Št. Up-43/04-27
Datum: 14. 9. 2006
O D L O Č B A
Ustavno sodišče je v postopku odločanja o
ustavni pritožbi dr. A. A. iz Ž. na seji dne 14. septembra 2006
o d l o č i l o:
1. Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips
464/2003 z dne 23. 10. 2003 se zavrne.
2. Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega sodišča št. II Cp
998/2002 z dne 2. 4. 2003 se zavrže.
O b r a z l o ž i t e v
A.
1. Sodišče prve stopnje je pritožniku (v
pravdnem postopku tožeči stranki) na podlagi drugega odstavka 72. člena Zakona
o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I in nasl. – ZDen) prisodilo
denarno odškodnino z zamudnimi obrestmi od dne 20. 12. 1999 dalje, višji
tožbeni zahtevek pa zavrnilo. Višje sodišče, ki je odločalo o pritožbah obeh
pravdnih strank, je zvišalo znesek denarne odškodnine, glede zakonskih zamudnih
obresti od skupne glavnice (tj. seštevka na prvi stopnji prisojene in na drugi
stopnji zvišane glavnice) pa odločilo, da tečejo šele od dne 1. 1. 2002. Zoper
zavrnilni del odločitve o obrestnem delu zahtevka (ki po njegovem izračunu
znaša 16.440.332 SIT) je pritožnik vložil revizijo, ki jo je Vrhovno sodišče
zavrglo. Odločitev temelji na stališču, da obrestni zahtevek ne izgubi narave
stranske terjatve, čeprav v postopku z revizijo ostane sporna le še odločitev o
obrestih. Vrednost stranske terjatve se za ugotovitev vrednosti spornega
predmeta po drugem odstavku 39. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list
RS, št. 26/99 in nasl. – v nadaljevanju ZPP) ne upošteva, zato je taka revizija
po presoji Vrhovnega sodišča nedovoljena.
2. Pritožnik vlaga ustavno pritožbo zoper
sklep Vrhovnega sodišča, podrejeno pa zoper sodbo Višjega sodišča. Očitek
Vrhovnemu sodišču o odstopu od sodne prakse utemeljuje s številnimi sklepi
Vrhovnega sodišča, v katerih naj bi v zvezi z vprašanjem dopustnosti revizije
glede obrestnega dela zahtevka zavzelo drugačna stališča. Kršitev načela
enakosti pred zakonom pa vidi pritožnik v primerjavi svojega položaja s
položajem tožnika, ki bi ob enakem tožbenem zahtevku z glavnico uspel le delno,
vendar tako, da bi vrednost zavrnjenega dela presegala 1.000.000 SIT, obrestni
zahtevek pa bi bil zavrnjen. Medtem ko naj sam z revizijo ne bi mogel
izpodbijati odločitve o obrestih, naj bi drugi tožnik v svoji reviziji lahko
izpodbijal tudi odločitev o obrestih, ki izvirajo iz že prisojenega dela
glavnice. Navaja, da mora biti obligacijska pravica do plačila obresti
upravičena do enakega pravnega varstva kot katerakoli druga premoženjska
pravica, in poudarja, da ZPP dopušča revizijo v vsakem premoženjskem sporu, če
je presežen vrednostni prag izpodbijanega dela sodbe. Razlaga zakona, ki
premoženjske pravice razvršča glede na pravni temelj in na tej podlagi
posamezno pravico zaradi njene domnevne »postranskosti« izvzame iz revizijskega
preskusa, po mnenju pritožnika krši načelo enakosti pred zakonom. Zatrjuje
kršitev 14. in 22. člena Ustave.
3. Ustavno sodišče je s sklepom št.
Up-43/04 z dne 4. 4. 2006 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo. Ustavna
pritožba je bila v skladu s 56. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list
RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) poslana Vrhovnemu sodišču. Vrhovno
sodišče je na trditev ustavnega pritožnika o odstopu od sodne prakse odgovorilo
in priložilo več revizijskih odločb, v katerih je v vsebinsko enakih oziroma
podobnih situacijah sprejelo enako odločitev. Posebej je opozorilo na odločbo
št. II Ips 134/2004 z dne 21. 10. 2004, v kateri je v razlogih med drugim
navedlo, da ni dovoljena revizija samo proti odločitvi o obrestih v primerih,
kadar so bile te uveljavljane poleg zahtevka za plačilo glavnice. Odgovor
Vrhovnega sodišča je bil poslan pritožniku. Pritožnik v odgovoru analizira
revizijske odločbe, ki jih je predložilo Vrhovno sodišče in poudarja, da v
svoji ustavni pritožbi poleg vprašanja odstopa od sodne prakse odpira tudi
vprašanje, ali pravno stališče, ki ga je Vrhovno sodišče sprejelo v
izpodbijanem sklepu, daje določbam ZPP pomen, ki je še skladen z ustavnim
načelom enakosti. Meni, da Vrhovno sodišče pojem »stranskega zahtevka«
interpretira v smislu nižje stopnje upravičenosti do meritorne presoje pred
revizijskim sodiščem in s tem imetnike določene premoženjske pravice na podlagi
pravnega temelja nastanka te pravice neupravičeno postavlja v slabši položaj
kot imetnike drugih premoženjskih pravic.
4. Ustavno sodišče je glede na izrecen
pritožnikov očitek o neenakem obravnavanju tožnikov ponovno pozvalo Vrhovno
sodišče, naj pojasni, kakšna sodna praksa se je izoblikovala v zvezi z
odločanjem revizijskega sodišča o obrestnem delu zahtevka. Vrhovno sodišče je
pojasnilo, da je po sprejetju načelnega pravnega mnenja z dne 25. 6. 20021
v nekaterih primerih res odločalo tudi o obrestih od že prisojenega dela
glavnice. Šlo naj bi za izjemne primere, pretežno z območja enega izmed višjih
sodišč, ki je pravno mnenje o teku zamudnih obresti od odškodninskih obveznosti
po 1. 1. 2002 verjetno napačno razumelo; pa še v teh primerih je v odločitev o
obrestih poseglo le v tistih primerih, ko je bila revizija glede glavne stvari
dovoljena. Tudi sicer naj bi bili pritožnikovi argumenti po mnenju Vrhovnega
sodišča nepopolni. Vrhovno sodišče opozarja še na tretjo možno situacijo, v
kateri je tožniku pravnomočno prisojen del glavnice z obrestmi in pravnomočno
zavrnjen del glavnice z obrestmi, pri čemer ta drugi del ne presega revizijskega
praga. Vrhovno sodišče tudi v takem primeru revizijo zavrže in ne posega v
morebiti napačno odločitev o obrestih od prisojene glavnice. Gre za tri pravne
položaje, ki so si različni v bistveni okoliščini – predmetu revizijskega
izpodbijanja, različne primere pa Vrhovno sodišče obravnava različno.
5. Pritožnik na pojasnilo Vrhovnega sodišča
odgovarja, da je primerjava njegovega primera s procesno situacijo, kjer je
poleg obresti sporen še del glavnice, ki ne presega revizijskega praga, za
odločitev v obravnavani zadevi nebistvena, saj primera terjata odgovore na
različna pravna vprašanja. Soglaša, da je različne pravne položaje treba
obravnavati različno, pri čemer poudarja pomen kriterija za presojo enakosti
oziroma različnosti pravnih položajev. Po njegovem mnenju razlikovanje na
podlagi kriterija »dovoljenosti revizije v glavni stvari« zgreši bistvo
predmetne zadeve, saj naj bi bil v tem primeru ustavno sporen prav pomen, ki ga
pojmu »glavne stvari« daje izpodbijani sklep Vrhovnega sodišča.
6. Ustavna pritožba je bila v skladu z
določbo 22. člena Ustave poslana tudi nasprotni stranki v pravdnem postopku, ki
na navedbe v ustavni pritožbi ni odgovorila.
B. – I.
7. Izpodbijana odločitev Vrhovnega sodišča
o zavrženju revizije temelji na stališču, da obrestni zahtevek, ki izvira iz
premoženjskega spora, ne izgubi narave stranske terjatve, čeprav v postopku z
revizijo ostane sporna le še odločitev o obrestih. Ker se vrednost stranske
terjatve za ugotovitev vrednosti spornega predmeta po drugem odstavku 39. člena
ZPP ne upošteva, višina obrestnega dela zahtevka ni pomembna. Šteti je treba,
da po pravilih procesnega prava ni navedbe vrednosti spornega predmeta; taka revizija
je po presoji Vrhovnega sodišča nedovoljena, ker ne izpolnjuje pogoja iz
drugega odstavka 367. člena ZPP.
8. Navedenemu stališču pritožnik očita, da
brez razumnih razlogov odstopa od uveljavljene sodne prakse. V ustavni pritožbi
podrobno analizira stališča Vrhovnega sodišča glede dovoljenosti revizijskega
izpodbijanja obrestnega dela zahtevka. Navaja številne (različne) odločitve v
primerih, ko je do postopka z revizijo ostalo sporno vprašanje obresti. V
nekaterih primerih je Vrhovno sodišče sprejelo stališče, po katerem dobijo
obresti, če v postopku z revizijo ostanejo sporne samo še te kot stranska
terjatev, značaj glavnega zahtevka v skladu z določbo 35. člena ZPP. Navaja
tudi primere, ko je Vrhovno sodišče samo izračunalo znesek spornih zamudnih obresti
in po ugotovitvi, da ta ne presega revizijskega praga, revizijo zavrglo, in
primere, ko je Vrhovno sodišče zavrglo revizijo, ker vrednost spornega
predmeta, tj. vrednost izpodbijanega obrestnega zahtevka, ni bila ustrezno
označena. Pritožnik sklepa, da bi v teh primerih Vrhovno sodišče revizijo
dopustilo, če bi bili izpolnjeni pogoji, ki jih je sicer navedlo kot razlog za
zavrženje.
9. Iz pravice do enakega varstva pravic po
22. členu Ustave med drugim izhaja, da sodišče ne sme samovoljno oziroma arbitrarno
odstopiti od uveljavljene in enotne sodne prakse. Za izkaz obstoja kršitve te
pravice mora pritožnik izkazati troje: da o nekem vprašanju že obstaja enotna
sodna praksa, da odločitev v njegovem istovrstnem primeru od te prakse odstopa
in da je ta odstop arbitraren, torej da sodišče zanj ni navedlo razumnih
pravnih argumentov. Za tak primer pa v obravnavani zadevi ne gre.
10. Vrhovno sodišče je odgovoru na navedbe
v ustavni pritožbi priložilo več odločb, ki izkazujejo drugačno sodno prakso,
kot jo zatrjuje pritožnik. Tudi pritožnik sam v vlogi z dne 8. 5. 2006, s
katero je odgovoril na navedbe Vrhovnega sodišča, ugotavlja, da se je v letih
2004 in 2005 izoblikovala nova sodna praksa, ki temelji na enakem stališču kot
izpodbijani sklep, da obresti ne izgubijo narave stranskega zahtevka, četudi so
v postopku z revizijo sporne le še te; le če so bile obresti temeljni in edini
razlog za začetek pravde, štejejo kot glavni zahtevek. Vendar pritožnik hkrati
meni, da te odločbe niso odločilnega pomena za presojo predmetne zadeve, saj so
bile nekatere sprejete tudi več kot dve leti po vložitvi njegove revizije. V
tem delu mu Ustavno sodišče ne pritrjuje, saj je za odločitev pomembna sodna
praksa, ki velja v času odločanja, in ne sodna praksa, ki je veljala v času
vložitve pravnega sredstva. Za presojo izpodbijanega sklepa tudi ne more biti
pomemben očitek, da sodišče v času, ko je odstopilo od tedaj uveljavljene sodne
prakse glede vprašanja dopustnosti revizije, odstopa od nje ni razumno
obrazložilo. Ustavno sodišče lahko v okviru tega očitka ugotovi le, da je bila
izpodbijana odločitev sprejeta v skladu z ustaljeno sodno prakso, v pravilnost
same sodne prakse pa se v postopku z ustavno pritožbo ne more spuščati. Zato je
Ustavno sodišče očitek o odstopu od sodne prakse Ustave zavrnilo.
11. Razlagi drugega odstavka 39. člena ZPP,
po kateri stranska terjatev v vsakem primeru ostane stranska, pritožnik očita
tudi različno obravnavanje revidentov in s tem kršitev pravice do enakosti pred
zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave). Svoj pravni položaj primerja s
položajem revidenta, ki skupaj z odločitvijo o zavrnitvi dela glavnice (ki
presega revizijski prag) izpodbija tudi odločitev o obrestih. Ustavno sodišče
je zato moralo odgovoriti na vprašanje, ali je bila pritožniku zato, ker je
Vrhovno sodišče v nekaterih takih primerih odločalo tudi o obrestih od že
prisojenega in v revizijskem postopku nespornega dela glavnice, kršena navedena
ustavna pravica.
12. Ena izmed nalog Vrhovnega sodišča je
tudi skrb za enotno sodno prakso (109. člen Zakona o sodiščih, Uradni list RS,
št. 19/94 in nasl. – v nadaljevanju ZS). Načelna pravna mnenja so eden izmed
instrumentov za zagotovitev tega cilja (110. člen ZS). Glede na to Ustavno
sodišče ocenjuje, da je Vrhovno sodišče v omenjenih izjemnih primerih, ko je
odločalo tudi o obrestnem delu zahtevka od že pravnomočno prisojenega dela
glavnice in odločitev o obrestnem delu zahtevka uskladilo z načelnim pravnim
mnenjem, imelo razumen razlog za različno obravnavanje po vsebini sicer enakih
položajev. Pravica do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena
Ustave, ki terja tudi enakost pri uporabi prava, namreč ni prizadeta, če je
podan stvaren razlog za neenako obravnavanje oziroma drugače: pravica do
enakega obravnavanja je kršena, če za razlikovanje ni stvarnega in razumnega
upravičenja.2 Ustavno sodišče je zato zavrnilo tudi očitek o kršitvi
načela enakosti pred zakonom.
13. Ker ustavna pritožba zoper sklep
Vrhovnega sodišča ni utemeljena, jo je Ustavno sodišče zavrnilo (1. točka
izreka).
B. – II.
14. Pritožnik z ustavno pritožbo izpodbija
tudi sodbo Višjega sodišča, navedeno v izreku.
15. Po prvem odstavku 52. člena ZUstS se
ustavna pritožba vloži v 60 dneh od vročitve posamičnega akta, zoper katerega
je mogoča ustavna pritožba. Rok za vložitev ustavne pritožbe zoper sobo Višjega
sodišča je pričel teči z vročitvijo te odločbe pritožniku, saj vložitev
nedopustnega pravnega sredstva ne varuje roka za vložitev ustavne pritožbe. Kot
je razvidno iz zaznamka na izpodbijani sodbi, je bila pritožniku vročena dne
23. 4. 2003, ne glede na to pa najkasneje do dneva izdaje sklepa Vrhovnega
sodišča, torej do 23. 10. 2003. Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega sodišča,
vložena dne 16. 1. 2004, je torej očitno prepozna. Zato jo je Ustavno sodišče
zavrglo (2. točka izreka).
C.
16. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo
na podlagi prvega odstavka 59. člena in prve alineje prvega odstavka 55. člena
Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – ZUstS) v sestavi:
predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze
Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr.
Mirjam Škrk, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Odločbo je sprejelo
soglasno.
Predsednik
dr. Janez Čebulj l.r.
____________________________
1 Objavljeno v: Pravna mnenja št. 1/02, str. 11.
2 Šturm L. v: Komentar Ustave Republike Slovenije,
Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana, 2002, str.
184.