika ne razumejo
zadosti dobro, ponudi simultani (strojni) prevod v tuji jezik z orodji,
prilagojenimi posameznim strokam; prosojnice in drugo študijsko gradivo so
praviloma dvojezični, v jeziku okolja in v tujem jeziku, v tujem jeziku pa
potekajo tudi konzultacije s tujimi študenti; (3) s spodbujanjem študentske
solidarnosti in tutorstva oziroma partnerskega razmerja med domačimi in
gostujočimi študenti;
-
zakonodaja mora določiti obvezni večinski obseg izvajanja visokošolskih
programov v slovenskem jeziku, in ne tega v celoti prepustiti univerzam. Ker se
strateška usmeritev univerz in države glede povečanja izmenjav ujema, se
Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport ter visokošolske organizacije
sporazumejo o ustreznem načinu njihovega financiranja;
-
na ravni doktorskega študija se univerzam prepusti avtonomna jezikovna
politika ob upoštevanju ustavnih in zakonskih omejitev ter splošnega načela, da
naj slovenski profesorji slovenskim študentom ne predavajo v tujem jeziku.
Kazalniki:
-
vzpostavitev modela vključevanja tujcev v slovenski visokošolski sistem
(zakonodaja),
-
določitev obveznega obsega izvajanja visokošolskih programov v
slovenskem jeziku (zakonodaja),
-
število vzporednih programov in izbirnih modulov v tujem jeziku.
Predvidena sredstva: 1.200.000 EUR.
Predvideni učinki: z vzporednimi programi,
izbirnimi moduli oziroma simultanim strojnim prevajanjem za kratkoročne obiske
bo zagotovljen učinkovit prenos slovenskega znanja tujim študentom.
Nosilec: MIZŠ.
3. cilj: Razvijati sporazumevalno
zmožnost v strokovnem jeziku
Številni dokumenti in zaveze slovenske
države načrtujejo dejavno večjezičnost prebivalcev Evropske unije. V skladu s
tem je treba na visokošolski strokovni ravni omogočati učenje strokovne
slovenščine, kontrastivne terminologije ter kontrastivnega strokovnega in
znanstvenega (akademskega) pisanja, ob tem pa je treba poskrbeti tudi za
ustrezno obvladovanje strokovnega sporazumevanja v drugih jezikih za
visokošolske učitelje in študente.
Ukrepi:
-
na podlagi temeljite raziskave in analiz strokovno-znanstvenega pisanja
na visokošolski ravni, tujih zgledov ter specifičnosti programov se izdela in
univerzam ponudi učni načrt za priporočljivi uvodni predmet v 1. letniku
prvostopenjskih programov, ki bo vključeval omenjene jezikovne vsebine;
-
izdelata se načrt usposabljanja učiteljev za strokovno in pedagoško
sporazumevanje v slovenščini in drugih jezikih ter načrt preverjanja
jezikovnega znanja v drugih jezikih za tiste učitelje, ki izvajajo izbirne
module in programe v drugih jezikih;
-
spodbuja se izdelava kakovostnih visokošolskih učbenikov v slovenščini
in prevodov kakovostnih učbenikov iz tujih jezikov;
-
za potrebe dela na ravni EU se oblikuje poseben magistrski študijski
program za pridobitev strokovnega naziva pravnik lingvist.
Kazalniki:
-
izdelan učni načrt za strokovno-znanstveno pisanje,
-
izdelan načrt usposabljanja in preverjanja znanja učiteljev za
sporazumevanje v slovenščini in angleščini,
-
izdelan študijski program za naziv pravnik lingvist.
Predvidena sredstva: 10.000 EUR.
Predvideni učinki: usklajeno in
učinkovitejše načrtovanje in razvijanje jezikovne zmožnosti učiteljev tako v
slovenščini kot angleščini, razvijanje strokovno-znanstvenega jezika posameznih
strok, vključno z razvijanjem kontrastivne terminologije.
Nosilec: MIZŠ.
4. cilj: Izboljšati položaj
slovenščine kot jezika znanosti
Merila za volitve v nazive visokošolskih
učiteljev ter predpisi za akreditacijo visokošolskih programov in ustanov (NAKVIS)
so trenutno predvsem rezultat zavedanja o pomembnosti mednarodno potrjene
kakovosti slovenske znanosti. Enako ravna pri dodeljevanju sredstev tudi ARRS,
ko vrednoti odličnost slovenskih znanstvenikov za dodeljevanje projektnih
sredstev.
Gledano razvojno je seveda poudarjanje
potrebe po objavljanju v tujih revijah in tujem jeziku razumljivo, saj so
merila in z njimi visokošolska habilitacijska politika hotela preseči omejenost
slovenskega znanstvenoraziskovalnega dela na domači prostor in ga kakovostno
sopostaviti tujemu ter tako povečati odličnost raziskovalnega dela. V časih, ko
so bile tuje objave prej izjema kot pravilo, so se univerze smiselno odzvale s
poudarjanjem nujnega objavljanja tudi v tujem jeziku.
Taka politika pa je povzročila
zapostavljanje in ponekod popolno ukinitev znanstvenih objav v slovenščini kot
nujnega pogoja za napredovanje v znanstvene nazive, za mentorstvo doktorskim
študentom ter za vodenje raziskovalnih projektov in programov. To je škodljivo
vsaj z dveh vidikov: razvijanja slovenskih terminologij ter slovenščine kot
jezika visokošolskega izobraževanja ter usihanja kakovostnih slovenskih revij.
Sedanja politika napredovanj tako povzroča, da v nekaterih strokah postaja
slovenščina že skoraj obrobni jezik. Smiselno znanstveno in strokovno
objavljanje v slovenščini je nujno, če želimo, da znanstvena sfera o svojih
spoznanjih učinkovito seznanja slovensko javnost, tako v njenem jeziku
sooblikuje družbo znanja ter javnosti vrača vložena javna sredstva.
Med merili za pridobitev najnižje stopnje
visokošolskega učitelja zdaj na primer ni merila »obvladovanje slovenščine kot
jezika stroke«, med merili za raziskovalno odličnost pa so objave v tujih
jezikih praviloma edino merilo znanstvene uspešnosti in veljajo nesorazmerno
več kot tiste v slovenščini, tudi tam, kjer obstajajo kakovostne slovenske
znanstvene revije.
Če je v preteklosti bilo nujno spodbujati
pisanje v tujem jeziku, je danes položaj obrnjen: za razvoj slovenščine v
znanosti se mora spodbujati tudi kakovostno objavljanje v slovenskem jeziku.
Prav zato bi morale univerze, ARRS in NAKVIS uravnotežiti razmerje med
mednarodno in domačo »odmevnostjo« ter spodbujati znanstveno objavljanje tudi v
slovenščini.
Ukrep:
-
Univerze naj prek habilitacijske politike vzpostavijo spodbude za
smotrno objavljanje znanstvenih in strokovnih besedil v slovenščini. Poleg
objavljanja v tujem jeziku naj NAKVIS, ARRS in univerze med pogoje za izvolitve
in pogoje za financiranje programskih skupin uvrstijo tudi obvezno objavljanje
učbenikov, terminoloških gradiv in strokovnih člankov ter monografij v
slovenščini (izjeme za zelo ozka področja, kjer bi bilo to smiselno, določi ARRS)
– ti so tudi vir za nastajanje terminoloških in jezikovnih baz ter drugih
jezikovnih virov, ki so resolucijsko obdelani v naslednjem poglavju.
Kazalnik:
-
sprejetje in uvedba sistema habilitacijskih pravil in sistema
financiranja programskih skupin s posebnim poudarkom na slovenskih strokovnih
objavah.
Predvidena sredstva: /
Predvideni učinki: povečanje strokovnih
objav v slovenskem jeziku, razvoj slovenskega strokovnega jezika in
terminologije, seznanjanje slovenske javnosti z razvojem slovenske znanosti.
Nosilca: ARRS, MIZŠ (v sodelovanju z
univerzami).
2.2 Jezikovna opremljenost
2.2.1 Uvod
Opremljenost slovenščine in slovenske
jezikovne skupnosti z jezikovnimi viri, priročniki, orodji in (svetovalnimi)
storitvami je obravnavana kot eden ključnih dejavnikov, od katerega je odvisno
uresničevanje večjega števila ciljev jezikovne politike. Analize dosedanjega
jezikovnega načrtovanja so pokazale, da je ena od osrednjih težav opremljenosti
jezika pomanjkanje sinteze potreb jezikovne skupnosti govorcev slovenščine in s
tem povezano nadzorovano načrtovanje jezikovne infrastrukture s strani državnih
organov, ki te dejavnosti financirajo. Cilj, ki je skupen vsem podpoglavjem v
tem poglavju resolucije, je sprejetje temeljnih usmeritev glede razvoja
sodobnih jezikovnih priročnikov, virov, orodij in storitev v obliki posebnega
Akcijskega načrta za jezikovno opremljenost.
Obravnava jezikovne infrastrukture je
omejena predvsem na priročnike, vire, orodja in storitve, ki so pomembni s
stališča jezikovne opremljenosti domačih in tujih govorcev slovenščine za
uspešno sporazumevanje v slovenščini, učenje in poučevanje jezika,
zagotavljanje ustavnih pravic do uporabe jezika ter zagotavljanje pravic oseb s
posebnimi potrebami. Od časa sprejema pretekle resolucije o nacionalnem programu
jezikovne politike je prepoznavna sprememba na področju jezikovne
infrastrukture predvsem pospešena digitalizacija in razvoj informacijskih in
komunikacijskih tehnologij. Ta dva procesa postavljata okvir za nadaljnji
razvoj infrastrukture, ki bo glede na svetovne in evropske trende ter hitrost
sprememb predvsem digitalna, spletna in mobilna. Evropska unija pri svoji
jezikovni politiki kot širšem okviru naše resolucije sledi svetovnim trendom in
vlaga v razvoj digitalnih virov za uradne jezike Evropske unije in druge
evropske jezike, čemur mora slediti tudi Slovenija in se priključiti pobudam,
ki bodo omogočile, da jezikovni priročniki, viri, orodja in storitve za
slovenščino ostanejo v okvirih, ki jih Evropska unija želi zagotoviti za vse
svoje uradne jezike.
Cilj: Uskladitev dejavnosti pri načrtovanju
in izvajanju Akcijskega načrta za jezikovno opremljenost
Ukrepi:
-
spodbujanje raziskav o slovenskem jeziku in drugih jezikih, ki sodijo v
okvir slovenske jezikovne politike, kot podpora Akcijskemu načrtu za jezikovno
opremljenost;
-
v okviru sprejemanja Akcijskega načrta za jezikovno opremljenost (5–10
let) se opredeli izdelava jezikovnih priročnikov in razvoj jezikovnotehnoloških
virov, orodij in aplikacij za slovenski jezik, ki akterjem na tem področju zagotavlja
enakopravno soudeležbo pri vnaprej določenem mednarodno primerljivem razvoju.
Akcijski načrt predpostavlja, da se s strani financerja načrta ustanovi posebno
telo, ki skrbi za njegovo izdelavo, spremljanje ter koordinacijo različnih
virov financiranja. Akcijski načrt se sprejme najpozneje v roku enega leta od
sprejema resolucije in nato dosledno izvaja po sprejeti dinamiki;
-
ustanovitev institucije ali konzorcija institucij za povezovanje,
zbiranje, razvoj in distribucijo jezikovnih virov in tehnologij. Institucija
ali konzorcij mora biti vzpostavljen v roku enega leta od sprejema resolucije,
pri čemer je treba zagotoviti financiranje za njegovo dolgoročno delovanje.
Kazalniki:
-
število raziskav o slovenskem jeziku kot podpora Akcijskemu načrtu za
jezikovno opremljenost,
-
izdelava Akcijskega načrta za jezikovno opremljenost,
-
delovanje institucije ali konzorcija institucij za povezovanje
jezikovnih virov in tehnologij.
Predvidena sredstva: 850.000 EUR.
Predvideni učinki: usklajeno načrtovanje in
razvijanje nastajanja jezikovnih priročnikov in jezikovne infrastrukture.
Nosilci: MIZŠ, ARRS, MK.
2.2.2 Jezikovni opis
Izhajajoč iz prevladujočih jezikoslovnih
teorij, jezik sestoji iz poimenovalnega dela, tj. njegovega besedja, in
urejevalnega, to je pravil, po katerih se besede uresničujejo, pregibajo in
uporabljajo v besedilu. Jezikovni opis torej sestavljata slovar kot opis besed
in besednih zvez in slovnica kot opis pravil, po katerih se te uresničujejo,
pregibajo in uporabljajo v besedilu.
Vsak kultiviran jezik ima vsaj po en
temeljni enojezični slovar in vsaj eno temeljno slovnico sodobnega knjižnega/standardnega
jezika. Ta dva opisa predstavljata trdno osnovo nadaljnjim, bolj ali manj
aplikativno naravnanim slovarskim in slovničnim delom, ki prikazujejo za posamezne
potrebe izbrano besedje oziroma pravila ali ki to besedje oziroma pravila
prikazujejo na drugačen način. Ker se jezik v teku časa spreminja, je vsako
tako temeljno delo uporabno le v omejenem časovnem obdobju, ki je danes krajše
kot v 20. stoletju. Jezik se zaradi pospešenega razvoja zunajjezikovne
stvarnosti v današnjem času bistveno hitreje razvija predvsem v svojem
poimenovalnem delu, medtem ko so za upoštevanja vredne spremembe njegovega
urejevalnega dela še vedno potrebna desetletja.
V današnjem in polpreteklem času velja za
temeljno slovarsko delo sodobnega jezika Slovar slovenskega knjižnega jezika,
za temeljno slovnično pa Toporišičeva Slovenska slovnica. Obe temeljni deli sta
utemeljeni in uporabni, vendar predvsem zaradi jezikovnih sprememb zadnjih
desetletij ne zadoščata več vsem potrebam, ki jih pogojuje današnja jezikovna
stvarnost. Druga pomanjkljivost obeh temeljnih del je, da sta bili napisani za
prikaz v knjižni obliki in da je le temeljni slovar prešel v digitalno okolje,
kateremu zaradi prvotne knjižne zasnove ni prilagojen v polni meri.
Izhajajoč iz dejstva, da slovenščino govori
razmeroma majhno število govorcev, je za naslednje obdobje smotrno načrtovati
le en temeljni splošni jezikovni opis. Akcijski načrt za jezikovno opremljenost
mora predvideti tak slovarski opis sodobne slovenščine, ki bo prilagojen
uporabi v spletnem in drugih digitalnih okoljih, pri njem pa bodo bodisi v eni
ali v različnih slovarskih bazah na voljo različni podatki o slovenščini, od
pomenskih, vezljivostnih, kolokacijskih, frazeoloških, idiomatskih, etimoloških
in drugih. Osnovo za opis jezika predstavljajo zbrani empirični podatki o
jezikovni rabi, ki zajemajo različne pojavne oblike jezika. Prihodnji akcijski
načrt za jezikovno opremljenost mora upoštevati stalen in kontroliran razvoj
temeljnih korpusov, ki zagotavljajo možnost kontinuirane analize slovenskega
jezika za potrebe jezikovnega opisa. Med njimi so referenčni korpus
slovenščine, širitev in nadgradnja govornega korpusa, korpus besedil s spleta,
multimodalni korpusi (besedilo + slika + zvok), korpusi pisne produkcije
učencev in dijakov ter drugi korpusi, ki jih bo predvidel prihodnji akcijski
načrt.
V obdobju, ki ga pokriva resolucija, je
treba začeti načrtovanje izdelave znanstvene slovnice slovenskega jezika, ki bo
prikazovala današnji slovnični ustroj slovenskega knjižnega/standardnega jezika
kot povezovalnega jezika vseh Slovencev.
Za dodatno jezikovno opremljenost bo treba
dokončati, sestaviti oziroma prilagoditi digitalnemu okolju še slovarje, pri
katerih smo Slovenci v zamudi, zlasti sinonimni slovar, slovar besednih oblik
vseh standardnih nelastnoimenskih besed, ki bo vseboval tudi podatke o
dinamičnem in tonemskem naglasu, slovar zemljepisnih imen slovenskega narodnega
prostora in eksonimov, slovar slovenskih osebnih imen (rojstnih in priimkov);
za ohranitev slovenščine kot strokovnega jezika bo treba kontinuirano
sestavljati terminološke slovarje različnih strok. Vsa ta dela morajo biti
opravljena na način, ki bo omogočal njihovo medsebojno povezovanje in
povezovanje s temeljnim slovarjem (in v perspektivi temeljno slovnico) v
digitalni obliki ter njihovo dostopnost prek sodobnih medijev.
Na osnovi teh temeljnih del je treba
izdelati priročnike za druge ciljne uporabnike. To so predvsem slovarji in
slovnice za različne stopnje izobraževanja rojenih govorcev, za tiste, katerih
materni jezik ni slovenščina, in za osebe s posebnimi potrebami.
Ob tem se ne sme pozabiti, da slovenščina
ni samo današnji knjižni/standardni jezik. Slovenščina so tudi narečja in
slovenščina ima tudi zgodovino in predzgodovino. Zato je treba posvetiti
pozornost tudi dialektološkim raziskavam, zlasti pisanju lingvističnih atlasov,
narečnih slovarjev in monografij o posameznih (zamirajočih) narečjih, ter zgodovinsko-
in primerjalnojezikoslovnim raziskavam, zlasti sestavi zgodovinskega slovarja
slovenskega jezika, zgodovinske slovnice, prenovi etimološkega slovarja itd.
Cilj: Temeljni opis sodobne
knjižne/standardne slovenščine, specializirani jezikovni opisi, dialektološki,
zgodovinsko- in primerjalnojezikoslovni opisi
Ukrepi:
-
sprejetje temeljnih usmeritev za izdelavo temeljnih in specializiranih
priročnikov sodobnega slovenskega knjižnega/standardnega jezika in temeljnih
ter specializiranih priročnikov ter drugih slovenističnih del s področja
dialektologije, zgodovinskega in primerjalnega jezikoslovja (5–10 let) na
nacionalni ravni ter njihovo izdelovanje – kot del Akcijskega načrta za
jezikovno opremljenost;
-
sprejetje takega bibliometričnega vrednotenja slovarskih in drugih
leksikografskih del, ki bo raziskovalce spodbujal k sodelovanju pri
sestavljanju temeljnih in specializiranih priročnikov za slovenski jezik;
-
oblikovanje prosto dostopnega spletnega portala s čim več dosegljivimi
jezikoslovnimi podatki o slovenščini, namenjenega splošnim uporabnikom in
strokovni javnosti. Portal mora biti vzpostavljen v roku enega leta od sprejema
resolucije, pri čemer je treba zagotoviti financiranje za njegovo vzpostavitev
in dolgoročno delovanje.
Kazalniki:
-
sprejetje temeljnih usmeritev,
-
izdelovanje temeljnih in specializiranih priročnikov za slovenski jezik,
-
sprejetje ustreznega bibliometričnega vrednotenja slovarskih del,
-
oblikovanje in vzdrževanje spletnega portala.
Predvidena sredstva: 6.300.000 EUR.
Predvideni učinki: usklajeno delovanje na
področju izdelave temeljnih in specializiranih jezikovnih priročnikov in njihovo
izdelovanje, dostopnost na spletu (enotna vstopna točka) s čim več obstoječih
podatkov o slovenščini.
Nosilci: ARRS, MIZŠ, MK (vsi v sodelovanju
s SAZU, univerzami in raziskovalnimi inštitucijami).
2.2.3 Standardizacija
Ugotavljanje aktualne jezikovne norme se
začne z ugotavljanjem dejanske rabe in njenim vrednotenjem glede na opisano
normo – tu se standardizacijska dejavnost tesno povezuje s sistemskim opisom
jezika in prva težava obstoječih standardizacijskih pripomočkov je pomanjkanje
aktualnih jezikovnih opisov. Za kontinuirano sledenje neskladjem med aktualnim
standardom in rabo je treba v Akcijskem načrtu za jezikovno opremljenost
predvideti možnosti načrtovane izrabe jezikovnotehnoloških virov in orodij za
te potrebe. Gradnja tovrstne jezikovnotehnološke infrastrukture omogoča pridobitev
deloma samodejne in (kar je še pomembneje) objektivne podatkovne zbirke, ki se
z ustrezno jezikovno interpretacijo lahko uporablja v vseh fazah
standardizacijskega procesa.
Koncipiranje normativnih jezikovnih
priročnikov, ki so namenjeni najširšemu krogu jezikovnih uporabnikov in s
katerimi bo mogoče najbolj učinkovito zadostiti zahtevam po hitri in nedvoumni
informaciji glede jezikovnih zadreg, je mogoče le s predhodnimi raziskavami, v
katerih bo odgovorjeno na vprašanji, kako naj bo priročnik za aktivno rabo
jezika zasnovan in katera vprašanja govorcev naj rešuje. Standardizacijska
dejavnost mora pri iskanju načinov za zapis ugotovljene norme v priročniku
upoštevati vse novejše izsledke, s katerimi bi se uporabnikovim pričakovanjem
približala v taki meri, da bi dosegla stanje, ki ga obvladujemo s tako imenovanim
konceptom minimalne intervencije.
Temeljni kodifikacijski priročnik in
Slovenski pravopis skladno s tradicijo, dobro prakso, v okviru svojih zakonskih
zadolžitev ter v sodelovanju z vsemi ustanovami s področja jezikovnega
načrtovanja potrjuje Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Na podlagi
svojih zakonskih zadolžitev sodeluje tudi pri nastajanju vseh drugih temeljnih
priročnikov slovenskega jezika z normativnimi vsebinami.
Iz konteksta ideje o spletni jezikovni
svetovalnici, ki je postavljena že v resoluciji o jezikovni politiki iz obdobja
2007–2011, je mogoče razbrati, da je med pomembnejšimi cilji jezikovne politike
tudi dvig jezikovne samozavesti in ugleda slovenščine med njenimi govorci, kar
je mogoče doseči z neformalnim utrjevanjem védenja o jezikovnem standardu. V
obdobju izvajanja resolucije je bilo narejenih nekaj raziskav uspešnosti
jezikovnih svetovalnic, iz katerih je razvidno, da je potreba po obstoju takega
svetovalnega telesa, ki bi hitro in učinkovito razblinjalo dvome jezikovnih
uporabnikov glede jezikovnih in z jezikom povezanih vprašanj, postala še bolj
nujna. Vse to kaže na nujnost vzpostavitve svetovalnega telesa, ki bi delovalo
prek prosto dostopnega spletnega portala s čim več dosegljivimi jezikoslovnimi
podatki o slovenščini, s katerim bo mogoče doseči najširši krog laičnih in
strokovnih jezikovnih uporabnikov.
Danes večina jezikovnih uporabnikov pri
pisanju uporablja računalnik in urejevalnike besedil, v katere so ponudniki
tovrstnih storitev (na primer Microsoft) vključili črkovalnike, namenjene
odkrivanju in odpravljanju tipkarskih in pravopisnih napak v besedilih. Podobno
orodje opozarja na črkovalne napake tudi pri brskanju po spletu (na primer
Googlov iskalnik s sintagmo »ste morda mislili …« uporabniku sugerira
pogostejšo in zato domnevno pravilnejšo obliko zapisa). V nedavni raziskavi, ki
je bila izvedena v širši populaciji jezikovnih uporabnikov, se je izkazalo, da
je le malo tistih, ki priporočilo črkovalnika preverijo še v kakem od
jezikovnih priročnikov, več pa je tistih, ki orodju zaupajo. Iz odgovorov pa je
mogoče sklepati, da bi bil odstotek slednjih še večji, če bi bili prepričani o
strokovni podprtosti tega orodja. Z digitalno dobo se tako odpira vprašanje
prevlade orodij, ki nastajajo izven dosega in vpliva slovenističnega
jezikoslovja ali slovenske jezikovne politike. Posredno poseganje teh orodij na
jezikovno rabo se skokovito povečuje in zato odpira vprašanje prikaza
jezikovnih podatkov v uporabniku prijaznih aplikacijah, integriranih v
urejevalnike besedil in spletne iskalnike. Ena od nalog jezikovne politike v
prihodnjem obdobju je zato tudi oblikovanje strategij, s katerimi bo mogoče z
dostopom do ustreznih virov in orodij vplivati na ponudnike teh storitev.
Cilj: Izvajanje dejavnosti, s katerimi bodo
govorcem slovenščine in tujim govorcem, ki se želijo naučiti slovenščine,
zagotovljeni vsi pogoji, da se seznanijo z jezikovnim standardom in se
sporazumevajo v skladu z njim
Ukrepi:
-
sprejetje temeljnih usmeritev glede razvoja sodobnih standardizacijskih
priročnikov in storitev, predvsem v luči novih medijev in spremenjenih navad
uporabnikov standardizacijskih pripomočkov – kot del Akcijskega načrta za
jezikovno opremljenost;
-
vzpostavitev svetovalnega telesa, ki deluje prek prosto dostopnega
spletnega portala s čim več dosegljivimi jezikoslovnimi podatki o slovenščini;
-
posodobitev kodifikacije v skladu s posodobljenim jezikovnim opisom.
Kazalniki:
-
sprejem temeljnih usmeritev,
-
vzpostavitev svetovalnega telesa,
-
izdaja pravopisnega priročnika.
Predvidena sredstva: 600.000 EUR.
Predvideni učinki: usklajen razvoj in
dostopnost sodobnih priročnikov slovenskega standardnega jezika ter svetovalnih
storitev na tem področju.
Nosilci: ARRS, MIZŠ, MK (vsi v sodelovanju
s SAZU, univerzami in raziskovalnimi inštitucijami).
2.2.4 Terminologija in večjezičnost
Pri načrtovanju večjezičnih virov za
prihodnje obdobje ne moremo več govoriti samo o klasičnih dvojezičnih ali
terminoloških slovarjih, temveč tudi o slovarskih bazah ali večjezičnih bazah
znanja, ki se izkoriščajo bodisi neposredno za preverjanje informacij v
ustrezni spletni ali drugi aplikaciji (ali izvedeni tiskani obliki) bodisi za
uporabo v orodjih, ki na druge načine pomagajo pri učenju tujih jezikov,
prevajanju ali tolmačenju, kot so sistemi za strojno prevajanje, sistemi za
računalniško podprto prevajanje, sistemi za podporo tolmačenju itd. Opisane
vire je mogoče izkoristiti, če je vzpostavljena ustrezna (spletna)
infrastruktura. Predpogoj za nastanek jezikovnih priročnikov in zagotavljanje
tehnoloških rešitev, ki rešujejo kontrastivne težave med dvema ali več jeziki,
pa je obstoj sodobnih virov in orodij za slovenščino ter opis jezika z
enojezičnega stališča.
Pri dosedanjem jezikovnem načrtovanju je
veljalo, da so enojezični priročniški viri in orodja za slovenščino domena
javnega financiranja, dvo- in večjezični viri in orodja pa so bili prepuščeni
bodisi naključnemu entuziazmu posameznikov bodisi komercialni sferi. Z vstopom
v digitalno paradigmo ta koncept ne zadostuje, kajti ena od posledic razvoja
informacijskih in komunikacijskih tehnologij je ta, da so tradicionalni dvo-
ali večjezični priročniki s prestopom v spletno oziroma digitalno okolje
postali komercialno bistveno manj zanimivi ali celo nezanimivi, kar kažejo
trendi po Evropi in v svetu, ne le v Sloveniji. Po drugi strani je v digitalnem
okolju mnogo lažje izkoriščati podatke iz ene baze podatkov za sestavljanje
drugih baz s sorodno vsebino, kar velja tudi za dvo- ali večjezične baze,
terminološke baze podatkov itd. Z vzpostavitvijo ustrezne infrastrukture je
mogoče izdelati večjezične vire tudi za jezike ali specializirana tematska
področja, ki do sedaj še niso bila obdelana, česar brez te zaradi manjšega
števila ciljnih uporabnikov ne bi bilo realno pričakovati.
Strokovna terminologija je ključna za
delovanje Slovenije na številnih ravneh. Zato je treba prizadevanja v okviru
državne jezikovne politike usmeriti na opremljanje jezika in jezikovno
usposabljanje strokovnjakov na vseh terminoloških področjih. Jeziki z večjim
številom govorcev so v prednosti že zato, ker jih na večjem trgu močneje
podpira jezikovna industrija (dostopnejše in številnejše sodobne slovarske
baze, terminološke zbirke, jezikovni korpusi, sistemi za strojno prevajanje
itd.), zato je pri jezikih z manjšim številom govorcev še toliko pomembnejša
vloga države. Akcijski načrt za jezikovno opremljenost mora upoštevati to
dimenzijo z vzpostavitvijo terminološkega portala kot delom prosto dostopnega
spletnega portala s čim več dosegljivimi jezikoslovnimi podatki o slovenščini,
ki bo vseboval tudi spletni forum za hitro izmenjavo znanja in mnenj o
terminoloških rešitvah med področnimi strokovnjaki in jezikoslovci.
Cilj: Vzpostavitev infrastrukture ter
izdelava prosto dostopnih večjezičnih in terminoloških virov in orodij za
podporo učenju in poučevanju tujih jezikov in terminološkemu delu
Ukrepi:
-
sprejetje temeljnih usmeritev glede izdelave sodobnih dvo- in
večjezičnih splošnih ter terminoloških jezikovnih priročnikov (5–10 let) na
nacionalni ravni in njihovo izdelovanje – kot del Akcijskega načrta za
jezikovno opremljenost;
-
vzpostavitev splošnega večjezičnega portala, ki bo del prosto dostopnega
spletnega portala s čim več dosegljivimi jezikoslovnimi podatki o slovenščini,
kjer bo na voljo večjezična vsebina, zbrana s pomočjo digitalizacije ali z
drugimi sredstvi iz obstoječih dvo- ali večjezičnih virov. Portal naj omogoča
tudi izkoriščanje moči množice pri nadgrajevanju vsebin in mora delovati kot
večjezični agregator podatkov kontrastivne narave iz drugih delov spleta;
-
vzpostavitev terminološkega portala kot dela prosto dostopnega spletnega
portala s čim več dosegljivimi jezikoslovnimi podatki o slovenščini, ki bo
vseboval tako obstoječe kot tudi nastajajoče terminološke slovarje,
terminološke baze in učinkovit svetovalni servis ter bo izkoriščal možnosti
hitre izmenjave znanja in mnenj med področnimi strokovnjaki in jezikoslovci, ki
jih omogoča splet. V okviru portala mora biti predvidena tudi vzpostavitev
nacionalnega mehanizma za potrjevanje terminologije Evropske unije;
-
spodbujanje projektov, ki predvidevajo sestavljanje na enojezičnem
slovenskem temeljnem opisu zasnovanih terminoloških in večjezičnih baz podatkov
ter večjezičnih (vzporednih, primerljivih itd.) in terminoloških korpusov.
Kazalniki:
-
sprejetje temeljnih usmeritev,
-
vzpostavitev splošnega večjezičnega portala,
-
vzpostavitev terminološkega portala,
-
število podprtih projektov s področja gradnje terminoloških in
večjezičnih baz podatkov in priročnikov.
Predvidena sredstva: 600.000 EUR.
Predvideni učinki: dostopnost večjezičnih
in terminoloških baz podatkov, poenotenje terminologije.
Nosilci: ARRS, MIZŠ, MK (vsi v sodelovanju
s SAZU, univerzami in raziskovalnimi inštitucijami).
2.2.5 Jezikovne tehnologije
Jezikovne tehnologije so zbirno
poimenovanje za različna računalniška orodja in aplikacije, ki izrabljajo
obstoječe jezikovne (meta)podatke za razreševanje z jezikom povezanih
praktičnih dilem uporabnikov (sistemi za prepoznavanje in sinteza govora,
strojno prevajanje, strojno podprto prevajanje, črkovalniki, slovnični
pregledovalniki, sistemi za samodejno odgovarjanje na vprašanja, besedilno
rudarjenje itd.) ali za postopke računalniške analize naravnega jezika za
izdelavo zlasti digitalnih jezikovnih priročnikov in virov (postopki tokenizacije,
oblikoskladenjskega označevanja, skladenjskega razčlenjevanja, avtomatskega
razločevanja pomenov, avtomatskega razreševanja besedilnih koreferenc,
prepoznavanja imenskih entitet itd.).
Razvoj informacijskih in komunikacijskih
tehnologij v zadnjih 10 letih ustvarja »digitalno vrzel«, zaradi katere bodo
jeziki, ki bodo pri tem razvoju zaostajali, postali manj privlačni in konkurenčni
v globalno povezanem svetu. Digitalna vrzel ločuje jezike, ki so dovolj
prisotni na svetovnem spletu, za katere obstajajo sodobni digitalni viri in so
jezikovnotehnološko razviti, od tistih, pri katerih se zaostanek s skokovitim
razvojem informacijskih in komunikacijskih tehnologij povečuje. Za večino
uradnih jezikov Evropske unije so bili v zadnjih desetih letih izdelani načrti
razvoja digitalnih virov in jezikovnotehnoloških aplikacij, s čimer posamezne
države oziroma jezikovne skupnosti na sistematičen in programiran način skrbijo
za prehod svojih jezikov v digitalno okolje. Načrti imajo praviloma naslednje
cilje: (1) identifikacija dejavnikov na področju jezikovnega opisa, jezikovnih
tehnologij in virov; (2) sistematična analiza jezikovne rabe in z njo povezanih
potreb jezikovne skupnosti; (3) izdelava seznama obstoječih in manjkajočih
računalniških jezikovnih izdelkov in storitev za raziskovalne skupnosti in
širšo javnost; (4) vzpostavitev organiziranega skladiščenja, vzdrževanja in
distribucije obstoječih priročnikov, virov in orodij; (5) vzpostavitev
dolgoročnega programa nastajanja in razvoja digitalnih jezikovnih priročnikov,
virov in orodij; (6) vzpostavitev sodelovanja z evropskimi pobudami za
izmenjavo digitalnih virov in orodij.
Medsebojno primerljivost takih programov
med drugim zagotavlja upoštevanje evropskih pobud, kot so zdaj raziskovalni
infrastrukturi CLARIN in DARIAH, infrastrukturni projekti, na primer META-NET,
itd.
Pri evalvaciji jezikovnotehnološke
razvitosti posameznega jezika se navadno upoštevajo naslednji kazalci. Med
jezikovnotehnološke vire (korpusi, baze znanja) spadajo: (1) referenčni
korpusi, specializirani korpusi; (2) oblikoskladenjsko in skladenjsko označeni
korpusi (odvisnostne drevesnice); (3) semantično in diskurzno označeni korpusi;
(4) vzporedni korpusi, pomnilniki prevodov, večjezični primerljivi korpusi; (5)
govorni korpusi (posnetki govorjenega jezika, jezikoslovno označeni govorni
korpusi, dialoški korpusi); (6) multimedijske in multimodalne baze (besedilo, združeno
z video/avdio podatki); (7) semantični leksikoni, slovarji sinonimov,
ontologije; (8) jezikovni modeli (statistični modeli za izračun verjetnosti
analiz na različnih jezikoslovnih ravneh) in (formalne) slovnice; (9) leksikoni
besednih oblik in večbesednih enot; (10) terminološke baze. Med jezikovnotehnološka
orodja in aplikacije spadajo: (1) črkovalniki in moduli za preverjanje
slovnične ustreznosti; (2) strojno prevajanje, strojno podprto prevajanje v
različne jezike; (3) sinteza in prepoznava govora (govorni informacijski
sistemi, pripomočki za učenje govorjene slovenščine, prenosni in vgradni
uporabniški vmesniki, sistemi za govorno upravljanje tehniških sistemov); (4)
tokenizacija, oblikoskladenjsko označevanje, oblikoslovna in besedotvorna analiza
in sinteza; (5) skladenjsko razčlenjevanje (površinska ali globinska
skladenjska analiza stavkov, vezljivost); (6) stavčna semantika (avtomatsko
razločevanje pomenov, pomenske vloge); (7) semantika besedila (avtomatsko
razreševanje besedilnih koreferenc, analiza sobesedila, luščenje pragmatičnih
informacij, sklepanje iz sobesedila); (8) procesiranje diskurza (analiza
formalne strukture besedila, analiza retorične strukture besedila,
argumentacijska analiza, analiza besedilnih vzorcev, prepoznavanje besedilnih
žanrov itd.); (9) luščenje informacij (avtomatsko indeksiranje besedil,
multimedijsko luščenje informacij, večjezično luščenje informacij); (10)
informacijsko poizvedovanje (prepoznavanje imenskih entitet,
dogodkovno/relacijsko poizvedovanje, avtomatsko prepoznavanje mnenj/odnosa, besedilna
analitika in besedilno rudarjenje); (11) avtomatska sinteza (tvorba) besedila v
naravnem jeziku, sistemi dialoga.
Za prihodnje obdobje je smiselno načrtovati
vsaj (a) izdelavo, dodelovanje in vzdrževanje (standardno) označenih
referenčnih in specializiranih korpusov slovenskega jezika, vključno z
oblikovanjem jezikovnih modelov za statistično podprto verjetnostno analizo
jezikovne rabe na različnih jezikoslovnih ravneh ter orodij in aplikacij za
njihovo računalniško analizo in vizualizacijo, in (b) delo pri vseh nalogah, ki
so naštete v sklopu jezikovnotehnoloških orodij in aplikacij. Terminološke baze
bodo vključene v načrtovani terminološki portal.
V okviru Akcijskega načrta izdelave
jezikovnih priročnikov in virov je treba predvideti skupne elemente, ki bodo
omogočali njihovo povezljivost in s tem prispevali k učinkovitejši uporabi
virov pri izdelavi jezikovnih priročnikov.
Ena od temeljnih zadreg pri dosedanjem
razvoju proračunsko financiranih orodij in virov je ta, da po koncu projektov
oziroma obdobja financiranja večinoma niso dostopni za javno uporabo oziroma
jih ni več mogoče najti, vzpostaviti ali uporabiti. Analogna težava je nejasen
status avtorskih pravic oziroma dostopnosti pri priročnikih, virih in aplikacijah,
ki že obstajajo. Za premostitev te zadrege je treba ustanoviti institucijo ali
konzorcij institucij za povezovanje, zbiranje, razvoj in distribucijo
jezikovnih tehnologij, financiranih z javnimi sredstvi, ki bo skrbela za
njihovo trajno in čim bolj prosto dostopnost za vse uporabnike. Pri jezikih z
manjšim številom govorcev, kot je slovenščina, je potrebno, da so viri dostopni
tudi za morebitno komercialno uporabo, kjer je to dopustno in mogoče, saj je to
eden od učinkovitih načinov spodbujanja rabe jezika v digitalnem okolju.
Cilj: Spodbujanje razvoja jezikovnih
tehnologij za slovenski jezik, ki vključuje vzpostavitev potrebne
infrastrukture ter izdelavo čim bolj prosto dostopnih virov in orodij
Ukrep:
-
sprejetje temeljnih usmeritev razvoja sodobnih jezikovnih tehnologij na
nacionalni ravni (5–10 let) in njihovo izdelovanje – kot del Akcijskega načrta
za jezikovno opremljenost.
Nosilci: ARRS, MIZŠ, MK.
Kazalnika:
-
sprejetje temeljnih usmeritev,
-
število novih jezikovnotehnoloških orodij, aplikacij, virov.
Predvidena sredstva: 2.200.000 EUR.
Predvideni učinki: usklajen načrt razvoja
jezikovnih tehnologij, ki bo temeljil na temeljiti preverbi stanja in postavljenih
prioritetah.
Nosilci: ARRS, MIZŠ, MK.
2.2.6 Digitalizacija
Prehod v digitalno okolje predpostavlja, da
sčasoma vsa besedilna ali druga gradiva (avdio, video itd.), ki predstavljajo
kulturno in znanstveno dediščino, postanejo (prosto) dostopna v digitalni
obliki. Prosta dostopnost takšnih jezikovnih virov spodbuja njihovo uporabo na
digitalnih medijih, vključno z medsebojno povezljivostjo, in nudi empirično
osnovo za razvoj jezikovnih tehnologij slovenskega jezika. Prost dostop
omogočijo licence, kot so Creative Commons, kjer se avtorji odpovedo (delu)
avtorskih pravic nad digitalnim izvirnikom, s čimer se omogoči ne samo
pregledovanje, temveč tudi prenos in nadaljnje razširjanje jezikovnih virov.
Digitalizacija obstoječih jezikovnih
opisov, ki jih tradicionalno dojemamo v knjižni obliki, in zagotavljanje
njihovega prostega dostopa na spletu sta nujna. V času veljavnosti resolucije
2007–2011 je bil prek spletnega vmesnika zagotovljen prost dostop do Slovarja
slovenskega knjižnega jezika, Slovenskega pravopisa 2001 in nekaterih drugih
priročnikov, v bodoče bo treba spletno dostopnost v okvirih, ki jih določajo
slovenski pravni red in mednarodno primerljive uzance, urediti tudi za čim več
preostalih ključnih, obstoječih in nastajajočih temeljnih in specialnih
jezikovnih opisov in samih podatkovnih baz z namenom vgradnje v sekundarne
aplikacije kot tudi za nadaljnji razvoj jezikovnih tehnologij za slovenski
jezik. Odprtost je tudi tehnološko pogojena, zato naj bi bili jezikovni
priročniki in viri zapisani z ustreznimi mednarodnimi standardi in priporočili,
kot so XML in standardi ISO, predvsem tistimi, izdelanimi v Tehničnem odboru TC
37 »Terminologija in drugi jezikovni viri«, pa tudi drugimi relevantnimi
priporočili, kot na primer Konzorcija za zapis besedil (Text Encoding
Initiative, TEI). Obstoječi terminološki priročniki naj se objavijo na načrtovanem
terminološkem portalu.
V Sloveniji obstaja že vrsta digitalnih
knjižnic, ki omogočajo digitalni dostop do polnega besedila. Osrednja zbirka je
dLib, digitalna knjižnica Slovenije, ki pa za večino starejšega slovenskega
slovstva ponuja skenograme oziroma iz njih avtomatsko zajeto polna besedila, ki
imajo zaradi starih izvirnikov precej napačno optično prepoznanih delov.
Korekcije so zamuden, vendar potreben del izdelave kvalitetnih čistopisov, ki
jih je nato možno jezikovnotehnološko digitalno umestiti. Izdelovanje
čistopisov starejše jezikovne produkcije je potrebno spodbujati tudi s pomočjo
izkoriščanja moči množice pri vnašanju in popravljanju jezikovnih virov –
primer dobre prakse predstavlja Slovenska leposlovna klasika na Wikiviru.
Država mora podpirati znanstveno produkcijo
v slovenskemu jeziku, ki je dragocen vir slovenskega strokovnega izrazja in
strokovnega izražanja. Možnosti za zajem, procesiranje in distribucijo takih
besedil doslej niso bile polno izkoriščene. Z omogočanjem dostopa do teh del, kot
so na primer objave v znanstvenih in strokovnih zbornikih in revijah, je mogoče
ta besedila jezikovnotehnološko obdelati in dati na voljo posameznim
znanstvenim skupnostim za namene upravljanja s terminologijami v okviru
splošnega terminološkega portala kot dela prostodostopnega spletnega portala s
čim več dosegljivimi jezikoslovnimi podatki o slovenščini.
Cilj: Spodbujanje digitalizacije in
omogočanje prostega dostopa za vse obstoječe jezikovne vire in priročnike, ki
predstavljajo kulturno dediščino oziroma znanstveno produkcijo, vezano na
slovenski jezik
Ukrepa:
-
v mehanizem izbire projektov, katerih namen je produkcija jezikovnih
virov in priročnikov, financiranih z javnimi sredstvi, se vgradi zahteva, ki
zagotavlja, da so izdelani viri in priročniki v največji možni meri
standardizirani in dostopni tudi prek spleta;
-
dodelitev infrastrukturnih raziskovalnih sredstev za tiste programe, ki
vsebujejo digitalizacijo pisne kulturne dediščine (ta ne zajema le izdelave
skenogramov, temveč tudi čistopise, za pomembne dokumente pa tudi
tekstnokritične izdaje) in digitalizacijo ali prilagajanje digitalnemu okolju
jezikovnih priročnikov za slovenščino, in tistim, ki zagotavljajo spletni
dostop do celotnih besedil znanstvene produkcije v slovenskem jeziku.
Kazalniki:
-
izvedba zapisanih ukrepov,
-
število digitaliziranih del pisne kulturne dediščine,
-
število digitaliziranih priročnikov za slovenščino,
-
dostop do digitaliziranih besedil znanstvene produkcije v slovenščini.
Predvidena sredstva: 300.000 EUR.
Predvideni učinki: povečanje števila in
večja dostopnost digitaliziranih del pisne kulturne dediščine, priročnikov za
slovenščino in besedil znanstvene produkcije.
Nosilci: MIZŠ, ARRS, MK.
2.2.7 Govorci s posebnimi potrebami
Na področju jezikovne opremljenosti za
osebe s posebnimi potrebami so kot specifična področja, ki presegajo splošno
opremljenost jezika z jezikovnimi viri in orodji, izpostavljeni predvsem
slovenski znakovni jezik, pripomočki za slepe in slabovidne, pripomočki za
osebe z govorno-jezikovnimi težavami ter tehnični pripomočki za osebe z
disleksijo (z bralno-napisovalnimi težavami).
Razvijanje slovenskega znakovnega jezika
izhaja iz določil Zakona o uporabi slovenskega znakovnega jezika in resolucija
spodbuja vse dejavnosti, ki so del rednega izvajanja določil zakona. Izven teh
se osredotoča na nove možnosti, ki jih prinašajo sodobne tehnologije, ter
spodbuja razvoj infrastrukture, ki omogoča, da gluhe osebe lahko uveljavljajo
pravico uporabljati znakovni jezik v vseh postopkih pred državnimi organi,
izvajalci javnih pooblastil oziroma izvajalci javne službe, prav tako pa tudi v
vseh drugih življenjskih situacijah, v katerih bi jim gluhota pomenila oviro
pri zadovoljevanju njihovih potreb. Med deli infrastrukture, ki so namenjeni
zadovoljevanju teh potreb, so predvsem razvoj multimedijskega slovarja
znakovnega jezika ter vse tehnološke aplikacije, ki vključujejo znakovni jezik
(na primer servisi za tolmačenje znakovnega jezika s pomočjo video povezave,
sistemi za samodejno razpoznavo znakovnega jezika in podobni).
Infrastruktura, namenjena slepim in
slabovidnim osebam, vključuje velik del tehnoloških rešitev in aplikacij, ki so
namenjene vsem govorcem. Med njimi so izpostavljeni predvsem vsi sistemi za
avtomatsko razpoznavo in sintezo govora ter jezikovni viri, potrebni za
izgradnjo teh sistemov. Poleg osnovnih sistemov resolucija spodbuja razvoj
jezikovno specifičnih tehnologij, vključenih v dodatke, namenjene slepim in
slabovidnim, kot na primer v naprave za branje elektronskih datotek ali
predvajanje digitalno posnetih zvočnih knjig, bralnike zaslonov na računalnikih
ali mobilnih napravah, (ročni) bralniki z izgovorom besedila itd. Eno od
pomembnih področij je tudi lokalizacija programske opreme, ki je namenjena
slepim in slabovidnim, ter tehnološka podpora jezikovno specifičnim potrebam za
delo z brajico.
Za osebe z disleksijo (bralno-napisovalnimi
težavami) so pomembni specifični tehnični pripomočki, na primer elektronski
bralniki – naprave za branje elektronskih datotek ali predvajanje digitalno
posnetih zvočnih knjig, bralniki zaslonov na računalnikih ali mobilnih
napravah, (ročni) bralniki z izgovorom besedila, pametna pisala itd.
Za osebe z motnjo v duševnem razvoju in
druge osebe, ki težje berejo in razumejo prebrano (na primer osebe po poškodbi
glave), je pomemben razvoj sodobnih tehnoloških aplikacij, ki (hkrati s
poenostavitvijo vsebine) omogočajo lažje branje besedila.
Cilj: Opremljenost oseb s posebnimi
potrebami s specifičnimi jezikovnimi in jezikovnotehnološkimi pripomočki in
orodji
Ukrepi:
-
vzpostavitev osrednje institucije z namenom povezovanja, zbiranja,
razvoja, distribucije jezikovnih virov in tehnologij za področje slovenskega
znakovnega jezika. Institucija mora biti vzpostavljena v roku enega leta od
sprejema Resolucije, pri čemer je treba zagotoviti financiranje za njeno
dolgoročno delovanje;
-
vključitev specifičnih virov in orodij za osebe s posebnimi potrebami v
Akcijski načrt za jezikovno opremljenost;
-
opis sodobne norme, standardizacija in spodbujanje
znanstvenoraziskovalnega dela na področju slovenskega znakovnega jezika;
-
izdelava orodij za komunikacijo s slepimi in slabovidnimi, gluhimi in
naglušnimi, z gluho-slepimi ter osebami z disleksijo in motnjo v duševnem
razvoju, ki omogočajo izboljšanje njihove sporazumevalne zmožnosti.
Kazalniki:
-
vzpostavitev institucije za koordinacijo,
-
vključitev virov in orodij v akcijski načrt,
-
število znanstvenoraziskovalnih del na področju slovenskega znakovnega
jezika,
-
število izdelanih orodij za komunikacijo za govorce s posebnimi
potrebami
Predvideni učinki: povečanje števila
znanstvenoraziskovalnih del na področju slovenskega znakovnega jezika kot
osnove za nadaljnje ukrepe, zlasti izdelavo orodij za komunikacijo govorcev s
posebnimi potrebami s ciljem povečanja njihovih sporazumevalnih možnosti.
Predvidena sredstva: 400.000 EUR.
Nosilci: MIZŠ, MDDSZ, ARRS, MK.
2.3 Formalnopravni vidiki slovenske
jezikovne politike
Nadaljnje formalnopravno uokvirjanje
slovenske jezikovne politike je potrebno, pri tem pa je treba tehtati med večjo
ali manjšo ustreznostjo urejanja bodisi s »krovnim« zakonom bodisi s
posameznimi določbami posebnih področnih zakonov, uredb in drugih aktov, ki se
dotikajo jezikovne rabe.
Za evalviranje in predloge morebitnega
revidiranja in nadgrajevanja formalnopravnega okvira jezikovne ureditve Republike
Slovenije je prvenstveno zadolžena Služba za slovenski jezik na MK.
Ta mora pri tem delovati na naslednjih
splošnih načelih:
-
Formalnopravna določila v zvezi s statusom, obvezno rabo in obveznim
znanjem slovenščine in drugih jezikov morajo biti jasna, zavezujoča, splošno
sprejemljiva v javnosti, medsebojno usklajena in realno izvedljiva z natančno
predvidenimi jezikovnonačrtovalnimi koraki, seveda pa tudi vsebinsko skladna z
Ustavo Republike Slovenije in pravnim redom Evropske unije.
-
Zdaj veljavna zakonska in druga pravna določila, ki zadeve v zvezi z
jeziki urejajo le načelno, bodisi z zagotavljanjem prednostnega položaja
slovenščine bodisi z zagotavljanjem pravic govorcem slovenščine in drugih
jezikov, pa so bila v času od svojega sprejetja neuresničena, sistematično
neupoštevana ali drugače prezrta, je treba ali izločiti iz zakonodaje ali jih
dopolniti v skladu s prejšnjim odstavkom.
-
Zakonska določila glede položaja, obvezne rabe in znanja jezikov morajo
ustrezati pravno ter demokratično legitimnim sporazumevalnim potrebam
državljanov in drugih prebivalcev Republike Slovenije ter drugih govorcev slovenščine.
-
Zakonska določila naj odločilne subjekte v slovenski jezikovni situaciji
jasno zavezujejo k jezikovnemu in jezikovnonačrtovalnemu ravnanju, ki bo
skladno s cilji tega jezikovnopolitičnega programa.
Zakon o javni rabi slovenščine je bil
sprejet leta 2004 in v nekaterih točkah dopolnjen leta 2010. V letih od
njegovega sprejema so se na nekaterih področjih javnega življenja, ki ga ureja,
pokazale nove okoliščine, ki napeljujejo na možnost generalne novelacije
zakona. Premislek o spremembi zakonodaje pa mora temeljiti na skrbnem pregledu
uresničevanja (tudi v obliki študij jezikovne situacije) in na upoštevanju
nekaterih že zaznanih področij, ki bi potrebovala pravno preureditev.
Že evidentirana vsebinsko in izvedbeno
problematična mesta v veljavnem formalnopravnem jezikovnopolitičnem okviru
Republike Slovenije so med drugim: (1) Navodilo o ugotavljanju jezikovne
ustreznosti firme pravne osebe zasebnega prava oziroma imena fizične osebe, ki
opravlja registrirano dejavnost, pri vpisu v sodni register ali drugo uradno
evidenco (Uradni list RS, št. 53/06), ki izhaja iz 19. člena Zakona o javni
rabi slovenščine, sam postopek ugotavljanja slovenskosti premalo objektivizira,
saj kot merilo ustreznosti firme navaja tako reprezentativne korpuse kot nekaj
etimološko obarvanih kriterijev. Ta ohlapnost dopušča delno arbitrarnost pri
odločanju o ustreznosti poimenovanja, zato je treba navodilo izboljšati. (2)
Določila o potrebnem znanju slovenščine in drugih jezikov za posamezne poklice
in druge namene (Zakon o javni rabi slovenščine, Uredba o potrebnem znanju
slovenščine za posamezne poklice oziroma delovna mesta v državnih organih in
organih samoupravnih lokalnih skupnosti ter pri izvajalcih javnih služb in
nosilcih javnih pooblastil, področni zakoni); dejansko je mogoče znanje
slovenščine na različnih stopnjah glede na obstoječi certifikatni sistem
zahtevati samo od tujih govorcev slovenščine; za domače govorce slovenščine bi
bilo treba bodisi razviti dodaten sistem potrjevanja ravni znanja slovenščine
bodisi raven jezikovnega znanja posredno zahtevati s stopnjo izobrazbe, kot se
dejansko izvaja že zdaj. Hkrati bi vsaj za zaposlitve v javnem sektorju morali
formalnopravno in vsebinsko uskladiti zahteve po certificiranem znanju
slovenščine in drugih jezikov ter poskrbeti za njihovo primerljivost z
lestvicami Skupnega evropskega jezikovnega okvira. Zdaj veljavni certifikatni
sistem za slovenščino kot tuji jezik, ki je tudi mednarodno priznan, mora
dobiti zakonsko pravno podlago. (3) Določila o slovenščini kot učnem jeziku
slovenskih javnih visokošolskih ustanov; pravni okvir mora zagotoviti nadaljnjo
krepitev slovenščine kot učnega jezika v slovenskem visokem šolstvu in kot
znanstvenega jezika, hkrati pa zagotoviti tako prožno jezikovno ureditev, ki bo
omogočala nadaljnjo krepitev kakovostnega mednarodnega visokošolskega in
znanstvenega sodelovanja.
1. cilj: Zagotovitev raziskovalnih in
empiričnih podlag za učinkovito jezikovno politiko
Ukrepi:
-
raziskave izbranih vidikov jezikovne situacije v vlogi presoje
učinkovitosti veljavnega formalnopravnega okvira jezikovne ureditve Republike
Slovenije;
-
sistematično evalviranje in oblikovanje predlogov za revidiranje in
nadgrajevanje formalnopravnega okvira jezikovne ureditve Republike Slovenije v
koordinaciji Službe za slovenski jezik;
-
priprava celovitega pregleda in ocene slovenske jezikovne situacije za
potrebe priprave naslednjega nacionalnega programa za jezikovno politiko.
Kazalniki:
-
število ciljnih raziskav o vidikih slovenske jezikovne situacije,
-
število evalvacij in predlogov za revidiranje formalnopravnega okvira,
-
pripravljen pregled in ocena slovenske jezikovne situacije.
Predvidena sredstva: 250.000 EUR.
Predvideni učinki: učinkovitejši
formalnopravni okvir slovenske jezikovne politike in celovita ocena slovenske
jezikovne situacije glede na različne parametre (vitalnost javnih domen jezika,
potrebe različnih tipov govorcev, tudi v zamejstvu, izseljenstvu, zdomstvu), ki
bosta služila za pripravo novega nacionalnega programa za jezikovno politiko.
Nosilci: MIZŠ, MK, MNZ.
2. cilj: Zagotovitev pogojev za
enakopravno javno rabo in razvoj italijanskega ali madžarskega jezika na
območjih občin, v katerih živita italijanska ali madžarska narodna skupnost
Ukrepi:
-
ustreznejša sistemska nadgradnja dvojezičnega poslovanja,
-
priprava potrebnih zakonskih aktov za izvedbo jezikovne politike na
področju manjšinskih jezikov,
-
uresničevanje vidne dvojezičnosti na območjih občin, v katerih živita
italijanska ali madžarska narodna skupnost,
-
uresničevanje varstva potrošnikov tudi v italijanskem in madžarskem
jeziku na teh območjih,
-
ureditev in izvajanje ustreznega nadzora nad uresničevanjem določb
zakonskih aktov, programom jezikovne politike in financiranjem.
Kazalniki:
-
priprava zakonskih in podzakonskih aktov za implementacijo ustavnih
določil in nacionalno sprejetih jezikovnih politik,
-
odprava kršitev uveljavljanja komuniciranja in vodenja postopkov javnih
uslužbencev in funkcionarjev v italijanskem ali madžarskem jeziku ter izdajanja
dokumentov tudi v italijanskem ali madžarskem jeziku na omenjenih območjih,
-
odprava kršitev uveljavitve dvojezičnih obrazcev, tiskovin, e-uprave in
drugega pri poslovanju oseb javnega prava na omenjenih območjih,
-
odprava kršitev vseh oblik vidne dvojezičnosti na omenjenih območjih,
-
odprava kršitev pri rabi italijanskega in madžarskega jezika na področju
varstva potrošnikov in oglaševanja na omenjenih območjih,
Predvidena sredstva: 200.000 EUR.
Predvideni učinki: usklajeno načrtovanje,
razvijanje, uresničevanje in nadzor nad uresničevanjem jezikovnih politik,
dosledno poslovanje oseb javnega prava tudi v italijanskem in madžarskem jeziku
na teh območjih, večje upoštevanje vidne dvojezičnosti ter varstva potrošnikov in
oglaševanja tudi v omenjenih jezikih na teh območjih, nadzor nad uresničevanjem
zakonskih aktov, sistemskih politik in financiranja ter vsi ostali ukrepi za
dejansko rabo in razvoj dvojezičnosti na omenjenih območjih.
Nosilci: MK, MIZŠ, MNZ
2.4 Slovenščina kot uradni jezik Evropske
unije
Slovenščina je z vključitvijo med uradne
jezike Evropske unije pridobila večjo mednarodno težo na simbolni ravni,
predvsem pa veliko operativnih možnosti za sodelovanje pri raziskovanju in
uporabi jezikov v skupnosti s 24 uradnimi jeziki.
Večjezičnost je načelo, ki je vpisano v
pravne temelje Evropske unije. Njene bistvene poteze so določene v
ustanovitvenih pogodbah, Uredbi Sveta št. 1 iz leta 1958 in pristopnih aktih
vsake nove države članice, ki se odloči, da bo svoj državni jezik uveljavila
kot enega uradnih jezikov evropske nadnacionalne skupnosti. Utemeljena je s
potrebo po demokratičnosti, preglednosti in pravni varnosti za vse državljane
Evropske unije. Zato so pravni akti EU dostopni v vseh uradnih jezikih, na
zasedanjih Evropskega parlamenta, Evropskega sveta in Sveta EU pa tudi
sestankih nekaterih delovnih skupin je zagotovljeno tolmačenje, večina spletnih
strani institucij EU je večjezičnih, državljani in pravne osebe lahko
komunicirajo z institucijami EU v svojem jeziku. Ta ureditev ima dovolj
zagovornikov v EU, da ni videti ogrožena – težko si je predstavljati skupnost,
ki bi se temu odpovedala, saj to prav gotovo ne bi bila več skupnost, v katero
se je včlanilo 28 držav.
Načelna raven je podrobno urejena, strategija
večjezičnosti, ki jo je pripravila Evropska komisija, pa se v zadnjih letih
osredotoča na tri glavne vidike: spodbujanje večjezičnosti v izobraževanju,
izrabo večjezičnosti za krepitev gospodarske konkurenčnosti in večjezično
komuniciranje organov EU z državljani in institucijami. Slednje pomeni redno
vsakodnevno zagotavljanje prevajanja in tolmačenja v vse uradne jezike EU s
pomočjo urejenega institucionalnega ustroja, v katerem delujejo dobro
organizirani oddelki za posamezni jezik.
Večjezična ureditev Evropske unije in
slovensko vključevanje vanjo sta vzpostavila okvir razvoja, znotraj katerega je
v zadnjih desetih letih prišlo do premikov na področju strokovnega jezika in
jezikoslovne stroke v Sloveniji, predvsem glede prevajanja, tolmačenja in sistematičnejšega
urejanja terminologije. Zaradi obsežnega pravno-prevajalskega projekta priprave
slovenske različice pravnega reda EU so bile potrebne boljša organizacija
delovnih postopkov, vzpostavitev sistematičnega interdisciplinarnega
sodelovanja in uvedba poenotene metodologije.
Prav strokovna terminologija je ključna za
delovanje Slovenije na številnih ravneh. Zato je treba prizadevanja v okviru
državne jezikovne politike usmeriti na opremljanje jezika in tudi jezikovno
usposabljanje strokovnjakov na vseh področjih. Naloga državne in javne uprave
je zagotavljati sistematično in usklajeno delovanje ključnih resorjev v skrbi
za jezikovni razvoj.
Izvajanje nalog v zvezi s slovenščino v EU
na podlagi Resolucije o nacionalnem programu za jezikovno politiko 2007–2011 je
potekalo v celotnem obdobju veljavnosti resolucije. Cilj teh nalog je bil
opremiti predstavnike Republike Slovenije, ki sodelujejo v institucijah in
organih EU, z navodili, kako uresničevati svojo pravico do uporabe slovenščine
kot uradnega jezika EU, izboljšati poznavanje rabe jezikov v EU in predvsem
zagotoviti ustrezno strokovno, jezikoslovno, terminološko pomoč slovenskim
prevajalcem in tolmačem v institucijah EU, da bodo lahko pripravljali
zanesljivo slovensko različico zakonodaje EU.
Kljub izdelanim priporočilom ter
vzpostavljeni mreži strokovnjakov pa je sodelovanja še vedno premalo. Izboljšan
način urejanja terminologije je pomemben zaradi delovanja v EU, a prav tako in
predvsem za delovanje slovenske javne uprave, šolstva, znanosti itd.
Poleg tega naj v razmerju do organov EU
ostaja aktualno zagovarjanje stališča, da uveljavljanje načela prostega pretoka
oseb, blaga, storitev in kapitala ne sme izpodkopavati jasne domicilnosti
uradnega jezika posamezne države članice ter da ima država pravico do pravnih
varovalk in drugih mehanizmov za nevtralizacijo negativnih jezikovnopolitičnih
implikacij prostega pretoka.
1. cilj: Podpora države pri uporabi
slovenščine kot uradnega jezika Evropske unije
Tako kot v obdobju prejšnje resolucije je
tudi v prihodnjem obdobju treba zagotoviti ustrezno strokovno, jezikoslovno,
terminološko pomoč slovenskim prevajalcem in tolmačem v institucijah EU, da
bodo lahko pripravljali zanesljivo slovensko različico zakonodaje EU, pa tudi
prevajalcem in tolmačem v Sloveniji, ki nas jezikovno predstavljajo v
mednarodni skupnosti.
Ukrepa:
-
nadaljevanje nalog iz prejšnje resolucije v zvezi s terminologijo
oziroma nadaljevanjem prizadevanj za vzpostavitev nacionalnega mehanizma za
potrjevanje terminologije Evropske unije;
-
intenzivna podpora izobraževalnih programov za povečanje števila
slovenskih tolmačev v institucijah Evropske unije in uvedba intenzivnih
programov usposabljanja slovenskih tolmačev za uspešno opravljanje postopkov
izbire v ustanovah Evropske unije.
Kazalniki:
-
vzpostavitev mehanizma za potrjevanje terminologije Evropske unije,
-
povečanje števila tolmačev v institucijah EU,
-
število izvedenih programov usposabljanja za tolmače.
Predvidena sredstva: 500.000 EUR.
Predvideni učinki: usklajeno prevajanje in
potrjevanje terminologije na evropski ravni, izboljšanje položaja slovenščine v
okviru Evropske unije.
Nosilci: MZZ, MIZŠ, GSV.
2. cilj: Promocija slovenskega jezika
in kulture v Evropski uniji
Ukrep:
-
okrepitev obstoječih mehanizmov za sistematično prevajanje in EU-promocijo
in/ali distribucijo prevodov slovenskih literarnih del v evropske jezike in
vzpostavljanje novih pristopov za povečanje učinkovitosti na tem področju.
Kazalniki:
-
evalvacija dosedanjih ukrepov in postavitev novih (ekspertiza),
-
število promocijskih dogodkov,
-
število promocijskih gradiv.
Predvidena sredstva: 250.000 EUR.
Predvideni učinki: večja prepoznavnost
slovenske literarne ustvarjalnosti v okviru Evropske unije.
Nosilci: MIZŠ, MZZ, MK, JAK.
Št. 001-08/13-2/35
Ljubljana, dne 15. julija 2013
EPA 1208-VI
Državni zbor
Republike Slovenije
Janko Veber l.r.
Predsednik
___________________________
1 V
besedilu se, kolikor je smiselno in ustrezno, temeljni subjekti navajajo v
moški in ženski slovnični obliki. Na mestih, kjer je to zaradi besedilnih
razlogov manj ustrezno, se izrazi, navedeni v moški slovnični obliki, nanašajo
tako na ženske kot moške.
2 Izraz
učitelji se smiselno uporablja v ožjem smislu, kjer je to potrebno, pa tudi v
širšem in tako vključuje vse strokovne delavce v vzgoji in izobraževanju:
učitelje (tudi drugih predmetov), vzgojitelje, knjižničarje, svetovalne
delavce.
3 Servis
Web of Science (WoS) omogoča dostop do multidisciplinarnih bibliografskih baz
podatkov z indeksi citiranosti: Science Citation Index Expanded®
(SCI-EXPANDED), Social Sciences Citation Index® (SSCI) in Arts & Humanities
Citation Index® (A&HCI). Vključujejo podatke iz okrog 10.000 najbolj
prestižnih in vplivnih znanstvenih revij na svetu za obdobje od leta 1970.