U-I-268/99-9
7. 11. 2002
ODLOČBA
Ustavno sodišče je v postopku za oceno
ustavnosti, začetem na pobudo družbe ALBATROS D&V, d.o.o., Postojna, ki jo
zastopa Nikica Kljajič, odvetnik v Izoli, na seji dne 7. novembra 2002
odločilo:
V četrtem odstavku tarifne številke 3 Zakona
o sodnih taksah (Uradni list SRS, št. 30/78, 10/79, 36/83, 46/86, 34/88 in 1/90
ter Uradni list RS št. 34/90, 14/91, 39/96, 20/98, 70/2000 in 93/01) se del
besedila, ki zajema besedi "in zavarovanju", razveljavi.
Obrazložitev
A.
1. Pobudnik utemeljuje svoj pravni interes za
oceno ustavnosti dela besedila četrtega odstavka tarifne številke 3 Zakona o
sodnih taksah (v nadaljevanju ZST) s svojo vlogo dolžnika v izvršilni zadevi
pri Okrajnem sodišču v Sežani št. R 25/98. V tej zadevi je za njegov ugovor
zoper sklep o začasni odredbi sodišče zahtevalo plačilo sodne takse, ki je po
njegovem približnem izračunu več kot sto štiridesetkrat večja od tiste, ki jo
je moral za predlog plačati upnik (in nato pobudnik sam za sklep o ugovoru). Ko
je zoper sklep o odmeri sodne takse brez uspeha izčrpal pravna sredstva, je
vložil še ustavno pritožbo. Ustavno sodišče je s sklepom št. Up-3/99 z dne 25.
4. 2002 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo.
2. S tako utemeljenim pravnim interesom
izpodbija pobudnik ustavnost tistega dela besedila četrtega odstavka tarifne
številke 3 ZST, po katerem se sodna taksa tudi za ugovor zoper sklep o
zavarovanju plača po drugem odstavku tarifne številke 1, torej po vrednosti
zahtevka, a polovična.
3. Pobudnik primerja odmerjeno takso za
predlog s takso za ugovor nanj in vidi v razmerju (oziroma nesorazmerju) med
njima kršitev načela enakosti pred zakonom (14. člen Ustave), pravice do
enakega varstva pravic (22. člen Ustave) in pravice do pravnega sredstva (25.
člen Ustave). Smiselno predlaga razveljavitev (tega dela) določbe.
4. Državni zbor kot nasprotni udeleženec
utemeljuje razliko med določitvijo takse za ugovor zoper sklep o začasni
odredbi in takse za druga dejanja v istem postopku zavarovanja (predlog, sklep
o zavarovanju, sklep o ugovoru) z načelom, da so takse delno plačilo za delo
sodišča, tega dela pa da je prav z ugovorom zoper sklep o začasni odredbi
največ, saj z njim nastane kontradiktorna faza postopka, ki je primerljiva s
pravdnim postopkom; ugovor mora vsebovati dejstva in dokaze, vročen mora biti
nasprotni stranki, sodišče mora o njem odločiti, morda tudi po razpisanem
naroku. To da upravičuje višje določeno takso prav za ta del postopka.
Nasprotni udeleženec še spominja na stališče Ustavnega sodišča, da sodi
določanje sodne takse v polje zakonodajalčeve proste presoje in da se konkretni
sodni postopki med seboj tako razlikujejo, da je primerjava možna samo na ravni
nekega povprečja, z možnostjo visokih odstopanj v obe smeri.
5. Ustavno sodišče je zaprosilo Vrhovno
sodišče za sporočilo o tem, kakšna je glede obravnavane določbe sodna praksa in
kako se je oblikovala. Vrhovno sodišče je odgovorilo, da samo še ni imelo
priložnosti sodelovati pri oblikovanju sodne prakse o tem, po poizvedbah pri
višjih sodiščih so primeri redki, po pravnem stališču (torej ne tudi lastni
sodni praksi) pa izpodbijana določba ruši tarifno ravnovesje med posameznimi
opravili strank, zato terja uskladitev z drugimi določbami ZST. V postopku z že
omenjeno ustavno pritožbo je višje sodišče, katerega sklep je bil izpodbijan,
menilo, da so določbe ZST glede obravnavanega vprašanja precej pomanjkljive in
bi zaslužile preizkus ustavnosti.
B.
6. Ustavno sodišče je pobudo sprejelo. Ker so
bili pogoji iz četrtega odstavka 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni
list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS) izpolnjeni, je takoj tudi odločalo o
stvari. Pri tem se je omejilo samo na oceno ustavnosti tistega dela določbe
četrtega odstavka tarifne številke 3, ki je izpodbijan in ki ga zajema pobudnikov
pravni interes.
7. Že iz načela, da je Slovenija pravna
država (2. člen Ustave), izhaja med drugim tudi zavezanost zakonodajalca, da
breme (začasnega) plačevanja sodnih taks porazdeli med stranke sorazmerno, kar
pomeni: v skladu s povprečnim obsegom sodnega dela, ki ga posamezno dejanje
stranke povzroči, hkrati pa brez očitnih medsebojnih nesorazmerij. V
obravnavani zadevi se torej zastavlja vprašanje, ali takšno kombiniranje
pristopov za odmero sodne prakse, kot ga za postopek za zavarovanje uveljavi
ZST, ne prinaša očitno neutemeljenih in zato nesprejemljivih nesorazmerij.
8. Opisani pobudnikov primer je v tem pogledu
drastičen: gotovo se ne zgodi v vseh (sicer redkih) primerih predloga za
zavarovanje in ugovora zoper sklep o zavarovanju, da se taksni obveznosti
pojavita v razmerju 1:140. Za presojo ustavnosti zakonske norme pa je vendarle
bistveno, da prav zaradi nje tudi tako razmerje lahko nastane in da bi
potemtakem v posameznih primerih lahko nastalo tudi še bolj drastično.
9. Zakonodajalec je za predlog za zavarovanje
določil kot edino (torej tudi najvišjo) odmero takse 100 taksnih točk (tretji
odstavek taksne številke 1), za sklep o zavarovanju ter za sklep o ugovoru
zoper sklep o zavarovanju prav tako 100 točk (četrti odstavek tarifne številke
2). Za ugovor zoper sklep o zavarovanju pa je v četrtem odstavku tarifne
številke 3 s sklicevanjem na drugi odstavek tarifne številke 1določil najmanj
300 in največ 10.000 točk.
10. Ustavno sodišče ostaja pri stališču, da
je določanje višine sodnih taks v širokem območju zakonodajalčeve proste
presoje, kot je zapisano že v odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-112/98 z dne
17. 6. 1998 (Uradni list RS, št. 35/98 in OdlUS VII, 133).
Zakonodajalčevo pravilo, naj se višina sodne
takse ravna po običajnem, povprečnem obsegu sodnega dela, ki ga povzroči
posamezno opravilo, je z ustavnosodnega stališča neoporečno, kar velja brez
dvoma tudi za uporabo znotraj postopka za zavarovanje. Zaradi pravkar
zapisanega stališča se Ustavno sodišče tudi ne spušča v vprašanje, ali je z
omenjenim vprašanjem, na katerega se sklicuje nasprotni udeleženec, mogoče
utemeljevati uzakonjeno razmerje med takso za ugovor zoper sklep o zavarovanju
in takso za sklep o ugovoru in za sklep o predlogu za zavarovanje.
11. Po presoji Ustavnega sodišča pa je
uzakonjena možna razlika med takso za upnikov predlog (100) in takso za
dolžnikov ugovor (10.000) tolikšna, da je ni mogoče utemeljiti ne z razlogi, ki
jih sporoča nasprotni udeleženec, ne s katerimkoli drugim, zato presega tudi
meje svobodne zakonodajalčeve presoje, vzpostavlja med (čeprav le začasnimi)
obremenitvami strank neravnovesje, ki bode v oči, povzroča pri dolžniku
utemeljeni občutek zapostavljenosti oziroma prekomerne obremenjenosti, mu
jemlje občutek pravne varnosti ter zaupanja v pravo.
12. Zaradi vsega tega je izpodbijana določba
v neskladju z načeli pravne države (2. člen Ustave). Ker jo je Ustavno sodišče
razveljavilo že iz tega razloga, se ni spuščalo v oceno ostalih zatrjevanih
neskladij z Ustavo.
C.
13.Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na
podlagi 43. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter
sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija
Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič in Jože Tratnik. Odločbo
je sprejelo soglasno.
Predsednica
dr. Dragica Wedam Lukić