Odločba o razveljavitvi sklepa Višjega sodišča v Ljubljani

Up-16/06

2. 10. 2006   

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 2. oktobra 2006

sklenilo:

1. Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. III Cp 3167/2005 z dne 7. 9. 2005 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani št. In 2004/00271 z dne 11. 4. 2005 se sprejme v obravnavo.

2. Do končne odločitve Ustavnega sodišča se zadrži izvršitev sklepov iz 1. točke izreka.

Obrazložitev

1. V pravdnem postopku je sodišče pritožniku (tedaj tožencu) naložilo, da izprazni poslovni prostor ter ga izpraznjenega stvari in oseb izroči tožeči stranki. V izvršilnem postopku, ki se je začel na podlagi odločitve sodišča v pravdnem postopku, je sodišče prve stopnje pritožnikov (tedaj dolžnikov) ugovor zoper sklep o izvršbi zavrnilo kot neutemeljen. Višje sodišče je njegovo pritožbo zavrnilo z utemeljitvijo, da je izvršilni naslov postal izvršljiv, ker je bila odločba pritožbenega sodišča vročena obema strankama 11. 12. 2003 in je ob vložitvi predloga za izvršbo potekel tudi 30-dnevni paricijski rok za izpolnitev obveznosti.

2. Iz ustavne pritožbe izhaja, da pritožnik nasprotuje tako odločitvi sodišča, izdani v pravdnem postopku (sodbi Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 1594/2002 z dne 20. 11. 2003 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani št. III P 470/96 z dne 24. 4. 2002), kot tudi odločitvi sodišča, izdani v izvršilnem postopku (sklepu Višjega sodišča v Ljubljani št. III Cp 3167/2005 z dne 7. 9. 2005 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani št. In 2004/00271 z dne 11. 4. 2005). V njej podrobno opisuje potek različnih pravnih postopkov in kršitve, storjene v njih. V pravdnem postopku zaradi izpraznitve in izročitve poslovnega prostora naj ne bi bil vabljen na obravnave, sodba Višjega sodišča v tej zadevi pa naj mu sploh ne bi bila vročena. V zvezi z izpodbijanima sklepoma v izvršilnem postopku pritožnik sodiščema prve in druge stopnje očita, da temeljita na neizvršljivi sodbi ter se sklicujeta na sklep o izvršbi z dne 7. 5. 2002, ki po pritožnikovem mnenju ne obstaja. Zatrjuje kršitev 14., 22., 23. in 25. člena Ustave.

3. Senat Ustavnega sodišča je ustavno pritožbo zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. III Cp 3167/2005 z dne 7. 9. 2005 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani št. In 2004/00271 z dne 11. 4. 2005 sprejel v obravnavo (1. točka izreka). O njeni utemeljenosti bo odločalo Ustavno sodišče, ki bo presodilo, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene pritožnikove človekove pravice oziroma temeljne svoboščine.

4. Na podlagi 58. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) lahko v primeru, če je ustavna pritožba sprejeta, senat ali Ustavno sodišče na nejavni seji zadrži izvršitev posamičnega akta, ki se z ustavno pritožbo izpodbija, če bi z izvršitvijo lahko nastale težko popravljive škodljive posledice. Ustavno sodišče ocenjuje, da bi izvrševanje izpodbijane sodne odločbe lahko pomenilo nastanek težko popravljivih škodljivih posledic za pritožnika. Pritožnik je bil obveščen, da bo dne 4. 10. 2006 opravljena deložacija spornega poslovnega prostora. To pomeni, da bi do deložacije prišlo še preden bi Ustavno sodišče odločilo o njegovi ustavni pritožbi in s tem o morebitni kršitvi ustavnih pravic. Z izvršitvijo izpodbijane odločbe bi zato lahko pritožniku nastale nepopravljive posledice. Začasno zadržanje izpodbijanih sklepov pa pomeni le, da bo poslovni prostor v primeru morebitnega neuspeha z ustavno pritožbo izpraznjen in izročen kasneje. Zato je Ustavno sodišče izvrševanje izpodbijanih sklepov zadržalo (2. točka izreka). To pomeni, da do dokončne odločitve Ustavnega sodišča ni dovoljeno nadaljevati izvršbe z deložacijo poslovnega prostora.

5. O preizkusu ustavne pritožbe zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 1594/2002 z dne 20. 11. 2003 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani št. III P 470/96 z dne 24. 4. 2002 senat Ustavnega sodišča še ni odločil.

6. Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prvega odstavka 54. člena in 58. člena ZUstS ter prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana mag. Marija Krisper Kramberger in Jože Tratnik.

Predsednica senata

dr. Dragica Wedam Lukić

Up-16/06-26

7. 12. 2006

ODLOČBA

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž. na seji 7. decembra 2006

odločilo:

1. Sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. III Cp 3167/2005 z dne 7. 9. 2005 se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo odločanje.

2. Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. št. I Cp 1594/2002 z dne 20. 11. 2003 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani št. III P 470/96 z dne 24. 4. 2002 se ne sprejme.

Obrazložitev

A.

1. V pravdnem postopku je sodišče pritožniku (tedaj tožencu) naložilo, naj izprazni poslovni prostor ter ga izpraznjenega stvari in oseb izroči tožeči stranki. V izvršilnem postopku, ki se je začel na podlagi odločitve sodišča v pravdnem postopku, je sodišče prve stopnje pritožnikov (tedaj dolžnikov) ugovor zoper sklep o izvršbi zavrnilo kot neutemeljen. Višje sodišče je njegovo pritožbo zavrnilo. Sodišči sta svojo odločitev utemeljili na stališču, da je izvršilni naslov postal izvršljiv, ker je bila odločba pritožbenega sodišča vročena obema strankama 11. 12. 2003 in je ob vložitvi predloga za izvršbo potekel tudi 30-dnevni paricijski rok za izpolnitev obveznosti.

2. Iz ustavne pritožbe izhaja, da pritožnik nasprotuje tako odločitvi sodišča, izdani v pravdnem postopku (sodbi Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 1594/2002 z dne 20. 11. 2003 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani št. III P 470/96 z dne 24. 4. 2002), kot tudi odločitvi sodišča, izdani v izvršilnem postopku (sklepu Višjega sodišča v Ljubljani št. III Cp 3167/2005 z dne 7. 9. 2005 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani št. In 2004/00271 z dne 11. 4. 2005). V njej podrobno opisuje potek različnih pravnih postopkov in kršitve, ki naj bi bile storjene v njih. V pravdnem postopku zaradi izpraznitve in izročitve poslovnega prostora naj ne bi bil vabljen na obravnave, prvostopenjska sodba naj bi bila pristranska in neetična, sodišče pa naj bi razsodilo o zadevi brez njegove vednosti. Sodba Višjega sodišča v tej zadevi naj mu sploh ne bi bila vročena. Pritožnik trdi, da izpodbijana sklepa v izvršilnem postopku zato temeljita na neizvršljivi sodbi, Višje sodišče pa ni odgovorilo na njegove navedbe o nevročitvi sodbe. Sodišči naj bi se sklicevali na sklep o izvršbi z dne 7. 5. 2002, ki po pritožnikovem mnenju ne obstaja. Zatrjuje kršitev 14., 22., 23. in 25. člena Ustave.

3. Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-16/06 z dne 2. 10. 2006 ustavno pritožbo zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. III Cp 3167/2005 z dne 7. 9. 2005 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani št. In 2004/00271 z dne 11. 4. 2005 sprejel v obravnavo in do konca odločitve zadržal izvrševanje izpodbijanih sodnih odločb. V skladu s 56. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče ustavno pritožbo poslalo Višjemu sodišču v Ljubljani, v skladu z 22. členom Ustave pa upnici v izvršilnem postopku. Višje sodišče na ustavno pritožbo ni odgovorilo. Upnica je v svojem odgovoru navedla, da je ustavna pritožba zoper sodbi, izdani v pravdnem postopku, prepozna. Meni, da je ustavna pritožba zoper sklepa, izdana v izvršilnem postopku, neutemeljena, kršene pa so njene pravice, saj ji zaradi nemožnosti uporabe lastne nepremičnine in neplačevanja najemnine za poslovni prostor nastaja škoda. Sodišču v izvršilnem postopku naj ne bi bilo mogoče očitati nepravilnosti, pritožnik pa naj bi s svojim ravnanjem, zlasti neprevzemanjem pošte, skušal izigravati predpise. Pritožnik je na navedbe upnice odgovoril, v svoji obširni vlogi pa večinoma ponavlja navedbe iz ustavne pritožbe ter opisuje potek raznih sodnih postopkov.

B. – I.

4. Pritožnik s tem, ko sodiščema v izvršilnem postopku očita, da nista odgovorili na njegove navedbe o nevročitvi sodbe Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 1594/2002 z dne 20. 11. 2003, smiselno zatrjuje kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Sestavni del navedene pravice, ki je izraz pravice do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave v postopkih pred sodišči in pred drugimi organi, je pravica stranke, da se o okoliščinah, pomembnih za odločitev, v kontradiktornem postopku izjavi, obveznost sodišča pri tem pa je, da se z navedbami strank seznani in, če so dopustne ter za odločitev pravno relevantne, do njih opredeli. Za zagotovitev ustavne pravice do poštenega sojenja kot tudi za zagotovitev zaupanja v sodstvo je namreč velikega pomena, da stranka, tudi če njenemu zahtevku ali pravnemu sredstvu ni ugodeno, lahko spozna, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo, in da ne ostane v dvomu, ali jih sodišče morda ni enostavno prezrlo.

5. V obravnavanem primeru je pritožnik že v ugovoru zoper sklep o izvršbi z dne 22. 4. 2004 navajal, da sodbe Višjega sodišča ni prejel. Očitek je nato ponovil še v pritožbi, vendar je Višje sodišče v obrazložitvi sklepa, s katerim je pritožbo zavrnilo, le pritrdilo stališču sodišča prve stopnje, da je "dokazno podprta ugotovitev, da je bila tako upniku kot dolžniku odločba pritožbenega sodišča vročena 11. 12. 2003", pri čemer tudi iz sklepa Okrajnega sodišča ni razvidno, na podlagi katerega dokaza je bila odločitev pritožniku pravilno vročena takrat, kot trdita sodišči.

6. V skladu z 19. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 51/98 in nasl. – ZIZ) postane sodna odločba izvršljiva, če je postala pravnomočna in če je pretekel rok za prostovoljno izpolnitev dolžnikove obveznosti. Rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti začne teči naslednji dan od dneva, ko je bila dolžniku odločba vročena. Po drugem odstavku 320. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99in nasl. – ZPP) ima nasproti strankam sodba učinek šele od dneva, ko jima je vročena. Iz navedenega izhaja, da je pritožnikova pritožbena navedba o tem, da ni prejel citirane sodbe Višjega sodišča, za odločitev sodišč relevantna, saj je od vročitve drugostopenjske odločbe sodišča odvisna izvršljivost sodne odločbe – izvršilnega naslova v obravnavanem izvršilnem postopku. Višje sodišče bi se zato moralo do nje opredeliti. Ker tega ni storilo, je s tem kršilo pritožnikovo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Ustavno sodišče je zato sklep Višjega sodišča v Ljubljani razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo odločanje (1. točka izreka). Ko bo sodišče v ponovljenem postopku ponovno odločalo o pritožbi, bo moralo odgovoriti na pritožbeno navedbo pritožnika o nevročitvi sodbe in pojasniti, na katerih dokazih utemeljuje svojo ugotovitev.

7. Ker je Ustavno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo že zaradi kršitve pravice iz 22. člena Ustave, mu očitkov o kršitvah drugih ustavnih pravic v zvezi z navedenim sklepom ni bilo treba presojati.

B. – II.

8. Ustavne pritožbe zoper sodbi v pravdnem postopku pa Ustavno sodišče ni sprejelo v obravnavo (2. točka izreka), ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik. Očitek o kršitvi pravice do sodnega varstva (prvi odstavek 23. člena Ustave) zaradi pristranskosti prvostopenjskega sodišča je pavšalen, zato ga Ustavno sodišče ni moglo preizkusiti. Očitek, da pritožnik ni bil vabljen na naroke za glavno obravnavo, zaradi česar naj bi mu bila kršena pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), pa je neutemeljen. Pritožnik je v pravdnem postopku imel pooblaščenko, skladno z določbami ZPP pa se vabila na naroke za glavno obravnavo vročajo le pooblaščencu. Iz ustavne pritožbe izhaja, da je pooblaščenka bila vabljena na naroke za glavno obravnavo.

9. Pri presojanju ustavne pritožbe zoper sodbi, izdani v pravdnem postopku, se Ustavno sodišče zaradi ugotovitev iz točke B. – I. ni spuščalo v vprašanje njene pravočasnosti.

C.

10. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena in prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS ter prve alineje drugega odstavka Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Odločbo je sprejelo s šestimi glasovi proti dvema. Proti sta glasovali sodnici Krisper Kramberger in Škrk. Sodnica Krisper Kramberger je dala odklonilno ločeno mnenje.

Predsednik

dr. Janez Čebulj

Up-16/06

27. 12. 2006

Odklonilno ločeno mnenje sodnice mag. Krisper Kramberger

1. V obravnavani zadevi sem glasovala proti odločitvi večine zato, ker menim, da je Ustavno sodišče pri presoji kršitve pravice iz 22. člena Ustave ukrepalo po uradni dolžnosti, kar ne sodi v njegovo pristojnost.

2. Ustavno sodišče je presojalo ustavno pritožbo zoper odločitev izvršilnega sodišča. Ugotovilo je, da se Višje sodišče do trditve pritožnika, da sodbe, ki naj bi bila izvršilni naslov, ni prejel, ni opredelilo. Ker je ta trditev za odločitev pomembna, saj je od vročitve drugostopenjske odločbe odvisna izvršljivost sodne odločbe, je Ustavno sodišče sklep sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo odločanje.

3. Menim, da sta se sodišči v izvršilnem postopku opredelili do pritožnikove trditve. Sodišče prve stopnje je med drugim v sklepu zapisalo: "Ker je izvršilni naslov izdalo sodišče, ki je dovolilo izvršbo, je to sodišče na podlagi prvega odstavka 42. člena ZIZ opravilo poizvedbe o tem, kdaj je bila odločba druge stopnje vročena strankama. Tako upniku kot dolžniku je bila odločba druge stopnje vročena 11. 12. 2003^[1], tako da je mogoče ugotoviti, da je bila glede na v sodbi sodišča prve stopnje določen tridesetdnevni paricijski rok za izpolnitev obveznosti, na dan vložitve predloga za izvršbo, to je 10. 2. 2004, tudi izvršljiva".

4. Sodišče druge stopnje je na ponovljeni ugovor pritožnika odgovorilo naslednje: "Dokazno podprta je namreč ugotovitev, da je bila tako upniku kot dolžniku odločba pritožbenega sodišča vročena 11. 12. 2003, ob vložitvi predloga pa je tudi potekal tridesetdnevni paricijski rok za izpolnitev obveznosti. Vso potrebno dokazno oporo pa ima končno tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da dolžnik v ugovoru ni navedel oziroma izkazal dejstva, ki bi kakorkoli preprečevala izvršbo, kar pomeni, da je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi dolžnikovega  ugovora pravilna v dejanskem in pravnem pogledu".

5. V ustavni pritožbi je pritožnik vztrajal pri trditvi, da sodbe Višjega sodišča - izvršilnega naslova ni prejel. V ustavni pritožbi pritožnik obširno opisuje pravdni postopek, ki je potekal pred izvršilnim postopkom, kakor tudi druge postopke, ki niso predmet tega postopka. V ustavni pritožbi najprej pove, da je bil o navedeni sodbi obveščen, in da je dne 6. 4. 2004 zaprosil za njeno vročitev. O tem, da je v spisu vročilnica o vročitvi njegovi pooblaščenki pove le to, da se je "z njo razšel". V ustavni pritožbi ne izpodbija pravilnosti izpolnitve vročilnice, ki je bila zaradi njegove trditve, da sodbe ni prejel, na podlagi (v izvršilnem spisu izkazanih) poizvedb, vložena tudi v izvršilni spis (njena fotokopija). Pač pa v ustavni pritožbi pove, da je bil s sodbo, na podlagi katere mora izprazniti sporni prostor, seznanjen  4. 2. 2005.

6. Da je Ustavno sodišče štelo, da je pritožnik imel pooblaščenko in da to razmerje ni bilo razdrto, izhaja tudi iz odločitve pod B. – II. odločbe. V tem delu je Ustavno sodišče preizkusilo ustavno pritožbo zoper navedeno sodbo in izrecno navedlo, da je pritožnik imel pooblaščenko in da je sodišče vabila pravilno vročalo njej ter da zato ni bila kršena pravica iz 22. člena Ustave.

7. Če pa je pritožnik imel pooblaščenko, bi moral izpodbijati vročitev sodbe njej. To bil lahko storil z ugovorom, da vročilnica, ki se nahaja v izvršilnem in pravdnem spisu, ni pravilno izpolnjena oziroma da je ni podpisala ona ali kdo iz njene pisarne. Povedano drugače, dokazovati bi moral (že v prvostopenjskem in drugostopenjskem postopku), da sodbe tudi njegova pooblaščenka ni prejela. Zgolj trditev, da se je s pooblaščenko "razšel", za morebiten preklic pooblastila ne zadošča.

8. Če pa pritožnik v ustavni pritožbi ne izpodbija pravilnosti dokaza, na podlagi katerega sta sodišči presodili, da je bila sodba vročena, potem lahko Ustavno sodišče ugotovi le, da pritožnik svojih trditev ni izkazal. Samo, če teh v spisu ne bi bilo, pa tudi ne nobenih drugih dokazov o tem, da je bila vročitev opravljena (tistega, česar ni, ni mogoče dokazati), bi bili razlogi, s katerimi Ustavno sodišče utemeljuje, da se Višje sodišče o tej trditvi ni opredelilo, pravilni.^[2]

9. Ker je Ustavno sodišče spis pribavilo in ga vpogledalo, bi sicer lahko imelo pomisleke o pravilnosti  vročilnice, vendar pa ob vseh ostalih dejstvih, razvidnih iz spisa, samo ne bi smelo presojati, ali je ta vročilnica pravilno izpolnjena ali ne. Čeprav tega izrecno ni povedalo, pa odločitev temelji prav ne tem dejstvu. S tem se je spustilo v presojo dokaza, ki v ustavni pritožbi ni bil izpodbijan. Poleg tega se ni opredelilo do trditve ustavnega pritožnika,  da je bil s sodbo seznanjen (najpozneje) 4. 2. 2005, kar v takšnem primeru pomeni, da je sporna sodba vsaj tedaj postala izvršilni naslov. Z ustavno pritožbo izpodbijana sklepa sta bila izdana več kot 30 dni (paricijski rok)^[3] po tem.

mag. Marija Krisper Kramberger

_______________________

Opombe:

[1]V pravdnem in izvršilnem spisu sta vročilnici (v izvršilnem kopiji) naslovljeni na pooblaščenki obeh strank Vročilnica za pritožnika je naslovljena na njegovo pooblaščenko Silvo Klun Lavš, na njej je navedba sporne sodbe, datum prejema in podpis, ki pa ni njen in je tudi zapisan v rubriki "vročevalec". Toda o tem, ali je pooblaščenka sodbo prejela, med postopkom ni bilo sporno.

[2]Iz pravdnega spisa opr. št. III P 470/96 je med drugim razvidno, da pritožnik spornega prostora že dolgo ne uporablja, da je bilo sodišče nenehno soočeno s pritožnikovo nedosegljivostjo ali odklonitvijo sprejema sodnih pisanj, pri čemer je pritožnik nenehno pošiljal na sodišče različne "pritožbe" in zahteve. Zahteval je tudi vpogled v spis (bilo mu je ugodeno) in tudi fotokopijo spisa (tudi to mu je bilo dovoljeno). Pravdni postopek teče že od leta 1996, pritožnik ni plačeval najemnine, upnik pa s prostorom ne more razpolagati. 

[3]Izvršba doslej ni bila izvedena, ker jo je Ustavno sodišče do končne odločitve z ustavno pritožbo zadržalo.