U-I-35/04-11
11. 1. 2007
ODLOČBA
Ustavno sodišče je v postopku za oceno
ustavnosti, začetem na pobudo sindikata Glosa, Sindikat kulture Slovenije,
Ljubljana, ki ga zastopa predsednik Doro Hvalica, na seji 11. januarja 2007
odločilo:
1. Drugi odstavek 45. člena Zakona o uresničevanju javnega
interesa za kulturo (Uradni list RS, št. 96/02) se v delu, v katerem se nanaša
na smiselno uporabo določb zakona, ki ureja delovna razmerja javnih uslužbencev
glede premestitve zaradi delovnih potreb (brez soglasja) znotraj istega organa,
razveljavi.
2. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti drugega
odstavka 45. člena Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo, razen v
delu iz prejšnje točke, se zavrne.
Obrazložitev
A.
1. Sindikat kulture Slovenije (v nadaljevanju
Glosa) zahteva presojo ustavnosti drugega odstavka 45. člena Zakona o
uresničevanju javnega interesa za kulturo (v nadaljevanju ZUJIK), ki za
urejanje določenih delovnopravnih institutov (odločanje o pravicah,
odgovornostih in obveznostih iz delovnega razmerja, sistemizacija delovnih
mest, kadrovski načrt ter premestitev zaradi delovnih potreb (brez soglasja)
znotraj istega organa), napoti na smiselno uporabo določb zakona, ki ureja
delovna razmerja javnih uslužbencev, če ZUJIK ne določa drugače. Meni, da
je določba nejasna, ker ne določa nedvoumno, ali se za navedena razmerja
uporablja tudi posebni del Zakona o javnih uslužbencih (Uradni list RS, št.
56/02 in nasl. – v nadaljevanju ZJU). Pobudnik pojasnjuje, da ZJU sicer ureja
posebnosti delovnega razmerja vseh javnih uslužbencev, vendar le v prvem delu.
V posebnem delu pa ureja zgolj delovna razmerja javnih uslužbencev v državnih
organih, ne pa tudi v javnih zavodih. Zato meni, da se upravičeno zastavlja
vprašanje, v kakšnem obsegu se posebni del ZJU, če se sploh, zanje uporablja.
Določba kot takšna zato omogoča njeno samopostrežno uporabo na način, ki
najbolj ustreza delodajalcu. Pobudnik tudi meni, da je izpodbijana ureditev,
ker napoti na zakon, prilagojen organizaciji državnih organov, ki je bistveno
drugačna od organizacije javnih zavodov na področju kulture, diskriminacijska
in krivična. Delavci javnih zavodov na področju kulture naj bi bili zato
drugače obravnavani kot delavci v primerljivih dejavnostih javnega sektorja.
Razlogi, ki bi upravičevali to razlikovanje, po mnenju pobudnika niso izkazani.
2. Te nejasnosti naj bi se zlasti pokazale
ob uporabi instituta premestitve, ki ga Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list
RS, št. 42/02 – v nadaljevanju ZDR) ne ureja. ZJU določa ustrezne postopke, ki
jih v javnih zavodih, zaradi načina upravljanja in vodenja javnih zavodov, ni
mogoče neposredno uporabiti. Pobudnik je zato prepričan, da bi uporaba določb o
premestitvi na podlagi ZJU, ob hkratni uporabi določb ZDR o odločanju o
pravicah in obveznostih delavcev, pomenila, da delavec javnega zavoda ne bi
imel zagotovljenega ustreznega varstva pravic. Meni, da je takšna ureditev v
neskladju s 23. in 25. členom Ustave. Pobudnik sicer meni, da bi se morale
določbe ZJU o varstvu pravic uporabiti, vendar se mu zastavlja vprašanje, kako
v javnih zavodih uporabiti sistem varstva pravic, ki je prilagojen državnim
organom.
3. Državni zbor na pobudo ni odgovoril.
Ministrstvo za kulturo meni, da pobuda za oceno ustavnosti drugega odstavka 45.
člena ZUJIK ni utemeljena. Izpodbijana določba naj ne bi postavljala zaposlenih
v javnih zavodih na področju kulture v diskriminacijski položaj v primerjavi z
drugimi negospodarskimi področji znotraj javnega sektorja in naj ne bi
bila nejasna. Pojasnjuje, da je bil namen takšne ureditve v tem, da se je
predvsem želelo povečati kakovost odločanja o pritožbah zaposlenih s
centralizacijo pritožbenih postopkov. Problem je nastal zaradi nejasnosti,
kateri organ je pristojen za odločanje o pritožbah, ker 35. in 36. člena ZJU o komisijah
za pritožbe ni možno smiselno uporabiti. Vendar meni, da je z razlago zakona
ter na podlagi nastajajoče sodne prakse mogoče ugotoviti, da je svet zavoda
pritožbeni organ in da je zato prek tega organa možno zagotoviti pravilno
izvajanje postopkov odločanja o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz
delovnega razmerja.
B. – I.
4. Po osmi alineji prvega odstavka 23.
člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju
ZUstS) lahko vloži zahtevo za uvedbo postopka za oceno ustavnosti in
zakonitosti tudi reprezentativni sindikat za območje države, kadar so ogrožene
pravice delavcev. Takšno kvalificirano reprezentativnost določa Zakon o
reprezentativnosti sindikatov (Uradni list RS, št. 13/93 – ZRS), kadar gre za
zveze ali konfederacije sindikatov za območje države, v katere se povezujejo
sindikati iz različnih panog dejavnosti ali poklicev (8. člen). Ker Glosa ni
izkazala, da je reprezentativni sindikat za območje države, je Ustavno sodišče
njeno vlogo obravnavalo kot pobudo (glej tudi odločbo Ustavnega sodišča št.
U-I-91/97 z dne 2. 2. 2001, Uradni list RS, št. 19/2001 in OdlUS X, 16). Pri
tem je štelo, da Glosa načeloma izkazuje pravni interes za vložitev pobude po
24. členu ZUstS, ker izpodbijane določbe vplivajo na pravice članov tega
sindikata.
5. Ustavno sodišče je pobudo za oceno
ustavnosti drugega odstavka 45. člena ZUJIK v delu, v katerem se nanaša na
smiselno uporabo določb zakona, ki ureja delovna razmerja javnih uslužbencev
glede premestitve zaradi delovnih potreb (brez soglasja) znotraj istega organa,
sprejelo. Ker so bili izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 26. člena ZUstS,
je v tem delu nadaljevalo z odločanjem o stvari sami.
B. – II.
6. Drugi odstavek 45. člena ZUJIK določa:
"Določila zakona, ki ureja delovna razmerja javnih uslužbencev in se
nanašajo na odločanje o pravicah in obveznostih ter odgovornostih iz delovnega
razmerja javnih uslužbencev, sistemizacijo in kadrovski načrt ter premestitev
zaradi delovnih potreb (brez soglasja) znotraj istega organa, se smiselno
uporabljajo tudi za javne zavode na področju kulture, kolikor ta zakon ne
določa drugače."
7. Pobudnik očita določbi, da je nejasna,
ker se ne da nedvoumno ugotoviti, kdaj se uporablja posebni del ZJU za urejanje
delovnopravnih razmerij v javnih zavodih na področju kulture, kar omogoča
arbitrarno odločanje delodajalcev. Ker je eno od načel pravne države (2. člen
Ustave), da morajo biti zakonske norme jasne, razumljive in nedvoumne, je
Ustavno sodišče navedeno določbo preizkusilo z vidika skladnosti s tem
načelom.
8. Splošni delovnopravni predpis, ki ureja
individualna delovna razmerja, je ZDR. Člen 2 ZDR določa subsidiarno uporabo
tega zakona za urejanje delovnih razmerij v javnem sektorju. To pomeni, da ZDR
ureja tudi delovna razmerja delavcev, zaposlenih v državnih organih, lokalnih
skupnostih in v zavodih, drugih organizacijah ter pri zasebnikih, ki
opravljajo javno službo, če ni s posebnim zakonom drugače določeno. Zakon, ki
tudi ureja razmerja v javnem sektorju, je ZJU. Ta v prvem (splošnem) delu, v
členih od 1 do 21, ureja skupna načela in druga skupna vprašanja sistema javnih
uslužbencev[1] v celotnem javnem sektorju. Del javnega sektorja so
tudi javni zavodi (druga alineja drugega odstavka 1. člena ZJU). ZJU v prvem
odstavku 5. člena določa, da za delovna razmerja javnih uslužbencev ter za
pravice in dolžnosti iz delovnega razmerja veljajo predpisi, ki urejajo delovna
razmerja, in kolektivne pogodbe, kolikor ta ali drug poseben zakon ne določa
drugače. V drugem (posebnem) delu, od člena 22 dalje, pa ZJU celovito ureja
sistem javnih uslužbencev v državnih organih in upravah lokalnih skupnosti ter
posebnosti delovnih razmerij javnih uslužbencev v državnih organih in upravah
lokalnih skupnosti.[2]
9. Poseben zakon, ki posega na področje
urejanja delovnih razmerij zaposlenih na področju kulture, je ZUJIK. Izhajajoč
iz opredelitev javnega uslužbenca in javnega sektorja so zaposleni v javnih
zavodih na področju kulture javni uslužbenci. Skladno z načelom subsidiarnosti
uporabe predpisa se zanje uporabljajta ZDR in splošni del ZJU, kolikor ZUJIK
kot poseben zakon ne določa drugače. To načelo je izpeljano v prvem odstavku
45. člena ZUJIK, ki določa, da se glede odločanja o delovnih razmerjih in z
njimi povezanimi pravicami in obveznostmi uporabljajo splošni predpisi in
kolektivne pogodbe za javne uslužbence,[3] kolikor ZUJIK ne določa
drugače. V drugem odstavku 45. člena ZUJIK pa je nasprotno določena smiselna
uporabe določb ZJU le glede nekaterih delovnopravnih institutov (tj. odločanja
o pravicah, odgovornostih in obveznostih iz delovnega razmerja, sistemizacije
delovnih mest, kadrovskega načrta ter premestitve zaradi delovnih potreb (brez
soglasja) znotraj istega organa).
10. Za vsebinsko odločanje o pravicah in
obveznosti delavca iz delovnega razmerja se torej subsidiarno uporabljajo
splošni delovnopravni predpisi (ZDR in kolektivne pogodbe), kolikor ni z ZUJIK
določeno drugače, za postopek odločanja o teh pravicah in obveznostih pa se
smiselno uporabljajo določbe ZJU. Gre za določbe IV. in V. poglavja posebnega
dela ZJU. V skladu s tretjim odstavkom 24. člena ZJU je zoper vsako odločitev o
pravici oziroma obveznosti iz delovnega razmerja javnega uslužbenca dovoljena
pritožba, razen če zakon ne določa drugače. O pritožbi odloča pristojna
komisija za pritožbe iz delovnega razmerja (prvi odstavek 35. člena ZJU). Zoper
sklep o pravici oziroma obveznosti iz delovnega razmerja je dovoljeno sodno
varstvo pred delovnim sodiščem pod pogojem, da je javni uslužbenec izkoristil
možnost pritožbe (peti odstavek 24. člena ZJU). ZJU torej, drugače kot ZDR,[4]
še vedno ohranja predhodni postopek[5] v postopkih odločanja o
pravici oziroma obveznosti delavca pri delodajalcu kot procesno predpostavko za
sprožitev individualnega delovnega spora. Odkazovanje ZUJIK v tem delu na
smiselno uporabo ZJU torej pomeni, da mora pritožbo delavca zoper odločitev o
pravici oziroma obveznosti iz delovnega razmerja najprej obravnavati pristojna
komisija delodajalca. Ustanovitev in organizacija takšnega organa pa je stvar
konkretnega javnega zavoda s področja kulture.
11. ZUJIK, sklicujoč se na smiselno uporabo
ZJU, omogoča tudi uporabo instituta premestitve. Gre torej za smiselno uporabo
določb XX. poglavja posebnega dela ZJU. Premestitev zaradi delovnih potreb brez
soglasja javnega uslužbenca se opravi s sklepom o premestitvi (prvi odstavek
150. člena ZJU). Ker ZJU oziroma ZUJIK v tem delu ne določata drugače, je zoper
navedeni sklep dopustna pritožba (tretji odstavek 24. člena ZJU), po izčrpanju
pritožbe pa še sodno varstvo (peti odstavek 24. člena ZJU). Očitek pobudnika,
da delavcu v primeru premestitve ni zagotovljeno ustrezno varstvo pravic, je
zato neutemeljen.
12. Izpodbijana določba smiselno napoti na
uporabo določb ZJU tudi v zvezi s sistemizacijo delovnih mest in kadrovskim
načrtom. V skladu z 21. členom splošnega dela ZJU mora imeti vsaka oseba
javnega prava, če poseben zakon ne določa drugače, akt o sistemizaciji delovnih
mest. Vsebino akta določa ZUJIK v 46. členu, postopek njegovega sprejemanja pa
v 35. in 42. členu. Slednji določbi se nanašata tudi na postopek sprejemanja
kadrovskega načrta. ZUJIK se glede sistemizacije delovnih mest in kadrovskega
načrta sklicuje na smiselno uporabo določb ZJU, kolikor ZUJIK ne določa
drugače. Eno in drugo ureja ZJU v VI. poglavju posebnega dela. To pomeni, da se
bodo smiselno uporabljale določbe tega poglavja vselej takrat, ko bo šlo za
vprašanja, ki jih ZUJIK v zvezi s sistemizacijo delovnih mest in kadrovskim
načrtom ne ureja, ureja jih pa ZJU.
13. Z razlago navedene zakonske določbe je
torej mogoče ugotoviti, v kakšnem obsegu se uporablja posebni del ZJU za
urejanje delovnopravnih institutov, navedenih v tej določbi. Zato določbi ni
mogoče očitati nejasnosti. Očitek pobudnika, da je izpodbijana določba nejasna,
je zato neutemeljen. Nejasnosti, ki bi se pojavile pri uresničevanju te določbe
v praksi, pa so lahko le predmet konkretnih postopkov.
B. – III.
Presoja z vidika drugega odstavka 14. člena
Ustave
14. Pobudnik izpodbijani določbi v delu, ki
se nanaša na smiselno uporabo instituta premestitve zaradi delovnih potreb
(brez soglasja) znotraj istega organa, očita, da zaposlene v javnih zavodih na
področju kulture obravnava diskriminacijsko v primerjavi z zaposlenimi v
primerljivih dejavnostih javnega sektorja (vzgoja in izobraževanje,
raziskovalna dejavnost, varstvo, zdravstvo), za katere se določbe posebnega
dela ZJU za urejanje njihovih delovnih razmerij ne uporabljajo. Te navedbe je
mogoče razumeti kot očitek o neskladnosti izpodbijane ureditve z drugim
odstavkom 14. člena Ustave. Ta določa, da so pred zakonom vsi enaki. To ne
pomeni, da predpis – kadar podlaga za različno urejanje niso okoliščine iz
prvega odstavka 14. člena Ustave – ne bi smel različno urejati enakih položajev
pravnih subjektov, pač pa, da tega ne sme početi samovoljno, brez razumnega in
stvarnega razloga. Zastavlja se torej vprašanje, ali je zakonodajalec imel
razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari, za ureditev, po kateri se za
delavce javnih zavodov na področju kulture poleg ZDR smiselno uporabljajo tudi
nekatere določbe posebnega dela ZJU in zato zanje velja institut premestitve
zaradi delovnih potreb (brez soglasja) znotraj istega organa.
15. Ustanovitev in organizacijo zavodov
oziroma javnih zavodov ureja Zakon o zavodih (Uradni list RS-stari, št.
12/91 in nasl. – ZZ). Zavod je pravno organizacijska oblika, ki je namenjena
opravljanju dejavnosti vzgoje in izobraževanja, znanosti, kulture, športa,
zdravstva, socialnega varstva, otroškega varstva, invalidskega varstva,
socialnega zavarovanja ali drugih dejavnosti, če cilj opravljanja dejavnosti ni
pridobivanje dobička. Če se navedene dejavnosti opravljajo v javnem interesu,
njihovo izvajanje zagotavlja država oziroma lokalna skupnost kot javna služba z
ustanovitvijo javnega zavoda. Kot je že bilo pojasnjeno v 8. točki te
obrazložitve, se delovna razmerja v javnih zavodih urejajo z zakonom in s
kolektivnimi pogodbami. Ker so javni zavodi del javnega sektorja,[6]
zanje veljajo, poleg ZDR, tudi določbe splošnega dela ZJU, kolikor ta ali drug
poseben zakon ne določa drugače. Za zaposlene v javnih zavodih na področju
kulture ta razmerja še ureja ZUJIK, za zaposlene v javnih zavodih drugih
dejavnosti pa njihovi področni zakoni.[7]
16. Po pregledu področnih zakonov, ki tudi
urejajo delovna razmerja v javnih zavodih s posameznega področja njihovega
delovanja, je mogoče ugotoviti, da se samo ZUJIK sklicuje na smiselno uporabo
določb ZJU glede uporabe instituta premestitve zaradi delovnih potreb (brez
soglasja) znotraj istega organa, za zaposlene v javnih zavodih drugih področij
pa ta institut ni urejen. Razlog za tako razlikovanje iz gradiva v postopku
sprejemanja ZUJIK ni razviden, niti ga zakonodajalec ni pojasnil v okviru
možnosti, ki jo je imel v tem postopku, saj na pobudo ni odgovoril. Glede na
navedeno za izpodbijano ureditev ne obstaja razumen, iz narave stvari izhajajoč
razlog. Zato je Ustavno sodišče drugi odstavek 45. člena ZUJIK v delu, v
katerem se nanaša na smiselno uporabo določb zakona, ki ureja delovna razmerja
javnih uslužbencev glede premestitve zaradi delovnih potreb (brez soglasja)
znotraj istega organa, zaradi neskladja z drugim odstavkom 14. člena Ustave
razveljavilo.
C.
17. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo
na podlagi drugega odstavka 26. člena in 43. člena ZUstS v sestavi:
predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze
Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr.
Mirjam Škrk, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Prvo točko izreka je
sprejelo s sedmimi glasovi proti dvema. Proti sta glasovala sodnik Čebulj in
sodnica Škrk. Drugo točko izreka je sprejelo soglasno.
Predsednik
dr. Janez Čebulj
_______________________
Opombe:
[1]Javni uslužbenec je posameznik (razen funkcionarja), ki
sklene delovno razmerje v javnem sektorju (prvi in četrti odstavek 1. člena
ZJU).
[2]V okviru te skupine javnih uslužbencev ZJU v tretjem
odstavku 22. člena še določa, da so lahko posamezna vprašanja za nekatere
od njih (npr. za sodno osebje, za diplomate, za poklicne pripadnike Slovenske
vojske itd.) z zakonom urejena drugače, kot so urejena v ZJU, če je to potrebno
zaradi specifičnosti narave njihovih nalog oziroma za izvrševanje posebnih
dolžnosti in pooblastil.
[3]Trenutno relevantni za področje kulture sta Kolektivna
pogodba za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (Uradni list RS/I,
št. 18/91 in nasl. – KPND) in Kolektivna pogodba za kulturne dejavnosti v
Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 45/94 in nasl.).
[4]ZDR sicer še ureja predhodni postopek (prvi in drugi
odstavek 204. člena ZDR), vendar je ta omejen zgolj na odločanje o zahtevi
delavca, če meni, da delodajalec ne izpolnjuje obveznosti iz delovnega razmerja
ali krši katero od njegovih pravic iz delovnega razmerja, da delodajalec
kršitev odpravi oziroma da svoje obveznosti izpolni. Tovrstni predhodni postopek
ureja tudi ZJU (24. člen).
[5]Glavni namen predhodnega postopka pri delodajalcu je, da
delodajalec sprejme odločitev o pravici delavca ali njegovi obveznosti še pred
začetkom spora pred pristojnim delovnim sodiščem.
[6]Kriterij za opredelitev javnega sektorja po ZJU je narava
dejavnosti, to je opravljanje javnih nalog. Kot javne naloge se v smislu ZJU
štejejo naloge, ki sodijo v delovno področje državnega organa ali lokalne
skupnosti oziroma naloge, za katere je bila ustanovljena oseba javnega prava
(17. točka 6. člena ZJU).
[7]Kot npr. Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in
izobraževanja (Uradni list RS, št. 12/96 in nasl. – ZOFVI), Zakon o socialnem
varstvu (Uradni list RS, št. 54/92 in nasl. – ZSV), Zakon o zdravstveni
dejavnosti (Uradni list RS, št. 9/92 in nasl. – ZZDej), Zakon o raziskovalni in
razvojni dejavnosti (Uradni list RS, št. 96/02 in nasl. – ZRRD).