Številka: Up-1458/06-17
Datum: 19. 10. 2006
O D L O Č B A
Ustavno sodišče je v postopku odločanja o
ustavni pritožbi A. A., B. B., C. C. in Č. Č., vseh iz Ž. Ž., ki jih zastopa
mag. D. D. iz Z. Z., ter E. E., F. F., G. G. in H. H., ki jih po pooblastilu njihovih
zakonitih zastopnikov A. in B. B. zastopa mag. D. D. iz Z. Z., na seji 19.
oktobra 2006
o d l o č i l o:
Sodba Vrhovnega sodišča št. I Up 981/2006 z dne 20. 7. 2006 in
sodba Upravnega sodišča št. U 1082/2006 z dne 10. 5. 2006 se razveljavita in se
zadeva vrne Upravnemu sodišču v novo odločanje.
O b r a z l o ž i t e v
A.
1. Ministrstvo za notranje zadeve (v
nadaljevanju MNZ) je na podlagi druge alineje drugega odstavka 35. člena Zakona
o azilu (Uradni list RS, št. 61/99 in nasl. – v nadaljevanju ZAzil) z
izpodbijano odločbo kot očitno neutemeljene zavrnilo prošnje pritožnikov za
priznanje azila v Republiki Sloveniji in odločilo, da morajo v roku 24 ur od
pravnomočno končanega azilnega postopka zapustiti Republiko Slovenijo. V
odločbi je ugotovilo, da je iz izjav prosilcev, podanih ob vložitvi prošenj za
azil, očitno, da jim v matični državi ne grozi preganjanje.
2. Upravno sodišče je s sodbo št. U 16/2006
z dne 10. 2. 2006 tožbi pritožnikov ugodilo in zadevo vrnilo MNZ v ponoven
postopek. MNZ se je zoper navedeno odločitev pritožilo, Vrhovno sodišče je s
sklepom št. I Up 467/2006 z dne 21. 4. 2006 ugodilo pritožbi MNZ, navedeno
sodbo Upravnega sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo v novo odločanje sodišču
prve stopnje. V ponovljenem postopku je Upravno sodišče z izpodbijano sodbo
tožbo pritožnikov zavrnilo. Pritožniki so vložili pritožbo na Vrhovno sodišče.
To je z izpodbijano sodbo njihovo pritožbo zavrnilo in potrdilo odločitev
Upravnega sodišča.
3. Pritožniki v ustavni pritožbi navajajo,
da je Upravno sodišče najprej ugodilo njihovi tožbi, nato pa, po razveljavitvi
svoje sodbe, v ponovljenem postopku z izpodbijano sodbo ni sledilo napotkom iz
prejšnje sodbe1 Vrhovnega sodišča, po katerih “bi se moralo spustiti
v presojo tožbenih ugovorov o tem, ali obstajajo razlogi za uporabo druge
alineje drugega odstavka 35. člena Zazil ali ne”, ampak je brez vsebinske
presoje konkretnih in natančnih tožbenih ugovorov zgolj deklariralo, da je
odločba MNZ pravilna in zakonita “glede na izraženo pravno mnenje Vrhovnega
sodišča”. Navedeno naj bi pritožniki uveljavljali v pritožbenem postopku. Po
zatrjevanjih pritožnikov Vrhovno sodišče v izpodbijani sodbi do spornih
vprašanj, glede katerih je bilo zahtevano sodno varstvo, ni zavzelo nikakršnega
(argumentiranega) stališča, ampak se je omejilo na neobrazloženo golo
zatrjevanje, da sta oba izpodbijana akta (odločba MNZ in sodba Upravnega
sodišča) pravilna in zakonita. Táko sojenje s takšno argumentacijo naj bi
pomenilo hudo in očitno kršitev procesnih ustavnih pravic pritožnikov iz 22. in
23. člena Ustave. Zatrjujejo tudi kršitve materialnopravnih ustavnih pravic do
življenja, svobode, varnosti in človeškega dostojanstva, ki naj bi jih upravni
organ in sodišči storili s popolnoma zgrešeno uporabo materialnega azilnega prava
(neodločitev o tem tožbenem argumentu naj bi bila hkrati še dodatna kršitev
pravic iz 22. in 23. člena Ustave). Zatrjujejo, da v njihovem primeru nikakor
ni očitno, da jim doma ne grozi preganjanje, nasprotno, to naj bi bilo skrajno
sporno, zato naj bi bilo tudi odločanje v pospešenem postopku nedopustno. Po
trditvah pritožnikov temelji kompletno upravno in sodno odločanje v azilnih
zadevah v Sloveniji na povsem zgrešeno oblikovanem pravnem standardu
preganjanja, katerega bistven element je naravnost absurdni kriterij “nenehnega
trpinčenja oziroma mučenja”. V ustavni pritožbi navedene trditve obširno
utemeljujejo. Po mnenju pritožnikov zavračanje podelitve azila z zgrešeno
uporabo materialnega azilnega prava ni samo kršitev zgoraj navedenih ustavnih
pravic, ampak tudi kršitev pravice do azila po Ženevski konvenciji,2
torej konvencijske pravice, katere kršitve naj bi v okviru varstva osebnostnih
pravic iz 35. člena Ustave uživale tudi ustavnosodno varstvo z ustavno
pritožbo.
4. Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št.
Up-1458/06 z dne 4. 9. 2006 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo in do končne
odločitve Ustavnega sodišča zadržal izvršitev izpodbijane odločbe MNZ. V skladu
z določbo 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v
nadaljevanju ZUstS) je bila ustavna pritožba vročena Vrhovnemu sodišču in MNZ.
Vrhovno sodišče nanjo ni odgovorilo. Svoje stališče o navedbah v ustavni
pritožbi je poslalo MNZ, ki je očitke pritožnikov zavrnilo. Na stališče MNZ so
se pritožniki odzvali. V odgovoru so nasprotovali trditvam MNZ v zvezi z
oblikovanjem vsebine pravnega standarda preganjanja.
5. Ustavno sodišče je vpogledalo v spis
MNZ, voden v zadevi, v kateri so bili izdani izpodbijani akti.
B.
6. Sestavni del pravice do enakega varstva
pravic iz 22. člena Ustave, ki je izraz pravice do enakosti pred zakonom iz
drugega odstavka 14. člena Ustave v postopkih pred sodišči in drugimi organi,
je pravica stranke, da se v kontradiktornem postopku izjavi glede okoliščin,
pomembnih za odločitev, ter poda svoja pravna naziranja. Obveznost sodišča, ki
logično izhaja iz te pravice stranke, je, da se z navedbami strank seznani,
prouči njihovo dopustnost in pravno relevantnost ter se do njih, če so dopustne
in za odločitev pomembne, v obrazložitvi svoje odločbe opredeli. Ni sicer
nujno, da je odgovor na navedbe stranke vedno izrecen, saj je v določenih
primerih tudi iz drugih navedb v obrazložitvi razvidno, da se je sodišče
seznanilo z argumenti stranke in da jih je obravnavalo. Vendar pa je za
zagotovitev ustavne pravice do poštenega sojenja kot tudi za zagotovitev
zaupanja v sodstvo velikega pomena, da stranka, tudi če njenemu zahtevku ali
pravnemu sredstvu ni ugodeno, lahko spozna, da se je sodišče z njenimi
argumenti seznanilo in jih obravnavalo, in da ne ostane v dvomu, ali jih
sodišče morda ni enostavno prezrlo. Sodišče se ni dolžno opredeliti le do
očitno neutemeljenih ali nerelevantnih navedb stranke.
7. V obravnavanem primeru je bila
pritožnikom prošnja za azil zavrnjena v t. i. pospešenem postopku, po katerem pristojni
organ odloča, če ugotovi katerega od razlogov, izrecno določenih v zakonu.3
V takem primeru pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot
očitno neutemeljeno zavrne, ne da bi v postopku ugotavljal, ali prosilec za
azil izpolnjuje pogoje za pridobitev azila v Republiki Sloveniji. Pritožnikom
so bile prošnje za azil zavrnjene, ker je MNZ ugotovilo, da je iz njihovih
izjav, podanih ob vložitvi prošenj za azil, očitno, da jim v izvorni državi ne
grozi preganjanje (druga alineja drugega odstavka 35. člena Zazil). V
obrazložitvi odločbe je navedlo, da so pritožniki navajali zgolj verbalna
nadlegovanja, grožnje in žaljivke ter na splošno omenjali težak položaj Romov
na Kosovu, česar pa ni mogoče šteti za preganjanje.
8. Pritožniki so v tožbi zatrjevali, da MNZ
ni korektno povzelo njihovih navedb. Zatrjevali so, da so bile njihove izjave
bistveno drugačne od povzetka v odločbi MNZ (da niso zatrjevali, da so bili v
matični državi le verbalno preganjani) in da v njihovem primeru nikakor ni očitno,
da jim ne grozi preganjanje, zato po njihovem mnenju tudi niso bili podani
pogoji za odločanje v pospešenem postopku. Zatrjevali so, da gre v njihovem
primeru za diskriminacijo, ki že pomeni preganjanje. Ocena MNZ, da niso na
verodostojen način pojasnili in navedli vseh dejstev in okoliščin, ki
utemeljujejo njihove prošnje, pa naj bi bila prazna in neargumentirana.
9. Upravno sodišče je s sodbo št. U 16/2006
z dne 10. 2. 2006 tožbi pritožnikov ugodilo in zadevo vrnilo MNZ v ponoven
postopek.4 Vrhovno sodišče je s sklepom št. I Up 467/2006 z dne 21.
4. 2006 ugodilo pritožbi MNZ, navedeno sodbo Upravnega sodišča je razveljavilo
in zadevo vrnilo v novo odločanje sodišču prve stopnje. Glede na podatke in
listine v upravnih spisih se Vrhovno sodišče ni strinjalo s sklepanjem
Upravnega sodišča, da je MNZ odločilo preuranjeno in da je izdalo odločbo, ki
ni v skladu z 8. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS,
št. 80/99 in nasl. –ZUP). V sklepu je sprejelo stališče, da prvostopenjsko
sodišče ne bi smelo očitati MNZ kršitev določb azilnega postopka, ampak bi se
moralo spustiti v presojo tožbenih ugovorov o tem, ali obstajajo razlogi za
uporabo druge alineje drugega odstavka 35. člena ZAzil ali ne.
10. V ponovljenem postopku je Upravno
sodišče z izpodbijano sodbo tožbo pritožnikov zavrnilo. V obrazložitvi
izpodbijane sodbe je Upravno sodišče navedlo, da je glede na izraženo pravno
mnenje Vrhovnega sodišča izpodbijana odločba MNZ pravilna in zakonita. Navedlo
je, da je MNZ pravilno ugotovilo, da je iz izjav pritožnikov, podanih ob
vložitvi prošenj, očitno, da jim v matični državi ne grozi preganjanje. Navedlo
je, da je MNZ pravilno ugotovilo, da so pritožniki navajali zgolj verbalna
nadlegovanja, grožnje in žaljivke ter na splošno omenjali težak položaj Romov
na Kosovu, česar pa ni mogoče šteti za preganjanje. Tožbeni ugovor pritožnikov,
da MNZ v konkretnem primeru ne bi smelo odločiti v pospešenem postopku, je
zavrnilo z utemeljitvijo, da zakon takšno odločanje predvideva v primeru, če
MNZ na podlagi prošnje za azil lahko ugotovi, da je iz izjav prosilca očitno,
da jim v matični državi ne grozi preganjanje, navedeni pogoj pa je po presoji
sodišča v obravnavanem primeru podan.
11. Obrazložena sodna odločba je bistveni
del poštenega postopka. Z njo je sodišče dolžno na konkreten način in z
zadostno jasnostjo opredeliti razloge, na podlagi katerih je sprejelo svojo
odločitev. Upravno sodišče je v izpodbijani sodbi tožbene ugovore zavrnilo kot
neutemeljene, ne da bi obrazložilo, v čem in zakaj so neutemeljeni. Glede na
to, da je MNZ prošnje pritožnikov za azil zavrnilo kot očitno neutemeljene na
podlagi njihovih izjav, podanih ob vložitvi prošnje, ni mogoče reči, da navedbe
pritožnikov v tožbi (da niso zatrjevali, da so bili le verbalno preganjani,
ampak da so na konkreten način opisovali, kaj se jim je dogajalo po vrnitvi v
Peć, navedeni dogodki pa naj bi izkazovali diskriminacijo, ki pomeni
preganjanje …) za odločitev niso relevantne in da sodišču nanje ni bilo treba
odgovoriti. Če bi bile okoliščine, ki naj bi jih navajali pritožniki takšne
narave, da bi lahko pomenile preganjanje, bi moralo namreč MNZ prošnje
pritožnikov za azil obravnavati v rednem postopku, kjer upravni organ ne odloča
samo na podlagi prošnje za azil, temveč izvaja tudi druge dokaze. Pri tem ni
nepomembno, da je treba zaradi narave azilnega postopka in morebitnih posledic
za prosilca za azil v primeru zavrnitve njegove prošnje pri ugotavljanju
dejanskega stanja tudi v pospešenem postopku spoštovati načelo, da se v primeru
dvoma odloči v korist prosilca. Upravno sodišče bi moralo pojasniti, zakaj so
po njegovi presoji kljub tožbenim ugovorom izpolnjeni pogoji za odločanje v
pospešenem postopku.
12. Upravno sodišče se v izpodbijani sodbi
ni vsebinsko opredelilo do tožbenih navedb, ki bi bile lahko relevantne za
odločitev o pravilnosti izpodbijane odločbe MNZ, ampak je zgolj ugotovilo, da
je bila odločitev MNZ pravilna in zakonita, sklicujoč se pri tem na pravno
mnenje Vrhovnega sodišča. Vendar pa v obravnavanem primeru to samo po sebi še
ne bi pomenilo kršitve 22. člena Ustave, ki zahteva, da sodišče vsebinsko
odgovori na relevantne tožbene navedbe, če bi bil ta odgovor vsebovan v sklepu
Vrhovnega sodišča št. I Up 467/2006 z dne 21. 4. 2006, na katerega se je
sklicevalo. Ker pa se tudi Vrhovno sodišče v sklepu, s katerim je razveljavilo
prvo sodbo Upravnega sodišča, ni opredelilo do relevantnih tožbenih navedb
(ampak je zgolj navedlo, da "očitano ravnanje tožene stranke ne izhaja iz
podatkov in listin v upravnih spisih"), je treba ugotoviti, da je bila s
pomanjkljivo obrazloženo sodbo Upravnega sodišča kršena pravica pritožnikov do
enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.
13. Pritožniki so v pritožbi na Vrhovno
sodišče zatrjevali, da Upravno sodišče v izpodbijani sodbi ni presodilo
tožbenih navedb in da je tožbene ugovore zavrnilo kot neutemeljene, ne da bi
sploh poskušalo obrazložiti, v čem in zakaj so neutemeljeni. Ker Vrhovno
sodišče ni štelo, da je obrazložitev Upravnega sodišča pomanjkljiva, temveč je
zavzelo stališče, da se je prvostopenjsko sodišče opredelilo do navedb,
bistvenih za odločitev, je tudi Vrhovno sodišče kršilo 22. člen Ustave.
14. Ker je bilo z izpodbijanima sodbama
kršeno ustavno jamstvo o enakem varstvu pravic iz 22. člena Ustave, je Ustavno
sodišče sodbi Vrhovnega in Upravnega sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo
Upravnemu sodišču v novo odločanje. Ker je Ustavno sodišče izpodbijani sodbi
razveljavilo že iz tega razloga, se ni spuščalo v presojo drugih zatrjevanih
kršitev.
C.
15. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo
na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS in prve alineje drugega odstavka 46.
člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.)
v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer,
Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril
Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Odločbo je
sprejelo soglasno.
Predsednik
dr. Janez Čebulj l.r.
_____________________________
1 Pravilno sklepa.
2 Konvencija o statusu beguncev in Protokol o
statusu begun-cev (Uradni list RS, št. 35/92, MP, št. 9/92, Uradni list FLRJ,
MP, št. 7/60 in 17/67 – Ženevska konvencija).
3 Drugi odstavek 35. člena ZAzil določa:
"Pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno
neutemeljeno zavrne, če:
– prošnja temelji na namernem zavajanju ali če se postopek
zlorablja;
– je prosilec za azil prišel izključno iz ekonomskih razlogov
ali je iz njegove prošnje očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi
preganjanje;
– je bil prosilcu za azil vstop v Republiko Slovenijo že
zavrnjen, pa se razlogi za zavrnitev vstopa niso spremenili;
– prosilec lahko poišče zaščito v delu svoje izvorne države,
kjer razmere ustrezajo kriterijem iz desete alineje 2. člena tega zakona;
– prosilec za azil prihaja iz varne izvorne države."
4 Sprejelo je stališče, po katerem se MNZ ni
opredelilo do vseh tožbenih navedb ter je neargumentirano sklenilo, da izjave
pritožnikov niso verodostojne, in pri tem ni pojasnilo, zakaj jim ne verjame,
da so bili v matični državi preganjani in da so bili iz tega razloga prisiljeni
zapustiti državo.