Program razvoja podeželja za Republiko Slovenijo 2004-2006

1. NASLOV PROGRAMA RAZVOJA PODEŽELJA

 

 

Naslov dokumenta: Program razvoja podeželja za Republiko Slovenijo 2004-2006.

 

Program razvoja podeželja za Republiko Slovenijo 2004-2006 (v nadaljevanju: PRP) je Evropski komisiji predložilo Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljevanju: MKGP) kot pristojna institucija, imenovana s strani Vlade RS za pripravo tega dokumenta.

 

Republika Slovenija je prevzela obveznost vodenja in izvajanja PRP.

 

PRP je pripravljen v skladu s Pristopno poogodbo¹, Uredbo Sveta (ES) št. 1257/1999², 1783/2003³, 567/2004⁴, 583/2004⁵ in Uredbo Komisije (ES) št. 445/2002⁶, 963/2003⁷, 27/2004⁸, 141/2004⁹, 740/2004¹⁰, 817/2004¹¹.

 

 

2. DRŽAVA ČLANICA

 

2.1. Republika Slovenija

 

 

Slika 1: Karta Evrope z lego Republike Slovenije

 

 

PRP za Republiko Slovenijo vključuje spremljajoče ukrepe v skladu z Uredbo Sveta (ES) št. 1257/1999 (v nadaljevanju: Uredba 1257/99) in ukrepe, ki jih je Evropska komisija določila za nove države članice za programsko obdobje 2004-2006. Celostni pristop pri pripravi PRP predstavlja osnovo za uvajanje drugih ukrepov, navedenih v Uredbi 1257/99 v okviru tega programa.

 

 

3. GEOGRAFSKO OBMOČJE, KI GA PROGRAM ZAJEMA

 

3.1. Geografsko območje, ki ga program zajema

 

PRP se nanaša na celotno območje Republike Slovenije.

 

3.2. Območja, opredeljena kot Cilj 1

 

V obdobju 2004-2006 se celotno ozemlje Republike Slovenije smatra za območje Cilja 1.

 

 

4. NAČRTOVANJE NA USTREZNI GEOGRAFSKI RAVNI

 

MKGP je pripravilo PRP za obdobje 2004-2006 za celotno ozemlje Republike Slovenije v tesnem sodelovanju z različnimi organizacijami, predvsem strokovnimi institucijami, administrativnimi organi, nevladnimi organizacijami in drugimi (glej preglednico 42).

 

 

5. KVANTIFICIRAN OPIS SEDANJEGA STANJA

 

5.1 Opis sedanjega stanja

 

5.1.1 Geografske značilnosti

 

Z 20.250 km² površine je Slovenija ena najmanjših evropskih držav. Nahaja se v tranzitnem področju, ki se odraža tako v raznolikih naravnih razmerah, kakor tudi v političnih, ekonomskih in kulturnih značilnostih. Je dežela naglih sprememb, kjer se na relativno kratkih razdaljah pojavljajo različni tipi pokrajin. Tako se Slovenijo v grobem lahko razdeli na štiri glavne pokrajine: alpska, panonska, sredozemska in tranzitna.

 

Raznolikost naravnih razmer je močno vplivala na poselitvene vzorce v Sloveniji, z jasno razvidnimi razlikami med posameznimi območji. Slovenija se po evropski merilih z 2 milijoni prebivalcev in gostoto naseljenosti 98 prebivalcev/km² smatra kot relativno redko naseljena država (poleg skandinavskih držav so le Španija, Grčija in Avstrija manj gosto naseljene). V Sloveniji je gostota prebivalstva neenakomerno razporejena. Na eni tretjini ozemlja živi 75% prebivalstva z gostoto naseljenosti okoli 216 prebivalcev/km². Na več kot eni četrtini ozemlja, kjer živi 12% prebivalstva, je poseljenost stabilna, saj je povprečna gostota v teh območjih 45 prebivalcev/km². Področja z upadanjem prebivalstva pokrivajo 42% ozemlja, kjer živi 13% prebivalstva Slovenije. Gostota naseljenosti v teh območjih pa je 31 prebivalcev/km². Največja območja s trendom zmanjševanja števila prebivalcev se nahajajo v severovzhodnem, vzhodnem in severozahodnem delu države ter na območjih na meji s Hrvaško.

 

Glede na zadnje podatke popisa prebivalstva se po OECD tipologiji regionalnih indikatorjev na lokalni ravni, Slovenija uvršča med države, ki imajo nadpovprečni delež podeželskih območij: 57,3% slovenskega prebivalstva živi na podeželju, ki predstavlja 89,1% celotnega ozemlja države. Tipična podeželska krajina v večini območij izginja, na ostalih območjih pa se hitro preoblikuje. Ruralno okolje počasi spreminja svoje značilnosti.

 

Poleg vpliva naravnih razmer, je bila porazdelitev prebivalstva močno odvisna od policentričnega razvojnega koncepta, ki je bil uveden v preteklosti. S tem se je pospeševal uravnotežen razvoj vseh regij v smislu demografske porazdelitve, kar se je odražalo v relativno uravnoteženih in razpršenih poselitvenih vzorcih po celotni Sloveniji. Stopnja urbanizacije, ki je bila v glavnem omejena na nižinska območja, je bila v Sloveniji opazno nižja kot kod drugod. V EU so redke države s tako velikim številom majhnih vasi (do 200 prebivalcev) in tako majhnim številom velikih mest. Več kot polovica prebivalstva Slovenije živi na podeželju - v glavnem v naseljih, kjer se ljudje dnevno vozijo na delo - le Avstrija in Irska imata primerljiv delež podeželskega prebivalstva.

 

Za Slovenijo je značilna stabilna demografska struktura. Pretežno konstantna letna rast prebivalstva, ki je bila v 80-tih letih nad povprečjem EU, se je v glavnem zaradi zmanjšanja imigracij in števila rojstev po letu 1991 upočasnila. Z vidika naravne rasti prebivalstva se Slovenija počasi približuje stopnji, ko prehaja iz zrele družbe v družbo, ki se stara, kar se odraža v stopnji aktivnosti prebivalstva. Delež delovnega prebivalstva je v Sloveniji nekoliko nižji kot v EU, kjer so razlike med posameznimi državami očitne.

 

5.1.2 Socio-ekonomske razmere

 

Glede na stopnjo gospodarskega razvoja, je Slovenija ena izmed vodilnih srednje in vzhodno evropskih tranzicijskih gospodarstev, v smislu obsega in deleža proizvodnje pa je ena manjših gospodarstev. Slovenski BDP zanaša 0,2% skupnega BDP EU. BDP na prebivalca (merjen glede na kupno moč) v Sloveniji dosega približno 68% povprečja EU.

 

Medtem ko je za EU značilna uravnotežena gospodarska rast na letni ravni okoli 2,7%, slovenski BDP po naglem upadanju v zgodnjih devetdesetih, v zadnjih letih ponovno narašča. V osmih letih slovenske neodvisnosti je bil dosežen pomemben napredek v gospodarskem razvoju in stabilizaciji. Navzdol usmerjena krivulja rasti BDP s konca osemdesetih in začetka devetdesetih let se je obrnila navzgor v letu 1993. Povečevanje domačega in tujega povpraševanja je predstavljalo glavno gonilno silo pri okrevanju gospodarstva. V naslednjih letih je BDP naraščal počasi vendar stabilno (v povprečju 3,5% letno) in v letu 2002 znašal 10.690 € na prebivalca.

 

Slovensko gospodarstvo se lahko označi kot odprto. Odprto je bilo že pred osamosvojitvijo in je tako ostalo tudi po njej. Zaradi razširjenih tržnih povezav z EU, je rast proizvodnje v veliki meri odvisna od stanja gospodarstev v državah EU. Glede na to, ima Slovenija v zadnjih treh letih bolj ali manj uravnotežene tekoče račune, problemi celotne plačilne bilance pa so majhni ali pa jih sploh ni. Pritok tujega kapitala, tako kreditov kot investicijskih vlaganj, je bil majhen in ni igral pomembne vloge v procesu ekonomske tranzicije. Znesek tujega dolga, kot deleža BDP, je nizek in devizne rezerve so zadostne.

 

Glavni makroekonomski indikatorji v Sloveniji so prikazani v preglednici 1.

 

Registrirana stopnja brezposelnosti, ki je konstantno naraščala od zgodnjih devetdesetih let, se je sedaj ustalila pri skoraj 6%. V zaposlitveni strukturi prevladujejo storitve in industrija. Z 9,2% deležem ima pomembno vlogo v zaposlitveni strukturi prebivalstva tudi kmetijstvo, za katerega je značilen vidni trend upadanja. Glede na relativno pomembnost gospodarskih panog, imajo storitve (63,6% delež) pomembno vlogo v nacionalnem gospodarstvu. Industrija prispeva k skupnemu BDP 30,4%, kmetijstvo pa samo 3,1%.

 

Delež kmetijstva v skupnem BDP je eden glavnih pokazateljev vloge te gospodarske panoge v okviru nacionalnega gospodarstva. Vse razvite ekonomije beležijo stalno upadanje vloge kmetijstva znotraj gospodarstva. V začetku devetdesetih se je delež kmetijstva v BDP na ravni EU zmanjšal pod 3%, zadnji podatki pa kažejo na zmanjšanje pod 2%. Tudi za Slovenijo je značilen trend zmanjševanja deleža kmetijstva v BDP. S 3,1% deležem v skupnem BDP se slovensko kmetijstvo uvršča med najmanj razvite države EU - pomembnejšo vlogo ima kmetijstvo samo v Grčiji in na Irskem. Z izjemo Poljske in Madžarske, kjer kmetijstvo tradicionalno zaseda pomembno vlogo v gospodarstvu, je makro ekonomski položaj kmetijstva v Sloveniji primerljiv z ostalimi srednje in vzhodno evropskimi državami. Slovensko kmetijstvo ustvari skoraj 10% manj BDP na hektar kmetijskih zemljišč v primerjavi z EU ali 2,2-krat manj na zaposlenega v kmetijskem sektorju.

 

Preglednica 1: Glavni makro-ekonomski indikatorji in pomembnost kmetijstva za slovensko gospodarstvo

 

 

 

Slovenija je opredeljena tudi kot relativno slabo poseljena država, bistvena pa je raznolikost poseljenosti znotraj nje. Večji del prebivalstva naseljuje mestna središča in njihovo okolico. Oddaljena področja so se v zadnjih sto letih soočala z obsežnim izseljevanjem. Danes je poseljenost teh območij zelo nizka, s predvsem starejšo populacijo, kar povečuje verjetnost nadaljnjega upadanja poseljenosti.

 

Za Slovenijo je značilno tudi veliko število zaselkov (skoraj 6.000) med katerimi prevladujejo predvsem manjši. Ta način poselitve je bil predmet relativno zelo velikih sprememb v zadnjih desetletjih. Populacija v več kot polovici teh zaselkov se je zmanjšala predvsem na račun preseljevanja v večja urbana središča.

 

 

5.1.3 Stanje okolja

 

Na splošno je stanje okolja v Sloveniji zadovoljivo, saj ne predstavlja večje nevarnosti za zdravje ljudi in ekosisteme. Na nekaterih področjih so pozitivni učinki okoljske politike že opazni, medtem ko je na drugi strani pozornost potrebno nameniti nekaterim trendom, ki še vedno zahtevajo uspešnejše in učinkovitejše informiranje javnosti v skladu z načeli trajnostnega varovanja okolja.

 

Varovanje okolja ima v Sloveniji že dolgoletno tradicijo. Kljub določenim problemom na lokalni ravni, pa je stanje okolja v Sloveniji, kakor tudi ohranjanje narave, na relativno visokem nivoju. Zakon o varstvu okolja (UL RS, št. 32/1993, 44/1995 - odločba US, 1/1996, 9/1999 - odločba US, 86/1999 - odločba US, 82/2001 - odločba US, 41/2004) je varovanje okolja zakonsko opredelil v skladu z ekonomskimi in političnimi razmerami na področju tržnega gospodarstva in demokratičnega političnega sistema. Na podlagi tega zakona so bili sprejeti številni predpisi na področju voda (26), odpadkov (13), zraka (25), varovanja tal (6), varovanja narave (25) in presoje vplivov na okolje (3). V septembru leta 1999 je Državni zbor RS na podlagi prej omenjenega zakona sprejel Nacionalni program varstva okolja (UL RS, št. 83/1999) (v nadaljevanju: NPVO), ki določa cilje in prednostne naloge varovanja okolja do leta 2008. Ta program je skladen tudi z zahtevami EU na področju varovanja okolja.

 

5.1.3.1 Vode

 

Slovenija je bogata z vodnimi viri, podtalnico in izviri, ki so pomembni viri zelo kakovostne in čiste pitne vode. Ozemlje Slovenije je razdeljeno na šest glavnih porečij z rekami Muro, Dravo, Savo, Sočo, Dragonjo in Krko. Večina rek odteka proti Donavi (okoli 80%), nekatere pa se izlivajo v Jadransko morje (okoli 20%). V Črno morje se odvodnjava 16.500 km² ozemlja, v Jadransko morje pa 3.750 km².

 

Mnoge slovenske reke imajo značilnosti kraških vodotokov, veliko voda je tudi ledeniškega izvora, predvsem v visokogorskem svetu. Najdaljša reka je Sava (221 km), ki odvaja vode z več kot polovice ozemlja v Donavo in Črno morje.

 

Slovenska obala je del Sredozemlja, ki tu sega najgloblje v Srednjo Evropo. Dolžina morske obale je 46,6 km - dobra 2,5 cm na prebivalca.

 

Podzemni vodonosniki, od koder se črpa pitna voda, so večinoma plitvi in locirani v aluvialnih dolinah vodotokov, ki so pretežno tudi kmetijska območja z intenzivno poljedelsko proizvodnjo. Glavni podzemni vodonosniki v Sloveniji se nahajajo v vzhodnem delu vzdolž reke Drave in Mure, v osrednjem delu vzdolž reke Savinje in Save ter v zahodnem delu vzdolž reke Vipave in Soče. Za kraško območje je značilno ponikanje padavinskih voda in površinskih vodotokov v kraške vodonosnike. Hidrološka posebnost Slovenije pa so presihajoča jezera. Največje takšno jezero je Cerkniško jezero (24 km²), ki je ob obilnejših padavinah jezero (jeseni, pozimi), v bolj sušnih obdobjih leta pa so to kmetijske površine. Večinoma so te površine obdelani travniki z značilno in bogato floristično sestavo, ki so mestoma obogateni še s stalnimi mokrišči, ki predstavljajo izredne habitate tudi endemičnim ter številnim ogroženim rastlinskim in živalskim vrstam.

 

V Sloveniji so podzemne vode glavni vir pitne vode, medtem ko so površinske vode namenjene predvsem za potrebe tehnološke vode. Indeks rabe vode se v obdobju 1997-2001 ne spreminja, saj je razpoložljive vode v primerjavi z uporabljeno veliko. Skladno z evidencami vodnih povračil, se 70% vode uporablja kot hladilna voda, 16% kot pitna voda in 14% kot tehnološka voda.

 

5.1.3.1.1 Kakovost voda

 

V Sloveniji so glavni onesnaževalci voda industrijski in drugi proizvodni obrati, prebivalstvo ter kmetijstvo. Zaradi kmetovanja prihaja do potencialnega onesnaževanja podtalnice z nitrati, fosfati in pesticidi ter organskimi snovmi in amonijevimi spojinami iz živinorejskih farm. Na posameznih lokacijah, kjer so skladišča hlevskega gnoja, jame oz. lagune za gnojevko in gnojnico, silažni stolpi, korita z odpadnim silažnim sokom, lahko ob neupoštevanju stanja okolja in izbiri napačne tehnologije prihaja do lokalnega (točkastega) onesnaženja voda. Neustrezna obdelava površin pa lahko dolgoročno na večjih območjih poveča raven potencialno nevarnih snovi v vodah.

 

Program državnega monitoringa kakovosti voda vključuje površinske vodotoke, podzemne vode (podtalnico in izvire), jezera in morje, na podlagi katerega je vzpostavljena baza podatkov, ki obsega podatke o predpisanih fizikalno-kemijskih, kemijskih in saprobioloških parametrih.

 

Reke

 

Kakovost in trende prikazuje Indeks kakovosti vodotokov, ki zajemna mesta glede na parametre uvršča v štiri kakovostne razrede. Celtna ocena kvalitete temelji na osnovnih fizikalnih in kemičnih analizah, analizah težkih kovin (Hg, Zn, Cr, Pb, Cd, Ni, Cu), organskih mikropolutantov ter mikrobioloških in saprobioloških analizah (saprobni indeks).

 

V prvi kakovostni razred so uvrščeni neonesnaženi površinski vodotoki (1% zajemnih mest na Soči, Koritnici in Kamniški Bistrici na izvirih). V obdobju 1992-2000 je opazen trend izboljševanja kakovosti. Ugotovljeno je povišanje deleža v drugem kakovostnem razredu (dobro stanje) na račun zmanjšanja močno onesnaženih vodotokov. Delež vodotokov, uvrščenih v četrti kakovostni razred, se zadnja leta ne spreminja (okoli 5% zajemnih mest) (graf. 1).

 

Vir: Enotna baza podatkov monitoringa kakovosti voda, ARSO 2002

Graf. 1: Indeks kakovosti vodotokov - delež zajemnih mest v določenem kakovostnem razredu

 

Jezera in akumulacije

 

V okviru državnega monitoringa se spremlja kakovost Blejskega, Bohinjskega in Cerkniškega jezera ter njihovih glavnih pritokov in iztokov. Splošno razširjen in ključni problem vseh naravnih in umetnih stoječih celinskih voda je njihovo pospešeno staranje - evtrofikacija, ki jo povzroča prekomeren vnos hranilnih snovi, zlasti fosforja in dušika, iz točkovnih in razpršenih virov (komunalne in industrijske odpadne vode, razpršeno onesnaževanje iz kmetijskih zemljišč) na hidrografskih območjih.

 

Blejsko in Bohinjsko jezero

 

Vnos hranilnih snovi v jezeri je največji s pritoki, čeprav velik del prispeva tudi izpiranje iz urbanih in kmetijskih površin (gnojenje). Graf. 2 prikazuje letne količine dušikovih in fosforjevih spojin, ki jih v Blejsko jezero prinesejo glavni pritoki Mišca, Krivica, Ušivec, Solznik in umetni dovod Radovne ter biomaso fitoplanktona, ki se je razvila kot posledica tega vnosa.

 

 

Vir: ARSO
Graf. 2: Vnos fosforja in dušika v Blejsko jezero s pritoki in v Bohinjsko jezero s pritoki ter povprečna biomasa fitoplanktona (t s.s. na volumen jezera)

 

 

Posledice pospešene evtrofikacije v Blejskem jezeru zmanjšujejo sanacijski ukrepi (umeten dovod Radovne, 1964, natega, 1981/82) in ukrepi v hidrografskem zaledju, vključno s sanacijo kanalizacije (1983), ki omogočajo manjši vnos snovi iz okolja. Trend zmanjševanja biomase planktona se pojavlja do leta 1997. Poslabšanje v zadnjih treh letih pa opozarja, da je vnos snovi iz hidrografskega zaledja občasno še vedno prevelik in lahko izzove močna cvetenja fitoplanktona.

 

Bohinjsko jezero je razmeroma malo obremenjeno z antropogenimi vnosi. Vnos hranilnih snovi v Bohinjsko jezero še ne presega kritičnih količin, ki bi bistveno vplivale na potek naravnega staranja - evtrofikacije jezera. Kljub nizki produktivnosti fitoplanktona pa razrast zelenih nitastih alg v priobalnem delu okrog vse jezerske kotanje, zmanjšana globina uspevanja, redčenje sestojev in zmanjšano število vrst med makrofiti opozarjajo, da je vnos hranilnih snovi iz pojezerja občasno povečan. Za ohranitev dobrega stanja jezera so potrebni nekateri preventivni ukrepi in predvsem ustrezno načrtovanje razvoja tako obalnega pasu kot širšega zaledja.

 

Cerkniško jezero

 

Največji vpliv človekovih aktivnosti je ugotovljen na Cerkniškem jezeru. Na jezero vplivajo tako industrijske kot komunalne odplake in kmetijstvo iz Loškega in Cerkniškega polja. Voda iz Cerkniškega jezera odteka v izvir v Malnih, kjer je črpališče za pitno vodo in zato slaba kakovost Cerkniškega jezera predstavlja velik problem. Zaradi presihanja se Cerkniško jezero ne stara kot druga jezera in je o procesu evtrofikacije težko govoriti. Ko je Cerkniško jezero napolnjeno z vodo, deluje kot velika biološka čistilna naprava. Hranilne snovi hitro krožijo in se stalno vgrajujejo v bujno močvirsko vegetacijo. Ko jezero presahne, se preostala voda zbere v strugi Stržena in kakovost se poslabša. Na kakovost vode najbolj vplivajo količina vode, vnos snovi iz zaledja in organizmi, predvsem primarni producenti. Čeprav zaradi presihajoče narave Cerkniškega jezera prekomerne obremenitve s hranilnimi snovmi in s tem povezane evtrofikacije na jezeru ni čutiti, so v prispevnem območju nujni ukrepi, ki bi zmanjšali obremenjenost, predvsem pa fekalno onesnaženje nekaterih pritokov.

 

Akumulacijski jezeri

 

Akumulaciji Mavčiče in Vrhovo sta nastali po zajezitvi reke Save. Program monitoringa je naravnan na posamezna vzorčenja v sušnem poletnem obdobju, ko se zaradi manjšega pretoka kakovost vode v obeh akumulacijah poslabša. Za to obdobje so značilna intenzivna površinska cvetenja rastlinskega planktona, ki prenehajo, takoj ko se pretok poveča. Vsebnost celotnega fosforja in anorganskega dušika je v akumulaciji Vrhovo večja kot v akumulaciji Mavčiče, vendar je cvetenje v akumulaciji Vrhovo manj intenzivno zaradi večje pretočnosti akumulacije. Na stanje akumulacij vplivata predvsem količina in lastnosti snovi, ki vanjo pritekajo iz industrijskih, kmetijskih in urbanih območij. Izboljšanje se lahko doseže le z zmanjšanjem onesnaževanja na neposrednem in širšem hidrografskem območju.

 

Morje

 

Slovensko obalno morje je polzaprt, sorazmerno plitev morski bazen. Kakovost morja se spremlja na dveh zalivskih postajah (notranje vode) in treh postajah odprtih voda Tržaškega zaliva. Spremljajo se fizikalno-kemijske lastnosti vodnega telesa in bioprodukcijske razmere. Najbolj obremenjeno območje zaradi izpustov neprečiščenih odpadnih voda, industrije in prometa, je notranjost Koprskega zaliva.

 

Za oceno trofičnega stanja morja se izračunava “TRIX indeks”, katerega teoretični rezultati so v mejah od 0 do 10. Tako imenovani trofični indeks temelji na določanju koncentracije raztopljenega dušika, fosforja in klorofila, zasičenosti s kisikom in prozornosti morja. Slovenski del morja je že vrsto let največkrat v razponu 3 do 5, kar je značilno za oligotrofna do mezotrofna območja, občasno pa ima TRIX indeks vrednost okoli 6, kar je značilno za zmerno evtrofne vode. Najvišji trofični status kažeta postaji sredi Tržaškega in Koprskega zaliva. V obdobju 1997-2000 ta indeks kaže vrednosti, ki veljajo za zmerno evtrofne vode.

 

Podtalnica

 

Podtalnica predstavlja pomemben vir pitne vode v Sloveniji. Kakovost voda se spremlja preko sistema državnega monitoringa. Rezultati monitoringa kažejo, da se je stanje glede vsebnosti pesticidov in nitratov v zadnjih letih izboljšalo, mejne vrednosti pa so še vedno presežene na nekaterih območjih glavnih podzemnih voda.

 

Kot del monitoringa voda se v Sloveniji kakovost podtalnice ugotavlja dvakrat letno na 84 merilnih točkah, ki so razporejene na 15 zajemnih mestih. Vseh 168 vzorcev se analizira skladno s programom monitoringa, ki vključuje določitev osnovnih fizikalnih in kemičnih parametrov, analizo vsebnosti težkih kovin in organskih mikropolutantov ter organskih snovi. Podzemne vode onesnažene z nitrati so locirane na površinah z intenzivnim kmetovanjem, plitvim slojem tal in kjer kanalizacijski sistem ni ustrezno zgrajen. Najvišje vsebnosti nitratov so bile ugotovljene v podtalnici na Prekmurskem, Dravskem in Ptujskem polju, kakor tudi v spodnji Savinjski dolini. Vsebnost nitratov pa je povečana tudi na nekaterih mestih na Apaškem, Sorškem, Krškem polju in v Vipavski dolini.

 

Kot del monitoringa podtalnice se spremlja vsebnost 27 različnih pesticidov in njihovih metabolitov, ki so bili ali so v prodaji v Sloveniji. Ocenjevanje obremenjenosti podtalnice s pesticidi temelji na novi uredbi, ki je usklajena s standardi EU in določa, da vsebnost posameznega pesticida v pitni vodi ne sme preseči 0,1 mg/l, vsota pesticidov pa ne sme biti večja od 0,5 mg/l. V večini primerov se ocenjuje obremenjenost podtalnice z vsebnostjo vsote pesticidov, ki je bila v letu 1995 presežena pri 29% vseh vzorčnih mest. Najpogostejši in najbolj razširjen pesticid v Sloveniji je triazinski preparat atrazin, katerega uporaba je zaradi njegove toksičnosti in domnevne mutagenosti prepovedana.

 

 

Slika 2: Ustreznost podzemne vode glede na vsebnost nitrata na posameznih zajemnih mestih v letu 2000

 

 

V Sloveniji je bilo v obdobju 1997-2000 najbolj kritično onesnaženje podzemne vode s pesticidi, predvsem atrazinom in njegovim metabolitom desetilatrazinom ter z nitrati. V tem obdobju so bili z nitrati najbolj onesnaženi vodonosniki v severovzhodni Sloveniji. Dolgoletne meritve vsebnosti nitrata v podzemnih vodah v splošnem kažejo trend upadanja, kljub temu pa so povprečne vsebnosti nitratov za triletno obdobje 1998-2000 še vedno višje od dopustne mejne vrednosti 25 mg NO3/l na Prekmurskem, Murskem, Apaškem, Dravskem, Ptujskem, Sorškem ter Krškem polju, v Spodnji Savinjski dolini, dolini Bolske in Kamniške Bistrice (slika 2).

 

Mejne vrednosti za vsoto pesticidov so bile leta 2000 presežene na 7 od 13 vodonosnikov (Prekmursko, Dravsko, Ptujsko, Sorško polje, Spodnja Savinjska dolina, dolina Bolske, dolina Kamniške Bistrice). Najvišji delež preseganja mejnih vrednosti je ugotovljen za pesticida metolaklor in atrazin ter njegov metabolit desetilatrazin (graf. 3).

 

Onesnaženje s pesticidi je posledica pretirane in nepravilne rabe fitofarmacevtskih sredstev za zatiranje plevela, škodljivcev in plesni na obdelovalnih površinah, parkih, igriščih, cestah in železnicah.

 

 

 

 

Najvišja dopustna vsebnost za atrazin in njegov metabolit desetilatrazin je 0,1 µg/l, za druge pesticide in njihove metabolite 0,06 µg/l in za vsoto vseh pesticidov 0,5 µg/l. S pesticidi so najbolj onesnažene podzemne vode Apaškega, Prekmurskega, Dravskega, Ptujskega polja in doline Bolske, kjer je bila večina povprečnih vsebnosti vsote pesticidov v obdobju 1997-2000 višja od dopustne vrednosti 0,5 µg/l. Med pesticidi sta v podzemni vodi najpogostejša in v najvišjih koncentracijah prisotna atrazin in njegov metabolit desetilatrazin. Zaradi prepovedi uporabe atrazina se ta nadomešča z drugimi, predvsem metolaklorom, ki na posameznih mestih dopustne vrednosti presega do 20-krat (Podreča na Sorškem polju, Sobetinci na Ptujskem polju).

 

Na osnovi triletnih povprečij vsebnosti pesticidov v podzemnih vodah se ugotavlja postopno zniževanje, vendar je na Prekmurskem, Dravskem in Ptujskem polju povprečna vrednost vsote pesticidov za triletno obdobje 1998-2000 še vedno višja od dopustne vrednosti 0,5 µg/l.

 

Najpogostejši vzrok neustreznosti vode je prekomerna vsebnost atrazina, čeprav je kumulativni sinergijski učinek vseh pesticidov prisotnih v vodi lahko večji kot je razvidno iz podatkov o koncentracijah posameznih parametrov. Problem pri neustreznosti pitne vode pa predstavljajo tudi presežene vrednosti nitratov. Problematika nitratov v pitni vodi zadeva predvsem tiste vodo oskrbne sisteme, kjer podtalnica predstavlja vir vode.

 

 

 

 

Kakovost vodotokov je razmeroma dobra. Delež vodotokov v IV. razredu se je zmanjšal, vendar pa je v zadnjih letih opaziti delno poslabšanje kakovosti vodotokov zaradi onesnaženja s težkimi kovinami in organskimi snovmi.

 

Skrb za ustrezno kakovost vode, s poudarkom na ravnanju z odpadnimi vodami, je še vedno ena od prednostnih nalog. Vendar pa viri onesnaževanja še vedno niso rekonstruirani v želenem obsegu. Čiščenje odpadnih voda poteka na različne načine pri okoli 75% slovenskega prebivalstva. Na nekaterih industrijskih področjih se v vodne tokove še vedno odvajajo neprečiščene odpadne vode. Uredba o taksi za obremenjevanje vode (UL RS, št. 41/1995, 44/1995, 8/1996, 124/2000, 49/2001, 105/2003 - sklep US, 8/2004, 23/2004) je prispevala k hitrejšemu iskanju boljših rešitev in uvedla ekonomske mehanizme, s katerimi je prisilila onesnaževalce v iskanje ustreznih rešitev problema.

 

5.1.3.1.2 Emisije v vode

 

Na področju zbiranja, odvajanja in čiščenja komunalnih odpadnih voda poteka intenzivno izvajanje določil Direktive Sveta ES o komunalnih odpadnih vodah12, za katero je bilo odobreno 10-letno prehodno obdobje v delu obveznosti izgradnje kanalizacijskih sistemov in čistilnih naprav. Cilji so zapisani v predpisih in operativnem programu. Indikator »čiščenje odpadnih voda« prikazuje, da poteka izgradnja po načrtih in predvideni dinamiki. Do leta 2005 je predvidena izgradnja večine velikih čistilnih naprav (Maribor, Ljubljana, Celje, nadgradnja čistilne naprave Koper in Izola), zato se bo bistveno povečal tudi delež čiščene odpadne vode.

 

Emisije nevarnih snovi v vode iz virov onesnaževanja se v okviru ARSO zbirajo na podlagi poročil virov onesnaževanja. V letu 2000 je bilo opredeljenih 543 virov onesnaževanja, in sicer 86 virov s pretežno biorazgradljivimi odpadnimi vodami iz prehrambeno živilske industrije in 457 industrijskih virov, katerih odpadne vode vsebujejo tudi nevarne snovi. Pregled emisij snovi s seznama I (enotno določeni standardi) v vode kaže, da iz točkovnih virov ni znatnih emisij teh snovi v vodno okolje (celotna letna količina živega srebra 0,7 kg oz. 14 kg kadmija v letu 2000 iz vseh točkovnih virov). Največji delež težkih kovin v vode prispevajo industrijski obrati za proizvodnjo kovin in kovinskih izdelkov, sledijo pa jim obrati za proizvodnjo kemikalij in kemičnih izdelkov, umetnih vlaken, proizvodnjo usnja, obutve in usnjenih izdelkov, manj pa nekateri drugi industrijski obrati. Največ kovin se je v letu 2000 odvedlo v porečje Save (14,9 t) in Drave (1,5 t).

 

Spremljanje vnosov hranilnih soli dušika in fosforja ter nekaterih drugih polutantov s kopnega v morje kažejo, da je najbolj obremenjena notranjost Koprskega zaliva. Glavni viri onesnaženja so nepopolno očiščene komunalne odpadne vode koprske čistilne naprave, ki se izlivajo v spodnji tok Rižane, poleg tega se v Rižano in Badaševico neposredno izlivajo nekatere odpadne vode zaledja in industrije. Posebno kritične so razmere poleti ob nizkih pretokih rek in visokih temperaturah, ko rezultati v ustju Rižane in Badaševice kažejo na anaerobne procese. Prav tako se neposredno v morje, 300 m od obale izlivajo neočiščene odpadne vode črpališča v Izoli in tehnološke odpadne vode posedalnika tovarne Delamaris.

 

Na področju emisij odpadnih voda iz živilsko predelovalne industrije so predpisi usklajeni z Direktivo Sveta (91/271/ES)¹², ki ureja čiščenje komunalnih odpadnih voda in določa obveznosti, ki se nanašajo na izpuste odpadnih voda iz živilsko predelovalne industrije.

 

Zaradi kmetovanja prihaja do onesnaževanja voda z nitrati, fosfati in pesticidi ter organskimi snovmi in amonijevimi spojinami iz živinorejskih farm. Industrija v veliki meri prispeva k onesnaževanju voda s težkimi kovinami (tudi transport), fenoli in organskimi topili. Pomembni viri onesnaževanja pa so tudi razpršena naselja z neurejenimi izpusti komunalnih odpadnih voda.

 

 

5.1.3.1.3 Operativni program za varstvo voda pred onesnaženjem z nitrati iz kmetijske proizvodnje za obdobje 2004-2008

 

Operativni program za varstvo voda pred onesnaženjem z nitrati iz kmetijske proizvodnje za obdobje 2004-2008 je bil sprejet 15. aprila 2004 in temelji na Direktivi Sveta (ES) št. 676/1991 o varovanju voda pred onesnaženjem z nitrati kmetijskega izvora¹³ (v nadaljevanju: Nitratna direktiva), Zakonu o varstvu okolja (UL RS, št. 32/1993, 44/1995 - odločba US, 1/1996, 9/1999 - odločba US, 86/1999 - odločba US, 82/2001 - odločba US, 41/2004) in Uredbi o mejnih vrednostih vnosa nevarnih snovi in gnojil v tla (Uradni list RS, št. 84/05) in je skladen z NPVO.

 

Operativni program za varstvo voda pred onesnaženjem z nitrati iz kmetijske proizvodnje (v nadaljevanju: operativni program za varstvo voda) na eni strani izpolnjuje obveznosti prenosa pravnega reda ES v slovenski pravni red, na drugi strani pa pomeni operacionalizacijo ciljev in ukrepov, opredeljenih v NPVO.

 

Operativni program za varstvo voda je pripravljen kot sektorski program NPVO s področja voda, v katerem je podana analiza stanja, določeni cilji in ukrepi za njihovo uresničevanje, ocenjeni stroški in navedeni finančni viri ter indikatorji za spremljanje izvajanja programa.

 

Operativni program za varstvo voda je prednostno usmerjen v ukrepe za učinkovito izvajanje dobre kmetijske prakse pri gnojenju, za zagotavljanje strokovno utemeljenega gnojenja in zadostnih kapacitet za skladiščenje živinskih gnojil, za zmanjšanje emisij odpadnih voda iz velikih živinorejskih obratov in vpeljavo najboljših razpoložljivih tehnik (BAT), posredno ali neposredno pa se navezuje tudi na večino ukrepov v okviru PRP.

 

Operativni program za varstvo voda je skladen z Direktivo Sveta 91/676/ES z dne 12. decembra 1991 o varovanju voda pred onesnaženjem z nitrati kmetijskega izvora.

 

Na podlagi Zakona o varstvu okolja (UL RS, št. 32/1993, 44/1995 - odločba US, 1/1996, 9/1999 - odločba US, 86/1999 - odločba US, 82/2001 - odločba US, 41/2004) je bilo sprejetih tudi več podzakonskih aktov, ki se nanašajo na varstvo voda pred onesnaženjem zaradi kmetijske dejavnosti, in sicer so to predpisi, ki se nanašajo na omejevanje vnosa hranil v tla in strokovno utemeljeno gnojenje ter predpisi, ki določajo mejne vrednosti za nitrate v površinskih oz. podzemnih vodah in standarde kakovosti za pitno vodo. Pomanjkljivost teh predpisov je predvsem ta, da ne predstavljajo natančne obveznosti za kmetijske pridelovalce, pač pa na splošno določajo omejitve in pogoje. Ti predpisi so:

•            Uredba o mejnih vrednostih vnosa nevarnih snovi in gnojil v tla (Uradni list RS, št. 84/05), ki določa mejne vrednosti letnega vnosa rastlinskih hranil v tla, stopnje zmanjševanja vnosa ter druge ukrepe v zvezi s tem. Posebej so določene mejne vrednosti za mineralna in živinska gnojila, prepovedi in časovne omejitve gnojenja z živinskimi gnojili oz. vnosa dušika. V skladu z zahtevami Nitratne direktive¹ je bilo zaradi varstva voda pred onesnaženjem z nitrati celotno območje Republike Slovenije določeno za občutljivo območje, uredba pa opredeljuje tudi vsebino operativnega programa ukrepov zaradi varstva voda pred onesnaževanjem z nitrati iz kmetijstva za občutljiva območja.

•            Navodilo za izvajanje dobre kmetijske prakse (UL RS, št. 34/2000), ki obsega temeljna načela za varovanje voda pred onesnaževanjem z nitrati kmetijskega izvora in navodila za pravilno uporabo rastlinskih hranil v kmetijstvu, tako da lahko rastline v največji možni meri izkoristijo hranila ter da se pri pridelavi preprečijo izgube hranil. Predpis obsega tudi navodila za skladiščenje živinskih gnojil.

•            Uredba o kemijskem stanju površinskih voda (UL RS, št. 11/2002), ki določa mejno vrednost za vsebnost nitratov za ugotavljanje kemijskega stanja površinskih voda (25 mg NO₃/l).

•            Uredba o kakovosti površinskih voda, ki se jo odvzema za oskrbo s pitno vodo (UL RS, št. 125/2000, 4/2001, 52/2002) določa kakovostne razrede za površinske vode, ki se jih odvzema ali so namenjene za oskrbo s pitno vodo ter mejne in priporočene vrednosti parametrov (kakovostni razred A1: priporočena vrednost 10 mg NO₃/l, mejna vrednost 25 mg NO₃/l).

•            Uredba o kakovosti podzemne vode (UL RS, št. 11/2002), ki določa mejne vrednosti parametrov za podzemne vode dobrega kemijskega stanja ter merila za ugotavljanje dolgoročnih trendov ter čezmerne onesnaženosti teles podzemnih voda (mejna vrednost 25 mg NO₃/l).

•            Pravilnik o pitni vodi (UL RS, št. 19/2004) določa mejno vrednost nitratov v pitni vodi (mejna vrednost 50 mg NO₃/l).

 

Sistematično spremljanje stanja kakovosti voda urejata Pravilnik o monitoringu kemijskega stanja površinskih voda (UL RS, št. 42/2002) in Pravilnik o imisijskem monitoringu podzemne vode (UL RS, št. 42/2002), ki določata način in obseg izvajanja državnega monitoringa stanja kakovosti površinskih in podzemnih voda ter pogoje za izvajalce monitoringa.

 

Intenzivnost gnojenja z dušikom in vpliv na izpiranje dušika iz tal sta razdeljena v 5 stopenj (preglednica 2) in prikazana na sliki 4.

 

Preglednica 2: Vpliv intenzivnosti gnojenja z dušikom na izpiranje dušika iz tal

 

 

 

Polikulturna usmerjenost slovenskih kmetij z nizkim staležem živine na kmetijsko gospodarstvo, ki je znašal povprečno 1 glavo velike živine (v nadaljevanju: GVŽ) na ha kmetijskih zemljišč v uporabi (v nadaljevanju: KZU) na družinskih kmetijah, bi ob enakomerni porazdeljenosti števila živine lahko bila ugodna. Vendar je za prostorsko razporeditev govedoreje in prašičereje značilno, da je bolj razvita na poljedelskih (Prekmurje, Dravsko-Ptujsko polje in Kranjsko-Sorško polje), manj pa na živinorejskih območjih. Reja je razdrobljena na majhnih in srednje velikih kmetijah, kar pa se v zadnjih letih spreminja. Povprečni stalež živine v kmetijskih podjetjih je bil večji in je znašal 2,3 GVŽ/ha. Ta visoka obremenitev se nanaša predvsem na večje prašičerejske in perutninarske farme, ki zapadejo v kategorijo Direktive IPPC¹⁴ o celovitem preprečevanju in nadzoru industrijskega onesnaževanja. Skladno z določili te Direktive, morajo tovrstni obrati do leta 2007 uskladiti tudi rabo naravnih virov in energije ter izpuste v okolje do stopnje, ki je navedena v referenčnih dokumentih (BREF)¹⁵. Republika Slovenija je za nekatere obrate uveljavila prehodno obdobje, in sicer do 30. oktobra 2010. Za vse ostale živinorejske obrate, ki so IPPC zavezanci, pa velja rok 30. oktobra 2007.

 

Razmerje med številom živine in razpoložljivimi obdelovalnimi površinami še ni povsod ustrezno, problemi pa se pojavljajo tam, kjer so gostote živali prevelike in kjer nimajo dovolj razpoložljivih zemljišč za uporabo živinskih gnojil.

 

Skladno z določili Uredbe o mejnih vrednostih vnosa nevarnih snovi in gnojil v tla (Uradni list RS, št. 84/05) se njivske površine lahko gnojijo z živinskimi gnojili v količinah, kjer v povprečju letni vnos rastlinskih hranil v tla ne presega mejne vrednosti 170 kg N/ha.

 

Če kmetijsko gospodarstvo nima kmetijskih zemljišč, ali če zaradi reje živine nastajajo večje količine živinskih gnojil kot jih lahko kmetijsko gospodarstvo uporabi na lastnih kmetijskih zemljiščih, mora kmetijsko gospodarstvo zagotoviti, da:

•            s pogodbo odda presežke živinskih gnojil drugim lastnikom kmetijskih zemljišč ali

•            presežke živinskih gnojil predela in jih v različnih oblikah proda na trgu ali

•            presežke živinskih gnojil odstrani na drug način skladno s predpisi o ravnanju z odpadki.

Celotno območje RS se šteje za občutljivo območje. Uredba pa tudi določa pripravo operativnega programa in ustreznih ukrepov, kar je tudi ena od glavnih obvez prilagajanja.

 

Operativni program za varstvo voda vključuje tri skupine ukrepov, in sicer:

 

A. Ukrepi za strokovno utemeljeno gnojenje po načelih dobre kmetijske prakse:

•            Mejna vrednost letnega vnosa dušika pri gnojenju z živinskimi gnojili ne sme preseči 170 kg N/ha, kar ustreza reji 2,5 GVŽ na ha KZU, ali 2 GVŽ prašičev, ali 2 GVŽ perutnine. Preračun iz GVŽ v količine dušika je prikazan v Prilogi 1.

•            Vnos rastlinskih hranil v tla je prepovedan pri gnojenju z gnojevko ali gnojnico na kmetijskih zemljiščih brez zelene odeje od 15. novembra do 15. februarja; prepovedan je tudi vnos rastlinskih hranil v tla pri gnojenju z gnojevko ali gnojnico na zemljiščih na najožjem vodo varstvenem območju in na stavbnih zemljiščih.

•            Vnos rastlinskih hranil v tla je prepovedan pri gnojenju z gnojevko ali gnojnico na velikih strminah, na tleh zasičenih z vodo in zamrznjenih tleh oz. tleh prekritih s snežno odejo.

•            Gnojenje kmetijskih zemljišč z živinskimi gnojili je prepovedano na priobalnih zemljiščih v tlorisni širini 15 m od meje brega voda 1. reda in 5 m od meje brega voda 2. reda ter na poplavnih območjih, kjer se dognojevanje lahko opravi šele po obdobju, ko na teh območjih ni pričakovati poplav.

•            Raba gnojil je omejena na vodo varstvenih območjih, kjer letni vnos dušika ne sme preseči mejnih vrednosti glede na vrsto kmetijske rastline (od 30 do 170 kg N/ha).

•            Gnojiti se sme le na podlagi gnojilnega načrta, kar še posebej velja za intenzivne kulture (intenzivne trajne nasade, njivske površine, drevesnice in vrtnarske površine).

 

Finančne podpore za izvajanje teh ukrepov izhajajo predvsem iz PRP 2004-2006, kjer kmetovalci za vse površine, ki vstopajo v ukrepe prevzamejo obveznost izvajanja dobre kmetijske prakse skladno z letno uredbo. V letu 2004 so te vsebine vključene v Uredbo o plačilih za ukrepe Programa razvoja podeželja 2004-2006 za leto 2004 (UL RS, št. 24/2004) in Uredbo o izvedbi ukrepov kmetijske politike za leto 2004 (UL RS, št. 24/2004).

 

B. Ukrepi za zagotavljanje ustreznih skladiščnih kapacitet za živinska gnojila:

•            Živinska gnojila se morajo skladiščiti v ustreznih zbiralnikih kot so lagune, gnojišča ali gnojnične jame, ki morajo biti vodotesni in izdelani iz betona ali drugih ustreznih materialov, odpornih proti kislinam. Gnojišča morajo biti drenirana in ne smejo imeti odtoka v površinske ali podzemne vode.

•            Skladišča živinskih gnojil morajo zadostovati za obdobje skladiščenja, ki ustreza obdobju, ko gnojenje z organskimi gnojili ni dovoljeno ter dodatno še za obdobje, ko vremenske razmere ne dopuščajo gnojenja. Priporočljiva dolžina skladiščenja na območju Slovenije je 6 mesecev in na to morajo biti preračunane tudi kapacitete gnojišč ali gnojnih jam. Natančneje se skladiščne kapacitete preračunajo glede na kategorijo živali in na klimatsko območje v katerem se nahaja kmetijsko gospodarstvo. V območju obalnega pasu zadoščajo kapacitete za 4 mesece, v kontinentalnem delu Slovenije pa morajo kapacitete zadoščati za 6 mesecev.

•            Skladno z Navodilom za izvajanje dobre kmetijske prakse pri gnojenju je treba za 1 GVŽ zagotoviti najmanj 3,5 m² gnojiščne plošče za skladiščenje hlevskega gnoja, 2 m³  gnojnične jame za skladiščenje gnojnice in 8 m³ lagune za skladiščenje gnojevke.

•            Pri preračunavanju vsebnosti rastlinskih hranil v živinskih gnojilih se upoštevajo tudi izgube celotnega dušika, ki nastanejo zaradi skladiščenja. Te znašajo 10% pri gnojevki in gnojnici ter 25% pri hlevskem gnoju.

•            Izobraževanje, obveščanje in svetovanje poteka preko tečajev, seminarjev, tematskih publikacij, delavnic, informativnih predstavitev ter osebnega svetovanja.

 

V okviru PRP 2004-2006 so kmetijska gospodarstva, ki ob sprejemu operativnega programa za varstvo voda niso imela ustrezno urejenih skladiščnih kapacitet, upravičena do sredstev iz naslova ukrepa podpora izvajanju EU standardov na kmetijskih gospodarstvih v triletnem obdobju, v katerem lahko povečajo ali sanirajo skladiščne kapacitete, tako da bodo ustrezale določilom Nitratne direktive (91/676/ES).

 

C. Ukrepi prilagajanja živinorejskih obratov najboljšim razpoložljivim tehnikam:

•            Z uveljavitvijo Direktive IPPC leta 1996 je bil sprejet tudi 11-letni rok, v katerem se morajo obstoječi obrati prilagoditi standardom, ki jih omogočajo najboljše razpoložljive tehnike. Obstoječe farme morajo torej do leta 2007 uskladiti rabo naravnih virov in energije ter emisije v okolje do ravni, ki so navedene v referenčnih dokumentih (BREF), ki jih izdaja Evropski IPPC Biro (EIPPCB) v Sevilji. RS je za nekatere obrate uveljavila prehodno obdobje, in sicer za farmo Stična, farmo Ihan, Kmetijski kombinat Ptuj (farma Draženci) in Ljutomerčan Cven do 30. oktobra 2010. Za vse ostale živinorejske obrate, ki so IPPC zavezanci pa velja rok 30. oktober 2007.

•            Na ozemlju RS je trenutno obratuje 25 objektov za rejo domačih živali, ki si bodo morali za obratovanje, skladno z Direktivo IPPC (oz. novim Zakonom o varstvu okolja) pridobiti okoljevarstveno dovoljenje. V okviru Ministrstva za okolje in prostor (v nadaljevanju: MOP) za te industrijske objekte že poteka program seznanjanja z zahtevami referenčnih dokumentov s ciljem zmanjšanja vplivov na okolje in pridobitve okoljevarstvenega dovoljenja.

 

Spremljanje in oceno izvajanja programa oz. ukrepov posameznih programov se izvaja z uporabo indikatorjev in sistemom poročanja po direktivi. Prvo poročilo za obdobje od leta 2000 do vključno leta 2003 morajo države članice oddati Evropski komisiji junija 2004. Naslednje poročilo za obdobje 2004 do vključno 2007 pa bo potrebno pripraviti do junija 2008, ko bo morala tudi RS poročati o uspešnosti izvajanja tega operativnega programa.

 

5.1.3.2 Zrak

 

V zadnjih letih se je kakovost zraka v Sloveniji bistveno izboljšala. Ugotovitve, da so koncentracije SO₂¹⁶, dima in dušikovih oksidov (NO_x) v urbanih predelih pod mejno vrednostjo, niso zanemarljive. Manj ugodni pa so podatki o koncentracijah ozona, kjer so mejne vrednosti pogosto presežene. Na nekaterih bolj izpostavljenih lokacijah na vplivnem območju termoelektrarn se ob neugodnih vremenskih razmerah še pojavljajo koncentracije škodljivih snovi v zraku, ki močno presegajo kritične emisijske vrednosti.

 

Onesnaženost zraka z NO_x, s katerimi je najbolj obremenjena neposredna bližina prometnih cest in energetskih objektov, narašča. V letih 1990 in 1991 so se emisije NO_x začasno zmanjšale zaradi zmanjšanega prometa in proizvodnje, od takrat pa se hitro povečujejo. V primerjavi z letom 1987, so se emisije NO_x v letu 1997 povečale za okoli 23%.

 

Emisije CO₂ so se po letu 1986 zmanjšale zaradi gospodarske recesije. S ponovnim oživljanjem gospodarstva in povečanim prometom, pa emisije CO₂ od leta 1992 hitro naraščajo in so leta 1997 presegle emisijske vrednosti za referenčno leto 1986 (15,1 mio t leta 1996). Največji delež emisij CO₂ povzročita proizvodnja električne energije (35%) in promet (32%). K učinkom tople grede pa prispevajo tudi emisije metana (CH₄), didušikovega oksida (N₂O) in amoniaka (NH₃), h katerim največ prispevajo ravnanje z odpadki, premogovništvo, promet in kmetijstvo. Program za zmanjševanje emisij toplogrednih plinov je še v začetni fazi. Prve ocene pa kažejo, da bo zmanjševanje emisij toplogrednih plinov za Slovenijo zahtevna naloga, hkrati pa tudi izziv, ki ga Slovenija lahko spremeni v dodatno spodbudo za prestrukturiranje proizvodnje elektrike in industrije ter doseganje boljše ekonomske učinkovitosti.

 

Kmetijstvo onesnažuje zrak na različne načine. Opremljenost kmetij in kmetijskih podjetjih s kmetijsko mehanizacijo je na visokem nivoju in se še izboljšuje, kar sicer povečuje emisije CO, CO₂, SO₂ in NO_x, vendar pa je prispevek kmetijstva k tem emisijam skromen. K onesnaževanju zraka prispeva tudi živinorejska proizvodnja, k virom onesnaževanja zraka pa se prišteva tudi škropljenje. Onesnaženje se lahko pojavi na lokalni ravni ali pa na širšem območju, zato je pravilna uporaba fitofarmacevtskih sredstev in brezhibno delovanje naprav za njihovo nanašanje velikega pomena. V Sloveniji je zakonodaja na tem področju urejena.

 

V Sloveniji kmetijstvo prispeva 11% vseh emisij toplogrednih plinov. Najpomembnejša toplogredna plina, ki nastajata kot posledica kmetovanja, sta N₂O, ki predstavlja 58% kmetijskih izpustov in CH₄, ki predstavlja 42% izpustov. Večina metana nastaja pri fermentaciji v prebavilih domačih živali, predvsem v vampih prežvekovalcev. Nekaj ga nastane tudi med skladiščenjem živinskih gnojil. N2O se sprošča med skladiščenjem živinskih gnojil, zaradi mineralizacije žetvenih ostankov, simbiotske vezave dušika pri gojenju metuljnic in gnojenja z živinskimi in rudninskimi gnojili. Kmetovanje prispeva tudi k posrednim emisijam N₂O. Slednje nastanejo zaradi N, ki se zaradi kmetovanja izgubi v ozračje, v podtalnico, površinske vode in v vodotoke.

 

Živinoreja predstavlja 56% skupnih izpustov toplogrednih plinov ter 92% izpustov NH₃. Izpusti s kmetijskih zemljišč predstavljajo 44% izpustov toplogrednih plinov. V obdobju 1986-1996 so se izpusti toplogrednih plinov zmanjšali za 11,3%, izpusti NH₃ pa za 14,2% v obdobju 1990-1997. Prispevek kmetijstva k skupnim izpustom toplogrednih plinov je v Sloveniji v letu 1996 znašal 11,4%.

 

Ocenjuje se, da se je v letu 1996 zaradi kmetovanja v Sloveniji sprostilo 42.700 t CH₄ in 4.455 t N₂O.

 

Skupni izpusti N₂O so se od obdobja 1985-1987 do leta 1996 zmanjšali od 3.501 na 3.226 t oz. za 7,8%. Skupno zmanjšanje izpustov N₂O s kmetijskih zemljišč je pripisati predvsem zmanjšanju števila živine (predvsem govedi) oz. zmanjšanju količine uporabljenih živinskih gnojil na kmetijskih zemljiščih.

 

Skupni izpust CH₄, ki se sprosti med fermentacijo v prebavilih in med skladiščenjem gnoja, se je od obdobja 1985-1987 do leta 1996 zmanjšal od 50.600 na 42.700 t letno. Izpust N₂O, ki nastane med skladiščenjem živinskih gnojil, se je v istem obdobju zmanjšal od 1.353 na 1.229 t letno. Zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov je predvsem posledica zmanjšanja števila goveda in izboljšanja tehnologij ravnanja s prašičjo gnojevko.

 

Emisije toplogrednih plinov kot posledica kmetijske dejavnosti so se v Sloveniji med leti 1986 in 2000 zmanjšale za 16%. Temu zmanjšanju je botrovalo zmanjšanje obsega obdelovalnih površin in živinorejske proizvodnje. Površina kmetijskih zemljišč se je zmanjšala, prav tako pa se je zmanjšalo tudi število živali, predvsem pri perutnini in govedu. Od ukrepov, ki zmanjšujejo emisije toplogrednih plinov je potrebno omeniti izgradnjo in sanacijo čistilnih naprav na velikih prašičerejskih farmah.

 

Emisije toplogrednih plinov v kmetijstvu gre pripisati tudi rabi fosilnih goriv in rabi goriv za transport.

 

V Sloveniji je kmetijski sektor razdeljen na številne manjše enote. Povprečna velikost kmetijskega gospodarstva znaša le 5,6 ha kmetijskih zemljišč. Z vidika emisij toplogrednih plinov je to po eni strani prednost, saj je kmetovanje na manjših gospodarstvih v splošnem manj intenzivno kot na večjih. Na drugi strani pa ta majhna velikost slovenskih kmetij otežuje izvajanje določenih ukrepov, kot npr. izobraževanje in nadzor, uvajanje paše, izgradnjo obratov za proizvodnjo bioplina.

 

Ukrepi za izpolnjevanje določil Kjotskega protokola v kmetijstvu so skladni z razvojnimi usmeritvami na tem področju. Pridelava poljščin (oljna repica, sončnica ipd.) za proizvodnjo biogoriva predstavlja dodatno aktivnost na podeželju in skupaj z uporabo drugih obnovljivih virov energije (vodna, sončna, vetrna, geotermalna) prispeva k bolj uravnoteženemu regionalnemu razvoju. Proizvodnja bioloških materialov, ki se uporabljajo kot energetski viri (hitro rastoče rastline kot so topoli, trstje in konoplja), ne igra pomembnejše vloge zaradi omejenega prostora za kmetijsko dejavnost v Sloveniji.

 

Uredba o vnosu nevarnih snovi in rastlinskih hranil v tla je v Sloveniji v veljavi od leta 1996. Bistveni cilj te uredbe, ki inter alia določa mejne vrednosti letnega vnosa dušika v tla z živinskimi gnojili, je predvsem varovanje podtalnice. Z določili, ki se nanašajo na gnojenje kmetijskih rastlin, pa prispeva tudi k zmanjševanju emisij N₂O. V letu 2001 so bile sprejete dopolnitve k tej uredbi, na podlagi katerih je bilo celotno ozemlje Slovenije opredeljeno kot občutljivo območje, letni vnos dušika v tla pa omejen na 170 kg/ha. Omenjene dopolnitve so določile tudi vsebino operativnega programa za varstvo voda pred nitrati. Z vidika emisij toplogrednih plinov pa je najpomembnejše določilo, ki se nanaša na zahtevo, da je potrebno gnojiti v skladu s potrebami rastlin. V letu 2000 so bila izdana tudi Navodila za izvajanje dobre kmetijske prakse pri gnojenju.

 

Kmetijska politika spodbuja varovaje okolja preko številnih ukrepov, kar se odraža tudi v PRP. Upravičenci morajo pri izvajanju ukrepov PRP obvezno upoštevati načela dobre kmetijske prakse. Kljub temu, da sam PRP ni direktno usmerjen v zmanjševanje emisij toplogrednih plinov, je njegov posredni vpliv precejšen. Z vidika emisij toplogednih plinov so najpomembnejši naslednji ukrepi:

•            količina organskega dušika ne sme preseči 170 kg/ha letno,

•            omejitev obtežbe pri kmetijsko okoljskih ukrepih na 1,9 GVŽ/ha KZU,

•            zmanjševanje obremenitve obdelanih kmetijskih zemljišč,

•            evidentirana raba mineralnih in živinskih gnojil,

•            izvajanje EU standardov,

•            pridobitev podpor za standardne investicijske stroške, ki bodo kmetom omogočile lažje investiranje v izgradnjo ustreznih in zadostnih kapacitet za skladiščenje hlevskega gnoja, gnojnice in gnojevke.

 

Predvideva se, da se bodo ob izvajanju ukrepov emisije toplogrednih plinov v kmetijstvu do leta 2005 nekoliko zmanjšale, nato pa do leta 2010 spet povečale (preglednica 3). K zmanjšanju naj bi prispevalo predvsem pospešeno uvajanje paše, gradnja anaerobnih digestorjev na velikih farmah, postopno opuščanje reje prašičev za domačo porabo in zmanjšanje porabe rudninskih gnojil. Povečanje se lahko pripiše predvideno večjemu obsegu reje goveda in povečanju gojenja metuljnic. Napovedi ne upoštevajo ponorov CO₂ v kmetijstvu, ki dobivajo v zadnjem času vse pomembnejšo vlogo.

 

Preglednica 3: Pričakovane emisije toplogrednih plinov v kmetijstvu do leta 2012 in indeksi glede na izhodiščno leto

 

Vir: Verbič et al., Kmetijski inštitut Slovenije, 2003

 

Negativni vplivi onesnaženega ozračja na vegetacijo se lahko odražajo v akumulaciji toksičnih snovi v rastlinah in njihovih plodovih ter poškodbah vegetacije, ki v prvi stopnji pomeni ekonomsko škodo, v drugi pa dolgoročne sistemske ekološke posledice. Tako je zaradi dolgoletnega onesnaževanja ozračja, posredno pa tudi tal s snovmi (SO₂, NO_x), ki povzročajo kisle padavine, prišlo do propadanja gozdov v večjem delu Slovenije ter do ogrožanja biotske raznovrstnosti.

 

5.1.3.3 Tla

 

5.1.3.3.1 Talni pokrov

 

V Sloveniji so tla zelo raznolika. Ker so dejavniki nastanka in razvoja tal, predvsem geološka podlaga (matična podlaga), biotske razmere, klima ter razgiban relief, izredno raznoliki, tudi tla odražajo to ekološko pestrost. Na tla pa vplivajo tudi antropogeni dejavniki.

 

V goratih alpskih predelih Slovenije prevladujejo plitva skeletna tla s slabo razgrajeno organsko snovjo, večinoma so to litosoli in prhninaste rendzine na apnencih in dolomitih, redkeje tudi rankerji na silikatnih kamninah.

 

Na nižje ležečih predelih goratega območja Alp in Dinaridov so poleg rendzin in nekoliko večjega deleža rankerjev prisotne tudi različne vrste izpranih tal, kot so rjava izprana tla, na dobro propustnih silikatnih peščenih podlagah pa zelo redko tudi podzoli. Na nepropustnih podlagah se pojavljajo glejna in šotna tla.

 

V osrednji Sloveniji in na Dolenjskem so se na ravninah in v gričevju razvila srednje globoka, dobro strukturna in ponekod tudi izprana tla. Na pretežno apnenčevi in dolomitni matični podlagi se pojavlja združba rendzin in rjavih pokarbonatnih tal. Na mehkih karbonatnih kamninah so nastala evtrična rjava tla, na nekarbonatnih kamninah pa distrična rjava tla. Na obsežnih dolinskih nanosih fluvioglacialnega proda prevladujejo evtrična rjava tla, na nanosih s finejšo teksturo pa prevladujejo različne razvojne oblike hidromorfnih tal.

 

V Prekmurju so pogosta hidromorfna tla, kjer se psevdogleji in gleji prepletajo z distričnimi rjavimi tlemi na nekarbonatnih nanosih reke Mure.

 

V severnem delu Primorske so na malo karbonatnem flišu ob Vipavski dolini prisotna evtrična rjava tla, na nekarbonatnem flišu Brkinov pa distrična rjava tla. V Vipavski dolini prevladujejo obrečna tla. Na apnencih, se poleg rendzine in rjavih pokarbonatnih tal, pojavi tudi terra rossa.

 

V južni Primorski močno prevladuje karbonatni fliš z regosolom, karbonatno rendzino in evtričnimi rjavimi tlemi.

 

Nižine severovzhodne Slovenije pokrivajo nanosi nekarbonatnega proda z distričnimi tlemi. Na finejših nanosih so se razvili psevdogleji in gleji. Akrična tla pa so posebna značilnost Bele Krajine.

 

Za kmetijsko proizvodnjo so primernejša samo tla z ugodnimi fizikalnimi, kemijskimi in biotskimi lastnostmi, ki se poleg tega nahajajo v nižinskih predelih. Najboljših kmetijskih tal je v Sloveniji le okoli 300.000 ha in se predvsem nahajajo v ravninah, ki so po naravnih danostih tudi najboljši kmetijski prostor v Sloveniji. Iz pedološke karte Slovenije izhaja, da so najpogostejši talni tipi, na katerih so tudi kmetijske površine, naslednji:

•            distrična rjava tla - 410.392 ha,

•            evtrična rjava tla - 300.818 ha,

•            jerovica - 247.272 ha,

•            obrečna tla, evtrična - 47.955 ha,

•            obrečna tla, karbonatna - 21.506 ha,

•            rigolana tla - 18.255 ha,

•            rjava karbonatna tla - 13.276 ha.

 

5.1.3.3.2 Zakisovanje

 

V Sloveniji se je velik delež tal razvil na karbonatni matični podlagi, katere puferna sposobnost je velika in preprečuje prekomerno zakisovanje tal zaradi intenzivne kmetijske rabe. Tla na nekarbonatnih (silikatnih) matičnih podlagah, kakor tudi izprana tla na globokih dekalcificiranih nanosih so bolj izpostavljena zakisovanju, kar pa zahteva dodatno apnjenje kmetijskih površin.

 

Slika 6 prikazuje kislost tal (pH) in s tem različne fizikalne, kemijske in biotične lastnosti tal. Kislost vpliva na rodovitnost tal, občutljivost za onesnaževanje in vrsto rabe tal. V širšem smislu je dovolj primeren indikator kemijskih lastnosti tal, ki odločajo o njihovi primernosti za kmetijstvo. Slaba založenost tal z rastlinskimi hranili pogosto sovpada z večjo kislostjo tal. V Sloveniji so tla kisla tako zaradi nekarbonatne matične podlage (Pohorje, del Goričkega) kakor tudi zaradi izpiranja hranil (Bela krajina) (slika 6). Taka tla so kljub ustrezni globini manj primerna za kmetijsko rabo. Prav tako je prostorska razporeditev nevtralnih ali celo šibko bazičnih tal povezana z matično kamnino, saj so tla s pH vrednostjo nad 7,2 prisotna v zgornjih horizontih na karbonatnem flišu obalnega in priobalnega območja ter plitvih (skeletnih) tleh na apnencu in dolomitu.

Kmetijska tla se običajno redno analizirajo ter glede na rezultate analiz gnojijo in apnijo. Kljub temu je nevarnost nižanja pH vrednosti tal v intenzivnem kmetijstvu prisotna predvsem tam, kjer uporabljajo samo mineralna gnojila in fiziološko kisla mineralna gnojila brez redne kontrole rodovitnosti tal in gnojenja. Ker so se v pretežnem delu Slovenije tla razvila na matičnih podlagah, ki vsebujejo veliko karbonatov, je puferna sposobnost takih tal velika, zato bistvenih sprememb pH vrednosti ni pričakovati. Zakisovanju so bolj izpostavljena tla na nekarbonatnih (silikatnih) podlagah, prav tako pa tudi izprana tla na globokih dekalcificiranih nanosih.

 

5.1.3.3.3 Erozija tal

 

Erozija tal je Sloveniji splošen problem, saj je erozijsko občutljivega 44% ozemlja, kar povzroča letno izgubo 2,5 milijonov m³ zemlje¹⁷. Erozija je značilna predvsem za alpska in hribovita območja.

 

Več kot 300.000 ha slovenskega ozemlja je poplavno ogroženega. Velike in obsežne poplave je možno pričakovati na 94.000 ha površin, poplavam pa je izpostavljenih tudi 2.500 ha urbanih površin. Več kot polovica (54%) vseh poplavam izpostavljenih površin je v porečju reke Save, 42% v porečju Drave in 4% v porečju Soče in njenih pritokov. Več kot četrtina prebivalcev Slovenije živi na območjih, kjer lahko pride do katastrofalnih poplav (50-letne poplavne vode in več). Pogosti pa so tudi zemeljski plazovi, ki so prisotni na tretjini ozemlja države. Nestabilen teren je podvržen erozijskim procesom zaradi svojih pedoloških in geoloških lastnosti ter vremenskih razmer. Na številnih območjih vetrna in vodna erozija stalno ogrožata tamkajšnje prebivalce, predvsem zaradi zmanjšanja proizvodne sposobnosti kmetijskih zemljišč, geološke nestabilnosti in zemeljskih plazov (slika 7). Najslabše so razmere na strmih legah in nestabilni geološki strukturi, ki se nahajajo v osrednjem in vzhodnem delu države.

 

5.1.3.3.4 Vetrna erozija

 

Vetrna erozija je v Sloveniji manj izrazita. Geografsko je omejena predvsem na območje Vipavske doline, kjer so potencialne možnosti za njeno pojavljanje in burja občasno povzroča močno vetrno erozijo. Izrazitejša je bila v prvi polovici osemdesetih let, ko so bila izvršena obsežnejša zemeljska dela ob hidromelioraciji reke Vipave in njenih pritokov. Pri tem so bile odstranjene tudi številne žive meje, travnate površine pa so se spreminjale v obdelovalne površine, saj je bil namen melioracijskih del prav povečanje deleža kmetijske pridelave. Delovanju vetra preko zime pa je bilo izpostavljenih tudi veliko neporaslih preoranih zemljišč.

 

5.1.3.3.5 Vodna erozija

 

Potencialna škoda zaradi erozijskih procesov se povečuje z neustrezno rabo kmetijskih zemljišč. Raziskave so pokazale, da je vodna erozija v Sloveniji v rahlem upadanju, vsaj tista, katere vzrok so obdelana kmetijska zemljišča. Te pozitivne vplive se lahko pripiše dejstvu, da je mnogo obdelovalnih zemljišč v reliefu z nagibom spremenjenih v travnike, številni bolj strmi travniki so opuščeni in se zaraščajo z začetno gozdno vegetacijo, mnogih vinogradov več ne okopavajo in so zatravljeni. Intenzivna kmetijska pridelava pa lahko v nekaterih primerih povzroča zbijanje tal, pri čemer se zaradi manjše infiltracijske sposobnosti tal povečuje površinski odtok vode. Hkratno zmanjševanje deleža organske snovi v obdelovalnih horizontih povzroča slabšo obstojnost strukturnih agregatov. S tem pa so dane razmere za povečanje erozije. V novejšem času se pojavljajo tudi nekatere klimatske spremembe (npr. daljša sušna obdobja in močna deževja). Močno izsušena tla imajo zelo zmanjšano sposobnost vpijanja (infiltracije), kar ob močnem nalivu izredno poveča površinski odtok vode, s tem pa tudi vodno erozijo. Nekatere poljščine ne dajejo veliko zaščite tlom pred erozijo (predvsem koruza), medtem ko imajo posevki travno deteljnih mešanic izrazito varovalen vpliv. Vodna erozija pa je izrazitejša na nekaterih vrstah tal. Med najbolj erodibilne v kmetijski rabi spadajo pobočni psevdogleji in nekatera evtrična tla na mehkih karbonatnih kamninah.

 

Posebna vrsta erozijskih procesov v Sloveniji so tudi usadi in zemeljski plazovi. Usadi lahko zajamejo samo tla, kjer drsna ploskev tvori stik med tlemi in matično podlago. Plazovi pa lahko zajamejo tudi matično podlago tal, če je ta razdrobljena, sipka oz. nekompaktna, pri čemer pa drsna ploskev pogosto ni posebej izražena.

 

5.1.3.3.6 Onesnaženost tal

 

Z intenzivno industrializacijo in kmetijsko proizvodnjo, pa tudi zaradi gostega prometa in poselitve, so plodna tla in gozdovi po drugi svetovni vojni, predvsem pa v zadnjih 20 letih, utrpeli veliko škode. Namembnost kmetijskih zemljišč se zaradi neupoštevanja zakonodaje spreminja, predvsem v urbano. Zaradi antropogenega vpliva pa so tla podvržena tudi različnim degradacijskim spremembam, kot so: erozija, zbijanje tal, uničevanje strukture, nastanek površinske skorje, izpiranje, zakisovanje, zaslanjevanje, zmanjševanje vsebnosti organske snovi v tleh, zmanjševanje biotične aktivnosti.

 

Podatki o onesnaženosti tal so nepopolni, saj se nanašajo v glavnem na tradicionalna industrijska središča (Celje, Ljubljana, Koper, Jesenice) in nekatera območja z intenzivno kmetijsko pridelavo (Dravsko polje, Krško). Intenzivno kmetovanje na nekaterih ravninskih območjih preobremenjuje tla s hranili in fitofarmacevtskimi sredstvi. Nekateri mineralni in organski dodatki tlom lahko vsebujejo težke kovine, ki se prav tako dolgoročno nalagajo v tleh. Tudi fitofarmacevtska sredstva se lahko akumulirajo v tleh, čeprav se večinoma razgradijo v manj kot enem letu. Zaradi velike obstojnosti in skoraj popolne biotske nerazgradljivosti so tla na nekaterih posameznih lokacijah še danes onesnažena z DDT in njegovimi derivati, vendar ne v velikih koncentracijah. Prav tako so ugotovljene povečane koncentracije Cu v vinogradniških tleh zaradi redne uporabe fungicidov na osnovi Cu. Rezultati kažejo rahlo povečanje vsebnosti težkih kovin, predvsem svinca, ob glavnih cestah. Na območjih s kmetijsko pridelavo je v tleh zaznati povečano vsebnost organskih spojin, zlasti insekticidi na osnovi kloriranih ogljikovodikov in produkti njihove razgradnje, kakor tudi triazinske herbicide, ki so zelo obstojni in težko razgradljivi.

 

Do sedaj so bile izvedene sistematične raziskave onesnaženosti tal na območjih, ki obsegajo približno 13% ozemlja Slovenije (leta 1999 le 8%). Mejne vrednosti vsebnosti težkih kovin (cink, kadmij, svinec) so bile presežene v okolici industrijskih središč (območje Celje, določene lokacije v okolici Maribora in Jesenic) (slika 8, 9). Večina zaznanih organskih nevarnih snovi se pojavlja v tleh v nizkih koncentracijah (Stanje okolja - Poročilo 2002, MOP). Na sliki 8 je prikazana koncentracija kadmija na vzorčnih mestih po Sloveniji. V okolici glavnih industrijskih onesnaževalcev je mreža vzorčenja gostejša, pri nekaterih talnih vzorcih pa je bilo ugotovljeno točkovno onesnaženje.

 

Intenzivno kmetovanje pogosto vodi do prevelikega obremenjevanja tal s hranili (npr. nitrati in v določeni meri tudi fosfati) in fitofarmacevtskimi sredstvi (pesticidi). Uporaba težke mehanizacije neugodno vpliva na fizikalno degradacijo tal. Ukrepi na področju nadzora onesnaževanja in uvajanje sonaravnega kmetijstva pa se še ne izvajajo v želenem obsegu.

Slika 9: Vsebnost svinca (mg/kg s.s.) v zgornjem sloju tal (0-5 cm ali 0-20 cm) na preiskovanih območjih

 

 

5.1.3.3.7 Zaslanjevanje

 

Do povečanja zaslanjevanja tal vsekakor lahko prihaja zaradi namakanja tal z neustrezno vodo, zaradi močnega zimskega soljenja in neustreznih odtočnih sistemov pa je možno zaslediti tudi propadanje obcestnih dreves in degradacijo zemljišč. Zaslanjevanje tal se v slovenskih klimatskih razmerah ne more razviti v akutni obliki.

 

5.1.3.4 Krajina

 

Na površje zemlje (podobo krajine) je potem, ko se je dvignilo iz morja, najmočneje učinkovala vodna erozija. Temperaturna nihanja med zimo in poletjem so povzročala razpadanje kamenin na površju. Na nastali drobir je delovala voda in tako oblikovala karakteristični relief, posebno v gorah iz mehkejših kamenin. Drugi pomembni dejavnik oblikovanja reliefa je bilo učinkovanje ledenikov, predvsem v Julijskih Alpah. Ledeniki so kotalili ogromne količine ledu in kamenja v doline in pri tem razrahljali pobočja hribov in poravnavali dna dolin, ter tako oblikovali značilen U profil. Tako se je izoblikovalo dno doline, ki ga je povzročilo premikanje bohinjskega ledenika pod Studorjem. Reke pod ledenikom so odnašale prod in ga odlagale kot fluvioglacialne nanose, s katerimi so nasute doline vseh večjih rek. Na tem produ se danes nahajajo najrodovitnejša tla. Štirim desetinam slovenskega ozemlja dajejo pečat kraški pojavi. Kraški pojavi se razvijajo tako, da  v vodi raztopljen ogljikov dioksid povzroči topljenje apnenca. Razjedanje, ki se nadaljuje, povzroči nastanek veličastnih površinskih ali podzemnih jam. Najpogostejše so vrtače, prav tako večje doline in kraška polja, od katerih je najlepše Planinsko polje. Raznovrstnost Slovenije se kaže ne le v razčlenjenem reliefu, ki se razteza od skoraj 3.000 m visokih Alp do nižin Prekmurja in Istrskega gričevja, ampak tudi v raznovrstnih kameninah.

 

V naravnem okolju pisana rastlinska odeja zgovorno odraža značilno sliko omenjene mnogovrstnosti. Vegetacija v Sloveniji je deljena v šest pokrajin. Na severu so Alpe z gozdovi  macesna, bora, jelke in bukve. Nižje, v predalpskem svetu, ki se razprostira od zahoda proti vzhodu, je razširjen bukov gozd, pomemben pa je tudi mešani gozd bukve in jelke. Južneje, v preddinarskem svetu, je prav tako razširjen listnat gozd bukve in gabra. Zahodno leži Dinarski svet, kjer prevladuje bukev, kakor tudi mešan gozd bukve in jelke ter gorski smrekov gozd. Najbolj zahodno leži Primorska, kjer se je vegetacija razvila pod vplivom Jadranskega morja. Severno-vzhodni del Slovenije je del Panonske nižine, kjer spet največji del predstavljajo bukovi gozdovi, skupaj s gabrom in hrastom, v vlažnih rastiščih in vzdolž mokrotnih predelov pa topol in vrba.

 

Vegetacija se prav tako spreminja z nadmorsko višino in jo navadno delimo v pet višinskih razredov. Najvišji, predalpski se konča z višino 1500 do 1700 m z gozdno mejo. V mnogih primerih se gozd na tej višini umakne pašnikom. Naravni pogoji bolj ustrezajo listavcem, vendar je v gozdu več kot polovica iglavcev, ker so ekonomsko ugodnejši.

 

Kmetijstvo kot prvobitna dejavnost civilizacije spremlja razvoj prostora tudi na slovenskih tleh. Različni ekološki pogoji omogočajo veliko možnost izbire pri kmetijski pridelavi, od sredozemskega sadja in zelenjave preko bogate izbire vina, žit, hmelja in ostalih poljščin do gospodarjenja na planinskih pašnikih. Pri tem je trava glavna kmetijska rastlina. Praktično vsepovsod razširjeno travinje, je poleg gozda najpomembnejši sooblikovalec podobe kulturne krajine. Vzorci polj, vinogradov in sadovnjakov dajejo pokrajini dejansko raznolikost in skladnost. Velika razdrobljenost te pokrajine spominja na mozaično strukturo.

 

Obdelovalna zemljišča so najprej nastala na različnih terasah in vsepovsod tam, kjer so bila tla dovolj globoka in propustna, sicer se so umaknila na pobočja, kjer je bil relief in druge danosti vzrok za delitev na manjše parcele. Vzrok za to je bil v socialnih razmerah, v prenaseljenosti in deloma v načinu obdelave v določenem časovnem obdobju. V delitvi zemljišč so se oblikovali trije vzorci posesti parcel. Prvi in najstarejši je delitev zemljišč na parcele nepravilnih oblik. Drugi vzorec prikazuje pravilne, pravokotne oblike, v ekstremnih primerih samo nekaj metrov široke in več sto metrov dolge. Tretji vzorec tradicionalnega oblikovanja obdelovalnih zemljišč se je razvil pozno, predvsem na samotnih in višjih legah, kot strnjena posest v enem delu skupaj s kmetijo.

 

Z gospodarjenjem na travinju je tesno povezan »kozolec«, ki predstavlja tipično slovensko zgradbo za sušenje in skladiščenje žita in sena in je tako originalni »sestavni del« slovenske krajine. V vlažni klimi je sušenje zaradi padavin oteženo, zato so se delovna opravila poskušala v teh okoliščinah v največji meri prilagoditi, in žitni kozolec je najpopolnejša stopnja v pripravi sena. Že pred drugo svetovno vojno je prišlo do združevanja večjih parcel v lastnini veleposestnikov. Po nacionalizaciji zemljišč po vojni se je oblikovala državna lastnina na velikih površinah, ki je omogočila moderno racionalno pridelavo z velikimi stroji. Pri tem naravovarstveni in krajinski interesi niso bili vedno upoštevani.

 

Zelo značilna kmetijska kultura so vinogradi. Vinorodna območja so značilno razporejena na robovih krajine. Ni jih le na severu, v alpskem svetu. Relief pokrajine je določen z značilnimi linijami poteka vrst vinske trte. V območjih z manjšim osončenjem potekajo vrste vinske trte navpično in je tako omogočeno boljše osončenje.

 

Razdrobljenost je značilna za Slovenijo. Izraža se ne le v reliefu in razdrobljenosti zemljišč, ampak tudi v poseljenosti. Prebivalstvo je namreč razpršeno v 6.000 mest in vasi in številnih samotnih domačijah. Dežela je bila naseljena že pred Rimljani, o čemer pričajo sicer maloštevilne sledi. Rimljani so zapustili številne sledi njihovih mest, vojaških taborov, utrdb, svetišč in cest; med drugim so na rimskih temeljih zrasla tri pomembna mesta: Ljubljana, (Emona), Celje (Celeia), in Ptuj (Petovio). Po naselitvi Slovanov v 6. stoletju so sprva nastale manjše in kasneje večje vasi, in sicer praviloma v bližini rodovitne zemlje in ob izvirih pitne vode. Razvili so se trije temeljni tipi z vmesnimi prehodi:

•            gručasta vas je zaprto naselje brez pravilne ureditve,

•            obcestna vas je prevladujoč kolonialen izvor in poteka vzdolž ceste s hišami v ospredju, za njimi so gospodarske zgradbe in na koncu podolgovate njive,

•            razložena vas z razpršenimi domačijami.

 

Poleg enotne prostorske ureditve učinkuje vas enotno tudi z enakim načinom gradnje, enakim gradbenim materialom, nagibom in smerjo streh, barvo opeke in pročelja itd. Te značilnosti so običajno regionalno obarvane. Naselja so v ravnini praviloma obkrožena s sadnim drevjem in na ta način zlita s pokrajino. Glavni del zgradbe je navzven optično nevsiljiv in skromen, izstopajo le strehe in zvoniki. Od tega odstopajo le naselja na vrhovih gričev in na izrazitih pobočjih.

 

Razmerje med grajenimi sestavinami in krajino se oblikuje po dveh poteh. Prva je ta, da se posamezne zgradbe ali cela naselja zlijejo z množico dreves, ki obkrožajo vasi. To je pot asimilacije. Druga pot sloni na nasprotjih, ki se odražajo s strukturno, vsakdanjo, geometrijsko in barvno različnostjo. Najboljši primer je ureditev cerkva na izpostavljenih, od daleč vidnih točkah. V tem pogledu so cerkve v Sloveniji popoln primer tega tipa arhitekture.

 

V Sloveniji so prisotne tri temeljne krajinske podobe: relief z gozdnim pokrovom, bogato členjeno kmetijsko rabo in raznovrstna poseljenost. Še do pred kratkim je vsak od njih imel uravnotežen delež v tem sožitju.

 

Trenutno poteka več procesov, ki obstoječo krajinsko zgradbo v svojem bistvu pretresajo in zahtevajo drugačen pristop. Sem sodi v prvi vrsti neizogibna potreba po združevanju kmetijskih zemljišč. Pri današnji razpršenosti cenovno ugodna pridelava ni možna. Združitev zemljišč v večje pridelovalne enote bo pospešila spremembo starega vzorca, ki ima značilnosti visoko razvite kulturne krajine. To se kaže ne le v prilagoditvi tehnološkim potrebam časa, kjer so nastali, ampak tudi v spoštljivem odnosu z naravo, v skrbi za urejanje prostora, kar je tudi videno v všečni obliki. Enostavno, gre za zadostitev gospodarskih, tehnoloških, okoljskih in kulturnih meril istočasno. Dosedanji poskusi v tej smeri so se končali največ v pravilih, ki poudarjajo zlasti tehnološka merila in pomanjkanju razmisleka o krajinsko in okoljsko kvalitetah rabe prostora v prihodnje.

 

Podoben problem se je pojavil na melioriranih zemljiščih. Gorska območja, kjer je kmetovanje v opuščanju, so postala območja največjih sprememb in izginjanja kulturne krajine. Gozdne površine v Sloveniji so narasle iz 37% v letu 1875 na skoraj današnjih 60%, kar uvršča Slovenijo na vrh Evrope.

 

Nadaljnje opuščanje manj produktivnih zemljišč bo v bodoče odprlo pomembna krajinsko-okoljska vprašanja, posebno v gorskih območjih.

 

Vsi ti problemi zahtevajo visoko stopnjo zavesti pri strukturi in ravnanju z okoljem v Sloveniji, katerega pomemben del je krajinska dediščina.

 

 

5.1.3.5 Biotska raznovrstnost in NATURA 2000

 

Za Slovenijo je značilna izredno pestra in sorazmerno dobro ohranjena narava. Razmeroma majhno slovensko ozemlje ima veliko biotsko raznovrstnost, ki je predvsem posledica konvergence različnih vrst podnebja, geološke strukture ter velikih višinskih razlik, v veliki meri pa je povezana tudi s tradicionalno kmetijsko rabo. Ocenjuje se, da je okrog 60% okolja naravnega ali polnaravnega, vključno s krajinami in površinami, s katerimi se je v preteklosti gospodarilo tradicionalno in kjer so bile dejavnosti že dolgo opuščene.

 

Slovenija sodi po oceni strokovnjakov med območja z nadpovprečno biotsko raznovrstnostjo. Na ozemlju države živi okoli 24.000 vrst živih bitij, številčne ocene vseh potencialnih vrst se gibljejo med 45.000 in 120.000 vrst. Od tega je 800 živalskih in 46 rastlinskih vrst endemičnih. Posebej značilni so gozdni, podzemni in vodni ekosistemi, mokrišča, morje, alpski in gorski svet, suha travišča idr.

 

Stanje in trendi biotske raznovrstnosti so bili ocenjeni v procesu priprave Strategije ohranjanja biotske raznovrstnosti  Sloveniji in Poročilu o stanju okolja 2002 (z obema dokumentoma je bila seznanjena Vlada RS). Ta dokumenta temeljita na objavljenih študijah. Navajata pomanjkanje podatkov iz daljših časovnih razdobij za mnoge sestavine biotske raznovrstnosti (ekosisteme, vrste), kot v velikem delu Evrope. Vendar podatki in študije na skupinah, ki so tudi na nivoju EU pojmovane kot indikatorske (ptice, nekatere vrste sesalcev in rastlin), kažejo na upad biotske raznovrstnosti v zadnjih desetletjih. Habitati s pomembnim deležem ogroženih vrst, navedenih tudi v prilogah Direktiv o pticah in habitatih¹⁸ in so relevantne za področje kmetijstva, so zlasti suha in vlažna travišča ter celinske vode. Glavni razlog za navajanje ogroženosti je izguba habitata, in obsežno zmanjšanje teh mineralno revnih travišč je posledica njihovega spreminjanja v proizvodno bolj intenzivne oblike rabe (pretežno v nižinah) in opuščanja kmetijske proizvodnje.

 

Status zavarovanega območja ima 10% površine Slovenije. Na državni ravni predstavljajo dobrih 6% širša zavarovana območja: Triglavski narodni park, Kozjanski regijski park in Krajinski park Goričko, veliko pa je še manjših zavarovanih območij. Številna širša zavarovana območja na lokalni ravni predstavljajo okrog 3,5%.

 

V skladu z NPVO se bo, upoštevajoč naravne danosti, kot različne tipe zavarovanih območij razglasilo 30% ozemlja države.

 

Območja, najprimernejša za ohranjanje večine vrst in habitatnih tipov naravovarstvenega interesa na državni ravni, so bila v skladu z zakonom o ohranjanju narave določena kot ekološko pomembna območja. Ta območja pokrivajo 47,4% ozemlja Slovenije. Znotraj teh območij bo Slovenija izpolnila tudi obveznosti iz Direktive Sveta (ES) št. 409/1979 o zaščiti prosto živečih pticah¹⁸ (v nadaljevanju: Direktiva o pticah) in Direktive Sveta (ES) št. 43/1992 o zaščiti naravnih habitatov ter prosto živečih rastlin in živali¹⁸ (v nadaljevanju: Direktiva o habitatih), ki se nanašajo na območno varstvo, vključno z mrežo območij NATURA 2000.

Zavarovano       Načrtovano

Slika 10: Obstoječa in načrtovana zavarovana območja v Sloveniji

 

 

Skladno z Uredbo o posebnih varstvenih območjih (območjih NATURA 2000) (UL RS, št. 49/2004), je kot območja NATURA 2000 določenih 35,5% ozemlja Slovenije. Seznam območij NATURA 2000 je naveden v Prilogi 2.

 

Znotraj ekološko pomembnih območij in območij NATURA 2000 so za ohranjanje vrst in habitatnih tipov v interesu Skupnosti ena najpomembnejših oblik rabe ekstenzivni, mineralno revni travniki (vlažni in suhi), travniški sadovnjaki, pasovi dreves in omejki vzdolž majhnih parcel in gozdni rob. Sedanji delež travišč in gozdov znotraj NATURA 2000 območij je prikazan v preglednici 4, ki predstavlja splošno referenčno točko za različne kmetijsko okoljske ukrepe v prihodnje, vendar bo podrobneje obdelan v skladu z indikatorji za posamezne kmetijsko okoljske ukrepe iz poglavja 9.3.2. Kmetijsko okoljski ukrepi. Zlasti travniki, ki predstavljajo ca. 35% teh območij, skupaj s travniškimi sadovnjaki, omejki in pasovi drevja ob njih, omogočajo ohranjanje populacij vrst naštetih v Direktivi o pticah in Direktivi o habitatih, kot so: vidra, kosec, bela štorklja, kotorna, pivka, hribski škrjanec, črnočeli in rjavi srakoper, metuljev in orhidej. Ti travniki so še dragulji biotske raznovrstnosti zaradi tradicionalnih oblik kmetovanja, velikega števila majhnih kmetij in manj tržno usmerjene proizvodnje. Večina nižinskih travišč je podvržena urbanizaciji in intenzifikaciji, v višinskih in odročnih legah pa opuščanju.

 

Preglednica 4: Vrsta rabe zemljišč znotraj območij NATURA 2000

 

 

 

Evropske živalske vrste kot so divji prašič (Sus scrofa), navadni jelen (Cervus elaphus), gams (Rupicapra rupicapra) so številne, pogoste pa so tudi evropsko redkejše vrste kot so rjavi medved (Ursus arctos), volk (Canis lupus) in ris (Lynx lynx). Slovenija je uspela ohraniti te velike zveri, med njimi zlasti rjavega medveda. Sprejetje te velike vrste s strani lokalnih prebivalcev je omogočilo ohranitev vitalne in velike populacije medveda, navkljub dejstvu, da njegov habitat vključuje naseljena in kmetijska območja. Ustrezni ukrepi za ohranitev ekstenzivnega kmetijstva v nižinskih in gorskih območjih, za ohranjanje travniških sadovnjakov in za kmetovanje ob prisotnosti velikih zveri je izjemnega pomena za ohranitev vrednosti območij NATURA 2000.

 

Gozdovi so prav tako izjemnega pomena za ohranjanje vrst in habitatnih tipov v interesu Skupnosti. Pokrivajo večino zgoraj navedenih območij in njihova trajnostna raba je ključni element do ugodnega stanja ohranjenosti teh vrst in habitatnih tipov.

 

Ena od prepoznavnih značilnosti Slovenije je tudi krajinska raznovrstnost, ki se je izoblikovala na stiku naravnih pokrajinskih enot, kot posledica rabe prostora in načina življenja naših prednikov. Tradicionalno kmetovanje je povzročilo nastanek določenih tipov drugotnih habitatov, ki imajo tudi izreden pomen pri ohranjanju biotske raznovrstnosti. Značilno krajinsko raznovrstnost ogroža opuščanje kmetijske rabe na nekaterih območjih (kraške košenice in pašniki, visokogorski pašniki) in intenzifikacija kmetijske proizvodnje, zaradi česar se spreminjata videz krajine in biotska raznovrstnost (izginjanje mokrotnih in suhih travišč). Na raznovrstnost krajine negativno vplivajo tudi posledice neurejene prostorske politike in urbanizma, sprememb v načinu kmetovanja ter preusmerjanja iz kmetijstva v druge panoge (npr. turizem). Poseben problem so veliki posegi v prostor (avtocestni križ) s svojim neposrednim vplivom (degradacija krajine, sekanje biokoridorjev) ter s potencialnim vplivom na prostor, zaradi večje dostopnosti do teh območij.

 

V Sloveniji je mogoče najti številne elemente nežive narave (minerali, fosili), z geomorfološkimi in hidrološkimi pojavi, ki predstavljajo bogastvo naravnih vrednot (soteske, jame, slapovi itd.). Njihova atraktivnost je podlaga za hiter razvoj različnih dejavnosti, ki temeljijo na izkoriščanju teh posebnosti. To je povezano s posegi na praviloma najobčutljivejša področja, s čimer so ogrožene te posebnosti ter biotska raznovrstnost.

 

5.1.3.6 Okoljski problemi, ki izhajajo iz kmetijstva

 

5.1.3.6.1 Poraba mineralnih in živinskih gnojil

 

Povprečna poraba hranil iz mineralnih gnojil je v Sloveniji 70 kg N/ha, 38 kg P₂O₅/ha in 47 kg K₂O/ha (1939-2000) in je na ravni 155 kg/ha kmetijske zemlje, kar nekoliko presega povprečje EU-15 (124 kg/ha)¹⁹.

 

Poraba mineralnih gnojil se je v zadnjih petih letih zmanjšala in je leta 2002 dosegla 176.955 t. V letu 2000 je bilo porabljenih 174.620 t mineralnih gnojil, ki so vsebovala 75.000 t rastlinskih hranil.

Zaradi zmanjšanja kmetijskih zemljišč v uporabi se je zmanjšala tudi Poraba gnojil na obdelovalnih zemljišč je v povprečju znašala 397 kg/ha (171 kg rastlinskih hranil). Glede na podatke KZU je bilo na hektar porabljenih 337 kg mineralnih gnojil (146 kg rastlinskih hranil). Na družinskih kmetijah je bila poraba 359 kg/ha, v kmetijskih podjetjih pa 911 kg/ha. Poraba rastlinskih hranil (N, P₂O₅ in K₂O) na ha obdelovalnih zemljišč je leta 2000 znašala 148 kg/ha in je Slovenijo uvrščala med manjše porabnike v Evropi. Na hektar KZU je bilo porabljenih 68 kg N, 36 kg P₂O₅ in 43 kg K₂O. Podatki kažejo, da v strukturi prevladujejo dušična hranila, ki obsegajo 45% vseh vnosov. Poraba dušika je od leta 1990 iz 27.169 t narasla na 34.847 t, vendar se je v zadnjih letih ustalila. Kljub ukrepom v zadnjem času, pa ta ustalitev še ni dovolj trdna.

 

 

Preglednica 5: Porabljena mineralna gnojila na KZU

 

 

 

Stalež živine se v zadnjih petih letih ni pomembno spremenil, povečalo se je le število konjev in ovc. Na osnovi podatkov SURS je bil izračunan vnos dušika z živinskimi gnojili, ki je znašal 154 kg/ha kmetijskih zemljišč. Za Slovenijo tako še vedno ostaja značilno razmerje med dušikom iz mineralnih in živinskih gnojil, ki znaša 1 : 2 v prid živinskih gnojil.

 

V živinskih gnojilih je okoli 33.000 t N in 15.100 t P₂O₅ letno. Prašičja gnojevka z velikih prašičerejskih farm se le delno (30 %) uporabi za gnojenje, preostanek, okoli 900 t N in 500 t P₂O₅ letno pa se odvaja v vode.

 

Kmetijstvo in vrtičkarstvo postajata pomembna uporabnika tudi drugih organskih gnojil in izboljševalcev tal. Za steljo se tradicionalno uporabi večina stranskih pridelkov iz rastlinske pridelave (slama žit, koruznica, krompirjeva cima ipd.) in delno listje iz gozda. Težave povzročajo le ostanki hmeljevine, ki nastajajo sezonsko (6.000 t s.s./leto), kompostirati pa jih težko zaradi ostankov sintetične vrvice, ki služi kot opora pri rasti hmelja.

 

Polikulturna usmerjenost slovenskih kmetij z nizkim staležem živine na kmetijsko gospodarstvo, ki je znašal povprečno 1 GVŽ/ha KZU na družinskih kmetijah, bi ob enakomerni porazdeljenosti števila živine lahko bila ugodna. Vendar je za prostorsko razporeditev govedoreje in prašičereje značilno, da je bolj razvita na poljedelskih (Prekmurje, Dravsko-Ptujsko polje in Kranjsko-Sorško polje), manj pa na živinorejsko usmerjenih območjih. Reja je razdrobljena na majhnih in srednje velikih kmetijah. Povprečni stalež živine v kmetijskih podjetjih je bil večji in je znašal 2,3 GVŽ/ha.

 

Razmerje med številom živine in razpoložljivimi obdelovalnimi površinami še ni povsod ustrezno, problemi pa se pojavljajo tam, kjer so gostote živali prevelike in kjer ni dovolj razpoložljivih zemljišč za uporabo teh živinskih gnojil.

 

Po dobrih štirih desetletjih, odkar so se v Sloveniji začela uporabljati mineralna gnojila, je vsebnost P in K v kmetijskih tleh zelo raznolika. Najmanj so gnojeni travniki, raziskave pa so pokazale, da je 65-75% vzorcev tal slabo oskrbljenih s P in K. Ker travniki in pašniki obsegajo dve tretjini slovenske kmetijske zemlje, to pomeni, da je večina kmetijskih zemljišč še vedno slabo oskrbljena s tema hraniloma. Oskrbljenost s K je vendarle na splošno boljša kot s P. Njive so nekoliko bolje oskrbljene kot travniki, posebno s K. Predvsem hmeljišča, vinogradi, deloma tudi plantažni sadovnjaki in vrtovi (zelenjadarstvo), so pogosto pretirano gnojeni. Zato je ena najpomembnejših nalog svetovalne službe in vseh, ki delajo na tem področju, da kmetovalce čim bolje poučijo o pravilnem odmerjanju gnojil.

 

Manj kot 45 kg N/ha je na 45% preiskovanih kmetijskih območij, na 55% pa kmetje pretirano gnojijo. Na območjih, kjer so kmetijske površine v tesnem stiku s plitvo ležečimi podzemnimi vodami, je pridelava razmeroma preveč intenzivna. V državah članicah ES se presežki dušika gibljejo od +24 kg N/ha (Portugalska) do +256 kg N/ha (Nizozemska), Slovenija pa je približno na sredini, skupaj z Nemčijo (+60 kg N/ha) (Eurostat, 2000).

 

Izgube kalija in fosforja z izpiranjem so ponavadi majhne. Večji problem predstavlja izpiranje dušika. Bilanca dušika je bila izračunana na podlagi podatkov o 268 kmetijskih območjih v Sloveniji, ki ležijo nad podzemnimi vodami in lahko vplivajo na širšo okolico zajetij pitne vode. Ta bilanca predstavlja razliko med vnosom dušika z mineralnimi in/ali organskimi gnojili ter odvzemom N s kmetijskimi pridelki. Najnovejši podatki kažejo, da je v povprečju dušikova bilanca pozitivna (aritmetična sredina je +64 kg N/ha).

 

Obremenitev z N ni enakomerna, presežek je pogosto tam, kjer plitva tla ležijo nad podzemnimi vodami. Onesnaženje se pojavlja predvsem pod plitvimi rjavimi tlemi v ravneh porečja večjih rek (Mura, Drava, Savinja in Sava). Ta tla imajo majhno sposobnost zadrževanja vode, zato je izpiranje pogostejše. Kmetijstvo na teh območjih je intenzivno (intenzivna, predvsem hlevska živinoreja in poljedelstvo, v zadnjem času se širi tudi intenzivno zelenjadarstvo). Nevarnost onesnaženja podzemnih voda se povečuje proti vzhodu države. V tej smeri pojemajo padavine, obenem pa narašča evapotranspiracija, zato je presežka vode manj. Zaradi majhnega pronicanja vode skozi talni profil, je koncentracija nitratov v podzemnih vodah večja kot na zahodu (manjša razredčitev). Velike koncentracije nitratov se dalj časa obdržijo tudi potem, ko kmetje zmanjšajo intenziteto gnojenja. V osrednji in zahodni Sloveniji je izpiranje vode in nitratov skozi talni profil sorazmerno večje, vendar zaradi velikega pretoka vode pride do razredčenja, verjetnost onesnaženosti teh podzemnih voda je zato manjša.

 

Preobremenjevanju okolja s hranilnimi snovmi se je mogoče izogniti s količinsko in časovno ustrezno uporabo gnojil glede na potrebe kmetijskih rastlin po hranilih. Pri takem načinu gospodarjenja so možnosti za izpiranje in izgube teh hranil veliko manjše. Podatki raziskave (Rejec Brancelj, 2001)²⁰ so pokazali, da tri četrtine kmetovalcev izvajajo samo osnovno gnojenje ob setvi ali tik pred njo, ena četrtina pa tudi dognojevanje. Pri pripravi gnojilnih načrtov in strokovnih navodil pa ima pomembno vlogo tudi kmetijska svetovalna služba.

 

5.1.3.6.2 Uporaba fitofarmacevtskih sredstev

 

Poraba fitofarmacevtskih sredstev se v je zadnjih letih povečala od 1.495 t v letu 1995 na 1.602 t v letu 2000. Skupna poraba teh sredstev je znašala 3,1 kg/ha kmetijskih zemljišč. Več kot polovico količine uporabljenih sredstev predstavljajo fungicidi in baktericidi (55%), 27% je herbicidov, 12% insekticidov in 6% drugih sredstev. Od leta 1995 do leta 1999 se je poraba fitofarmacevtskih sredstev na družinskih kmetijah povečala od 968 na 1.147 t. Na družinskih kmetijah je bilo porabljenih več kot dve tretjini teh sredstev, povprečna poraba pa je znašala 2,4 kg/ha, s čimer se Slovenija uvršča med večje porabnike v Evropi.

 

 

Preglednica 6: Poraba fitofarmacevtskih sredstev v Sloveniji^*

 

 

Fitofarmacevtska sredstva sicer olajšajo kmetijsko pridelavo, vendar pa so nekatere spojine zelo strupene. Zaradi tega je uporaba nekaterih sredstev, npr. atrazina, kot enega najbolj toksičnih herbicidov, prepovedana. Kljub temu pa so sestavine in metaboliti teh sredstev zelo obstojni in težko razgradljivi, zato jih je še vedno mogoče zaznati.

 

Preglednica 7 prikazuje podatke o prodaji fitofarmacevtskih sredstev glede na kemični razred. V letih 2000-2002 je prodaja fungicidov dosegla 57-67% celotne prodaje. Prodaja herbicidov se je gibala med 26 in 28%, insekticidov med 6 in 7% ter drugih sredstev med 1 in 8% v primerjavi s celotno prodajo.

 

Preglednica 7: Fitofarmacevtska sredstva - celotna prodaja na slovenskem tržišču (kg aktivne snovi) v obdobju 2000-2002

 

 

 

Leta 2001 je bilo v Sloveniji 215 aktivnih snovi v registriranih fitofarmacevtskih sredstvih. Poleg uporabljenih količin je pomemben tudi način nanosa teh sredstev. V letu 2001 je testiranje naprav za nanašanje fitofarmacevtskih sredstev izvajalo 9 pooblaščenih organizacij, ki so skupno opravile 3.668 pregledov in izdale 3.614 znakov o uspešno opravljenem testiranju.

 

5.1.3.6.3 Kmetijsko okoljski problemi, ki izhajajo iz kmetijstva

 

Človek je s svojim delovanjem že od nekdaj posegal v naravo. Okolje, struktura in biotska raznovrstnost krajine so močno odvisni od socialno ekonomskih razmer. Pri tem je eden od ključnih sektorjev kmetijstvo. Kmetijstvo v veliki meri vpliva na status in razporeditev habitatnih tipov v ekosistemih kulturne krajine (kmetijski ekosistemi), saj je vedno imelo pomembno vlogo pri raznovrstnosti  ekosistemov. Ohranitev in nadaljnji razvoj kmetovanja je zaradi tega prvi pogoj za ohranitev in sonaravno rabo kmetijskih ekosistemov.

 

Okolje, elemente krajine in biotsko raznovrstnost ogrožajo intenziviranje kmetijske proizvodnje (ravnine) in opuščanje rabe kmetijskih zemljišč v območjih z omejenimi možnostmi za kmetijsko dejavnost (v nadaljevanju: OMD), ki niso najprimernejša za intenzivno kmetovanje (hribovska in gorska območja). V ravninskih predelih je bila večina vlažnih travnikov osušena za intenzivno pridelavo koruze, pšenice in sladkorne pese. Z neustrezno rabo mineralnih gnojil in fitofarmacevtskih sredstev pa so njive, sadovnjaki in travniki postali negostoljubni za številne rastlinske in živalske vrste. Osušeni so mnogi močvirni travniki, na velikih kmetijskih površinah se ponekod kopičijo ostanki kemikalij, življenjske selitvene poti živali sekajo številni komunikacijski objekti. Značilno krajinsko raznovrstnost pa ogroža opuščanje kmetijske rabe na nekaterih območjih (kraške košenice in pašniki, visokogorski pašniki) ter intenzifikacija kmetijske proizvodnje, ki spreminjata videz krajine in negativno vplivata na biotsko raznovrstnost (izginjanje mokrotnih in suhih travišč).

 

Problemi na področju kmetijstva in okolja se nanašajo predvsem na:

•            onesnaževanje s kemičnimi in mineralnimi snovmi ter drugi vplivi na biotsko raznovrstnost in krajinsko pestrost,

•            emisije iz točkovnih (živinorejske farme) in razpršenih (intenzivna obdelava) virov onesnaževanja,

•            izumiranje vrst in pasem ki so prilagojene naravnim razmeram,

•            izginotje ekosistemov ogroženih rastlinskih in živalskih vrst, še posebej na mednarodno pomembnih območjih za ptice in območjih velikih zveri,

•            ohranjanje ekstenzivne kmetijske dejavnosti na območjih visoke naravne vrednosti, predvsem na zavarovanih območjih.

 

Z vidika opisanih problemov, PRP odraža ekološko in socialno funkcijo kmetijstva, ki  prispevata k ohranjanju podeželja in bogate biotske raznovrstnosti podeželskih območij. V okoljsko zaščitenih območjih igra pomembno vlogo uvajanje sonaravnega kmetovanja, ki upošteva okoljski, socialni in pridelovalni vidik kmetijstva in s tem prispeva k ohranjanju okolja, ekološkega ravnotežja, poseljenosti in kulturne krajine.

 

5.1.3.6.4 Vpliv kmetijstva na naravne vire

 

Glede na navedeno je možno zaključiti, da kmetijstvo v Sloveniji podpira okoljska izhodišča. To se kaže v relativno dobrem okoljskem stanju naravnih virov, s katerimi upravlja kmetijski sektor. Vsekakor bi morale biti vse pozitivne značilnosti okolja obvarovane in s tem ciljem tudi vključene v ukrepe PRP. Vseeno pa obstajajo nekatera področja, kjer se odraža negativen vpliv kmetijstva, ki bi ga bilo potrebno ublažiti oz. odpraviti s posebnimi ukrepi.

 

Okoljski problemi v kmetijstvu so prikazani v preglednici 8.

 

Preglednica 8: Vrsta vplivov kmetijstva na naravne vire in potrebni ukrepi

 

 

5.1.3.7 Gozdarstvo

 

Zaradi obsega in prostorske razporeditve je gozd eden pomembnejših tvorcev krajinske identitete. Njegovo stanje vpliva na stanje celotnega prostora. Po pojavnosti in prostorski razporeditvi prevladuje njegov delež v naravno bolj ohranjenih krajinah, bistveno manjši je v kulturni in najmanjši v urbani krajini. Zaradi zagotavljanja možnosti gospodarskega izkoriščanja gozda, njegove večfunkcionalnosti v razponu od naravnega vira do njegovega pomena za izgled prostora in pomena za ohranjanje drugih naravnih virov, je gozdarstvo že po svoji naravi usmerjeno k sonaravnemu gospodarjenju. Zaradi visoke stopnje naravne ohranjenosti je pomemben pri zagotavljanju višje kvalitete bivalnega okolja. Cilji v okviru prostorskega razvoja gozdarstva so: ohranitev sklenjenih območij gozda na produktivnih rastiščih, varstvo gozdov na strmih in labilnih zemljiščih, zagotavljanje krajinsko ekološke pestrosti v ravninskih in obvodnih krajinah ter multifunkcionalne vloge gozdov v primestni in mesti krajini, povečevanje vloge gozdov pri varstvu vodnih virov ter ohranitev življenjskih prostorov velikih zveri.

 

Za nadaljnji razvoj gozdarstva v okviru zasnove sistema krajine je treba zagotavljati želeno stanje gozda v vseh sistemih krajine: funkcionalno, ekološko in oblikovno uravnotežen sistem, naravni habitat pomembnih naravnih procesov in kot bivalni prostor živali, prostor, v katerem se odvija lesnoproizvodna dejavnost ter nosilec nacionalne identitete s svojim deležem v slovenskem prostoru in s svojimi različnimi vlogami v prostoru.

 

Z zasnovo gozdarstva, ki temelji na konceptu uravnoteženega razvoja in presega samo skrajnosti varovanja ali razvoja, so določeni obseg in funkcije gozda s ciljem zagotavljati ekološko stabilnost krajine in ustrezen krajinski okvir.

 

Pestre rastiščne razmere se odražajo v izjemno pestri zgradbi in izjemni potencialni ali dejanski biotski raznolikosti slovenskih gozdov. Zaradi veliko težko dostopnih območij je bil človekov vpliv na gozd manj izrazit kot v večini drugih srednjeevropskih držav. Velika pestrost rastišč in raznolikost življenjskih združb na njih sta pogojevala nastanek velikegaštevila raznovrstnih ekosistemov in življenjski prostor številnih rastlinskih in živalskih vrst (stabilna navzočnost treh velikih zveri - medveda, volka in risa). Pestrost naravne sestave drevesnih vrst in strukturiranosti gozdnih sestojev je razmeroma dobro ohranjena, kljub temu da dejanska drevesna sestava precej odstopa od potencialne vegetacije.

 

V Sloveniji gozdovi pokrivajo 59% ozemlja, kar jo uvršča med tri države z največ gozdov v Evropi (za Finsko in Švedsko). Gozdovi so zato pomembni elementi slovenske krajine in se imajo pomembno ekološko in socialno vlogo. Tudi njihova produktivna vloga bi lahko imela večji gospodarski pomen za Slovenijo, ki nima mnogo drugih naravnih virov.

 

Gospodarjenje z gozdovi je usmerjeno v proizvodnjo lesa visoke kakovosti, katere dohodek je pomembna podlaga za ohranjanje in razvoj hribovskih kmetij in podeželskih območij preko zagotavljanja ekoloških in socialnih funkcij. Naravni gozdovi omogočajo ohranjanje gozdne krajine, ki v Sloveniji prevladuje. Tesno je povezano z možnostmi za razvoj turizma in rekreacije, ki s povečanim dohodkom neposredno ali posredno prispevata tudi k razvoju podeželja.

 

Varovanje, izkoriščanje in raba gozdov ter razpolaganje z gozdovi kot naravnimi viri, s ciljem zagotoviti sonaravno in večnamensko gospodarjenje skladno z načeli varstva okolja in naravnih vrednot, dolgoročnega in optimalnega delovanja gozdov kot ekosistemov in omogočanja njihove funkcije, ureja Zakon o gozdovih (UL RS, št. 30/1993), ki ga je Državni zbor sprejel leta 1993, medtem ko so podlaga za gospodarjenje z gozdovi Program za razvoj gozdov Slovenije (UL RS, št. 14/1996) in načrti gospodarjenja z gozdovi.

 

Program razvoja gozdov Slovenije upošteva Agendo 21 (Poglavje XI) Konference Združenih narodov o okolju in razvoju v Riu (1992), določbe Konvencije o biološki raznovrstnosti (1992), Alpske konvencije (1993) in Resolucije ministrskih konferenc o varstvu gozdov v Evropi.

 

Načrti gospodarjenja z gozdovi se izdelajo kot splošni načrti za vse gozdove ne glede na lastništvo, ob upoštevanju posebnih lokalnih pogojev. Sestavijo se za obdobje 10 let na ravni gozdnogospodarskih območij in gozdnogospodarskih enot. Opredeljujejo pogoje za usklajeno rabo gozdov in gozdnega prostora, potrebni obseg gojitvenih del in varstva gozdov, največji dovoljeni obseg njihovega izkoriščanja in pogoje za gospodarjenje z divjadjo.

 

Kot izvedbeni načrt načrta za gospodarjenje z gozdovi se izdela gozdnogojitveni načrt v sodelovanju z lastniki gozdov.

 

Na podlagi prednostnih nalog, določenih z načrti gospodarjenja z gozdovi, Zavod za gozdove Slovenije pripravi letni program vlaganj v gozdove. Ta vlaganja se sofinancirajo iz državnega proračuna. Podrobna pravila o financiranju in sofinanciranju vlaganj v gozdove so opisana in urejena s predpisom ministra.

 

Lastniki majhnega deleža gozdov kažejo malo zanimanja za pridobivanje dohodka iz gozda, kar je povzročilo, da se je zadnjih nekaj let posek izvajal le na ravni 75-80% možnega poseka. Vzporedno z zmanjšanim obsegom sečnje, se je v zasebnih gozdovih v zadnjem času opravilo manj gozdno gojitvenih del, še posebej nege. Zaradi tega so potrebna dodatna prizadevanja, da bi lastnike gozdov spodbudili k izvajanju vlaganj v gozdove, s katerimi se bo izboljšala njihova gospodarska in ekološka vrednost.

 

Ukrepi za izboljšanje ekološke stabilnosti in gospodarske vrednosti gozdov (Uredba 1257/99, člen 30(1), druga alinea) so vključeni v EPD. Zaradi specifičnih razmer (visok delež gozda), Slovenija v EPD ne vključuje ukrepa pogozdovanje, bo pa preverjena možnost, kako bi v naslednjem programskem obdobju ta ukrep lahko vplival na gozdarstvo.

 

5.1.4 Kmetijstvo

 

5.1.4.1 Naravne danosti za kmetijsko proizvodnjo

 

Zaradi različnih podnebnih, geoloških in morfoloških talnih razmer, je znaten delež kmetijskih zemljišč v Sloveniji v OMD. Neugodne razmere kmetijske dejavnosti sicer ne onemogočajo popolnoma, vendar pa pomenijo manjšo proizvodno sposobnost kmetij, ožji izbor kultur in usmerjanje proizvodnje ter dražjo pridelavo. Gorsko višinske kmetije so manj konkurenčne in zaradi odražanja specifičnih naravnih pogojev v strukturi rabe kmetijskih površin tudi manj prilagodljive. Kljub nižjim pridelovalnim potencialom taka območja  igrajo zelo pomembno vlogo pri ohranjanju poseljenosti podeželskih območij in kulturne krajine ter vzdrževanju ekološkega ravnotežja.

 

Poleg nekaterih zgodovinskih in političnih dejavnikov, na strukturo rabe zemljišč neposredno vplivajo predvsem naravni pogoji. Glede na naravne danosti, pa Slovenija v veliki meri odstopa od evropskega povprečja. To še posebej velja za Srednjo Evropo, kjer ni države, ki bi razpolagala s tako velikim deležem gozdov v strukturi rabe zemljišč - v poznih osemdesetih letih je delež gozdov presegal 50%, po zadnjih podatkih pa gozdovi pokrivajo skoraj 60% ozemlja. V Evropi imata večji delež gozdov le še Finska in Švedska.

 

Najnovejši podatki o rabi zemljišč (2002) kažejo, da kmetijska zemljišča obsegajo nekaj manj kot 33% ozemlja države, t.j. 663.000 ha.

 

Gozdovi pokrivajo 59% ozemlja oz. 1,2 mio ha in so zelo pomemben naravni vir. Tako bogastvo gozdov sicer ne omejuje kmetijske pridelave neposredno, vendar pa kaže na to, da velik delež površin Slovenije ni ustrezen za kmetovanje. Istočasno je potrebno poudariti, da so zaradi tipične razdrobljene poseljenosti in rabe zemljišč, kmetijska zemljišča v Sloveniji izredno nagnjena k zaraščanju z gozdovi. Medtem ko se gozdovi v drugih državah širijo počasi proti kmetijskim zemljiščem, je ta proces v Sloveniji mnogo hitrejši in bolj agresiven.

 

 

5.1.4.2 Raba kmetijskih zemljišč

 

Značilna posledica specifičnih naravnih razmer za kmetijsko pridelavo v Sloveniji je tudi velik delež absolutnega travinja (travnikov in pašnikov) in razmeroma majhen delež njiv in trajnih nasadov (sadovnjakov in vinogradov) v strukturi rabe kmetijskih zemljišč.

Vir: Raba zemljišč, MKGP, 2002

Graf. 8: Struktura rabe kmetijskih zemljišč v Sloveniji

 

 

Slovenija razen ravninskega dela subpanonskega sveta na severovzhodu ter nekaterih sklenjenih območij na dnu kotlin in ravnin, nima pomembnejših območij primernih za intenzivno rastlinsko proizvodnjo. Njive so omejene na razmeroma majhne površine, ki pa so še dodatno ogrožene zaradi urbanizacije. Razen Irske, v EU ni države, ki bi imela manjši delež njiv v strukturi rabe kmetijskih zemljišč, kot ga ima Slovenija. Z 0,12 ha njiv na prebivalca Slovenija močno zaostaja za povprečjem EU, saj ima npr. v povprečju trikrat manj njiv na prebivalca kot večina drugih držav, članic CEFTA.

 

Da travinje v slovenskem kmetijstvu absolutno prevladuje, kaže podatek, da zavzema več kot dve tretjini kmetijskih zemljišč. To je skoraj dvakrat toliko kot je povprečje ES, kjer ima večji delež travinja v strukturi rabe le še Irska. Kljub velikemu deležu pa je za travinje v Sloveniji značilno, da je praviloma slabo izkoriščeno. Dobri dve tretjini travnatih površin se koristi v obliki travnikov, slaba tretjina pa v obliki ekstenzivnih pašnikov.

 

 

Zaradi geografske lege, ki je deloma submediteranska in deloma subpanonska, je delež kmetijskih zemljišč, primernih za trajne nasade v Sloveniji razmeroma velik. Na prebivalca ima Slovenija enako površino trajnih nasadov kot EU.

 

Različne in pestre naravne razmere (humidna klima, razgiban relief, kras in siromašnejša tla) pomembno vplivajo na sedanjo rabo zemljišč v Sloveniji. Vendar pa so socio-ekonomske in agrarno politične razmere tudi v preteklih stoletjih v veliki meri vplivale na spremembe v strukturi rabe, kot npr. opuščanje kmetovanja zaradi zmanjševanja števila prebivalcev, industrializacija, uvajanje tržno usmerjenega kmetijstva, različni načini rabe zemljišč v socialističnem obdobju itd.

 

Rezultati teh procesov so se odražali v zmanjševanju njivskih površin, vrtov in vinogradov. Njive v hribovitih območij Slovenije, kakor tudi na nižinskih območjih vzhodne Slovenije so bile zapuščene, kar pa je manj zaželeno. Prestrukturiranje se je izvedlo v korist travnikov, prav tako so bile številne njivske površine pozidane. Vinogradi so bili skoncentrirani predvsem v tipičnih vinogradniških področjih, medtem ko so bili vinogradi na podnebno manj primernih področjih opuščeni. Širjenje travnatih površin je bilo v veliki meri rezultat zavestne preusmeritve iz prejšnje samooskrbe in gospodarske neodvisnosti (pridelava žit) v rejo živali, za kar v Sloveniji obstajajo ugodni naravni pogoji. Tipično je, da je bil v ta proces vključen tudi subpanonski del Slovenije, čeprav so tamkajšnje naravne razmere ugodne za pridelavo poljščin.

 

Dejstvo je, da se površine kmetijskih zemljišč v Sloveniji hitro zmanjšujejo, posamezne oblike njihove rabe pa se stalno spreminjajo. Statistični podatki o kmetijskih zemljiščih so relativno nezanesljivi. Ocenjuje se, da se površine kmetijskih zemljišč dejansko zmanjšujejo še hitreje, na kar vplivajo v glavnem naslednji trije procesi:

•            opuščanje pridelave na posameznih obrobnih področjih, ki so nerentabilna in se postopoma zaraščajo,

•            urbanizacija z izgradnjo infrastrukture, ki se jima namenja veliko kvalitetnih njivskih površin,

•            zatravljanje njivskih površin, tudi tistih, ki so najbolj ustrezne za pridelavo poljščin.

 

Na celoten obseg kmetijske zemlje v največji meri vplivata prva dva procesa, ki sta tudi dejanski razlog za izgubo pridelovalnega potenciala v kmetijstvu.

 

5.1.4.3 Pomen živinorejske proizvodnje

 

Zaradi naravnih danosti, ki pogojuje predvsem izkoriščanje travinja, predstavlja živinoreja osrednjo panogo v slovenskem kmetijstvu. Delež živinoreje v bruto vrednosti kmetijske pridelave znaša v Sloveniji več kot 50%. Govedo še vedno predstavlja več kot 70% vse živine v Sloveniji. V EU imajo v strukturi živine več govedi kot Slovenija le Francija, Irska in Luksemburg. Obratno razmerje se pojavlja pri prašičih, predvsem pa pri drobnici, kjer ima Slovenija kljub ugodnim razmeram za rejo, v strukturi GVŽ povsem zanemarljiv delež.

 

Intenzivnost živinorejske proizvodnje, merjene s številom GVŽ na ha kmetijske zemlje, se je v Sloveniji v zadnjem obdobju, kljub absolutnemu zmanjšanju števila živine, vseeno povečala.  Seveda še zdaleč ne dosega ravni, kot jo dosegajo živinorejsko najbolj razvite države (Nizozemska, Belgija, Danska), vendar pa se je že v veliki meri približala povprečju držav EU.

 

Preglednica 9: Struktura živinorejske proizvodnje v Sloveniji

 

 

 

Število GVŽ na ha kmetijskih zemljišč pa je poleg merila, ki opredeljuje intenzivnost živinorejske proizvodnje tudi pomembno ekološko merilo. V tem pogledu ima kmetijstvo v nekaterih območjih Slovenije (hribovskih, gorskih, kraških območjih) zaradi nizke obremenitve v smislu okolju prijaznega kmetovanja, veliko razvojno priložnost.

 

5.1.4.4 Agrarna struktura

 

Ob vzorčnem popisu kmetijskih gospodarstev v letu 2000 je bilo v Sloveniji nekaj več kot 86.000 kmetijskih gospodarstev - kmetij. Po evropskih merilih standardne ekonomske moči (ESU), ki upoštevajo proizvodno sposobnost obratov, so te kmetije direktno primerljive z evropskimi.

 

Tipična značilnost Slovenije je njena agrarna struktura, ki se je razvijala skozi mnoga leta v popolnoma drugo smer kot v državah z razvitim kmetijstvom. Zaradi kmetijske in zemljiške politike, ki je z uveljavljanjem restriktivnih ukrepov po drugi svetovni vojni zavirala razvoj zasebnega kmetijstva, se je struktura kmetijstva slabšala do leta 1981. Izjemno neugodna velikostna struktura ter nadpovprečna razdrobljenost posesti in zemljišč sta postala največja problema v kmetijski politiki.

 

5.1.4.4.1 Velikostna struktura kmetij

 

V primerjavi z večino držav EU so kmetije v Sloveniji izjemno majhne. Povprečna velikost je praktično neprimerljiva z velikostjo kmetijskih gospodarstev v drugih državah članicah EU. S povprečno 5,6 ha kmetijske zemlje v uporabi so gospodarstva v Sloveniji kar 3,5-krat manjša kot povprečna v EU in kar 12-krat manjša kot v Veliki Britaniji, ki so sicer v povprečju največja v EU.

 

Kljub dejstvu, da je Slovenija izrazito živinorejska država, je razlika pri številu živine še večja, saj povprečna evropska kmetija redi kar šestkrat več GVŽ na kmetijo kot povprečna slovenska kmetija.

 

 

Medtem ko se v medpopisnem obdobju 1981-1991 povprečna velikost slovenske kmetije (ocena na podlagi skupnih zemljišč) praktično ni spremenila, pa se je v devetdesetih letih vendarle pričelo obdobje zmerne koncentracije posesti in zemljišč. V obdobju med popisom prebivalstva 1991 in popisom kmetijskih gospodarstev leta 2000 se je tako površina kmetijske zemlje v uporabi na kmetijo povečala za 0,7 ha ali za dobrih 15%.

 

Velikostna struktura slovenskih kmetij je praktično neprimerljiva z velikostno strukturo kmetij v EU. Več kot polovica kmetij je manjših od 2 ha, skoraj 70% pa manjših od 5 ha. Te kmetije so skupaj s tistimi od 6 do 10 ha temelj kmetijske pridelave v Sloveniji in zavzemajo kar dve tretjini kmetijskega prostora v Sloveniji. Podobno drobno velikostno strukturo imajo v EU le nekatere sredozemske države (Grčija, Italija) ter Portugalska, kjer pa je pridelava na manjših kmetijah bolj specializirana in usmerjena v proizvodno intenzivne usmeritve (vrtnarstvo, vinogradništvo, sadjarstvo).

 

Poleg neugodne strukture, v Sloveniji velik problem predstavlja tudi precejšnja razdrobljenost posesti. Zanimivo je, da se ta kljub različnim ukrepom za večjo zemljiško koncentracijo celo povečuje. Podatki zemljiškega katastra v Sloveniji namreč kažejo, da se na eni strani povprečna velikost parcele še vedno zmanjšuje, po drugi strani pa se povečuje povprečno število parcel na kmetijo.

 

 

5.1.4.4.2 Proizvodna struktura kmetij

 

Kot kaže primerjava proizvodne usmerjenosti kmetij med Slovenijo in EU, je pridelava posameznih poljščin na slovenskih kmetijah veliko bolj razdrobljena, setvena sestava pa dokaj poenostavljena in zožena. Medtem ko je delež kmetij, ki pridelujejo posamezne poljščine praktično pri vseh izbranih kulturah v Sloveniji večji, pa so povprečne površine povsod manjše. Tako slovenska kmetija v povprečju prideluje osemkrat manj žita, trinajstkrat manj pšenice, štirikrat manj koruze in celo sedemkrat manj krompirja kot primerljiva kmetija v EU. Kljub izraziti travniški naravnanosti slovenskega kmetijstva je celo površina travinja na kmetijo v EU kar petkrat večja kot v Sloveniji.

Graf. 13: Delež kmetij (s povprečnimi površinami)

 

 

Živinorejska usmerjenost slovenskih kmetij je še bolj enostranska kot poljedelska. Govedorejo kot prevladujočo tržno proizvodno usmeritev narekujejo že naravne danosti ter posredno velik delež travinja v strukturi kmetijske zemlje. Pomemben dejavnik pa je brez dvoma tudi velikostna struktura kmetij, ki je primerna predvsem za delovno in dohodkovno intenzivnejše živinorejske proizvodne usmeritve in manj za specializirane poljedelske oz. poljedelsko živinorejske usmeritve.

 

5.1.4.4.3 Socio-ekonomska struktura

 

Posledice neugodne velikostne strukture kmetij v Sloveniji se kažejo tudi v socio-ekonomski strukturi. Prevladujejo mešane kmetije, saj so gospodarstva premajhna, da bi lahko zagotovila dohodek samo iz kmetijske dejavnosti. V Sloveniji je le slabih 20% čistih kmetij. Majhne kmetije zaradi pogosto neugodnih naravnih razmer večinoma iščejo dohodek v delovno intenzivnih proizvodnih usmeritvah - govedoreji in prireji mleka.

 

Po podatkih  popisa kmetijstva dela na slovenskih kmetijah okoli 100.000 polnovrednih delovnih moči (PDM). Število PDM na hektar kmetijske zemlje nadalje kaže na nizko splošno storilnost slovenskega kmetijstva. Na to v velikem obsegu vplivajo težke pridelovalne razmere, slabša tehnološka opremljenost, slaba strokovna izobraženost pridelovalcev ter predvsem izredno neugodna posestna in zemljiška struktura. V EU je v povprečju zaposlenih več kot štirikrat manj PDM na 100 ha kot v Sloveniji. Vse države članice EU imajo višjo delovno storilnost v kmetijstvu kot Slovenija.

 

 

5.1.4.5 Obseg proizvodnje

 

Ker naravni strukturni pogoji narekujejo strukturo kmetijske proizvodnje v Sloveniji, živinoreja prevladuje z več kot 60% BKP, sledi ji pridelovanje poljščin s 34% deležem. Tudi proizvodnji sadja in vina predstavljata pomemben del kmetijske proizvodnje (okoli 12% BKP).

 

Obseg in struktura poljedelske proizvodnje sta v veliki meri usmerjena v pridelovanje poljščin za potrebe živinorejske proizvodnje - krma predstavlja slabo polovico skupne proizvodnje poljščin. Prevladujoča poljščina je koruza, ki pokriva okoli 40% obdelovalne zemlje, sledijo žita (20% obdelovalne zemlje) in krompir (10% obdelovalne zemlje). Pomemben del pridelovanja poljščin predstavljata sladkorna pesa in hmelj, slednji je tradicionalno izvozno usmerjen. Intenzivnost proizvodnje stalno narašča, čeprav povprečne žetve še vedno zaostajajo za tistimi v EU.

 

Obseg proizvodnje sadja letno zelo niha, predvsem zaradi različnih klimatskih pogojev. Raznoliki naravni pogoji omogočajo proizvodnjo različnih vrst sadja, nasploh pa v strukturi proizvodnje prevladujejo jabolka, sledijo hruške, breskve, višnje in češnje. Letna nihanja so opazna tudi v proizvodnji vina, čeprav je mogoče zaslediti postopno rast.

 

V strukturi živinorejske proizvodnje prevladuje govedoreja, v glavnem kombinirana proizvodnja mleka in mesa. Sledita prašičereja in perutninarstvo. V zadnjem času stalno naraščata ovčjereja in kozjereja. Pomembne spremembe je mogoče opaziti predvsem v perutninarstvu, kjer je mogoče zaznati občuten padec, predvsem zaradi izgube nekdanjih jugoslovanskih trgov. Negativno gibanje je mogoče opaziti tudi v govedoreji, kjer se je zmanjšalo skupno število živali. Intenzivnost proizvodnje pa je vseeno narasla, kar je povzročilo tudi rahlo rast celotne živinorejske proizvodnje. V prašičereji je mogoče opaziti nekatera tipična nihanja z rahlim trendom upadanja.

 

 

 

Preglednica 10: Struktura vrednosti skupne kmetijske proizvodnje v obdobju 1990-2000 (%)

 

 

5.1.4.5.1 Zunanja trgovina

 

Delež Slovenije v mednarodni trgovini s kmetijskimi proizvodi je praktično zanemarljiv. Zunanja agroživilska tržna bilanca je tradicionalno negativna. Trgovina s kmetijskimi proizvodi predstavlja okoli 4% vsega slovenskega izvoza in 8,5% vsega slovenskega uvoza. Agroživilska tržna bilanca se je poslabšala v prehodnem obdobju. Leta 1996 se je izvoz kmetijskih proizvodov prvič povečal (za 3,5%) in uvoz prvič zmanjšal (za 3,1%). Zadnji razpoložljivi podatki kažejo, da delež izvoza v primerjavi z uvozom dosega 49%. Ta delež je občutno nižji od povprečnih razmerij med izvozom in uvozom v slovenski zunanji trgovini na splošno (90%).

 

Kot je razvidno iz preglednice 11, ima Slovenija pomembne viške le pri perutninskih izdelkih in mleku, določen delež v izvozu pa imajo tudi nekateri predelani proizvodi (govedina, mesni izdelki, kakovostna vina, pivo). Glavnino slovenskega uvoza predstavljajo žitarice, sladkor, olje in svinjina.

 

Preglednica 11: Samooskrba z nekaterimi glavnimi slovenskimi kmetijskimi proizvodi v obdobju 1992-2000 (%)

 

 

Za slovensko kmetijstvo so glavni tuji trgi še vedno nekdanje jugoslovanske republike, kamor je namenjena več kot polovica vrednosti celotnega izvoza kmetijskih proizvodov. EU, ki ima za razliko od Slovenije izredno uravnoteženo zunanjetrgovinsko bilanco, je glavni uvozni partner Slovenije, saj uvoz iz držav EU stalno narašča in sedaj znaša več kot 50%.

 

5.2 Dosedanji ukrepi, ki so se financirali iz proračuna RS

 

5.2.1 Krajinska in okoljska plačila

 

5.2.1.1. Območja z omejenimi možnostmi za kmetijsko dejavnost

 

Izravnalna plačila so pomemben del Skupne kmetijske politike (v nadaljevanju: SKP). Ti ukrepi igrajo pomembno vlogo povsod tam, kjer naravne in strukturne danosti ne omogočajo konkurenčnosti kmetijske pridelave (npr. v alpskih območjih), pač pa se kmetijstvu priznava tudi opravljanje drugih javnih funkcij. Izvajanje ukrepa je tudi eden od osrednjih delov reforme kmetijske politike v Sloveniji. Ti ukrepi so tržno nevtralni in podpirajo okolju prijazno kmetovanje s prehodom na proizvodno nevezana plačila. Program reforme slovenske kmetijske politike (1998) za ta območja se je uskladil s kriteriji in usmeritvami ES že v pristopnem obdobju. S programom tržno nevtralnih plačil se kmetijstvu in podeželskim območjem priznava večnamenskost in zagotavlja primerno obdelanost kmetijskih zemljišč ter uvajanje okolju prijaznih postopkov pridelave. Na ta način kmetijstvo opravlja družbeno pomembne storitve kot so ohranjanje poseljenosti, kulturne krajine, okolja, ki niso neposredno tržno merljive.

 

Dejstvo je, da se OMD običajno nahajajo na obrobju in so največkrat odmaknjena od večjih gospodarskih središč. Zaradi naravnih danosti so pogoji za življenje zelo oteženi, ekonomske razmere pa neugodne. S prostorskega, socialnega, kmetijskega in političnega vidika pa so ta območja ključni element strukturnega razvoja. Dolgoročni temeljni cilj kmetijske in socialne politike do območij s težjimi razmerami za pridelavo je ohranjanje funkcionalne sposobnosti teh območij. Upoštevajoč načela uravnoteženega ekosocialnega razvoja, so cilji uvedbe proizvodno nevezanih izravnalnih plačil v območjih s težjimi razmerami naslednji:

•            zagotavljanje stabilne demografske strukture in trajne poseljenosti, ki je pomembna za ohranitev decentraliziranosti Slovenije,

•            ohranjanje zemljiških in drugih potencialov, ki zagotavljajo čim večjo samostojnost teh območij,

•            ohranjanje kulturne krajine, ki je osnova za uspešen razvoj turizma in rekreacije v naravnem okolju,

•            ohranjanje v preteklosti doseženega ekološkega ravnotežja v prostoru, ki je pogoj za preprečevanje različnih naravnih nesreč,

•            ohranjanje naravne in kulturne dediščine, ki prispeva k ohranjanju krajinske in narodne identitete.

 

Funkcije kmetijstva se tako iz osnovne funkcije pridelovanja hrane razširijo na družbeno pomembne funkcije obdelanosti krajine, odprtosti prostora in njegovega upravljanja z vidika ekonomije, strategije in ekologije. Osnovni pogoj za takšno delovanje pa je zadovoljiva poseljenost podeželskih območij.

 

V zadnjih desetih letih se usmeritve kmetijske politike glede OMD v EU in Sloveniji niso bistveno razlikovale. V obeh primerih so pogoji na teh območjih slabši kot v ravninskih predelih, zato je strukturna politika temu ustrezno prilagojena in z ukrepi želi izenačiti razlike, ki so posledica različnih pogojev za gospodarjenje na teh območjih. Izboljšanje ekonomskega položaja kmetov neposredno vpliva na ohranjanje poseljenosti in obdelanosti teh območjih. V Programu reforme slovenske kmetijske politike so bili strukturni ukrepi za OMD vključeni v drugi steber reforme, kar skupaj z uvedbo direktnih plačil predstavlja eno od bistvenih preusmeritev slovenske kmetijske politike. Opredelitev OMD, vključno z veljavnimi kriteriji in postopki razvrstitve območij in kmetij, določa 110. člen Zakona o kmetijskih zemljiščih (UL RS, 55/2003).

 

Razgiban teren, visoke nadmorske višine, neugodne klimatske in pedološke razmere, oddaljenost in  otežen dostop so glavni dejavniki, ki zavirajo razvoj kmetijstva na teh območjih. Zaradi različnih naravnih omejitvenih dejavnikov je proizvodna sposobnost zemljišč manjša, pridelava pa dražja. Ti neugodni pogoji uvrščajo Slovenijo med države z najtežjimi pogoji za kmetijsko pridelavo v Evropi. Več kot 70% kmetijskih zemljišč v Sloveniji je na območjih, kjer so proizvodne sposobnosti omejene, kar pomembno vpliva na konkurenčnost in prilagodljivost slovenskega kmetijstva.

 

Na podlagi naravnih danosti, tehnoloških postopkov pridelave in socio-ekonomskih pogojev, OMD v Sloveniji vključujejo:

•            gorsko višinska območja,

•            gričevnato hribovita območja,

•            kraška območja,

•            druga območja z omejenimi možnostmi za kmetijsko dejavnost (različni neugodni pogoji) in

•            strme kmetije.

 

Razvrstitev je bila narejena na osnovi podatkov o naseljih, z izjemo strmih kmetij (elaborat »Območja z omejenimi naravnimi dejavniki za kmetijstvo v Republiki Sloveniji«, 1990).

 

Praktično v vsaki slovenski občini, OMD predstavljajo relativno majhen del kmetijskih površin. To je posledica velike variabilnosti klimatskih, pedoloških, geoloških in morfoloških razmer. Pri določitvi kriterijev v 80-ih letih so bili za opredelitev naselij in kmetij v gorsko višinskih območij uporabljeni podobni kriteriji kot v Švici, Avstriji in Južni Tirolski. Pred uvedbo sistema v Sloveniji, pa se je izvedlo še testiranje glede na specifične naravne in socialne razmere. Razvrstitev naselij in/ali kmetij v gorsko višinska in gričevnato hribovita območja upošteva tako naravne kot ekonomske in socialne vidike, ki so:

•            konfiguracija terena, ki omejuje ali onemogoča uporabo kmetijske mehanizacije,

•            specifične klimatske in pedološke pogoje, ki vplivajo na pridelek,

•            oddaljenost kmetij od gospodarskih in upravnih središč,

•            dostopnost do kmetij,

•            nadmorska višina.

 

 

Kmetije, ki so se nahajajo znotraj hribovskega območja, kjer so izredno težki pogoji, t.j. strmi nagibi, so uvrščene v posebno kategorijo t.i. strmih kmetij. Te kmetije so upravičene do enakih podpor kot kmetije na gorskih območjih.

 

Značilnosti Krasa močno otežujejo kmetijsko proizvodnjo in omejujejo rabo kmetijskih zemljišč. To so predvsem specifični elementi kraškega sveta, kot so apnenčasti  teren, različna globina tal, razgiban mikro relief, vrtače, poplavna polja in drugi kraški pojavi. Geografski inštitut Univerze v Ljubljani je naselja na Krasu glede na intenziteto kraških pojavov razvrstil v dve kategoriji.

 

Druga OMD vključujejo širša območja naselij, kjer je prišlo do deagrarizacije in izseljevanja zaradi oteženega razvoja infrastrukture in drugih gospodarskih panog. V to skupino so uvrščena geografsko manj razvita območja (Goričko in Slovenske Gorice) in poplavna območja (Ljubljansko barje, področja ob Krki in Dravinji), kjer je pridelava omejena zaradi specifičnih pogojev pridelave.

 

Preglednica 12: Proizvodne in ekonomske značilnosti gospodarstev v OMD v obdobju 2000-2002

 

 

Razvrstitev naselij in kmetij na nivoju prejšnjih občin (sedanjih upravnih enot) je opisana v elaboratu »Območja z omejenimi naravnimi dejavniki za kmetijstvo v Republiki Sloveniji« (1990) in kasneje urejena z Zakonu o kmetijskih zemljiščih (UL RS, št. 55/2003). Razvrstitev naselij je prikazana na sliki 11.

 

Skladno z Nacionalnim programom reforme kmetijstva, uredba o uvedbi finančnih intervencij za ohranjanje in razvoj kmetijstva ter proizvodnjo hrane za leto 2000 predstavlja dokončen prehod na izravnalna plačila za OMD - plačila na hektar kmetijskih zemljišč.

 

Kot je razvidno iz preglednice 12, je v prvem letu po uveljavitvi novega sistema plačila za izravnavo proizvodnih stroškov prejelo 40.773 kmetijskih gospodarstev. Od skupno 257.469 ha kmetijskih zemljišč, za katere je bil vložen zahtevek za plačila, jih več kot tretjina (35,3%) leži v gorsko višinskih območjih. Ta območja so prejela tudi največji delež izravnalnih plačil (43,1%). V drugem letu izvajanja ukrepa OMD se je število upravičencev, ki so uveljavljali izravnalna plačila za 300.526 ha kmetijskih zemljišč povečalo na 44.206.

 

5.2.1.2 Kmetijsko okoljski ukrepi

 

Kmetijsko okoljski ukrepi so usmerjeni v uvajanje okolju prijaznih načinov pridelave, ki se odražajo v ohranjanju rodovitnosti tal, varovanju okolja, ohranjanju biotske raznovrstnosti in tradicionalne podeželske krajine. Namen teh ukrepov je uvajanje kmetijske pridelave, ki ustreza potrebam potrošnikov in varuje zdravje ljudi ter zagotavlja trajnostno rabo naravnih virov. Na podlagi strateških usmeritev Programa razvoja kmetijstva, živilstva, gozdarstva in ribištva 2000-2002 ter Programa reforme kmetijske politike 1999-2002, se krajinski in okoljski ukrepi izvajajo že od leta 1999, nekateri od njih pa celo prej, in sicer:

1.      Pohorje Beef

Ukrep Reja govedi »Pohorje beef« se je izvajal v letih 1995-2000 z namenom uveljavitve zahtevnejše tehnologije reje govedi za prirejo visoko kvalitetnega mesa mlade govedi na geografsko omejenem območju Pohorja, kjer prevladuje tradicionalna govedoreja s pašništvom. Ukrep je temeljil na križanju med čisto pasemskimi kravami svetlo lisaste pasme in biki 'limousin', pri čemer so bili vsi potomci križanci namenjeni za zakol. Izvajanje ukrepa se je odražalo v visoki kvaliteti pridelanega mesa mlade govedi, pri čemer je reja te govedi prispevala tudi k ohranjanju obdelanosti in poseljenosti območij z omejenimi možnostmi za kmetijsko dejavnost na področju Pohorja. Večina kmetijskih gospodarstev na tem območju se je usmerila v rejo govedi »Pohorje beef«, ki pa je od leta 2001 vključena v ekološko kontrolo. Pri izvajanju ukrepa so problem predstavljale predvsem premajhne količine pridelanega mesa, izkazala pa se je tudi potreba po investicijah za ureditev hlevov in izgradnjo manjše klavnice.

2.      Preprečevanje erozije vinogradov

Zmanjševanju potencialne nevarnosti za erozijo zemlje na vinogradniških legah v nagibu je bil namenjen ukrep preprečevanje erozije vinogradov z najmanj 20% nagibom, ki se je pričel izvajati v letu 2000. Ukrep je spodbudil precejšnje zanimanje pri pridelovalcih, saj je v  primerjavi s podatki o površinah vinogradov iz registra pridelovalcev grozdja in vina zajel okoli 50% vinogradov z nagibom nad 20%, v katerih so bila tla zato zaščitena pred erozijo. Izvajanje tega ukrepa pa je prispevalo tudi k ozaveščanju kmetovalcev o nujnosti zatravljanja vinogradov kot načina zaščite tal proti eroziji.V letu 2001 se je ta ukrep preoblikoval v nov ukrep z nekoliko spremenjenimi pogoji za izvajanje. Nov ukrep z naslovom Zmanjševanje erozije v sadjarstvu in vinogradništvu je postal sestavni del Slovenskega kmetijsko okoljskega programa, vendar se v letu 2001 ni izvajal. Cilj novega ukrepa je zmanjševanje erozije v sadovnjakih in vinogradih z zasaditvijo obdelovalnih površin s primerno vegetacijo proti plazenju in zmanjševanje erozije.

 

3.      Slovenski kmetijsko okoljski program

Da bi spodbudili kmetovalce za prehod od uveljavljenih konvencionalnih oblik gospodarjenja na okolju bolj prijazne načine kmetovanja, je Vlada RS v letu 2001 sprejela Slovenski kmetijsko okoljski program 2001-2006 (v nadaljevanju: SKOP), ki ni ozko proizvodno usmerjen, ampak upošteva tudi ekološke, socialne in prostorsko poselitvene vidike podeželja. Ta program je s posebnim poudarkom na okoljski komponenti razdeljen na tri osnovne skupine, ki določajo naravo in vsebino ukrepov neposrednih plačil:

•            I. skupina: zmanjševanje negativnih vplivov kmetijstva na okolje (9 ukrepov),

•            II. skupina: ohranjanje naravnih danosti, biotske pestrosti, rodovitnosti tal in tradicionalne kulturne krajine (8 ukrepov),

•            III. skupina: varovanje zavarovanih območij (5 ukrepov).

 

V IV. skupino sta vključena izobraževanje in promocija, ki sicer nista zasnovana kot ukrepa plačil na površino. Izobraževalni programi so namenjeni kmetom ter uslužbencem državne uprave in javnih zavodov. Sodelovanje v procesu izobraževanja je za kmete, ki so vključeni v kmetijsko okoljske ukrepe, obvezno. S promocijskimi aktivnostmi se SKOP in njegov pomen predstavlja širši javnosti, pri čemer so potrošniki informirani tudi o novostih in kakovosti sonaravno pridelanih kmetijskih proizvodov in živil.

 

V tem času je SKOP vključeval 22 ukrepov ter izobraževanje in promocijo in se je na podlagi letne uredbe na ravni cele države v letu 2001 začel poskusno izvajati z 10 ukrepi, v letu 2002 se je izvajalo 12 ukrepov in v letu 2003 že 14 ukrepov (preglednica 13).

 

Preglednica 13: Ukrepi SKOP v obdobju 2001-2003

 

 

Do kmetijsko okoljskih plačil so bila upravičena kmetijska gospodarstva, ki so izvajala vsaj en ukrep ter pri različnih načinih kmetovanja upoštevala zahteve varovanja okolja, vzdrževala življenjski prostor mnogih rastlinskih in živalskih vrst ter s tem prispevala k ohranjanju poseljenosti in obdelanosti podeželja. Pristop v program je bil prostovoljen, kmetje so sami izbrali  ukrepe, ki so jih izvajali na delu ali celotni kmetiji. S podpisom petletne pogodbe, ki so jo upravičenci sklenili z Agencijo RS za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljevanju: AKTRP), so se obvezali, da bodo ves čas trajanja kmetijsko okoljskega programa skladno s predpisanimi pogoji izvajali ukrep oz. ukrepe, s katerimi so se vključili v program. Pri izvajanju kmetijsko okoljskih ukrepov so morali upravičenci dosledno upoštevati vse obveznosti, ki jih določajo posamezni ukrepi ter ves čas trajanja programa obvezno in sproti voditi evidenco o vseh delovnih opravilih, ki se izvajajo pri izbranih ukrepih. Kmetijsko okoljska plačila so se dodelila upravičencem na ravni cele države na podlagi proračunskih sredstev in letne uredbe, ki je določala ukrepe, ki so se izvajali v tekočem letu. Ob vstopu Slovenije v EU se bo pogodba preverila oz. spremenila, ker se bodo kmetijsko okoljski ukrepi izvajali v okviru PRP 2004-2006.

 

Kmetijsko gospodarstvo, ki je izvajalo kmetijsko okoljske ukrepe, je moralo izpolnjevati tudi vse pogoje, ki jih zahteva Integrirani administrativni in kontrolni sistem (v nadaljevanju: IAKS), za celoten čas trajanja programa, kot je to določeno v predpisih o dodeljevanju plačil.

 

Administrativne postopke za dodeljevanje sredstev za ukrepe SKOP je izvajala AKTRP. Nadzor je vključeval IAKS ter v tem sklopu tudi inšpekcijske preglede na terenu, ki so letno naključno zajeli 5% upravičencev, vključenih v program. Plačila so se izplačevala kot podpore v tekočem letu.

 

Kontrolo nad izvajanjem ukrepov in nadzor nad porabo proračunskih sredstev je izvajal Inšpektorat RS za kmetijstvo, gozdarstvo in hrano, skladno z zakonom. Kmetijski inšpektorji so imeli pravico preverjati izpolnjevanje pogojev na kmetijskem gospodarstvu, zlasti izpolnjevanje predpisanih pogojev za posamezne ukrepe in upravičenost do zaprošenih ali že izplačanih plačil.

 

Kontrola izvajanja in izpolnjevanja pogojev za dodelitev proračunskih sredstev za posamezne kmetijsko okoljske ukrepe je bila ločena in je potekala dodatno h kontroli, ki se je izvajala v okviru kontrolnih organizacij za integrirano in ekološko pridelavo z namenom pridobitve certifikata.

 

Do leta 2003 so se kmetijsko okoljski ukrepi v obliki državne pomoči v celoti financirali iz proračuna RS. Od leta 2004 naprej, pa se bo 21 ukrepov SKOP izvajalo v okviru PRP 2004-2006, izobraževanje in promocija pa kot tehnična pomoč, v skladu z Uredbo 1257/99 in Uredbo Komisije (ES) št. 817/2004. Število ukrepov se je zmanjšalo od 22 na 21. Glede na značilnosti živinorejske proizvodnje v Sloveniji, se je pokazalo, da ukrep Zmanjšanje obremenitve obdelanih kmetijskih zemljišč ni smiseln, medtem ko je bil ukrep Odpravljanje zaraščanja ukinjen. Prvi ukrep je nadomestil ukrep Integrirano poljedelstvo, za katerega je interes med pridelovalci precejšen. V letu 2004 se bodo vsi kmetijsko okoljski ukrepi izvajali v okviru PRP na podlagi veljavnih predpisov v RS in ES.

 

Odziv pridelovalcev na SKOP je bil razmeroma velik, saj je v prvem letu izvajanja za kmetijsko okoljska plačila zaprosilo dobrih 20% vseh kmetijskih gospodarstev. Skupno je bilo izplačanih 1.393.680.692 SIT, največ (41,0%) za ukrep sonaravna reja domačih živali (REJ) (graf.­ 15). V letu 2001²¹ je kmetijsko okoljske ukrepe izvajalo 11.400 kmetijskih gospodarstev na 93.736 ha, v letu 2002²², 11.859 kmetijskih gospodarstev na 110.849 ha in v letu 2003²³, 12.422 kmetijskih gospodarstev na 124.838 ha. V primerjavi z letom 2001, se je v letu 2002 obseg površin vključenih v kmetijsko okoljske ukrepe povečal za približno 18% in v letu 20003 za okoli 33%.

 

Ukrepi I. skupine so že v prvem letu izvajanja (2001) naleteli na dober odziv pri pridelovalcih. Pri integriranem sadjarstvu (IPS), integriranem vrtnarstvu (IVR) in ekološkem kmetovanju (EK), ki so se začeli izvajati pred letom 2001, pa se kaže trend povečevanja vključenosti kmetijskih gospodarstev v te ukrepe, saj njihovo število narašča z leti po uveljavitvi ukrepov.

 

Pozitivni vplivi izvajanja teh ukrepov so se odrazili v zmanjšanju deleža površin v zaraščanju na kmetijskih gospodarstvih in nadaljnji rabi očiščenih zemljišč, nadzorovani uporabi gnojil, substratov in fitofarmacevtskih sredstev, zmanjševanju negativnih vplivov kmetovanja na okolje, izboljšani setveni strukturi, izboljšani kakovosti prehrane (manj ostankov kemičnih sredstev v živilih) ter zagotavljanju potencialnega zdravja potrošnikov. Pri ukrepih integrirane pridelave in ekološkega kmetovanja pa so certifikati, ki jih pridelovalcem izda kontrolni organ, potrošnikom zagotavljali želeno kakovost ter jamčili, da je pridelava potekala na integriran oz. ekološki način.

 

Preglednica 14: Število kmetijskih gospodarstev (KMG) (izdan certifikat) in površine (ha) vključene v integrirano in ekološko pridelavo v letih 1999-2003

 

 

 

Učinki ukrepov II. skupine so se odražali v ohranjanju obdelanosti gorskih območij in tradicionalnih oblik kmetovanja, ohranjanju značilne krajine in habitatov za mnoge rastlinske in živalske vrste, ohranjanju travinja in preprečevanju zaraščanja, zagotavljanju na kmetijskih gospodarstvih pridelane krme za živali ter zdravih in kakovostnih živinorejskih proizvodov. Podpore za travniške sadovnjake so, v povezavi z nacionalnim projektom »Oživitev travniških sadovnjakov in sadnih vrtov Slovenije«, v okviru katerega so se izvajale praktične aplikacije oživitve in oskrbe travniških sadovnjakov ter programi predelave sadja, prispevale k oživitvi teh sadovnjakov ter ohranjanju biotske raznovrstnosti in tradicionalne kulturne krajine.

 

Ukrepi III. skupine so bili namenjena ohranjanju obdelane in poseljene krajine na zavarovanih območjih, tradicionalnim načinom kmetovanja, ustvarjanju pogojev za sobivanje velikih zveri in ohranjanju zelenega pokrova na vodo varstvenih območjih preko celega leta, s ciljem izravnave stroškov zaradi posebnih okoljskih razmer. Ti ukrepi so se izvajali na območju Triglavskega narodnega parka, v območjih nekaterih regijskih parkov (Kozjanski park, Park Škocjanske jame, Notranjski regijski park) in v ostalih zavarovanih območjih (Krajinski park Kolpa, Krajinski park Lahinja, Krajinski park Topla, Drava, Jareninski dol, Jeruzalemsko-ormoške gorice, Kamenščak-Hrastovec, Kum, Ljutomerski ribniki in Jeruzalemske gorice, Mrzlica, Ponikovski kras, Rački ribniki-Požeg, Šturmovci, Zgornja Idrijca, Planinsko polje, Robanov kot, Logarska dolina, Zelenci, Potok Bičje in močvirni biotopi, Jovsi, Globodolsko polje, Strunjan), v osrednjem območju pojavljanja velikih zveri in nekaterih vodo varstvenih območjih.

 

Pri izvajanju ukrepov SKOP je problem predstavljalo pomanjkanje proračunskih sredstev, posledično pa je bila prenizka tudi višina plačil na ha.

 

V okviru IV. skupine so se sredstva namenjala izobraževanju in promociji. Izobraževalni programi so bili namenjeni kmetom in uslužbencem državne uprave ter javnih zavodov. Ti programi so prispevali k razumevanju odnosa med kmetijstvom in okoljem, nudenju pomoči pri izvajanju in izpopolnitvi postopkov kmetijske pridelave, skladnih z ohranjanjem in razvojem kmetijske krajine, varovanju okolja in biotske raznovrstnosti, zagotavljanju higienskih standardov ter okolju in živalim prijazne reje, učinkovitemu kmetovanju na zavarovanih območjih ter posredovanju znanja kmetom za vzpostavitev in vodenje ekonomsko učinkovitih sonaravnih kmetijskih gospodarstev. Izobraževalni programi so prispevali k raznolikosti, konkurenčnosti in promociji kmetij, nenazadnje pa je izobraževanje omogočalo tudi uspešnejše izvajanje ukrepov SKOP.

 

Da bi SKOP predstavili čim širšemu krogu ljudi in ozavestili javnost o pomembnosti trajnostnega ohranjanja in razvoja kmetijstva na podeželju, so bile v letih 2001-2003 izdane tudi tematske publikacije in izdelani prikazi programa na spletnih straneh.

 

Publikacije na temo SKOP so bile natisnjene v različnih oblikah. Knjižica s podrobno predstavitvijo ukrepov programa je bila namenjena kmetom. Kot pripomoček pri obveznem vodenju evidenc, ki jih morajo voditi kmetijska gospodarstva, ki se vključijo v izvajanje ukrepov tega programa, pa tudi obrazci »Evidence o delovnih opravilih«. Knjižico in evidence so kmetje prejeli na območnih enotah kmetijske svetovalne službe.

 

Celoten program je bil natisnjen tudi v obliki brošure v slovenskem in angleškem jeziku, ki je bila posredovana splošnim in šolskim knjižnicam, občinam ter drugim institucijam, ki se ukvarjajo s kmetijsko okoljsko problematiko. Ukrepi SKOP so bili predstavljeni tudi v obliki zloženke, prav tako v obliki zloženke pa so bili podrobneje predstavljeni tudi integrirana pridelava, ekološko kmetovanje in planinska paša (Integrirano sadjarstvo, Integrirano vinogradništvo, Integrirano vrtnarstvo, Integrirano poljedelstvo, Ekološki pridelki in ekološka živila, Paša v slovenskih gorah, Paša v Kamniško-Savinjskih Alpah). Zloženke so bile natisnjene v slovenskem in angleškem jeziku.

 

Za namene izvajanja integrirane pridelave so bili natisnjeni naslednji pravilniki: »Pravilnik o integrirani pridelavi sadja«, »Pravilnik o integrirani pridelavi grozdja in vina«, »Pravilnik o integrirani pridelavi zelenjave« in »Pravilnik o integrirani pridelavi poljščin«, vključno s tehnološkimi navodili. V slovenskem in angleškem jeziku pa sta bila natisnjena tudi »Pravilnik o ekološki pridelavi in predelavi kmetijskih pridelkov oziroma živil« in Pravilnik o določiti območij v Republiki Sloveniji, ki so primerna za ekološko čebelarjenje«.

 

Informiranje javnosti o sonaravno pridelanih kmetijskih proizvodih in živilih je potekalo preko sredstev javnega obveščanja (televizija, radio, plakati, zloženke) in ob posebnih dogodkih, kot so sejmi, javne predstavitve ipd.

 

Pri pripravi SKOP in kasnejšem izvajanju ukrepov je bil dan poudarek tudi sodelovanju med vladnimi institucijami (predvsem: MKGP in MOP, Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine, Zavod za gozdove), univerzami (izobraževalnimi ustanovami), lokalnimi skupnostmi, kmeti in nevladnimi organizacijami (Kmetijsko gozdarska zbornica Slovenije, Zveza združenj ekoloških kmetov, DOPPS itd.).

 

 

5.2.2 Strukturni ukrepi in ukrepi razvoja podeželja

 

Strukturni ukrepi in ukrepi razvoja podeželja so pomembno vplivali na Program razvoja podeželja. Večina teh ukrepov je bila investicijsko naravnava in je vključena v EPD ali druge oblike strukturnih državnih pomoči.

 

Ti ukrepi so vključevali:

 

•            Naložbe na kmetijska gospodarstva

Republika Slovenija izvaja ukrep Naložbe na kmetijska gospodarstva na celotnem ozemlju za tako rekoč vse sektorje primarne kmetijske proizvodnje. Do leta 1994 so ukrepi investicijske politike zadevali investicije v nakup, obnovo ali razširitev vseh oblik osnovnih sredstev. Po letu 1994 so postali ukrepi bolj specifični in ciljno usmerjeni. Od leta 1996 dalje ima pomembno vlogo tudi Sklad za  regionalni razvoj in ohranjanje poseljenosti slovenskega podeželja d.o.o., ki z dodeljevanjem dodatnih finančnih sredstev v obliki ugodnih kreditov in jamstev spodbuja investicijska vlaganja v kmetijstvu.

 

•            Obnova trajnih nasadov

Obnova trajnih nasadov vključuje obnovo vinogradov, sadovnjakov in oljčnikov ter izgradnjo nasadov jagod in špargljev. V zadnjih petih letih je bilo za obnove trajnih nasadov dodeljeno 4.023.565.558,00 SIT nepovratnih sredstev in obnovljenih ali zgrajenih 3.697,17 ha trajnih nasadov na 6.996 kmetijskih gospodarstvih. Delež podpore se je gibal med 20 in 30% stroškov izgradnje trajnega nasada.

 

•            Programi podpor za prestrukturiranje kmetijskih gospodarstev

V sklopu teh programov so se dodeljevale podpore investicijskim projektom namenjenih prestrukturiranju in prenovi kmetijske proizvodnje na kmetijskih gospodarstvih (fizične in pravne osebe) ter projektom dopolnilnih dejavnosti na kmetijah. V obdobju od leta 1997 do leta 2001 je MKGP v okviru samostojnih javnih razpisov dodelilo 1.736.298.921,00 SIT nepovratnih sredstev 1.481 investicijskim projektom, od tega 943.789.638,00 SIT nepovratnih sredstev 1.347 projektom na kmetijah in 792.509.283,00 SIT nepovratnih sredstev 134 projektom kmetijskih podjetij in zadrug. V okviru skupnih javnih razpisov MKGP in Javnega sklada pa je bilo v tem obdobju dodeljeno 3.302.137.596,00 SIT nepovratnih sredstev MKGP 2.383 investicijskim projektom, od tega 2.643.222.734,00 SIT nepovratnih sredstev 2.335 projektom na kmetijah ter 658.914.862,00 SIT nepovratnih sredstev 48 projektom kmetijskih podjetij in zadrug. Poleg tega je MKGP dodatno pripomoglo k hitrejši izvedbi investicij saj je v letih od 1997 do vključno 1999 regresiralo obresti v času moratorija na odplačilo dodeljenih kreditov Javnega sklada.

 

5.2.2.1 Dosedanji učinki in problemi pri izvajanju ukrepov

 

Republika Slovenija je z izvajanjem ukrepov v obdobju od leta 1997 do 2001 dosegla pomembne premike na področju prestrukturiranja in prenove kmetijske proizvodnje. Urejenih je bilo dovolj skladiščih kapacitet za skladiščenje in dodelavo svežega sadja pridelanega v Sloveniji, s čimer so se vzpostavili pogoji za enakovreden nastop pridelovalcev sadja na domačem in tujem trgu.

 

V sadjarstvu in vinogradništvu, ki sta za slovensko kmetijstvo pomembni gospodarski panogi, je bilo obnovljenih 941 ha sadovnjakov in 2.512 ha vinogradov, kar predstavlja glede na uradne statistične podatke skoraj eno petino vseh intenzivnih sadovnjakov oz. eno sedmino vseh vinogradov.

 

Na ostalem področju prestrukturiranja in modernizacije kmetijske proizvodnje je bilo  v tem obdobju dodeljenih 1.451.424.145,00 SIT nepovratnih sredstev 182 investicijskim projektom kmetijskih podjetij in zadrug, s čimer so ob 20% povprečnem deležu bila spodbujena njihova lastna vlaganja v višini 5,8 mrd SIT in 3.587.012.372,00 SIT nepovratnih sredstev 3.682 investicijskim projektom na kmetijah, s tem pa so ob 20% povprečnem deležu bila spodbujena njihova lastna vlaganja v višini skoraj 18 mrd SIT.

 

Načrtovanje in izvajanje ukrepa Naložbe na kmetijska gospodarstva je bilo v preteklih letih razdeljeno na različne posamične programe pomoči, kar je onemogočalo vodenje enotne in učinkovite kmetijske strukturne politike ter učinkovito spremljanje doseženih rezultatov, hkrati pa je povzročalo zmedo tudi samim kmetijskim proizvajalcem. V letu 2000 se je začelo s postopnim združevanjem teh programov, s čimer se bo nadaljevalo tudi v prihodnje.

 

Sedanje analize kažejo, da je kmetijska pridelava v Republiki Sloveniji še vedno precej razdrobljena in premalo tržno usmerjena. To velja zlasti za družinske kmetije, kjer je manjša velikost kmetijskega gospodarstva v veliki meri posledica agrarne politike v preteklosti (zemljiški maksimum 10 ha). Zato je potrebno še naprej spodbujati  družinske kmetije, da iščejo nove dohodkovne vire v dopolnilnih dejavnostih na kmetijah (npr. predelava lastnih pridelkov, kogeneracija energije iz biomase in bioplina na kmetijah, kmečki turizem, domača obrt itd.). Tržna usmeritev, skupni tržni nastopi in zmanjševanje stroškov kmetijske pridelave ostajajo glavna usmeritev pri načrtovanju tega ukrepa tudi v prihodnje. Glede na to, da postajata skrb za okolje in za dobrobit živali pri kmetijski proizvodnji izjemno pomembna dejavnika, bo tudi v prihodnje dana posebna pozornost spodbujanju investicij v biološko in integrirano pridelavo hrane ter investicij v živalim prijazne načine in vrste reje (npr. hlevi za prosto rejo).

 

5.3 Aktivnosti, ki jih je sofinancirala EU

 

5.3.1 PHARE Nacionalni program - Kmetijstvo

 

1.      Pomoč pred letom 1995

Sredstva EU: 0,25 MECU

Leta 1995 je deset mesečni študij nemške GFA, ki je bil financiran s strani EU (SLO 94 E 32), podpiral ustanovitev poskusnega kmetijskega centra Jable kot samostojne institucije. Leta 1998 je Federativna Republika Nemčija na bilateralni ravni financirala nadgradnjo projekta.

 

2.      Nacionalni program 1995 (št. programa: SL9504)

Sredstva EU: 0,5 MECU

Na podlagi javnega razpisa je bila sklenjena pogodba s svetovalno agencijo ATA Agriconsulting Europe in ustanovljena PHARE-ESPU (PHARE pisarna) kot pomoč pri vstopu v EU. Njene naloge so bile: generalno svetovanje, izobraževanje in priprava programov ter upravljanje s sredstvi različnih PHARE programov na MKGP. Nabavljena je bila računalniška oprema skupaj s telefaksom, kopirnim strojem in avto Fiat Bravo. Sredstva so bila na razpolago tudi za študijske obiske EU strokovnjakov na področju veterinarske kontrole in kontrole varstva rastlin kakor tudi za strokovne obiske slovenskih strokovnjakov v EU.

 

3.      Nacionalni program za Slovenijo 1996 (št. programa: SL9602)

Sredstva EU: 0,5 MECU

Program je bil osredotočen na priporočila Bele knjige glede izboljšanja osnov kmetijske politike in vzpostavitve pogojev za delovanje notranjega trga - veterinarske kontrole in kontrole varstva živali. Izvedene so bile osnovne analize glede razmer in zahtev MKGP in kmetijske politike. Nabavljena je bila oprema za Veterinarski inštitut RS in za Biološki inštitut RS.

 

4.      Nacionalni operativni program 1997 - Slovenija (št. programa: SL9704)

FWC: ATA, Agriconsulting Temporary Association, Belgija

Sredstva EU: 1,25 MECU

Program je bil nadaljevanje Nacionalnega operativnega programa iz leta 1996, kateri je vključeval veterinarsko kontrolo, kontrolo varstva rastlin in razvoj informacijskega sistema. Poudarek je bil dan izobraževanju, pripravi priročnikov, študijskim obiskom ter nabavi laboratorijske in druge opreme. Nabavljena je bila najbolj nujna IT oprema (strežniki) za vzpostavitev mreže v skladu s programom. Del sredstev je bil namenjen za zagotovitev strokovne pomoči na področju veterinarske kontrole in kontrole varstva rastlin, za kar je bila tudi sklenjena FWC pogodba s partnerjem ATA.

 

5.      Nacionalni program 1998 za Slovenijo (št. programa: SI 9805 in SI 9806)

•            Izgradnja veterinarskih in fitosanitarnih kapacitet na obmejnih inšpekcijskih mestih - tehnična pomoč (št. projekta: Sl-9806.01.0002)

-   Št. pogodbe: SI-9806.01.0002

-   Partner: COWI, Danska

-   Sredstva EU: 249.153,00 € (angažirano)

-   Splošni cilj je omogočiti Sloveniji izvajanje pravnega reda ES na področju zaščite prihodnje zunanje meje EU glede na standarde in postopke EU, Schengenski pravni red in IV. poglavje pogodbe, ki ustanavlja Evropsko komisijo ter veterinarske in fitosanitarne inšpekcijske kapacitete in postopke v skladu z EU standardi na mejnem prehodu Obrežje. Pripravili so se dokumenti za ustanovitev in opremo veterinarskih in fitosanitarnih inšpekcijskih kapacitet na obmejnem inšpekcijskem mestu Obrežje in načrt za še dve dodatni obmejni inšpekcijski mesti, Jelšane in Gruškovje, ki bosta tudi zunanji meji EU.

 

•            Ustanovitev posebne enote za pomoč pri izdelavi evropske strategije (št. projekta: SL-9806.01.02.0001)

-   Št. pogodbe: SL-9806.02.0001

-   Partner: ATA, Agriconsulting Temporary Association, Belgija

-   Sredstva EU: 249.970,00 € (angažirano)

-   Splošni cilj je bil omogočiti pristop Slovenije k EU na način, ki zagotavlja ugodnosti obema, Sloveniji in EU, ter omogočiti slovenskemu kmetijskemu sektorju, da prevzame evropsko strategijo in se zagotovi posebno znanje zaposlenim na MKGP kot pomoč pri pristopnih pripravah. Namen projekta je večja osredotočenost na reformo kmetijske in podeželske politike, preusmeritev razvoja kmetijstva, ustanovitev integriranega kmetijskega informacijskega sistema ter priprava, upravljanje in koordinacija razvojnih programov EU.

 

•            Delegiranje inšpekcijskih  funkcij - Nabava opreme (št. projekta: SL 9806.02.0003)

-   Št. pogodbe: SL-9806.01.02.0003

-   Partner: ATA, Agriconsulting Temporary Association, Belgija

-   Sredstva EU: 49.996,00 € (angažirano)

-   Splošni cilj je uskladiti nacionalni inšpektorat, ki na terenu izvaja inšpekcijo, s kriteriji in predpisi ES. Projekt zajema posodobitev standardnih postopkov, analize tveganj, zbiranje vzorcev, načine in metode poročanja, odkrivanje nepravilnosti, določitev vmesnega in letnega poročila Inšpektorata plačilni agenciji, odgovorni za kmetijske trge in razvoj podeželja.

 

•            Izboljšanje fitosanitarne kontrole (št. projekta: SI-9806.01.02.0004)

-   Št. twinninga: SL98/IB/AG/01b

-   Projektni partner: Nizozemska

-   Sredstva EU: 50.000 € (angažirano)

-   Splošni cilj je prevzem in izvajanje pravnega reda ES glede fitosanitarnih procedur, nadzora meje, preventivnih in kontrolnih ukrepov proti škodljivcem in boleznim, razkritja in določitve specifičnih bolezni. V okviru projekta se je osredotočilo na zmogljivosti fitosanitarnih inšpektorjev, uradnike na MKGP in laboratorijske strokovnjake z namenom, da se doseže standarde EU pri prevzemu ukrepov proti pojavljanju in širitvi škodljivih organizmov.

 

•            Twinning Register kmetij (št. projekta: SL98/IB/AG/02)

-   Twinning partnerja: Nemčija in Avstrija

-   Sredstva EU: 355.411,00 € (angažirano)

-   Namen je bil vzpostaviti Integrirani administrativni kontrolni sistem (IAKS) - infrastrukturo na AKTRP in MKGP ter vzpostaviti register kmetij, register za identifikacijo živali in povezavo med in z drugimi informacijskimi sistemi v skladu z zahtevami EU. Slednji elementi so nujni za upravljanje in kontrolo območij in živali, za katere kmetje prejmejo sredstva.

 

•            Twinning za strukturni razvoj podeželja (št. projekta: SI-9806.01.02.0002)

-   Št. twinninga: SL98/IB/AG/03

-   Twinning partnerji: Nemčija, Avstrija in Grčija

-   Sredstva EU: 400.000,00 € (angažirano)

-   Cilj projekta je bil ustanovitev kmetijskega sektorja znotraj ARSKTRP v skladu z zahtevami EU do zaključka twinniga, aprila 2001.

 

•          Agencija za tržno intervencijo (št. twinninga: SI/98IB/AG/04)

-   Twinning partnerja: Francija in Avstrija

-   Sredstva EU: 398.459,00 € (angažirano)

-   Cilj je bil vzpostaviti sektor za kmetijske trge znotraj ARSKTRP, ki deluje v skladu z zahtevami EU.

 

6.      Nacionalni program za Slovenijo za leto 1999 (št. programa: SL9905.01)

 

•            Povečanje kontrole kvalitete hrane - tehnična pomoč (št. projekta: SL-9905.01/I.02.2)

-   Št. pogodbe: SL-9905.01.02.0001

-   Projektni partner: (AFNOR) Francija

-   Sredstva EU: 380.770,00 € (angažirano)

-   Namen projekta na področju povečanja kontrole kvalitete hrane je pregled in izboljšanje slovenskega sistema glede živalske krme, registracije in inšpekcije kot tudi kontrolnih institucij. V okviru projekta se prevzame sekundarna zakonodaja, usposobi zaposlene na MKGP, inšpektoratu, kontrolnih institucijah in industriji. To je omogočilo ustrezno izvajanje vseh potrebnih aktivnosti, postopkov in akreditacijo pilotnih laboratorijev.

 

•            Povečanje kontrole kvalitete hrane - nabava opreme (št. projekta: SL-9905.01/I.02.2)

-   Št. pogodbe: SL-9905.01.01.0005

-   Sredstva EU: 258.723,85 € (angažirano)

-   Namen je bil dobaviti opremo javnim institucijam pristojnim za testiranje in certificiranje kmetijskih pridelkov in živil. Oprema je nujna za obstoječe nacionalne institucije, pristojne za testiranje živil, ki so pooblaščene s strani MKGP in so akreditirane v skladu s postopki EU. Vse tri institucije, ki so prejele opremo, so pooblaščene s strani MKGP za uradno kontrolo določenih proizvodov.

 

•            Izboljšanje fitosanitarne kontrole - nabava opreme (št. projekta: SL9905.01/I.02.3)

-   Št. pogodb: SL-9905.01.01.0006, SL-9905.01.01.0007

-   Sredstva EU: 142.340,88 € (angažirano)

-   Splošen cilj je bil omogočiti izvajanje kontrole glede škodljivih organizmov in preventivnih ukrepov glede škodljivih organizmov, ki so jih razglasile članice EU in mejna fitosanitarna inšpekcija na zunanjih mejah EU. Posebni cilji so bili:

-       nadgradnja obstoječe opreme za odkrivanje in prepoznavanje bolezni škodljivih organizmov v štirih pooblaščenih laboratorijih s strani MKGP,

-       izvajanje Direktive Komisije 98/22/ES²⁴, ki določa minimalne pogoje za izvajanje kontrole zdravja rastlin v EU,

-       izpolnitev zahtev, določenih v Direktivi Komisije 95/44/ES²⁵, ki omogoča ustvariti pogoje na podlagi katerih so določeni škodljivi organizmi, rastline, rastlinski izdelki in drugo, navedeno v aneksih št. I do V, ki so priloga Direktive Sveta št. 77/93/ES²⁶, ki se jih lahko uvaža v EU ali znotraj EU ali iz določenih zaščitenih območjih.

 

•            Izboljšanje fitosanitarne kontrole - twinning (št. projekta: SL99/IB/AG/02)

-   Twinning partner: Nizozemska

-   Sredstva EU: 400.000,00 € (angažirano)

-   Splošen cilj projekta je usposobiti slovensko fitosanitarno kontrolo v skladu z zahtevami pravnega reda ES, kar je pogoj za članstvo Slovenije v EU. Slovenija mora tako prevzeti in izvajati pravni red ES za fitosanitarno področje že ob vstopu v EU in sicer pri proizvodnji, informacijskem sistemu z večjim poudarkom na rastlinskih škodljivcih in boleznih, registru proizvajalcev in uvoznikov, carinskem sistemu glede rastlin, odkritju in prepoznavanju določenih bolezni, avtorizaciji in uporabi rastlinskih proizvodov. Poudarek je na čimprejšnji usposobitvi dodatnega in odgovornega osebja na MKGP in podpornih diagnostičnih laboratorijev, ki izpolnjujejo zahteve EU na področju fitosanitarnih standardov glede ukrepov proti pojavljanju in širjenju škodljivih organizmov.

 

•            Izboljšanje veterinarske kontrole- twinning (št. projekta: SL99/IB/AG/01a)

-   Twinning partner: Italija

-   Sredstva EU: 491.268,00 € (angažirano)

-   Splošni cilj je bil okrepiti slovenske veterinarske storitve z namenom, da se uskladijo z veterinarskim pravnim redom ES. Specifični cilji projekta so bili vzpostaviti HACCP sistem, politiko samokontrole, uskladiti področje prehrambnih rastlin in varstva živali vključujoč perutnino in sladkovodni sektor, uskladiti delovanje Veterinarskega urada RS in sistema kontrole s posebnim poudarkom na mejni inšpekcijski kontroli, vzpostaviti povezavo z ANIMO programom in identifikacijo živali ter sistemom kontrole premikanja živali v skladu s pravnim redom ES glede zaščite živali in postopka akreditacije v laboratorijih.

 

7.      Nacionalni program za Slovenijo za leto 2001 (št. programa: SI0101-SI0105)

 

•            Računovodstvo, sistem poročanja in sistem finančnih zavarovanj Jamstvenega oddelka Evropskega kmetijskega usmerjevalnega in jamstvenega sklada (v nadaljevanju: Jamstveni oddelek EKUJS) (št. projekta: SI0101.01)

-   Št. twinninga: SI2001/IB/AG/02/TL

-   Twinning partner: EURATA

-   Sredstva EU: 113.837,00 € (angažirano)

-   Splošni cilj je do pristopa Slovenije v EU pripraviti na akreditacijo plačilne agencije Evropske komisije za kmetijstvo v Sloveniji. Namen projekta je vzpostaviti računovodski in plačilni sistem ter sistem poročanja, upravljanje z Jamstvenim oddelkom EKUJS in kontrolo. Namen projekta je tudi vzpostaviti sistem kontrole in poročanja glede na zahteve Jamstvenega oddelka EKUJS.

 

•            Veterinarska kontrola kužnih bolezni (št. projekta: SI.0101.02)

-   Št. twinning pogodb: SI0101.02.01.0001, SI0101.02.01.0002, SI0101.02.01.0003

-   Sredstva EU: 1.247.289,26 € (angažirano)

-   Cilj je prevzeti pravni red notranjega trga glede veterinarske kontrole kužnih bolezni pri prostem pretoku blaga. Namen je uskladiti veterinarske diagnoze in kontrole prepoznanih visoko kužnih bolezni s prepoznanimi v EU. Z dobavo opreme se namerava zadostiti potrebam po laboratorijskih diagnostičnih pripomočkih, laboratoriju za biološke teste in visoko kužne bolezni živali, po molekularnih diagnozah, po monoklonalnem laboratoriju, laboratoriju za higieno hrane (mikrobiološki del), po seroloških diagnozah, virusnih diagnozah, da se bo lahko ugotovilo diagnoze priznanih bolezni v EU.

 

•            Implementacija acquis na fitosanitarnem področju (št. projekta: SI01.01.03)

-   Št. twinninga: SI2001/IB/AG/01

-   Twinning partner: Nizozemska

-   Sredstva EU: 480.000,00 EUR (angažirano)

-   Cilj je dokončno uskladiti in uveljaviti pravni red na fitosanitarnem področju. Na podlagi projekta se vzpostavlja večja vloga Uprave RS za varstvo rastlin in semenarstvo, kar je v skladu z zahtevami pravnega reda ES na področju izdelkov za varstvo rastlin, kvalitete semen in rastlin ter zdravja rastlin. Pomoč je usmerjena predvsem na kvaliteto semen in rastlin, posebno za promocijski material in nacionalni seznam rastlinske raznolikosti ter za zaključitev aktivnosti na področju zdravja rastlin in izdelkov za varstvo rastlin.

 

8.      Nacionalni program za Slovenijo za leto 2001 - Twinning Light “Pot” (št. programa: SI0104)

 

•            Tržni informacijski sistem na podlagi ekonomskih analiz (št. projekta: SI0104.01)

-   Št. twinninga: SI2001/IB/AG/02/TL

-   Twinning partner: Francija

-   Sredstva EU: 149.039,00 € (angažirano)

-   Cilj je do pristopa Slovenije v razviti tržni informacijski sistem EU za poročanje, zbiranje, uporabo in objavo podatkov o nacionalnih cenah glavnih kmetijskih proizvodov za namen akreditacije plačilne agencije. Projekt vključuje predvsem:

-       načrtovanje in vzpostavitev IT sistema in organizacijskih struktur, razvoj programskih postopkov in metod (na podlagi kratkoročnih posvetovanj, ki ne vključujejo izvedbenih del),

-       razvoj standardov in procesov za zaščito IT v skladu s smernicami za zaščito EU,

-       razvoj in izvajanje sistema poročanja o cenah in drugih tržnih informacijah v Sloveniji in sistema poročanja Evropski Komisiji,

-       izvajanje postopkov in oblik za zbiranje, obdelavo in objavljanje podatkov,

-       razvoj in prilagoditev programskih aplikacij,

-       usposabljanje zaposlenih v Oddelku za tržno informiranje (vnašanje podatkov, uporaba programske opreme itd.),

-       vzpostavitev postopkov za hitro ocenjevanje,

-       priprava inštrukcij, smernic in priročnikov.

 

9.      Nacionalni program za Slovenijo za leto 2002, 1. del (št. programa: SI0201-SI0207)

 

•            Nadgradnja inšpekcijskega sistema za kontrolo kakovosti živil za kmetijske izdelke in živila (št. projekta: SI0201.01A)

-   Št. twinninga: SI2002/IB/AG/02/TL

-   Twinning partner: Francija (AFNOR)

-   Sredstva EU: 149.393,00 € (angažirano)

-   Cilj je uskladiti Inšpektorat za kmetijstvo, gozdarstvo in hrano s predpisi ES, uveljaviti inšpekcijske in certifikatne procedure, vzpostaviti sistem certificiranja pilotnih produktov, vzpostaviti informacijski sistem za ocenjevanje potrebnih podatkov in model ravnanja s podatki Inšpektorata, Organa za certificiranje in Direktorata za varno hrano vključno s povezavo med temi tremi telesi.

 

•            Dograjevanje registracijskega sistema v Uradu za priznavanje označb kmetijskih pridelkov oz. živil (št. projekta: SI0201.01B)

-   Št. twinninga: SI2002/IB/AG/03/TL

-   Twinning partner: Francija (AFNOR)

-   Sredstva EU: 149.393,00 € (angažirano)

-   Cilj je uskladiti sistem za registracijo določenih kmetijskih proizvodov oz. živil Direktorata za varno hrano z uredbami ES, dokončno uskladiti procedure za registracijo vključno s pregledovanjem vlog in pomagati pri razvoju določenih produktov, vzpostaviti spis za pilotne produkte, pravno zaščititi določene produkte, oceniti slovenska pravila za registracijo in certificiranje, uskladiti programsko opremo in računalniško povezavo v skladu z uredbami ES.

 

•            Uvrščanje blaga na trg proizvodov za varstvo rastlin (št. projekta: SI0201.02)

-   Št. twinninga: SI2002/IB/AG/04/TL

-   Twinning partner: Velika Britanija

-   Sredstva EU: 148.579,00 € (angažirano)

-   Cilj je uveljaviti zahteve pravnega reda ES pri Upravi RS za varstvo rastlin in semenarstvo glede proizvodov za varstvo rastlin.

 

•            Nadzor širjenja klasične prašičje kuge med divjimi svinjami (št. projekta: SI0201.03)

-   Št. twinninga: SI2002/IB/AG/05/TL

-   Twinning partner: Nemčija

-   Sredstva EU: 149.968,00 € (angažirano)

-   Cilj je v skladu s priporočili EU uskladiti slovenske ukrepe za kontrolo bolezni s poudarkom na klasični prašičji kugi in vzpostaviti učinkovito nadziranje klasične prašičje kuge med divjimi svinjami.

 

•            Izkoreninjenje stekline (št. projekta: SI0201.04)

-   Št. twinninga: SI2002/IB/AG/06/TL

-   Twinning partner: Francija

-   Sredstva EU: 49.564,00 € (angažirano)

-   Cilj je v skladu s priporočili EU uskladiti slovenske ukrepe za kontrolo bolezni s poudarkom na steklini in vzpostaviti učinkovit program za cepljenje divjadi (lisic) proti steklini.

 

•            Zdravstvena zakonodaja na področju stranskih proizvodov živalskega izvora, ki niso namenjene prehrani ljudi (št. projekta: SI0201.05)

-   Št. twinninga: SI2002/IB/AG/01/TL

-   Twinning partner: Nemčija

-   Sredstva EU: 400.000,00 € (angažirano)

-   Cilj je s predpisi ES uskladiti zdravstveno zakonodajo in trgovino na področju stranskih proizvodov živalskega izvora, ki niso namenjene prehrani ljudi. Projekt vključuje ločevanje, varno razpolaganje, predelavo in trgovino s stranskimi proizvodi živalskega izvora, vzpostavitev ustrezne stopnje zaščite ljudi in živali pri ravnanju, uporabi in trgovanju s temi produkti.

 

•            Center za kmetijstvo in razvoj podeželja - Jable (št. projekta: SI0201.06)

-   Št. twinninga: SI2002/IB/AG/07/TL

-   Twinning partner: Danska

-   Sredstva EU: 148.634,00 € (angažirano)

-   Cilj je usposobiti upravo Centra za kmetijstvo in razvoj podeželja - Jable za upravljanje in organiziranje aktivnosti povezanih z načrtovanjem, programiranjem, izvajanjem in evalviranjem nacionalnega programa usposabljanja ter testiranje in promoviranje prenosa posebnega znanja na univerzitetnem nivoju, ki temelji na izkušnjah članic EU, do svetovalcev in kmetov. Realizacija tega cilja bo izboljšala tehnologijo pridelave in storitev za manjše slovenske kmete glede na potrebe svetovalne službe, kmetov in kmetijskih organizacij.

 

•            Priprava na vzpostavitev kontrolnega sistema in sistema poročanja za izpolnjevanje akreditacijskih zahtev plačilne agencije za Jamstveni oddelek EKUJS (CMO) (št. projekta: SI0201.07)

           Št. twinninga: SI2002/IB/AG/08/TL

-   Twinning partner: Francija (Onic)

-   Sredstva EU: 149.987,00 € (angažirano)

-   Cilj projekta je akreditacija plačilne agencije do pristopa Slovenije v EU in vzpostaviti kontrolo poročanja, v skladu z zahtevami Jamstvenega oddelka EKUJS, CMO predpisi, Uredbo št. 386/90 in št. 4045/89 (razen kontrole direktnih plačil, ki sodi med IAKS).

 

10.   Nacionalni program za Slovenijo za leto 2002 - Twinning Light Pot (št. programa: SI0206)

 

•            Nadgradnja referenčnih laboratorijev za mleko in mlečne proizvode (št. projekta: SI 0206.03)

-   Št. pogodbe: SI2002/IB/AG/09/TL

-   Twinning partner: Danska

-   Sredstva EU: 147.732,00 € (angažirano)

-   Cilj je uskladiti sistem za testiranje mleka in mlečnih proizvodov v Sloveniji, ki bo omogočil učinkovito sodelovanje med področnimi laboratoriji, referenčnimi laboratoriji in Meteorološkim inštitutom RS ter obnoviti skupni informacijski sistem za izmenjavo izmerjenih podatkov med področnimi in referenčnimi laboratoriji ter vladnimi telesi.

 

11.   Nacionalni program za Slovenijo za leto 2002, 2. del - »Unallocated Institution Building Envelope« (št. CRIS: 2002/000-600.02 in št. programa: SI0209)

 

•            Notranja ocena usposobljenosti AKTRP (št. projekta: SI0209.01)

-   Št. pogodbe: SI0209.01

-   Twinning partner: plačilna agencija AMA, Avstrija

-   Sredstva EU: 149.460,00 € (angažirano)

-   Cilj je do pristopa Slovenije v EU oceniti notranjo usposobljenost in akreditacijo AKTRP kot plačilne agencije s strani Evropske komisije.

 

•            Usposobitev AKTRP in Zavoda za ribištvo RS za izvajanje skupne ribiške politike (v nadaljevanju: SRP) (št. projekta: SI0209.07)

-   Št. twinninga: SI0209.07

-   Twinning partner: Nemčija

-   Sredstva EU: 149.973,00 € (angažirana)

-   Cilj je vzpostaviti skupno tržno ureditev na področju ribištva, nadgraditi ponudbo javnih storitev, ustanoviti organizaciji proizvajalcev, vzpostaviti register ribiških plovil v skladu z zahtevami EU, nadgraditi ponudbo javnih storitev in usposobiti zaposlene na MKGP, Zavodu za ribištvo Slovenije in AKTRP v skladu z zahtevami FIFG.

 

12.   Phare Nacionalni program za Slovenijo za leto 2003 (št. programa: SI0301)

 

•            Nadgradnja informacijskega sistema IAKS ter fitosanitarnega in veterinarskega informacijskega sistema (št. CRIS: 2003/004-938.01, št. projekta: SI0301.01)

-   Sredstva EU: 2.345.000 € (dodeljeno)

-   Cilj je nadgraditi zmogljivosti in varnost kmetijskega informacijskega sistema s pomočjo dodatne računalniške in programske opreme ter zaključiti priprave na uporabo in uveljavitev mehanizma upravljanja SKP v praksi. Poudarek je dan predvsem IAKS-u, vodenju izdatkov pri plačilni agenciji za SKP, kot tudi izvajanju in uveljavitvi veterinarske in fitosanitarne kontrole in varnosti hrane.

 

•            Izkoreninjenje stekline - nadaljevanje (št. CRIS: 2003/004-938.02, št. projekta: SI0301.02)

-   Sredstva EU: 125.000 € (dodeljeno)

-   Cilj je uskladiti ukrepe za nadzor stekline v Sloveniji z zakonodajo ES in vzpostaviti učinkovit program za cepljenje lisic v skladu s priporočili EU.

 

5.3.2 PHARE projekti čezmejnega sodelovanja na področju kmetijstva

 

PHARE CBC programi so del PHARE programov in predpristopne strategije. Obstaja močna povezanost med CBC in INTERREG programi z Avstrijo, Italijo in Madžarsko. Poseben poudarek je dan aktivnostim v zvezi s prenosom znanja in izkušenj kot pogoj, da se izkoristi potencialne na področju kmetijstva, ki so podobni na obeh straneh meje tako z Avstrijo, Italijo in Madžarsko.

 

Čezmejni programi in projekti na področju kmetijstva zavzemajo posebno mesto. Programi so bili pripravljeni na pobudo lokalnih institucij in kmetijsko-svetovalnih služb ter so koordinirani s strani MKGP kakor tudi s strani medsektorske skupine za koordinacijo teh projektov, ki je sestavljena iz predstavnikov različnih ministrstev.

 

1.      Izvajanje PHARE CBC programov na področju kmetijstva: Italija-Slovenija

 

•            Revitalizacija planinskih travnikov v zgornjem delu reke Soče (št. projekta: SL 9802.03.06)

-   Sredstva EU: 120.000,00 € (angažirano)

-   Cilj projekta je bil izboljšanje življenjskega standarda in prihodkov planinskih kmetov in kmetov, ki planinske travnike v zgornjem delu reke Soče koristijo le sezonsko z namenom, da se ne zarastejo, da se izboljša kvaliteta njihovih produktov, da se jim omogoči izvajanje nekaterih turističnih storitev kot dodaten vir dohodka. V okviru projekta se je pripravila osnova za dolgotrajni razvoj planinskih travnikov v skladu z standardi EU in predpisi, ki se nanaša na planinske kmetije, kvaliteto hrane, higieno in okoljevarstvo. Nabavljena je bila oprema za učilnico (pohištvo in računalniška oprema) in izvedena so bila osnovna usposabljanja. Visokogorski tolminski pašniki so edinstveni v Sloveniji, tu se mleko že več stoletij predeluje v znan Tolminski sir, saj prvi znani pisni viri o tem segajo v 13. stoletje. Osnovni cilj skupnega projekta je ponuditi Tolminski sir na trgu in tako povečati dohodek kmetov.

 

•            Vinogradništvo in razvoj dopolnilnih dejavnosti na kraških kmetijah (št. projekta: SL 9701.03.04 in SL 9701.03.05)

-   Sredstva EU: 107.977,00 € (angažirano)

-   Razgiban kraški relief in težki kraški pogoji omejujejo razvoj ekstenzivnega, intenzivnega in gospodarnega kmetovanja. Z namenom ustvariti pogoje za kmete, da preživijo in ohranijo poseljenost ter obdelujejo zemljo, se jim je omogočilo razvoj dopolnilnih dejavnosti na kmetijah, ki nadomeščajo izgubo dohodka.

 

•            Pilotni nasadi jablan v Tolminu (št. projekta: SL 9403.03.01)

-   Sredstva EU: 30.798,00 € (angažirano)

-   Na razširjenem kmetijskem področju zahodnega dela občine Kobarid so skušali ugotoviti, katera aktivnost poleg edine aktivnosti in še te v upadanju - to je živinoreje, bi še prinašala razumen dohodek. Na več kmetijah so na 14 različnih lokacijah posadili približno 10 ha pilotnih nasadov jablan. Projekt je bil uspešno zaključen in prvi pozitivni rezultati so že vidni.

 

2.      Izvajanje PHARE CBC programov na področju kmetijstva: Avstrija-Slovenija

 

•            Priprava investicijskega modela za izboljšanje izkoriščanja lesene biomase za posameznike in skupinske uporabnike (št. projekta: SL00.09.03)

-   Št. pogodbe: SL00.09.03.01.0002

-   Sredstva EU: 18.368 €

-   S tem projektom se je skušala doseči boljša izraba biomase za posameznike in skupinske uporabnike v občini Slovenska Bistrica in sicer na podlagi nakupa računalniške opreme izvedenih seminarjev, konferenc, delavnic in študijskih obiskov.

 

•            Počitnice brez meja na turističnih kmetijah (INTERREG IIIA Italija-Avstrija in INTERREG IIIA/Phare CBC Slovenija/Avstrija)

-   Sredstva EU: /

-   Sofinanciranje RS: 50.000 €

-   V okviru projekta je bilo vzpostavljeno močno sodelovanje med ponudniki turističnih storitev treh dežel ter financirana trijezična brošura in katalog počitniških namestitev v hribovitih predelih. Ponudba turističnih kmetij treh dežel je objavljena na tudi na internetni strani. Aktivno so se udeležili sejmov in organizirali strokovne ekskurzije za tuje novinarje.

 

•            Proizvodnja in trženje organskih pridelkov (št. projekta: SL-9912.02.01)

-   Št. pogodbe: SL-9912.02.01.64

-   Sredstva EU: 25.000 €

-   Namen projekta je bil razvoj kmetijstva v obmejnih občinah z Avstrijo na področju izobraževanja kmetov glede pridobitve certifikatov za proizvodnjo mleka in mlečnih izdelkov, peko kruha, predelavo sadja, pripravo osnov za študijo o oceni potrebnih investicij v pridelavo organskih pridelkov. Organizirani so bili študijski obiski in predavanja.

 

•            Razvoj kotlov za lesno biomaso z napravo za zgostitev in kotlov za olje za Logarsko dolino (št. projekta: 9912.01)

-   Sredstva EU v znesku 90.000 € so bila razdeljena med 4 občine Gornji grad, Nazarje, Preddvor, Solčava za razvoj ogrevalnega sistema na biomaso v višini 22.500 € na vsako občino.

 

•            Kmetovanje v vodo varstvenih območjih in zaščita pitne vode (št. projekta: SL-9807.02.03)

-   Sredstva EU: 78.096,13 € (angažirano)

-   Namen projekta je bil zmanjšati nevarnost onesnaženja podtalne pitne vode in izboljšati njeno kvaliteto na podlagi kontroliranega kmetovanja in povečanega zavedanja o vplivu dušikovih gnojil na okolje. Kontrolirano kmetovanje je vključevalo merjenje dušika v zemlji pred gnojenjem, uporabo novih metod proti plevelu, sejali so »vmesne pridelke« in na podlagi izobraževanj povečali ozaveščenost kmetov.

 

•            Oživitev prvotne jezersko-solčavske pasme ovc (št. projekta: SL 9807.02)

-   Št. pogodb: SL-9807.02.01.0002, SL-9807.02.02.0006, SL-9807.02.02.0007, SL-9807.02.02.0008, SL-9807.02.02.0009

-   Sredstva EU: 136.712,20 € (angažirano)

-   Namen projekta je bil ustanoviti vzrejni center za avtohtono in ogroženo pasmo Jezersko-Solčavskih ovc in spodbuditi čezmejno sodelovanje med rejci, izmenjavo izkušenj v ovčjereji, ohranjanje pasme, lokalne tradicije, turistične dogodke in festivale, izmenjavo genskih materialov itd.

 

•            Organizacija, pridelava in trženje kmetijskih proizvodov v alpskem območju (št. projekta: SL 9807.02.01)

-   Sredstva EU: 95.000,00 € (angažirano)

-   Cilj projekta je bil razvoj dopolnilnih dejavnosti, ohranitev in razvoj proizvodnje in predelave hrane, trženje kmetijskih proizvodov, organizacija in povezovanje kmetov in izmenjava čezmejnih izkušenj z Avstrijo in Italijo.

 

•            Revitalizacija območja Karavank (št. projekta: SI9702.02.07)

-   Sredstva EU: 150.000,00 € (angažirano)

-   Cilj projekta je bil organizirati predelavo surovin to je mesa, mleka in volne. Poseben poudarek je bil dan trženju na domačem trgu in trgu sosednjih držav ter ekološki pridelavi.

 

•            Obmejno območje - Skupni življenjski prostor (št. pogodb: SL-9608.02.06.0001 in SL-9701.02.06)

-   Sredstva EU: 167.000,00 €

-   Cilj večletnega projekta je bil izboljšati življenjske pogoje za male kmete in tako ohraniti poseljenost podeželja z majhnimi kmetijami, ki nameravajo ohraniti vrednote kot so solidarnost, družbena oskrba in ekološko ravnovesje. Projekt je bil osredotočen na izboljšanje in identificiranje nadaljnjega razvoja novih lokalnih proizvodov na tem območju, kakor tudi novih načinov proizvodnje, trženja in prodaje. V okviru tega projekta so se izvajali:

-       Integrirana proizvodnja, predelava, trženje in promocija sadja vzdolž sadne ceste

-       Sadjarji v obmejni regiji so bili v okviru 10 delavnic seznanjeni s pomembnostjo in prednostmi integrirane pridelave sadja pred konvencionalno pridelavo. V okviru projekta so na podlagi določenih kriterijev glede kvalitete registrirali blagovno znamko »sadna cesta«, ki je dodeljena vsem sadežem pridelanih v obmejni regiji. V obmejnih regijah (med avstrijsko in slovensko Štajersko) je bilo doseženo močnejše sodelovanje med strokovnimi institucijami in med njihovimi strokovnjaki za sadje ter podano poglobljeno znanje o alkoholni destilaciji in izboljšanju kvalitete.

 

-   Jagodičje - dodaten vir prihodka na majhnih kmetijah

-       Med jagodičjem proizvajalci predelujejo robidnice, črni ribez in jagode. Namen projekta je bil povečati zanimanje kmetovalcev za tovrstno predelavo in doseči višjo njeno kvaliteto.

 

-   Ohranitev in promocija kulturne dediščine na podeželju

-       Z uporabo andragoških načel dela se je začelo povečati zavedanje ljudi v regionalno identiteto - pripadnost določenim krajem ali območjem z tipičnimi naravnimi in kulturnimi značilnostmi. Služba za pospeševanje kmetijstva je prevzela motiviranje ljudi in predstavila cilje in aktivnosti projekta. S sodelovanjem podeželskega prebivalstva so bili zbrani podatki o kulturni dediščini v obmejnih regijah in posebej objavljeni v knjigi, ki jo je financirala EU.

 

-   Alternativna živinoreja, predelava in prodaja na domu

-       Projekt je zajemal dva podprojekta: vzrejo krav dojilj ter vzrejo ovc, koz in prašičev. Osnovni cilj vzreje krav dojilj je zagotoviti ponudbo na trgu visoko kvalitetne govedine, ki se jo pridobi od vola, vzrejenega ob kravi na travniku ali v hlevu. Program za vzrejo krav dojilj je poznan tudi kot »korak proti ekološki reji«. Kmetje so postali tudi člani Združenja za organsko kmetovanje v skladu s smernicami za biološko pridelavo. Na območju Pohorja, Kozjaka in Slovenskih Goric je postala vzreja ovc in koz alternativa prvotni enostranski usmerjenosti v vzrejo govedi. Namen podprojekta je bil izboljšanje reje in prodaje.

 

-   Metoda za organiziranje strojnih krožkov

-       V strukturi stroškov pridelave kmetijska mehanizacija predstavlja zelo visok delež direktnih stroškov. V okviru projekta se je skušalo zmanjšati ta delež na podlagi uveljavitve strojnih krožkov, to je delitev storitev med kmeti. Namen je bil v bližnji prihodnosti nuditi sosedsko pomoč, kot je pomoč v primeru bolezni, nesreč in pomoč med viškom sezone na kmetijah.

 

-   Integrirana pridelava grozdja, predelava, prodaja in promocija vina

-       V letu 1998 so bila pripravljena skupna pravila in smernice za integrirano pridelavo grozdja in vina. Dokumenti vključujejo podrobnejšo razlago naravi prijazne tehnologije, ki je usmerjena k proizvodnji kvalitetnega grozdja, vina in drugih grozdnih proizvodov, kjer je skrb za zdravje in ohranitev obdelovalne zemlje na prvem mestu.

 

-   Okolju prijazna pridelava zelenjave in zdravilnih zelišč

-       Kmetje in kmetijski svetovalci so se seznanili z integrirano pridelavo zelenjave v Avstriji (Februar 1998) in z možnostmi uporabe dušikovega apna pri pridelavi ter seznanili so se tudi z integrirano pridelavo v Nemčiji (april 1998). Organizirana je bila strokovna ekskurzija (September 1998) na kmetije, na katerih so že poskusno pridelovali zelenjavo v skladu s smernicami za integrirano pridelavo zelenjave.

 

-   Ekološko kmetovanje in nazor ekoloških kmetij

-       V Sloveniji je bilo leta 1999 več kot 300 kmetij registriranih za ekološko kmetovanje. Višina državne pomoči se je izračunavala glede na število hektarjev tako obdelane zemlje, kar je dokaz, da država spodbuja tovrstno kmetovanje.

 

-   Kmetovanje na vodo varstvenih območjih in zaščita pitne vode

-       Namen projekta, ki se je začel v letu 2000, je bilo zmanjšati nevarnost onesnaženja podtalnice zaradi kmetovanja in sicer tako, da se poveča ozaveščenost kmetov na vodo varstvenih območjih glede potrebnih sprememb metod pridelovanja, s predstavitvijo nadomestnih metod ozelenitve površin med zimo, z analizo zemlje pred gnojenjem z dušikom in s svetovanjem glede gojenih in zaščitenih rastlin.

 

•            Revitalizacija gorskega območja na slovensko-avstrijski meji (št. projekta: SL 9608.02.07)

-   Sredstva EU: 129.955 € (angažirano)

-   Projekt se je izvajal vzdolž meje med Slovenijo in Avstrijo, ki se je širil na območjih 9 občin Gorenjske in zgornje Savinjske doline. Cilj projekta je bil izboljšati domačinom pogoje za življenje na območju in ohranitev poseljenosti podeželja. V okviru tega projekta sta 2 podprojekta: ekološko kmetovanje in turizem na podeželju.

 

3.      Izvajanje PHARE programov za področje kmetijstva: Slovenija-Madžarska

 

•            Razvoj skupnega naravnega parka v Pomurju (št. projekta: SI-008.01)

-   Sredstva: 50.000 €

-   Projekt je podpiral ustanovitev skupnega naravnega parka z Avstrijo, Madžarsko in Slovenijo (Raab-Orseg-Goričko). V okviru projekta so bile v 11 občinah dosežene izboljšave na področju tradicionalne pridelave sadja, promocije prodaje na kmetijah, lokalne kulinarike, ekološke pridelave semen in širitve blagovne znamke »Vonj po Prekmurju«. V okviru projekta so bili organizirani seminarji in delavnice za lokalne strokovnjake, pripravljene brošure, promocijski materiali, navodila za pridelavo, kontrolo in prodajo kmetijski pridelkov in trijezični menuji. Projekt je bil predstavljen tudi na internetu.

 

Ukrepi vključeni v PRP 2004-2006 niso bili subvencionirani v okviru programov PHARE, so pa nekateri programi PHARE zagotovili pomoč pri pripravi zakonodaje ali izvajanju pomembnih ukrepov PRP, npr. ekološkega kmetovanja. Ti projekti so nudili pomoč v okviru tehnične pomoči, organizacijske podpore organizacijam rejcev, razvoja blagovnih znamk. Kmetje istočasno ne morejo pridobiti sredstev iz naslova programov PHARE in ukrepov PRP, saj se le-ti ne prekrivajo.

 

5.4 SAPARD

 

Program razvoja podeželja 2000-2006 (Program SAPARD) je strateški dokument, na podlagi katerega Slovenija - ob podpori Skupnosti za predpristopne ukrepe za prestrukturiranje kmetijstva in razvoj podeželja - izvaja štiri ukrepe, opredeljene v Uredbi Sveta (ES) št. 1268/1999. V tem dokumentu je Slovenija opredelila dve prednostni nalogi političnega ukrepanja. Prva prednostna naloga se ukvarja z Izboljšanjem  proizvodnih struktur v kmetijstvu in živilski industriji in zajema dva ukrepa, povezana z naložbami: (1) naložbe v kmetijska gospodarstva in (2) naložbe v živilsko predelovalno industrijo (mleko in meso, vključno z ribami). Za doseganje ciljev iz te prednostne naloge Programa SAPARD namenja 75% sredstev. Druga prednostna naloga obsega Gospodarsko diverzifikacijo in izboljšanje podeželske infrastrukture. Tudi ta prednostna naloga vključuje dva ukrepa: gospodarska diverzifikacija na kmetijah ter razvoj in izboljšanje podeželske infrastrukture, za kar je skupaj namenjenih 24% sredstev iz Programa SAPARD, 1% sredstev pa je namenjenih spremljevalnemu ukrepu 5 - tehnična pomoč (graf. 16).

 

 

 

 

Po odobritvi Programa SAPARD, podpisu in ratifikaciji Večletnega finančnega sporazuma, sklenjenega med  Vlado Republike Slovenije in Komisijo Evropskih skupnosti ter 19. novembra 2001 izdani Odločbi Komisije (2001/820/ES)²⁷ o prenosu upravljanja instrumenta SAPARD na AKTRP (Agencija SAPARD), je Slovenija izpolnila zahteve za koriščenje sredstev Skupnosti. Za izvajanje Programa SAPARD je Slovenija upravičena do sredstev Skupnosti v znesku 6,45 milijona € na leto (cene za leto 2000).

 

Dejansko izvajanje Programa SAPARD se je začelo leta 2002, z objavo javnega razpisa SAPARD. V letu 2002 sta bila objaviljena dva javna razpisa (januarja in decembra), ki sta pokrila vse štiri ukrepe iz Programa SAPARD²⁸. Znesek sredstev, namenjen posameznemu ukrepu v razpisu, je temeljil na dodeljenih pravicah porabe Skupnosti, kot je opredeljena v letnih sporazumih o financiranju za 2000 in 2001, in na določbah Finančnega načrta Programa SAPARD. Slovenija razpolaga s 6,45 milijona € sredstev Skupnosti za leto 2000 in 6,58 milijona € sredstev Skupnosti za leto 2001.

 

Začetne izkušnje, pridobljene na podlagi vlog, prispelih na prva dva javna razpisa so pokazale, da obstaja zanimanje potencialnih upravičencev za sredstva, toda zaradi zelo strogih meril, ki jih je Slovenija določila v Programu SAPARD, so bile zahteve v nekaterih primerih preveč omejujoče, da bi lahko dovolj upravičencev zaprosilo za razpoložljiva sredstva. Prosilci za sredstva iz Programa SAPARD so morali izpolniti bolj zahtevne upravne in organizacijske pogoje kot za sredstva iz državnih shem. Predvsem zaradi omejitev glede ukrepa naložbe v kmetijska gospodarstva je bila izraba sredstev dokaj nezadovoljiva.

 

MKGP je v funkciji organa za upravljanje v sodelovanju s socialnimi partnerji izvedlo podrobno analizo razlogov in pripravilo nekatere spremembe v Programu SAPARD, ki bodo dostop do sredstev SAPARD omogočile širši ciljni skupini potencialnih upravičencev.

 

Med pomembnejšimi spremembami so kriteriji, vezani na ukrep 1 - naložbe na kmetijska gospodarstva, in sicer:

•            odprava starostne meje upravičencev,

•            vključitev podpore področju vrtnarstva (pridelava in dodelava),

•            znižanje minimalne velikosti kmetijskega gospodarstva, ki je upravičeno do podpore na 3 ha,

•            omilitev minimalne stopnje izobrazbe upravičencev,

•            nakup kmetijske mehanizacije ni vezan na investicijo, možen je nakup mehanizacije tudi v nižinskem območju,

•            povečanje obsega naložbe in najvišjih možnih zneskov javne podpore v programskem obdobju,

•            gradnja in predvsem adaptacija hlevov ni vezana samo na prosto rejo, ampak vse oblike reje skladno s standardi za zaščito živali,

•            vključitev prvega nakupa živali, skladno z navodili Evropske komisije za državne pomoči v kmetijstvu.

 

Nadaljnje spremembe programa SAPARD pri ukrepu 2 -  naložbe v predelavo in trženje kmetijskih in ribiških proizvodov:

•            zvišanje deleža sofinanciranja s 35% na 50% javnih sredstev, sprostitev razmerja sredstev med sektorjema mleko in meso, zvišanje najvišjega skupnega zneska javne pomoči za naložbo iz 200 mio SIT na 400 mio SIT ter uskladitev poglavja Zakonska podlaga.

 

Pri ukrepu 3 - gospodarska diverzifikacija na kmetijah je opredeljena zmogljivost dopolnilne dejavnosti za turizem na kmetijah usklajena s spremembo v novem predpisu (povečanje števila sedežev iz 50 na 60).

 

Predlog sprememb v Programu SAPARD je odobril Nadzorni odbor SAPARD aprila 2003, na odboru STAR pa je bil obravnavan dne 25. junija 2003.

 

Spremenjeni pogoji za prosilce v tretjem javnem razpisu za dodelitev sredstev iz Programa SAPARD (UL RS, št. 75/2003) so bili torej omiljeni, v pričakovanju boljšega odziva pri ukrepih, za katere so bila sredstva prej premalo izkoriščena.

 

V letu 2003 so bila razpisana še sredstva na podlagi sklenjenih letnih sporazumov o financiranju za leto 2002 in 2003. ES je za leto 2002 namenila Sloveniji sredstva v višini 6,76 milijona €, za leto 2003 pa 6,82 milijona €.

 

Iz preglednice 15 je razvidna skupna vrednost razpoložljivih sredstev (SIT) po ukrepih Programa SAPARD.

 

Preglednica 15: S programom SAPARD in sporazumom opredeljena sredstva po ukrepih, preračunano v 000 SIT na dan uveljavitve sporazuma

 

 

 

Na podlagi vseh javnih razpisov je Agencija SAPARD do konca leta 2003 sklenila 236 pogodb z upravičenci v skupnem znesku 5,413 mio SIT javnih sredstev (prispevek ES in nacionalna sredstva). Pregled prevzetih obveznosti po ukrepih je razviden iz preglednice 16.

 

Glede na skupna razpoložljiva sredstva, je bil delež prevzetih obveznosti do konca leta 2003 skoraj 60% razpoložljivih sredstev (preglednica 16). Po podatkih Agencije SAPARD o številu vlog, ki so še v obdelavi, je bilo ocenjeno, da je možno pred pristopom k EU in pred začetkom sklepanja pogodb po EPD (Usmerjevalni oddelek EKUJS), pravočasno prevzeti obveznosti v obsegu vseh razpoložljivih sredstev predpristopnega instrumenta SAPARD. Na podlagi objavljenih javnih razpisov je na Agencijo do 30. aprila 2004 prispelo 958 vlog. Agencija SAPARD je do tega dne sklenila z upravičenci 564 pogodb v skupni višini 10.473.277.300,00 SIT (preglednica 17). Glede na prevzete obveznosti v tolarski vrednosti se ocenjuje, da se bo s sklenjenimi pogodbami 100% izkoristilo razpoložljiva sredstva Skupnosti.

 

Preglednica 16: Pregled prevzetih obveznosti po ukrepih in delež glede na razpoložljiva sredstva (000 SIT)

 

 

 

Preglednica 17: Pregled prevzetih obveznosti po ukrepih in delež glede na razpoložljiva sredstva (000 SIT) do 30.04.2004

 

 

 

Izkušnje, pridobljene z izvajanjem pomoči Skupnosti za predpristopne ukrepe za prestrukturiranje kmetijstva in razvoj podeželja, so upoštevane pri pripravi na učinkovito izvajanje podobnih ukrepov v okviru EPD.

 

 

5.5 ANALIZA PREDNOSTI, SLABOSTI, PRILOŽNOSTI IN NEVARNOSTI (SWOT ANALIZA)

 

Analiza prednosti, slabosti, priložnosti in nevarnosti (SWOT analiza) je določena na podlagi zgoraj predstavljenih ukrepov razvoja podeželja. Analiza opredeljuje aktivnosti, ki jih je potrebno izboljšati in razviti z namenom doseganja večje učinkovitosti na tem področju. Na ta način se lahko ugotovi in prepreči morebitne nevarnosti ter izkoristi določene priložnosti.

 

Skladnost z ugotovljenimi potrebami je prikazana v preglednici 18.

 

Preglednica 18: Analiza prednosti, slabosti, priložnosti in nevarnosti

 

 

 

6. OPIS PREDLAGANE STRATEGIJE, NJENIH KVANTIFICIRANIH CILJEV, IZBRANIH PREDNOSTNIH NALOG RAZVOJA PODEŽELJA TER ZAJETEGA GEOGRAFSKEGA OBMOČJA

 

6.1 Predlagana strategija, kvantificirani cilji in izbrane prednostne naloge

 

6.1.1 Podlaga za predlagano strategijo in cilje

 

Slovenski PRP je bil izdelan v skladu z določili Akta o pristopu, Uredbo Sveta (ES) št. 1257/1999, 1783/2003, 567/2004, 583/2004 in Uredbo Komisije (ES) št. 445/2002, 963/2003, 27/2004, 141/2004, 740/2004, 817/2004 ter Zakonom o kmetijstvu (UL RS, št. 54/2000, 16/2004 - odločba US).

 

Razvojni cilji in prednostne naloge, predstavljeni v tem programu temeljijo na dokumentih, ki so bili sprejeti po letu 1990.

 

Državni zbor RS je s sprejemom Strategije razvoja slovenskega kmetijstva v letu 1993 postavil smernice za spremembe slovenske kmetijske politike. Strategija določa, da ima kmetijstvo, poleg svoje proizvodne funkcije, pomembno vlogo tudi pri opredelitvi in ohranjanju kulturne krajine ter varovanju naravnih virov, s posebnim poudarkom na zaščiti okolja in razvoju podeželja. V skladu s to strategijo, slovenska kmetijska politika določa štiri ključne cilje:

•            stabilna pridelava kakovostne in čim cenejše hrane ter zagotavljanje prehranske varnosti v Sloveniji,

•            ohranjanje poseljenosti in kulturne krajine, ohranjanje kmetijske zemlje in varstvo kmetijskih zemljišč ter voda pred onesnaženjem in nesmotrno rabo,

•            trajno povečevanje konkurenčne sposobnosti kmetijstva,

•            zagotavljanje paritetnega dohodka nadpovprečno produktivnim pridelovalcem.

 

Opisani cilji so navedeni tudi v Programu reforme kmetijske politike (1998), ki temelji na štirih stebrih oz. programih: (1) programu tržne politike, (2) SKOP, (3) programu prestrukturiranja kmetijstva in živilsko predelovalne industrije ter (4) Programu razvoja podeželja. Usmerjanje k okolju prijazni pridelavi in ekosocialnemu tipu kmetijstva sta postali najpomembnejši usmeritvi slovenskega kmetijstva.

 

Eko-socialni koncept razvoja kmetijstva je skladen s širšimi političnimi, ekonomskimi, socialnimi in okoljskimi cilji države. Državni razvojni program določa prestrukturiranje kmetijstva in razvoj podeželja kot eno od štirih nacionalnih prioritet, s poudarkom na multifunkcionalni vlogi kmetijstva v družbi. To ima poseben pomen, saj družba kmetijstvu na ta način poleg pridelovalne funkcije priznava tudi pomembno družbeno vlogo, ki pa ni plačana skozi pridelke in proizvode, ampak zahteva določena izravnalna plačila.

 

Poleg družbenega interesa po ohranitvi uravnotežene gostote poseljenosti in obdelanih kmetijskih zemljiščih, je posebna skrb namenjena tudi zahtevam po varovanju okolja ter tipične podeželske krajine, zaščiti tal in vodnih virov pred onesnaženjem, kar predstavlja kvalitativno osnovo za kmetijstvo in nadaljnje življenje na podeželju. Rezultati novih usmeritev kmetijske politike se kažejo v pripravi kmetijsko okoljskih programov, novi definiciji OMD, novemu pristopu k naložbam v kmetijska gospodarstva in živilsko predelovalno industrijo ter nadaljevanjem in razširitvijo projekta Celostnega razvoja podeželja in obnove vasi (v nadaljevanju: CRPOV).

 

V sedanjem PRP Slovenija nadaljuje dolgoletno tradicijo ukrepov strukturne politike in ukrepov s področja razvoja podeželja. Tradicionalni ukrepi strukturne politike (zemljiške operacije, naložbe v kmetijska gospodarstva in prestrukturiranje živilsko predelovalne industrije) se izvajajo že od sredine osemdesetih. Ostali ukrepi celostnega razvoja podeželja (inovativni programi, obnova vasi, ohranjanje kulturne dediščine na podeželju, spodbujanje dopolnilnih dejavnosti na kmetijah, upravljanje s kmetijsko infrastrukturo) pa so bili uvedeni v začetku devetdesetih.

 

Za uspešno izvajanje predlagane strategije in doseganje ciljev je izjemnega pomena ustrezno vzpostavljen in uveljavljen izobraževalni sistem na področju kmetijstva in gozdarstva, dobra organiziranost kmetijske svetovalne službe ter strokovno vključevanje organizacij in podjetij na podeželju v razvoj teh območij. Izobraževalni programi s področja kmetijstva in gozdarstva se izvajajo na 11 srednjih šolah ter univerzah v Ljubljani in Mariboru. Organizacijsko podporo izvajanju kmetijske politike in razvoja podeželja nudi Kmetijsko svetovalna služba, ki v Sloveniji deluje že od sedemdesetih let dalje in je sedaj del Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije. Preko 300 svetovalcev nudi pomoč v 8 območnih zavodih.

 

Poleg državnih organov, so se v zadnjem desetletju razvile in postale pomembne tudi nevladne ter strokovne organizacije. Delujejo predvsem na področju uvedbe in izvajanja programa CRPOV. Na ta način se odraža lokalna iniciativa na podeželju, ki spodbuja, pripravlja in nadzoruje izvajanje  programov razvoja podeželja in tudi zagotavlja, skupaj z ostalimi institucijami, zadovoljivo izvajanje predlagane strategije.

 

6.1.2 Strategija in cilji

 

Strategija razvoja podeželja je osnovana na dejstvu, da je v interesu slovenskega kmetijstva razviti transparenten in dolgoročen sistem z jasnimi pričakovanji, ki bo kmetom omogočil sprejemanje dolgoročnih načrtov za njihove kmetije in zagotavljal specifične pogoje za gospodarjenje. Podobno velja tudi za gozdarstvo in živilsko predelovalno industrijo, ki predstavljata dve pomembni ekonomski osnovi za razvoj slovenskega podeželja. V okviru PRP bodo imeli sektorsko naravnani razvojni programi možnost razviti se v celostne programe, ki bodo upoštevali, da je bistvo kmetijskega, pa tudi splošnega gospodarskega in socialnega razvoja, optimalna raba domačih virov hkrati z ohranjanjem in zaščito narave in naravnih virov ob upoštevanju multifunkcionalne vloge kmetijstva v družbi.

 

Celostni pristop bo omogočal ohranjanje gostote poseljenosti podeželja ter sonaravno rabo gozdov in zaščito naravne in kulturne dediščine, kar je tesno povezano z ohranjanjem in zagotavljanjem delovnih mest na podeželju - v kmetijski pridelavi in gozdarstvu, z razvojem dopolnilnih dejavnosti na kmetijah (predelava, turizem, obrt), z razvojem dodatnih delovnih mest na podeželju (organiziranje prodaje pridelkov in proizvodov, servisne dejavnosti), ter z uvajanjem alternativnih metod kmetijske pridelave in predelave s posebnim poudarkom na varovanju okolja (skrb za živali, doseganje ekoloških standardov, visoka kvaliteta hrane).

 

PRP je namenjen pospeševanju in prestrukturiranju kmetijstva ter zagotavljanju postopnega povečevanja učinkovitosti pridelave in predelave ter konkurenčnosti kmetijstva. Z izravnavo visokih stroškov pridelave na OMD in podpiranjem okolju prijaznega kmetovanja bo dosežen tudi ekonomski učinek, kar bo omogočalo boljšo kvaliteto življenja na podeželju in ohranjanje teh območij tudi za ostale aktivnosti, kot sta turizem in rekreacija.

 

Opisano strategijo so sprejele tudi druge strokovne organizacije in združenja, ki sodelujejo oz. so vključena v razvoj podeželja. Te organizacije so dejansko poudarile potrebo po nadaljnjem izvajanju oz. povečevanju izravnalnih plačil za OMD in kmetijsko okoljske ukrepe.

 

Ključnega pomena je tudi naraščajoč obseg dodatnega izobraževanja. Znanje bo, poleg profesionalizacije, prispevalo k osveščanju o nujnosti boljšega poslovnega povezovanja in združevanja na podeželju in usmerjanju h kvalitetnejši proizvodnje hrane, ki bo koristna tako za proizvajalce kot potrošnike.

 

Celotna strategija je bila zasnovana na osnovi:

•            okrepitve multifunkcionalne vloge kmetijstva,

•            uravnoteženega in celostnega razvoja podeželja, varovanja okolja, predvsem tal in voda pred onesnaženjem in degradacijo,

•            zagotavljanja poseljenosti z ohranjanjem delovnih mest in zagotavljanjem primernega dohodka na kmetijah,

•            uvajanja in promocije naravi prijaznih postopkov pridelave, ki prispevajo tudi k ohranjanju elementov podeželske krajine,

•            proizvodnje visoko kakovostnih kmetijskih pridelkov in živil,

•            izboljšanja strukture kmetijstva (socio-ekonomske strukture).

 

6.1.3 Prednostne naloge

 

Cilji politike razvoja podeželja bodo doseženi z zasledovanjem dveh glavnih prednostnih nalog te politike, ki sta usmerjeni v razvoj in ohranjanje podeželja:

•            prednostna naloga 1: sonaraven razvoj kmetijstva in podeželja,

•            prednostna naloga 2: ekonomsko in socialno prestrukturiranje kmetijstva.

 

6.1.3.1 Prednostna naloga 1: sonaraven razvoj kmetijstva in podeželja

 

Bistvo te naloge je varovanje naravnih virov, ohranjanje značilnih elementov krajine in poselitvene strukture na podeželju. Usmerjena je k naravi, prilagojena zahtevam okolja, dobrobiti živali, upošteva pa tudi multifunkcionalno vlogo kmetijstva. Ukrepi v okviru te prednostne naloge se bodo financirali iz Jamstvenega oddelka EKUJS in predstavljajo izravnavo stroškov kmetom pri pridelavi za t.i. javno dobro.

 

V ta namen se bodo izvajali naslednji ukrepi iz Uredbe 1257/99 in Akta o pristopu:

•            izravnalna plačila za OMD (poglavje V),

•            kmetijsko okoljski ukrepi (poglavje VI).

 

6.1.3.2 Prednostna naloga 2: ekonomsko in socialno prestrukturiranje kmetijstva

 

Ti ukrepi bodo prispevali k povečevanju kakovosti proizvodnje in izboljšanju starostne strukture kmetov ter izvajanju EU standardov, predvsem na področju varovanja okolja. S temi ukrepi se bodo pospešeno uvajale okolju prijazne metode gospodarjenja.

 

V ta namen se bodo izvajali naslednji ukrepi iz Uredbe 1257/99 in Akta o pristopu:

•            zgodnje upokojevanje (poglavje IV),

•            podpora izvajanju EU standardov na kmetijskih gospodarstvih (poglavje Va),

•            tehnična pomoč (poglavje IXa).

 

6.1.4 Pričakovani učinki

 

Skladno s strateškimi cilji PRP, se pričakovani učinki nanašajo predvsem na povečano osveščenost kmetov za usmerjanje v dolgoročno in sonaravno kmetovanje. Za vsak ukrep so predvideni številni indikatorji, v preglednici 19 pa so navedeni le splošni cilji.

 

Preglednica 19: Splošni cilji ukrepov PRP

 

 

 

6.1.5 Celostni pristop

 

Ukrepi obeh prednostnih nalog so pripravljeni v skladu s celostnim pristopom ob sodelovanju strokovnjakov, NVO in ostalega javnega sektorja. Progresivno uvajanje ukrepov v zadnjih letih, usklajenih z ES, je olajšalo vpeljavo ukrepov v okviru PRP. Institucija, odgovorna za pripravo programa je dosegla visok nivo usklajenosti vseh predlaganih ukrepov z vsemi sodelujočimi.

 

 

6.1.6 Enake možnosti za ženske in moške

 

V Sloveniji je načelo enakosti pred zakonom oz. načelo pravne enakosti kot eno izmed temeljnih človekovih pravic in svoboščin zapisano v 14. členu Ustave RS (UL RS/I, št. 33/91), ki določa, da so v Sloveniji vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj ali katero koli drugo osebno okoliščino. Z vidika varstva človekovih pravic in svoboščin je varstvo pravice enakosti pred zakonom (tudi glede na spol) posameznici oz. posamezniku zagotovljeno neposredno ali preko instituta varuha človekovih pravic kot neodvisnega in samostojnega organa. Kljub ustavno deklarirani enakosti spolov vsakdanja praksa in navade v slovenski družbi kažejo in dokazujejo, da neenako obravnavanje spolov in zastopanost na posameznih področjih družbenega življenja dejansko obstajata. Za njuno odpravo je potrebno obvezno pravno urediti ravnanja določenih subjektov na vseh področjih družbenega življenja, saj bo le-tako ženskam in moškim omogočeno uresničevanje načela enakosti tudi v praksi. Takšen pristop se je že uveljavil v Zakonu o delovnih razmerjih (UL RS, št. 42/2002), ki izrecno prepoveduje diskriminacijo glede na spol pri zaposlovanju, med trajanjem in v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja. Zakon zapoveduje delodajalcu določeno ravnanje oz. vedenje in predpisuje sankcije v primeru kršitve teh prepovedi oz. zapovedi. Enake možnosti žensk in moških pa so opredeljene tudi z Zakonom o enakih možnostih žensk in moških (UL RS, št. 59/2002). V Sloveniji so določila, ki zagotavljajo enake možnosti in obravnavo žensk in moških, opredeljena tudi v drugih veljavnih predpisih in dokumentih.

 

Ženske in moški imajo enake možnosti tudi v kmetijstvu; v Sloveniji se s kmetijstvom lahko ukvarjajo tako ženske kot moški. V letu 2002 je bilo delovno aktivnih 783.499 oseb, od katerih je delež zaposlenih žensk znašal 51,3%. V kmetijstvu je bilo samozaposlenih 35.235 oseb, od katerih je bilo 29,6% žensk. V primerjavi z letom 2001 se je delež žensk, zaposlenih v kmetijstvu, povečal za okoli 7%. Podatki o vlogah iz preteklih let za ukrep OMD in kmetijsko okoljske ukrepe kažejo, da je zahtevke za plačila vložilo 28% žensk, ki so bile istočasno tudi nosilke kmetijskih gospodarstev.

 

Ženske imajo enake možnosti tudi na področju izobraževanja in usposabljanja za kmetijsko dejavnost. V Sloveniji ni zakonskih ovir in spolne diskriminacije glede lastništva ali gospodarjenja z zemljišči, prevzema ali prenosa kmetij na ženske, možnosti najemanja posojil in pridobitve sredstev na podlagi javnih razpisov. Ženske lahko aktivno sodelujejo tudi v različnih skupinah in združenjih.

 

Številne ženske na podeželju so vključene v društva kmečkih žena, v okviru katerih sodelujejo na različnih prireditvah lokalnih skupnosti, skrbijo za predstavitev kulinaričnih dobrot in lokalnih posebnosti širši javnosti, pripravljajo razstave in sejme ter na ta način ohranjajo tradicijo slovenskega podeželja in to kulturno dediščino prenašajo na mlajše generacije. Številni mladi se tudi zato usmerjajo v ekološko kmetovanje in sonaravne načine pridelave.

 

Statistični podatki iz junija 2000 kažejo, da je na 86.500 kmetijskih gospodarstvih kmetovalo 260.000 oseb. Velikost kmetij je zelo majhna, saj ima 60% kmetij manj kot 5 ha zemljišč. Na teh kmetijah v povprečju živi 3,7 ljudi, 2,9 ljudi pa je tam tudi zaposlenih. Večina slovenskih kmetij se ukvarja z živinorejo, predvsem z mlekarstvom in pridelavo krme za lastne potrebe. Delež žensk, ki pomagajo gospodarjem kmetij znaša 48% od tistih, ki so zaposlene v kmetijstvu, le 19% pa je tudi nosilk kmetijskih gospodarstev. Delež žensk glede na skupno število zaposlenih v kmetijstvu dosega 60%.

 

Večina nosilcev kmetijskih gospodarstev ima le znanje, pridobljeno z izkušnjami. Na gospodarstvih z manj kot 10 ha KZU, ima 9 nosilk od 10 samo praktične izkušnje in nobene kmetijske izobrazbe, medtem ko imajo gospodarji kmetij z 10 ali več ha KZU, višji nivo izobrazbe. Na splošno pa je izobrazbena raven nizka. Ženske z univerzitetno ali višjo izobrazbo predstavljajo 10% žensk, ki gospodarijo na večjih kmetijah in le 3% v primeru manjših kmetij.

 

Starost nosilcev kmetijskih gospodarstev je relativno visoka. Starejših od 65 let je 32 nosilcev od 100 (28 pri moških in 43 pri ženskah). Delež mlajših gospodarjev (pod 35 let) je le 5,2% (6% za moške in 4% za ženske).

 

Določene možnosti za ženske izhajajo tudi iz PRP. Že od samega začetka so predstavnice različnih organizacij aktivno sodelovale v delovni skupini za pripravo programa. PRP pa ponuja tudi priložnost pridobitve dodatnega zaslužka na kmetiji. V ukrepe se lahko vključijo vsi upravičenci, ženske in moški, pri čemer so nekatera področja še posebej naklonjena ženskam: npr., ponudba sonaravno pridelanih proizvodov in živil.

 

Tudi izobraževalni programi omogočajo ženskam pridobiti nova znanja, ki jih lahko uporabijo pri delu na kmetiji in v okviru dopolnilnih dejavnosti, ki predstavljajo dodaten vir dohodka na kmetiji. Ukrepi PRP naj bi tudi v bodoče prispevali k zagotavljanju enakih zaposlitvenih možnosti za ženske in moške in ohranjali poseljenost podeželskih območij.

 

Celoten PRP tako zagotavlja enake možnosti vsem, tako moškim kot tudi ženskam in diskriminatorno ne razlikuje upravičencev glede vere, političnega prepričanja oz. spolne usmerjenosti. Vsi ukrepi PRP so dostopni vsem zainteresiranim, ki izpolnjujejo pogoje za posamezne ukrepe. Kakršnokoli diskriminatorno ravnanje bo podvrženo zakonski odgovornosti.

 

6.1.7 Drugi relevantni okoljski ukrepi

 

PRP upošteva tudi vse ostale relevantne obveznosti ES in nacionalne obveznosti s področja okolja in sonaravnega razvoja, h kateremu so usmerjene glavne prednostne naloge programa. Strategija ohranjanja biotske raznovrstnosti v Sloveniji, NPVO in Operativni program za varstvo voda že vključujejo nekatere vsebine iz PRP in z načrtovanimi aktivnostmi podpirajo cilje programa.

 

6.2 Opis in učinki ostalih ukrepov

 

Izven PRP ni drugih ukrepov.

 

6.3 Območja, podvržena specifičnim teritorialnim ukrepom

 

OMD so opisana v poglavju 9.3.1.

 

6.4 Časovni razpored in izvedba

 

PRP za Slovenijo 2004-2006 bo izveden v programskem obdobju, ki se začne 01.01.2004 in konča 31.12.2006. Sredstva za podpore bodo na voljo od začetka leta 2004 oz. od dne predložitve PRP v potrditev Evropski Komisiji. Financiranje ukrepov PRP bo potekalo skladno z določili Pristopne pogodbe.

 

Kot začetni datum upravičenosti do podpor se šteje 26. februar 2004, ko je Evropska komisija tudi formalno potrdila prejem PRP.

 

 

7. OCENA PRIČAKOVANIH EKONOMSKIH, OKOLJSKIH IN SOCIALNIH VPLIVOV

 

7.1 Podatki o ocenjevalcu

 

Predhodno vrednotenje PRP je izdelalo neodvisno podjetje OIKOS, svetovanje za razvoj, d.o.o., Jarška cesta 30, 1230 Domžale, ki je bilo izbrano na podlagi javnega razpisa. Celotna ocena je podana v Prilogi 3.

 

Temeljna področja delovanja podjetja so:

•            regionalni razvoj:

-   priprava regionalnih razvojnih programov,

-   vrednotenje regionalnih razvojnih programov in drugih programskih dokumentov,

-   svetovanje vladnim uradom pri pripravi programov EU (Phare, Interreg),

-   svetovanje končnim upravičencem in končnim prejemnikom pri prijavah projektov za nacionalna sredstva in sredstva EU,

-   priprava regionalnih razvojnih projektov za prijavo na Strukturne sklade in Interreg,

-   krepitev institucij,

-   izobraževanje;

•            razvoj podeželja:

-   priprava programov CRPOV za lokalne skupnosti in občine,

-   priprava regionalnih programov razvoja podeželja,

-   priprava strategij razvoja kmetijstva,

-   priprava strategij razvoja turizma,

-   izvedba projektov, povezanih z razvojem podeželja,

-   izobraževanje,

-   svetovanje občinam in strokovnim organizacijam, ki delujejo na področju razvoja podeželja;

•            varstvo okolja:

-   poročila o vplivih na okolje,

-   lokalni programi varstva okolja,

-   strateške presoje vplivov na okolje,

-   svetovanje industriji (okoljska učinkovitost, okoljski pregledi),

-   priprava registrov onesnaževalcev,

-   programi varstva pitne vode,

-   programi za rastlinske čistilne naprave (umetne akumulacije),

-   okoljske smernice za prostorsko planiranje,

-   krepitev institucij;

•            varstvo narave:

-   programi upravljanja za zavarovana območja,

-   vrednotenje parkov (PAN-Parks),

-   svetovanje lokalnim skupnostim, regionalnim organizacijam in ministrstvom na področju ustanavljanja zavarovanih območij, coniranja, kartiranja habitatov.

 

Podjetje izvaja številne projekte s področja varovanja okolja, regionalnega razvoja in razvoja podeželja, varovanja narave, upravljanja z odpadki in infrastrukturo za slovenske in tuje partnerje ter pripravlja ocene in preglede vplivov na okolje. Poleg tega je podjetje pripravilo strokovne podlage za okoljski monitoring, ekspertni sistem za oceno tveganja za odlagališča odpadkov, uvedbo GIS, programsko opremo za vodenje podatkovne baze smetišč, gnojišč in kamnolomov ter organiziralo in izvajalo okoljske izobraževalne programe.

 

Preglednica 20: Osnovni podatki o ocenjevalcu

 

 

 

7.2 Pričakovani ekonomski, okoljski in socialni vplivi

 

Slovenija je PRP pripravila v skladu s tremi osnovni usmeritvami ES: (1) konkurenčnost, (2) sonaravnost in (3) multifunkcionalnost. Čeprav ima kmetijska pridelava vse manjšo vlogo v slovenskem BDP, pa pomen kmetijstva narašča zaradi njegovega multifunkcionalnega značaja, ki se odraža v pozitivni socialni, ekonomski in okoljski vlogi kmetijstva na podeželju. (glej tudi poglavje 6.1.4 Pričakovani učinki).

 

Ukrepi PRP bodo pomembno prispevali k okoljskim, ekonomskim in socialnim koristim podeželskih območij. Pri predhodni oceni bi bilo potrebno upoštevati tudi povezanost PRP z drugimi razvojnimi programi (npr. EPD) in okoljskimi operativnimi programi. Ocena učinkov ukrepov PRP je prikazana v preglednici 21.

 

Preglednica 21: Ekonomski, okoljski in socialni učinki ukrepov PRP

 

 

 

7.2.1 Območja z omejenimi možnostmi za kmetijsko dejavnost

 

Izravnalna plačila v veliki meri prispevajo k pridobivanju dohodku kmetov na teh specifičnih območjih. V povezavi z osnovnimi načeli dobre kmetijske prakse, ta ukrep prispeva tudi k varovanju kmetijskih zemljišč in se zato odraža tudi v okoljski funkciji OMD, ima pa tudi pozitiven socialni vpliv na ohranjenost poseljenosti na območjih z nizko gostoto prebivalstva.

 

7.2.2 Kmetijsko okoljski ukrepi

 

Kmetijsko okoljski ukrepi nedvomno pozitivno vplivajo na okolje, tako z zmanjševanjem negativnih učinkov kmetijstva na okolje kot tudi z vzdrževanjem obstoječega stanja. Njihov namen je dolgoročno izboljšanje naravnih virov v Sloveniji. Kmetijsko okoljska plačila so namenjena delnemu kritju stroškov dodatnega dela zaradi izpolnjevanja posebnih zahtev pri posameznem ukrepu. Ukrepi pozitivno vplivajo tudi na dvig izobrazbene ravni in usposobljenost za izvajanje sonaravnih načinov kmetovanja.

 

7.2.3 Zgodnje upokojevanje

 

Zgodnje upokojevanje v največji meri vpliva na izboljšanje starostne strukture na kmetijah. Z rento, ki se izplača prenosnikom, se hkrati izboljša tudi ekonomski položaj kmetijskih gospodarstev, ki so vključena v ta ukrep.

 

7.2.4 Podpora izvajanju EU standardov na kmetijskih gospodarstvih

 

V odvisnosti od vrste standarda, ki se izvaja, ima ukrep predvsem pozitiven vpliv na okolje, prispeva pa tudi k izboljšanju ekonomskega položaja kmetijskih gospodarstev, ki so se odločila za izvajanje zahtevnih in dražjih EU standardov.

 

7.2.5 Tehnična pomoč

 

Vsi udeleženci, ki sodelujejo pri pripravi, izvajanju in monitoringu PRP, lahko koristijo sredstva za tehnično pomoč, predvsem preko aktivnosti za povečanje ozaveščenosti, izboljšanja znanja in raziskovalnega dela.