Številka: Up-555/03-41
Up-827/04-26
Datum: 6. 7. 2006
O D L O Č B A
Ustavno sodišče je v postopku odločanja o
ustavnih pritožbah, ki sta ju vložila A. A. iz Ž. in B. B. iz Z., ki ju zastopa
C. C., odvetnik v V., na seji dne 6. julija 2006
o d l o č i l o:
Pritožnikoma je bila kršena pravica do učinkovitega varstva
pravic iz četrtega odstavka 15. člena Ustave v zvezi s 13. členom Konvencije o
varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94,
MP, št. 7/94).
O b r a z l o ž i t e v
A.
1. Pritožnika sta vložila dve ustavni
pritožbi. V prvi izpodbijata sklep št. I Kp 652/2003 z dne 29. 5. 2003, s
katerim je Višje sodišče v Ljubljani potrdilo sklep senata Okrožnega sodišča v
Ljubljani št. Ks 801/2002 z dne 27. 9. 2002 o zavrnitvi zahteve za uvedbo
preiskave, ki sta jo vložila kot subsidiarna tožilca. Izpodbijata tisti del
navedenega sklepa, ki se nanaša na kazniva dejanja kršitve nedotakljivosti
stanovanja po prvem, drugem in tretjem odstavku 152. člena Kazenskega zakonika
(Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju KZ). Zatrjujeta kršitev
pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave), pravice do enakega varstva pravic
(22. člen Ustave), načela pravne države (2. člen Ustave) in pravice do
nedotakljivosti stanovanja (36. člen Ustave).
2. Pritožnika navajata, da je dne 3. 4.
2000 šest policistov z naperjenimi pištolami vdrlo v zaklenjeni hodnik pred
stanovanjem A. C. C. (pritožnika sta njegova žena in oče) naj bi podrli na tla,
ga med pretepanjem vklenili in zvlekli v njegovo stanovanje. Zatem naj bi na
tla podrli tudi pritožnico, ji vklenili roke na hrbtu in ji ukazali, da mora
gledati v tla. Po navedbah pritožnikov so policisti v stanovanje vstopili brez
pooblastila, C. C. in pritožnici pa niso sporočili razloga za vstop, niti jima
niso vročili odredbe o hišni preiskavi. Policisti naj bi z opisanim ravnanjem
obema protipravno omejili svobodo gibanja in prekršili nedotakljivost njunega
stanovanja. C. C. je med postopkom policistov umrl. Takoj zatem naj bi skupina
drugih štirih policistov preiskala stanovanje. Policisti naj bi brez odredbe in
v nasprotju s pooblastili opravili tudi osebno preiskavo C. C., najprej, ko je
bil še živ, in kasneje, ko je že umrl, še enkrat. Pritožnica navaja, da ji med
postopkom niso omogočili dostopa do odvetnika.
3. Glede zatrjevane kršitve 36. člena
Ustave pritožnika navajata, da je prva skupina policistov vdrla v stanovanje v
nasprotju z zakonom, saj naj bi se neutemeljeno sklicevala na odredbo
preiskovalnega sodnika o hišni preiskavi. Po mnenju pritožnikov v stanovanje
niso vstopili z namenom, da bi izvršili sodno odredbo o hišni preiskavi, saj se
je že vnaprej vedelo, da bo hišno preiskavo opravljala druga skupina
kriminalistov. Policisti naj bi v stanovanje vdrli v trenutku, ko je vanj
vstopil obiskovalec. Njihova domneva, da je šlo za kupca mamila, po mnenju
pritožnikov takšnega vdora ne more upravičiti. Poleg tega je kasnejši razvoj
dogodkov to domnevo ovrgel. Če pa so se policisti z obiskovalcem dogovorili,
naj pri C. C. kupi mamilo, to po mnenju pritožnikov predstavlja policijsko
provokacijo in je zato tudi policijski vdor v stanovanje nezakonit.
4. Pritožnika tudi menita, da jima je z
izpodbijanim sklepom kršena pravica iz 23. člena Ustave, saj se s tem, ko se
jima ne dovoljuje izvedbe dokazov, ki sta jih ponudila, dejansko ne dovoljuje
kontradiktornosti (22. člen Ustave). Po mnenju pritožnikov v spornih sodnih
odločitvah ni bilo vzpostavljeno ravnotežje pravic subsidiarnih tožilcev v
razmerju do državnega organa (policije). Dokazi, ki sta jih ponudila, naj ne bi
bili niti izvedeni niti v sodnih sklepih korektno ocenjeni. V celoti pa naj bi
bila upoštevana poročila policije, to je organa, pri katerem so bili osumljenci
zaposleni. Posamezna poročila za Okrožno državno tožilstvo naj bi podpisoval celo
uslužbenec policije, ki je bil tudi sam med osumljenci, pri čemer o ovadbi
zoper njega še ni bilo odločeno. Glede na to naj bi bil kršen tudi 2. člen
Ustave.
5. Z drugo ustavno pritožbo pritožnika
izpodbijata sklep zunajobravnavnega senata Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Ks
1295/2003 z dne 28. 10. 2003, ki je v enem delu zavrgel zahtevo oškodovancev
kot tožilcev (pritožnikov) za obnovo postopka po 409. členu Zakona o kazenskem
postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju ZKP) zaradi kaznivega
dejanja povzročitve smrti iz malomarnosti po prvem odstavku 129. člena KZ, v
drugem delu pa zahtevo za obnovo postopka zaradi navedenega kaznivega dejanja
zavrnil. Izpodbijata tudi sklep Višjega sodišča v Kopru št. Kp 167/2004 z dne
1. 9. 2004, s katerim je pritožbeno sodišče zavrnilo njuno pritožbo zoper
navedeni sklep.
6. Zatrjujeta kršitev pravice do sodnega
varstva (23. člen Ustave), pravice do enakega varstva pravic in kršitev načela
pravne države (2. člen Ustave). Menita, da se njuna zahteva za obnovo postopka
in za uvedbo kazenske preiskave nanaša na kaznivo dejanje, ki varuje pravico
človeka do življenja in »pravico do prepovedi mučenja«. Te pravice so po njunem
prepričanju varovane tudi s Konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih
svoboščin (Uradni list RS, št 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP), s
Konvencijo proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim
ali ravnanju (Uradni list RS, št. 24/93, MP, št. 7/93 – v nadaljevanju MKPM), s
Splošno deklaracijo človekovih pravic (v nadaljevanju Splošna deklaracija ZN)
in z Mednarodnim paktom o državljanskih in političnih pravicah (Uradni list
SFRJ, MP, št. 7/71 in Uradni list RS, št. 35/92, MP, št. 9/92 – MPDPP). Dalje
navajata, da mora po določbah MKPM vsaka država članica zagotoviti, da bodo
njeni pristojni organi takoj uvedli nepristransko preiskavo, kadar se pojavi
utemeljen sum, da je storjeno kaznivo dejanje mučenja na ozemlju, ki je pod
njeno jurisdikcijo. Vsaki osebi, ki trdi, da je bila mučena na njenem ozemlju,
mora država zagotoviti pravico do pritožbe in pravico, da bodo pristojni organi
takoj in nepristransko preučili njen primer. Dodajata, da slovenska zakonodaja
sicer ne pozna posebnega kaznivega dejanja mučenja, vendar pa kazniva dejanja,
ki so bila predmet zahteve za preiskavo in zahteve za obnovo, vsebinsko
ustrezajo opredelitvi pojma mučenja in drugih oblik prepovedanega (okrutnega in
ponižujočega) ravnanja. Pritožnika poudarjata, da se je slovenska država z
ratifikacijami navedenih konvencij in deklaracij zavezala k njihovemu
spoštovanju. Dodajata, da je država varovanje navedenih vrednot in pravic
povzela tudi v Ustavi v 17., 18., 19., 21., 36. členu in v drugih členih.
Pripominjata, da navedenih pravic tudi ni mogoče relativizirati. Kljub temu pa
ugotavljata, da dejansko nimata pravnega varstva.
7. Zatrjujeta, da so bile vse sodne
odločbe, ki so preprečevale kazensko preiskavo, oprte izključno na zagovore
osumljenih, ki so jih potrjevala poročila Policijske uprave Ljubljana, ki naj
bi bila konstrukt, izdelan na podlagi izjav osumljencev. Mnogo dokazov, ki sta
jih pridobila sama, po njunem prepričanju kaže na to, da trditve osumljenih ne
držijo, vendar v sodnih odločbah ali niso bili omenjeni ali so bili ocenjeni
povsem napačno ali pa so bili predlogi za njihovo izvedbo a priori zavrnjeni.
8. Z izpodbijano odločitvijo pritožbenega
sodišča naj bi jima bila kršena pravica iz 23. člena Ustave. Navajata, da »jima
izpodbijani sklep te pravice vsebinsko ne daje, saj s tem, ko ne dovoljuje
izvedbe dokazov, ki sta jih ponudila subsidiarna tožilca, dejansko ne dovoljuje
kontradiktornosti« (22. člen Ustave). Menita, da pri spornih sodnih odločitvah
ni bilo vzpostavljeno ravnotežje pravic oškodovancev kot tožilcev v razmerju do
državnega organa (policije).
9. Dalje navajata, da sta se pritožila tudi
zato, ker je pri odločanju na prvi stopnji sodelovala sodnica, zoper katero sta
že pred tem vložila kazensko ovadbo in nato subsidiarni obtožni predlog (zadeva
Okrajnega sodišča v Ljubljani št. III K 56/2003), zato bi se morala sodnica
izločiti oziroma zahtevati ustrezno odločitev predsednika sodišča. Pritožbeno
sodišče pa je njuno pritožbo zavrnilo z obrazložitvijo, da pač nista zahtevala
njene izločitve, čeprav nista bila obveščena o sestavi senata. Po stališču pritožnikov
gre za kršitev načel pravne države.
10. Ustavno sodišče je s sklepom št.
Up-555/03, Up-827/04 z dne 23. 3. 2006 ustavni pritožbi sprejelo v obravnavo. V
skladu z določbo prvega in četrtega odstavka 26. člena v zvezi z 49. členom
Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS)
sta bili ustavni pritožbi poslani Višjemu sodišču v Ljubljani in Višjemu
sodišču v Kopru, ki nanju nista odgovorili. V skladu z 22. členom Ustave sta
bili ustavni pritožbi poslani tudi nasprotnim strankam iz predkazenskega
postopka, ki nanju tudi niso odgovorile.
B. – I.
11. V sklepu št. Up-285/97 z dne 10. 5.
2001 (Uradni list RS, št. 52/01 in OdlUS X,115) in sklepu št. Up-168/98 z dne
10. 5. 2001 (Uradni list RS, št. 52/01 in OdlUS X, 116) je Ustavno sodišče
zavzelo stališče, da oškodovanec kot tožilec (subsidiarni tožilec) in zasebni
tožilec nista aktivno legitimirana za vložitev ustavne pritožbe zoper
pravnomočno oprostilno sodbo oziroma drugo sodno odločbo, s katero je bil
kazenski postopek pravnomočno končan.
12. Obravnavani primer je po vsebini
drugačen od navedenih. Pritožnika namreč izpodbijata pravnomočen sklep o
zavrnitvi zahteve za uvedbo kazenske preiskave in pravnomočen sklep o zavrnitvi
zahteve za obnovo postopka po 409. členu ZKP, ki sta ju vložila zoper osebe, ki
so v času, ko naj bi storile očitana kazniva dejanja, sodelovale kot policisti
v policijski akciji, med katero je ena oseba umrla. Do upravičenosti vlaganja
ustavnih pritožb v tovrstnih primerih se Ustavno sodišče doslej še ni
opredelilo. Zato se je Ustavno sodišče v tem primeru odločilo za vsebinsko
obravnavo. Sklenilo je, da bo o obeh ustavnih pritožbah odločilo z eno odločbo.
B. – II.
13. Ustavno sodišče je vpogledalo spis
Okrožnega sodišča v Ljubljani št. II Kpr 70/2001.
14. Iz spisa je razvidno, da sta pritožnika
po tem, ko je državni tožilec zavrgel njuno kazensko ovadbo, kot subsidiarna
tožilca (oškodovanca kot tožilca) vložila zahtevo za preiskavo zoper šest
policistov (prva skupina policistov) zaradi utemeljenega suma, da so storili
kazniva dejanja povzročitve smrti iz malomarnosti, kršitve nedotakljivosti
stanovanja, dve kaznivi dejanji protipravnega odvzema prostosti (na škodo
pritožnice in C. C.), kaznivo dejanje neupravičene osebne preiskave (na škodo
C. C.), dve kaznivi dejanji kršitve človeškega dostojanstva z zlorabo uradnega
položaja ali uradnih pravic (na škodo pritožnice in C. C.). Zoper enega od teh
policistov in še tri druge policiste (druga skupina policistov) sta oškodovanca
kot tožilca vložila zahtevo za preiskavo zaradi utemeljenega suma, da so
storili kaznivi dejanji zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic in kršitve
nedotakljivosti stanovanja. Zaradi smrti enega izmed policistov sta zahtevo za
preiskavo zoper njega kasneje umaknila.
15. Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v
Ljubljani je s sklepom št. II Kpr 70/2001 z dne 28. 5. 2002 sklenil, da se
zoper policiste iz prve skupine opravi preiskava zaradi utemeljenega suma
storitve kaznivega dejanja povzročitve smrti iz malomarnosti iz 129. člena KZ
in kršitve človeškega dostojanstva z zlorabo uradnega položaja ali uradnih
pravic (na škodo C. C.) iz 270. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ. Zoper
policiste iz druge skupine pa je preiskovalni sodnik uvedel preiskavo zaradi
utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja kršitve nedotakljivosti stanovanja
po prvem, drugem in tretjem odstavku 152. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ.
16. Preiskovalni sodnik je o zahtevi za
preiskavo odločil zgolj v navedenem delu. V preostalem delu je zahteval
odločitev zunajobravnavnega senata, saj se ni strinjal z uvedbo preiskave.
17. Zoper sklep o uvedbi preiskave so se
pritožili zagovorniki vseh obdolžencev razen dveh. Zunajobravnavni senat
Okrožnega sodišča je s sklepom št. Ks 801/2002 z dne 27. 9. 2002 pritožbam
ugodil in sklep preiskovalnega sodnika spremenil tako, da je zahtevo za uvedbo
preiskave v celoti zavrnil (I.A. in I.B. točki sklepa). Po uradni dolžnosti je
zahtevo za uvedbo preiskave zavrnil tudi zoper policista, ki se nista
pritožila. Z navedenim sklepom je odločba zunajobravnavnega senata pod I. točko
postala pravnomočna.
18. Z istim sklepom je senat odločil tudi o
preostalem delu zahteve za preiskavo tako, da je pritrdil mnenju preiskovalnega
sodnika, da ni podan utemeljen sum, da bi obdolženci storili očitana jim
kazniva dejanja, in je zahtevo za preiskavo tudi v tem delu zavrnil (II.A. in
II.B. točki sklepa).
19. Zoper II. točko sklepa senata Okrožnega
sodišča v Ljubljani sta pritožnika kot subsidiarna tožilca vložila pritožbo in
uveljavljala zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Višje sodišče v Ljubljani je
s sklepom št. I Kp 652/2003 z dne 29. 5. 2003 njuno pritožbo zavrnilo kot
neutemeljeno.
20. Pritožnika sta nato vložila zahtevo za
obnovo postopka po 409. členu ZKP zoper policiste iz prve in druge skupine
zaradi storitve kaznivega dejanja povzročitve smrti iz malomarnosti po 129.
členu KZ. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom št.
Ks 1294/2003 z dne 28. 10. 2003 pod I. točko zavrgel zahtevo oškodovancev kot
tožilcev za obnovo postopka zoper policiste iz druge skupine. Pod II. točko pa
je kot neutemeljeno zavrnil zahtevo oškodovancev kot tožilcev za obnovo
postopka zoper policiste iz prve skupine.
21. Zoper II. točko sklepa
zunajobravnavnega senata sta se subsidiarna tožilca pritožila. Višje sodišče v
Kopru (pristojnost tega sodišča je bila na predlog subsidiarnih tožilcev za
prenos krajevne pristojnosti določena s sklepom Vrhovnega sodišča) je s sklepom
št. Kp 167/2004 z dne 1. 9. 2004 njuno pritožbo zavrnilo, dopolnitev pritožbe
pa kot prepozno zavrglo.
B. – III.
22. V postopku, ki se je zaključil z
izpodbijanimi sodnimi odločitvami, sta oškodovanca zahtevala uvedbo kazenske
preiskave zoper policiste, ki so sodelovali v policijski akciji, med katero je
ena oseba (mož oziroma sin pritožnikov) umrla. Pritožnika zatrjujeta kršitev
pravice do poštenega sojenja. Med drugim navajata, da se njuna zahteva za
uvedbo kazenske preiskave in za obnovo postopka nanaša na kazniva dejanja, s
katerimi je bilo poseženo v človekove pravice iz 17., 18., 19., 21. in 36.
člena Ustave. Sklicujeta se tudi na določbe EKČP in posebej poudarjata kršitev
pravice človeka do življenja in »pravice do prepovedi mučenja«. Pritožnika
menita, da so sodišča kršila prvi odstavek 23. člena Ustave s tem, ko niso dovolila
uvedbe kazenske preiskave. Terjata pravično preiskavo, ki jo bo izvedlo
nepristransko in od policije neodvisno sodišče in v kateri bosta imela možnost,
da dosežeta izvedbo obremenilnih dokazov, s katerimi razpolagata.
23. Pritožnika v ustavni pritožbi posebej
poudarjata poseg policistov v človekove pravice iz 17., 18. in 21. člena
Ustave, ki se nanašajo na varstvo pred posegi v temeljne človekove pravice. V
17. členu Ustave je zagotovljena nedotakljivost človekovega življenja. Člen 18
Ustave (prepoved mučenja) med drugim določa, da ne sme biti nihče podvržen
mučenju, nečloveškemu ali ponižujočemu kaznovanju ali ravnanju. Člen 21 Ustave
(varstvo človekove osebnosti in dostojanstva) pa zagotavlja spoštovanje
človekove osebnosti in njegovega dostojanstva v kazenskem postopku in v vseh
drugih pravnih postopkih, in prav tako med odvzemom prostosti in izvrševanjem
kazni. Prepoveduje tudi vsakršno nasilje nad osebami, ki jim je prostost
kakorkoli omejena, ter vsakršno izsiljevanje priznanj in izjav. Navedene ustavne
določbe so namenjene varstvu posameznika pred posegi države oziroma njenih
uradnih oseb v njegovo življenje ter fizično in psihično celovitost ter
dostojanstvo. V odločbi št. Up-183/97 z dne 10. 7. 1997 (OdlUS VI, 183) je
Ustavno sodišče že zavzelo stališče, da je določba 18. člena Ustave namenjena
predvsem varstvu zoper uporabo različnih oblik (fizičnega in psihičnega)
nasilja pri izvrševanju represivnih pooblastil državnih organov.
24. Človekovo življenje, njegova fizična in
psihična celovitost ter dostojanstvo so vrednote, ki se v hierarhiji človekovih
pravic nahajajo najvišje in so kot take zavarovane v mnogih mednarodnih
instrumentih. Posebno varstvo jim zagotavljata že MPDPP in Splošna deklaracija
ZN. Kot pravilno navajata pritožnika, so navedene temeljne človekove pravice
zagotovljene tudi v EKČP in MKPM. Pravico do življenja zagotavlja EKČP v 2.
členu in v 1. členu Protokola številka 6. 1 V drugem odstavku 2.
člena eksplicitno našteva, v katerih primerih se odvzem življenja, ki je
posledica uporabe absolutno neogibno potrebne sile (use of force which is no
more than absolutely necessary), ne šteje za kršitev navedene določbe. Varstvo
pred mučenjem ter nečloveškim in ponižujočim ravnanjem ali kaznovanjem
zagotavlja EKČP v 3. členu, 2 ki ne določa izjem in je tudi po
praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) absolutno.
Glede razlikovanja med aktom mučenja in nečloveškim ali ponižujočim ravnanjem
se je ESČP v svoji praksi oprlo na razlikovanje po MKPM. 3 Mučenje
(torturo) brezpogojno prepoveduje tudi MKPM. Dejanja mučenja, ki so opredeljena
v prvem odstavku 1. člena MKPM, 4 lahko praviloma storijo uradne
osebe. V prvem odstavku 16. člena MKPM določa obveznost držav, da na ozemlju
pod svojo jurisdikcijo preprečijo tudi druga dejanja krutih, nečloveških in
poniževalnih kazni ali ravnanj uradnih oseb. MKPM v prvem odstavku 4. člena
določa, da mora vsaka država zagotoviti (to ensure), da se v njenem kazenskem
pravu vsa dejanja mučenja štejejo za kazniva dejanja. V 12. členu MKPM določa,
da država skrbi za to, da pristojni organi takoj opravijo nepristransko
preiskavo, kadar so upravičeni razlogi za sum, da je bilo dejanje mučenja ali
nečloveškega ravnanja storjeno na njenem ozemlju. V skladu s 13. členom MKPM pa
mora država zagotoviti vsaki osebi, ki trdi, da je bila mučena ali se je z njo
nečloveško ravnalo na ozemlju pod njeno jurisdikcijo, pravico, da se pritoži in
da bodo pristojni organi takoj in nepristransko preučili njen primer. Tudi iz
judikature ESČP izhaja, da je država v okviru svojih pozitivnih obveznosti
dolžna preprečevati nasilje, ki se konča s smrtjo osebe ter dosledno izslediti
in opraviti preiskavo proti domnevnim storilcem. 5
25. Prvi odstavek 5. člena Ustave zavezuje
državo, da na svojem ozemlju varuje človekove pravice in temeljne svoboščine. V
zvezi z varstvom človekovih pravic in temeljnih svoboščin ima država tako
imenovane negativne in pozitivne obveznosti. Negativne obveznosti pomenijo, da
se mora država vzdrževati posegov v človekove pravice in temeljne svoboščine.
Pozitivne obveznosti pa zavezujejo državo oziroma njene posamezne veje oblasti
(sodno, zakonodajno in izvršilno oblast) k aktivnemu ravnanju pri varstvu
človekovih pravic in svoboščin. Varstva človekovih pravic torej ne gre jemati
le kot obveznosti, da se država vzdrži ravnanj, ki bi posegala v človekove
pravice ali jih omejevala, temveč jo varstvo človekovih pravic zavezuje tudi k
aktivnemu ravnanju, s katerim ustvarja možnosti za čim učinkovitejše
uresničevanje človekovih pravic. Ustavno sodišče je v eni svojih odločb
zapisalo: »V pravni državi mora obstajati tak sistem organizacije, ki omogoča
izvajanje Ustave in zakonov ter tak sistem postopkov, ki omogočajo izvrševanje
pravic in svoboščin« (odločba v zadevi št. U-I-13/94 z dne 21. 1. 1994, Uradni
list RS, št. 6/94 in OdlUS III, 8). Navedena zahteva izhaja tudi iz judikature
ESČP. Načeloma velja, da so pozitivne obveznosti države toliko bolj poudarjene,
kolikor je varovana vrednota više v hierarhiji človekovih pravic. 6 Ker
so človekove pravice, ki varujejo življenje, fizično in psihično celovitost ter
dostojanstvo posameznika, temeljne vrednote demokratične družbe, jih je dolžna
država posebej aktivno varovati in ustvarjati možnosti za njihovo čim
učinkovitejše uresničevanje.
26. V skladu z navedeno pozitivno
obveznostjo država varuje posameznika pred najhujšimi posegi v njegovo
življenje, celovitost in dostojanstvo tudi tako, da v svojem kazenskem pravu
tovrstne posege opredeli kot kazniva dejanja. KZ posebnega kaznivega dejanja
mučenja oziroma nečloveškega ravnanja sicer ne pozna. Vendar pa nekatera
kazniva dejanja, določena v KZ (med njimi so tudi tista, glede katerih sta
pritožnika zahtevala uvedbo kazenske preiskave), zajemajo posamezna ravnanja,
ki izhajajo iz opredelitev človekovih pravic v 17., 18. in 21. členu Ustave.
27. Po ZKP je pregon storilcev kaznivih
dejanj, ki so pregonljiva po uradni dolžnosti, v rokah državnega tožilca.
Kazenska preiskava se začne na zahtevo upravičenega tožilca. Po 1. točki
drugega odstavka 45. člena ZKP je državni tožilec glede kaznivih dejanj, ki se
preganjajo po uradni dolžnosti, pristojen za to, da ukrene, kar je potrebno v
zvezi z odkrivanjem kaznivih dejanj in izsleditvijo storilcev ter za usmerjanje
predkazenskega postopka. Funkcijo pregona opravlja po legalitetnem načelu, če
zakon ne določa drugače. V skladu z navedenim načelom je dolžan začeti kazenski
pregon, če je podan utemeljen sum, da je določena oseba storila kaznivo
dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti. Če državni tožilec
ugotovi, da ni podan utemeljen sum, da je storjeno takšno kaznivo dejanje, ne
sproži kazenskega pregona. V skladu z 51. členom ZKP pa lahko državni tožilec
tudi odstopi od pregona. V obeh primerih lahko na njegovo mesto vstopi
oškodovanec kot tožilec (drugi odstavek 60. člena ZKP). Ta možnost je korektiv
tožilčeve ocene o neobstoju zakonskih pogojev za začetek kazenskega pregona, ki
je lahko iz različnih razlogov nepravilna ali celo nezakonita ter ima lahko za
oškodovanca škodljive posledice. Oškodovanec kot tožilec ima za uveljavitev
svojih interesov pravico vložiti zahtevo za preiskavo ali neposredno obtožnico.
7 Če oškodovanec na naveden način vstopi v kazenski postopek,
postane stranka kazenskega postopka.
28. Ustava v prvem odstavku 23. člena
določa, da ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o
obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno,
nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Ustavno sodišče je že sprejelo
stališče, da pravica do sodnega varstva ne pomeni pravice do točno določenega
sodnega postopka.
29. V obravnavanem primeru sta pritožnika v
skladu z navedenimi določbami ZKP zahtevala uvedbo kazenske preiskave, o njuni
zahtevi pa je s pravnomočnim sklepom odločilo sodišče. V tem obsegu je torej
sodno varstvo pravic pritožnikov po ZKP bilo zagotovljeno. Tega pritožnika niti
ne zanikata. Zatrjujeta pa, da bi morala biti zaradi zatrjevanega posega v človekove
pravice zoper osumljene opravljena sodna preiskava, v kateri bi imela pravico
kot oškodovanca aktivno sodelovati.
30. Iz MKPM in prakse ESČP glede 2. in 3.
člena EKČP izhaja, da mora država dodatno zavarovati osebe, katerim je odvzeta
prostost, in so zato v posebej ranljivem položaju. ESČP poudarja, da vsako
zatekanje k fizični sili pri odvzemu posameznikove prostosti, ki ni v strogem
smislu izzvana z njegovim obnašanjem, krni človekovo dostojanstvo in v načelu
krši pravico, določeno v 3. členu EKČP. 8 Če posameznik v času, ko
je pod dejanskim fizičnim nadzorom represivnih organov, utrpi hujše poškodbe
ali umre, mora država verodostojno obrazložiti nastanek teh posledic. 9
V ta namen mora zagotoviti izvedbo postopkov, v katerih se v skladu z načelom neposrednosti
raziščejo in ugotovijo vsa relevantna dejstva in okoliščine v zvezi z
obravnavanim dogodkom, predvsem pa verjetni razlogi za smrt ali poškodbe
posameznika. 10
31. V skladu z navedenimi kriteriji je ESČP
presojalo tudi zadevo Rehbock proti Sloveniji. 11 ESČP je med drugim
ugotovilo, da je bila zaradi ravnanja s pritožnikom (šlo je za aretacijo
osumljenca, ki naj bi tihotapil mamila) med postopkom odvzema njegove prostosti
podana kršitev 3. člena EKČP. Glede na resno naravo poškodb je ESČP menilo, da
Vlada ni predložila prepričljivih ali verodostojnih argumentov, na podlagi
katerih bi lahko razložila ali upravičila silo, ki jo je uporabila med
operacijo odvzema prostosti. Po presoji ESČP je bila uporabljena sila v danih
okoliščinah pretirana in neupravičena. Posledica take uporabe sile so bile
poškodbe, zaradi katerih je pritožnik nedvomno hudo trpel, torej so z njim
ravnali nečloveško. 12
32. EKČP v 13. členu zagotavlja učinkovita
pravna sredstva pred domačimi oblastmi vsakomur, čigar pravice in svoboščine,
ki jih EKČP priznava, so bile kršene, tudi če so bile kršene s strani uradne
osebe pri opravljanju uradne dolžnosti. Po praksi ESČP učinkovito pravno
sredstvo ni vedno nujno sodni postopek. Mora pa biti učinkovito tako v praksi
kot po pravu, s tem, da njegovega izvrševanja ne smejo neupravičeno ovirati
dejanja ali opustitve organov države. 13 Iz prakse ESČP glede 13.
člena EKČP v primerih zatrjevanja kršitve pravic in svoboščin iz 2. in 3. člena
EKČP izhaja, da narava pravice, ki naj bi jo kršili represivni organi, vpliva
tudi na vrsto pravnih sredstev, ki jih je treba zagotoviti žrtvam. Po stališču
ESČP mora v primeru, ko se verjetno zatrjuje kršitev pravic in svoboščin iz 2.
in 3. člena EKČP, učinkovito pravno sredstvo po 13. členu EKČP obsegati tudi
temeljito in učinkovito preiskavo (thorough and effective investigation), ki bi
lahko vodila k prepoznavi in kaznovanju odgovornih (to the identification and
punishment of the perpetrators) ter učinkovit dostop (effective access)
oškodovanca ali njegovih svojcev do postopka preiskave. 14 Glede na
to je država pri obravnavanju primerov, v katerih je posameznik, ko je bil pod
oblastjo represivnih organov, izgubil življenje, dolžna ugotoviti vsa
relevantna dejstva in okoliščine primera in omogočiti učinkovito udeležbo
svojcev umrlega v tem postopku. Preiskavo morajo izvesti neodvisni
preiskovalci, neovirano od države (independent investigators, unimpeded by the
state). 15 Takojšnja in temeljita preiskava je po praksi ESČP še
posebej pomembna, ker lahko pomanjkljiva preiskava spodkoplje učinkovitost vseh
drugih pravnih sredstev, ki bi lahko bila vložena. 16
33. Ustava navedene pravice izrecno ne
zagotavlja. Iz Ustave izhaja, da nobene človekove pravice ali temeljne
svoboščine, urejene v pravnih aktih, ki veljajo v Sloveniji, ni dopustno
omejevati z izgovorom, da je ta Ustava ne priznava (peti odstavek 15. člena
Ustave). Po četrtem odstavku 15. člena Ustave sta zagotovljena sodno varstvo
človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter pravica do odprave posledic
njihove kršitve. Gre za splošno ustavno določbo, ki je odsev zahteve iz 13.
člena EKČP, ki državam pogodbenicam nalaga dolžnost, da zagotovijo učinkovito
pravno varstvo človekovih pravic. Tudi pri opredeljevanju vsebine navedene
pravice je treba enako kot pri opredeljevanju pravice do sodnega varstva iz
prvega odstavka 23. člena Ustave izhajati iz splošne premise, v skladu s katero
mora biti zagotovljena možnost učinkovitega in dejanskega izvrševanja
človekovih pravic, saj ni namen Ustave, da bi človekove pravice priznala zgolj
formalno in teoretično (odločba Ustavnega sodišča št. Up-275/97 z dne 16. 7.
1998, OdlUS VII, 231). Glede na navedeno je treba določbo četrtega odstavka 15.
člena Ustave razumeti tako, da obsega tudi pravico do neodvisne preiskave
okoliščin dogodka, v katerem naj bi bila oseba podvržena mučenju ali
nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju državnih represivnih organov, oziroma je
oseba med akcijo državnih represivnih organov izgubila življenje. Navedena
pravica vključuje tudi učinkovit dostop prizadetih do takšne preiskave. Čeprav
določba četrtega odstavka 15. člena Ustave zagotavlja sodno varstvo človekovih
pravic, zadostuje v obravnavanih situacijah glede na navedeno prakso ESČP v
zvezi s 13. členom EKČP že preiskava, opravljena zunaj sodnih postopkov pod
pogojem, da je neodvisna in da prizadetim zagotavlja učinkovito udeležbo.
34. Iz četrtega odstavka 15. člena Ustave
in iz 13. člena EKČP torej ne izhaja, da bi morala biti neodvisna preiskava
opravljena v okviru kazenskega postopka. Temeljni namen kazenskega postopka je
namreč ugotoviti, ali je obdolženec storil kaznivo dejanje in ali je zanj kriv,
ter mu, če je odgovor na obe vprašanji pritrdilen, izreči kazensko sankcijo.
Glede na namen kazenskega postopka tega ni mogoče niti razširiti na
preiskovanje okoliščin dogodka v smislu zahtev, ki izhajajo iz prakse EKČP,
niti tega šteti za njegovo nadomestilo. Ustavno sodišče je že zavzelo stališče,
da pravica oškodovanca v kazenskem postopku prevzeti kazenski pregon, še ne
pomeni, da ima tudi ustavno varovano pravico doseči kazensko obsodbo (tako
Ustavno sodišče v odločbi št. Up-285/97). Poleg tega bi omejitev neodvisne
preiskave na kazenski postopek izničila možnosti neodvisnega preiskovanja
državnega nasilja v primerih, ko posameznikom ne bi bilo mogoče očitati
storitve kaznivega dejanja ali bi obstajale ovire za uvedbo kazenskega
postopka. Glede na navedeno pritožnikoma zgolj s tem, da o dogodku ni bila
uvedena kazenska preiskava, ni bila kršena pravica iz četrtega odstavka 15.
člena Ustave v zvezi s 13. členom EKČP.
35. Glede na ugotovljeno je moralo Ustavno
sodišče odgovoriti na vprašanje, ali je bilo pritožnikoma v skladu z zahtevo iz
četrtega odstavka 15. člena Ustave v zvezi s 13. členom EKČP zagotovljeno
ustrezno pravno varstvo njunih pravic. 17
36. V času obravnavanega dogodka je imel
posameznik, ki je menil, da so mu bile s policistovim dejanjem ali z
opustitvijo kršene pravice in svoboščine, možnost pritožiti se tudi na policijo
(28. člen Zakona o policiji, Uradni list RS, št. 49/98 – ZPol). Drugi odstavek
navedenega člena ZPol je določal, da sodelujejo pri reševanju pritožbe
predstavniki javnosti in policijskega sindikata. Iz takrat veljavnega Navodila
za reševanje pritožb (Uradni list RS, št. 103/2000) je razvidno, da je bil senat
za obravnavanje pritožb sestavljen iz treh članov, predsedoval pa mu je
generalni direktor policije oziroma direktor policijske uprave oziroma po
njunem pooblastilu drug delavec policije. Generalni direktor policije oziroma
direktor policijske uprave je imenoval tudi predstavnike javnosti in
predstavnike sindikata. Iz ustavne pritožbe ni razvidno, ali sta pritožnika to
pravno sredstvo vložila ali ne. Ker pa navedeno pravno sredstvo ni izpolnjevalo
pogojev neodvisne preiskave v smislu četrtega odstavka 15. člena Ustave v zvezi
s 13. členom EKČP, se Ustavnemu sodišču ni bilo treba opredeliti do vprašanja,
ali sta pritožnika to pravno sredstvo izčrpala.
37. Iz kazenskega spisa je sicer razvidno,
da je bila na podlagi Pravilnika o policijskih pooblastilih (Uradni list RS,
št. 51/2000 – Pravilnik) pri Policijski upravi Ljubljana dne 13. 9. 2000
ustanovljena komisija, katere naloga je bila ugotoviti okoliščine izvajanja in
poteka postopka dne 3. 4. 2000 (v zvezi z uporabo prisilnih sredstev), v
katerem je umrl C. C. Iz zapisnika navedene komisije z dne 11. 10. 2000 je
razvidno, da je bila komisija v skladu s takrat veljavno zakonodajo sestavljena
iz štirih članov, zaposlenih v policijski upravi, pritožnika pa nanjo nista
imela vpliva. 18 Glede na to tudi ta opravljena preiskava okoliščin
dogodka ni ustrezala kriterijem, ki jih je glede pravice do učinkovitega
pravnega sredstva iz 13. člena EKČP vzpostavilo ESČP.
38. Po drugem odstavku 59. člena ZUstS
lahko Ustavno sodišče v primeru, ko ugotovi, da izpodbijana odločba temelji na
protiustavnem zakonu, samo začne postopek za oceno njegove ustavnosti. Ker je
bil 28. člen ZPol naknadno spremenjen (Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona
o policiji, Uradni list RS, št. 79/03 – ZPol-B), morebitna ugotovitev neskladnosti
sporne ureditve z Ustavo pa ne bi vplivala na pravni položaj pritožnikov, se
Ustavno sodišče ni spustilo v presojo ustavnosti 28. člena ZPol, ki je veljal v
času domnevnega policijskega nasilja.
39. V skladu z določbo četrtega odstavka
15. člena Ustave v zvezi s 13. členom EKČP mora država v primerih, kot je
obravnavani, zagotoviti neodvisno preiskavo okoliščin dogodka in pritožnikoma
omogočiti učinkovit dostop do tovrstne preiskave. Država takšne preiskave ni
zagotovila. Ker je Ustavno sodišče ugotovilo, da pritožnikoma zgolj s tem, da
ni bila uvedena kazenska preiskava, niso bile kršene človekove pravice in
temeljne svoboščine (34. točka obrazložitve), izpodbijanih odločb ni
razveljavilo, temveč je izdalo ugotovitveno odločbo. Ustavnima pritožbama je ugodilo
s tem, da je odločilo, da je bila pritožnikoma kršena pravica do učinkovitega
varstva pravic iz četrtega odstavka 15. člena Ustave v zvezi s 13. členom EKČP.
C.
40. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo
na podlagi 47. v zvezi z 49. členom ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez
Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija
Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Jože
Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno. Sodnik Ribičič
in sodnica Škrk sta dala pritrdilni ločeni mnenji.
Predsednik
dr. Janez Čebulj
zanj podpredsednica
dr. Mirjam Škrk l.r.
____________________________________
1 Člen 2 EKČP (pravica do življenja): »1. Pravica
vsakogar do življenja je zavarovana z zakonom. Nikomur ne sme biti življenje
namerno odvzeto, razen ob izvršitvi sodbe, s katero je sodišče koga spoznalo za
krivega za kaznivo dejanje, za katero je z zakonom predpisana smrtna kazen.
2. Kot kršitev tega člena se ne šteje odvzem življenja, če je posledica
uporabe nujno potrebne sile:
(a) pri obrambi katerekoli osebe pred nezakonitim nasiljem,
(b) pri zakonitem odvzemu prostosti ali pri preprečitvi bega
osebi, ki ji je zakonito odvzeta prostost,
(c) pri zakonitem dejanju, ki ima namen zadušiti upor ali
vstajo.«
Člen 1 Protokola številka 6 k EKČP(odprava smrtne kazni):
»Smrtna kazen se odpravi. Nihče ne sme biti obsojen na takšno kazen ali
usmrčen.«
2 Člen 3 EKČP (prepoved mučenja): »Nikogar se ne sme
mučiti ali z njim nečloveško ali ponižujoče ravnati ali ga kaznovati.«
3 Tako ESČP v Selmouni proti Franciji, sodba z dne
28. 7. 1999, št. 25803/94, par. 97.
4 Prvi odstavek 1. člena MKPM: »Za namene te
konvencije pomeni izraz »mučenje« vsako dejanje, s katerim se osebi namerno
povzroča huda telesna ali duševna bolečina ali trpljenje z namenom, da bi se od
nje ali od druge osebe dobilo obvestilo ali priznanje ali da bi se to osebo
kaznovalo za dejanje, ki ga je storila ali je osumljena, da ga je storila ali
da bi se to osebo ali drugo osebo zastrašilo ali kaznovalo ali iz katerega koli
drugega razloga, ki temelji na diskriminaciji katerekoli vrste, kadar to
bolečino ali trpljenje povzroča ali spodbuja ali se z njim strinja uradna oseba
ali druga oseba, ki ravna po uradni dolžnosti. Ta pojem zajema bolečine ali
trpljenje, ki je neločljivo ali slučajno povezano z izvrševanjem zakonite
sankcije.«
5 Tako ESČP v Avsar proti Turčiji, sodba z dne 10.
7. 2001, št. 25657/94, par. 393.
6 B. M. Zupančič v: L. Šturm (ur.): Komentar Ustave
Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije,
Ljubljana 2002, str. 112 in 113.
7 Postopek v zvezi z zahtevo za preiskavo določa
169. člen ZKP. Ob prejemu zahteve za preiskavo presoja preiskovalni sodnik na
podlagi spisa, ki ga zahtevi priloži državni tožilec, ali je izpolnjen dokazni
standard utemeljenosti suma. Če se preiskovalni sodnik z zahtevo za preiskavo
ne strinja, zahteva, naj o tem odloči zunajobravnavni senat. Zoper odločitev
senata je dovoljena pritožba na Višje sodišče. Gre torej za posebno fazo
predkazenskega postopka, v kateri sodišče odloči, ali naj se kazenski postopek
začne ali ne.
8 Tako ESČP v Ribitsch proti Avstriji, sodba z dne
4. 12. 1995, št. 42/1994/489/571, par. 38.
9 Tako ESČP v Selmouni proti Franciji, par. 87 in v
Avsar proti Turčiji, par. 391.
10 Glej prakso ESČP npr. v Ribitsch proti Avstriji,
par. 34; v Andronicou in Constantinou proti Cipru, sodba z dne 9. 10. 1997, št.
86/1996/705/897, par. 171 (tudi odklonilno ločeno mnenje sodnika Pikisa, ki
opozarja na pomen napak pri načrtovanju akcije represivnih organov, pri izbiri
sodelujočih uradnih oseb, orožja, idr., kadar gre za akcijo, ki lahko ogrozi
zdravje in življenje posameznika) in v Salman proti Turčiji, sodba z dne 27. 6.
2000, št. 21986/93, par. 99.
11 Sodba z dne 28. 11. 2000, št. 29462/95.
12 V tej svoji odločitvi se je ESČP sklicevalo na
dve drugi odločitvi, in sicer na sodbo Ribitsch proti Avstriji, kjer je ESČP
(po natančni presoji dejstev, ugotovljenih pred domačimi sodišči v kazenskem
postopku) prav tako ugotovilo kršitev 3. člena EKČP in navedlo, da Vlada ni
podala verjetne razlage za poškodbe pritožnika in ni predložila ustreznih
dokazov, s katerimi bi lahko vzbudila dvome glede navedb pritožnika. Pri tem je
navedlo, da zgolj sklicevanje na izid kazenskega postopka, v katerem je bilo
ugotovljeno, da ni bilo zadovoljeno visokemu dokaznemu standardu, potrebnemu za
kazensko obsodbo, ne zadostuje. Druga je sodba Klaas proti Nemčiji z dne 22. 9.
1993 (št. 27/1992/372/446). V tej zadevi je med operacijo odvzema prostosti
prišlo do manj hudih poškodb in so po mnenju ESČP domača sodišča (v civilnem
postopku) zadovoljivo ugotovila dejstva potem, ko so lahko iz prve roke
zaslišala priče in ocenila njihovo verodostojnost.
13 Tako ESČP v Aksoy proti Turčiji, sodba z dne 18.
12. 1996, št. 100/1995/606/694, par. 95.
14 Tako ESČP v Kaya proti Turčiji, sodba z dne 19.
2. 1998, št. 158/1996/777/978, par. 107.
15 J. Simor in drugi (ur.): Human Rights Practice,
Sweet and Maxwell, London 2002, str. 13.009, par. 13.022.
16 Tako ESČP v Aksoy proti Turčiji, par. 99.
17 Za podoben položaj je šlo v odločbi št. Up-277/96
z dne 7. 11. 1996 (OdlUS V, 189).
18 ESČP je že v sodbi v zadevi Rehbock proti
Sloveniji ugotovilo, da preiskava, ki jo je izvedla policijska uprava, katere zaposleni
so sodelovali pri odvzemu prostosti pritožnika, ni bila ustrezna (par. 74).