Up-2073/06-13
25. 1. 2007
ODLOČBA
Ustavno sodišče je v postopku odločanja o
ustavni pritožbi A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji 25.
januarja 2007
odločilo:
Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Mariboru št. II
Kp 256/2006 z dne 20. 10. 2006 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Mariboru
št. II K 502/2006 z dne 16. 10. 2006 se zavrne.
Obrazložitev
A.
1. Pritožnik z ustavno pritožbo izpodbija
pravnomočen sklep o podaljšanju pripora po razglasitvi sodbe v skrajšanem
postopku. Navaja, da gre za zadevo iz pristojnosti Okrajnega sodišča, in sicer
za očitek storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena
Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – KZ), za katerega je
predpisana kazenska sankcija od 15 dni do 3 - eh let zapora. Očitana naj bi mu
bila goljufija za 480.000 SIT, ki naj bi jih še pred odreditvijo pripora
oškodovancu v celoti vrnil. Meni, da gre pri izpodbijanih sklepih za nedovoljen
poseg v pravico obdolženca iz 19. člena Ustave v zvezi z 20. členom Ustave.
Sklicuje se na stališče Ustavnega sodišča v zvezi z razlago pojma varnost ljudi
v primeru, ko gre za očitek storitve premoženjskih kaznivih dejanj. Navaja, da
mora biti v takem primeru podana konkretna nevarnost za ponavljanje hudih kaznivih
dejanj in podano sorazmerje med posegom in nevarnostjo. V njegovem primeru naj
ne bi šlo za hudo kaznivo dejanje, niti za večjo premoženjsko korist, podano pa
naj bi tudi bilo očitno nesorazmerje med konkretnim posegom v pravico do osebne
svobode in med abstraktno nevarnostjo za premoženje ljudi. Nadalje navaja, da
ni podana niti zadostna stopnja nevarnosti, da bo obdolženi kazniva dejanja
ponavljal. Že iz okoliščin konkretnega primera naj bi izhajalo, da konkretna
nevarnost za ponovitev istega dejanja zoper istega oškodovanca ni več podana,
zato naj bi bila nevarnost lahko le abstraktna. Predlaga, naj Ustavno sodišče
izpodbijano odločitev razveljavi in odredi, naj se ga izpusti na prostost.
2. Z izpodbijanim sklepom št. II K 502/2006
z dne 16. 10. 2006 je Okrajno sodišče v Mariboru zoper pritožnika na podlagi
petega odstavka 361. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št.
63/94 in nasl. – v nadaljevanju ZKP) v zvezi s petim odstavkom 443. člena ter
429. členom ZKP podaljšalo pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti
po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP v zvezi z 2. točko prvega odstavka
432. člena ZKP in s prvim odstavkom 20. člena Ustave do pravnomočnosti sodbe
oziroma do nastopa kazni, vendar najdlje do izteka časa kazni zapora, izrečene
v sodbi sodišča prve stopnje. Sodišče je pritožnika po končani glavni obravnavi
spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217.
člena KZ in mu določilo kazen pet mesecev zapora. Hkrati mu je preklicalo dve
pogojni obsodbi za kaznivo dejanje goljufije in za poskus kaznivega dejanja
izsiljevanja po prvem odstavku 218. člena v zvezi z 22. členom KZ ter izreklo
enotno kazen eno leto in osem mesecev zapora. Sodišče je ocenilo, da se
okoliščine, ki utemeljujejo razlog, da bi obdolženi, če bi bil izpuščen na
prostost, nadaljeval z izvrševanjem kaznivih dejanj, od izdaje sklepa o
podaljšanju pripora z dne 25. 9. 2006, št. II K 502/2006 niso v ničemer
spremenile. Na obrazložitev navedenega sklepa se sodišče tudi sicer v celoti
sklicuje in navaja, da jo povzema kot sestavni del obrazložitve tega sklepa v
delu, ki se nanaša na priporni razlog. Na podlagi navedenega zaključuje, da še
vedno obstaja resna in realna nevarnost, da bi obdolženi, če bi bil pripor
zoper njega odpravljen, nadaljeval z izvrševanjem kaznivih dejanj. V
utemeljitev se sklicuje na to, da je obdolženi brez zaposlitve in brez
premoženja, torej brez sredstev za preživljanje, in na dejstvo, da je bil v
preteklosti že pravnomočno obsojen za istovrstna kazniva dejanja. Od
nadaljnjega izvrševanja kaznivih dejanj ga niso odvrnili niti kazenski postopki
niti izrečene pogojne obsodbe. Izpostavlja dejstvo, da je še v številnih drugih
kazenskih postopkih, in se glede podrobnejše obrazložitve zopet sklicuje na
prej navedeni sklep. Sodišče meni, da je stopnja ponovitvene nevarnosti
kaznivih dejanj zoper premoženje pri obdolženem zelo visoka, ter ugotovi, da je
pripor obdolženega za zagotovitev varnosti ljudi in njihovega premoženja
neizogibno potreben in da ga ni mogoče odpraviti s kakšnimi milejšimi ukrepi.
3. Višje sodišče v Mariboru je z
izpodbijanim sklepom št. II Kp 256/2006 z dne 20. 10. 2006 pritožbo zagovornika
obdolženega zavrnilo. V obrazložitvi navaja, da je obdolženi v priporu od 11.
9. 2006 od 13. ure dalje. Meni, da je sodišče prve stopnje povsem pravilno
ugotovilo, da so tudi po izreku še nepravnomočne kazni podane takšne posebne
okoliščine, ki utemeljujejo podaljšanje pripora iz pripornega razloga
ponovitvene nevarnosti. Ravno tako naj bi bil pripor neizogibno potreben, da se
obdolžencu prepreči ponavljanje kaznivih dejanj in zagotovi varnost ljudi,
zlasti še njihovega premoženja, ter da ga ni mogoče nadomestiti z nobenim zanj
milejšim ukrepom. Ocenjuje, da za vse navedeno sodišče prve stopnje navaja
tehtne in prepričljive razloge. Tudi samo se sklicuje na ustrezne razloge iz
sklepa sodišča prve stopnje in v zvezi s pritožbenimi navedbami dodaja, da na
ponovitveno nevarnost kažejo predvsem okoliščine, da je obdolženi nezaposlen in
nima premoženja, da je bil že večkrat kaznovan zaradi istovrstnih kaznivih
dejanj, da je zaradi istovrstnih kaznivih dejanj še v drugih kazenskih
postopkih, očitano dejanje pa je storil v preizkusni dobi. Pritožbeno sodišče
zato ugotavlja, da je mogoče na podlagi navedenih okoliščin z vso gotovostjo
zaključiti, da je ponovitvena nevarnost podana iz razlogov, ki so obrazloženi v
sklepu z dne 29. 9. 2006. V zvezi s pritožnikovim zatrjevanjem o očitnem
nesorazmerju med konkretnim posegom v pravico do osebne svobode in med
abstraktno nevarnostjo za premoženje ljudi, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je
sodišče prve stopnje v polni meri upoštevalo tudi načelo sorazmernosti med
kaznivim dejanjem in obdolženčevo pravico do svobode, saj je na podlagi
navedenih okoliščin zaključilo, da je varnost ljudi s kaznivim dejanjem, kot je
obravnavano, tako močno ogrožena, da neizogibno zahteva podaljšanje pripora
obdolžencu. Po mnenju pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru tudi ne pride
v poštev kak drug, milejši ukrep, ki bi obdolženemu preprečeval nadaljnje
izvrševanje kaznivih dejanj, zato šteje odločitev o podaljšanju pripora za
pravilno in v skladu z 20. členom Ustave.
4. Senat Ustavnega sodišča je ustavno
pritožbo s sklepom št. Up-2073/06 z dne 30. 11. 2006 sprejel v obravnavo.
Ustavna pritožba je bila v skladu s 56. členom Zakona o Ustavnem sodišču
(Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) poslana Višjemu sodišču v
Mariboru, ki nanjo ni odgovorilo, in Okrajnemu sodišču v Mariboru, ki je
navedlo, da odgovora na ustavno pritožbo ne podaja.
B.
5. Ustavno sodišče je v postopku vpogledalo
v kopijo spisa Okrajnega sodišča v Mariboru št. II K 502/2006. Iz listin v
spisu je razvidno, da je bil pisni odpravek sodbe že izdelan in poslan strankam
v postopku. Zoper sodbo sta zagovornika obdolženega vložila pritožbi, ki do
dneva dostave kopije spisa še nista bili predloženi v reševanje pritožbenemu
sodišču.
6. Po drugem odstavku 19. člena Ustave se
nikomur ne sme vzeti prostost, razen v primerih in po postopku, ki ga določa
zakon. Po prvem odstavku 20. člena Ustave se sme oseba, za katero obstaja
utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, pripreti samo na podlagi odločbe
sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za
varnost ljudi.
7. ZKP v 3. točki prvega odstavka 201.
člena določa, da se sme zoper določeno osebo, za katero je podan utemeljen sum,
da je storila kaznivo dejanje, odrediti pripor, če teža, način storitve ali
okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, in njene osebne
lastnosti, prejšnje življenje, okolje in razmere, v katerih živi, ali kakšne
druge posebne okoliščine kažejo na nevarnost, da bo ponovila kaznivo dejanje,
dokončala poskušeno kaznivo dejanje ali storila kaznivo dejanje, s katerim
grozi. Po določbi prvega odstavka 432. člena ZKP se sme v skrajšanem kazenskem
postopku pripor le izjemoma odrediti zoper tistega, za katerega je utemeljen
sum, da je storil kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni
dolžnosti. Iz razloga ponovitvene nevarnosti je mogoče odrediti pripor le, če
gre za kaznivo dejanje zoper javni red in mir, zoper spolno nedotakljivost ali
za kaznivo dejanje s prvinami nasilja, za katera se sme izreči kazen zapora
dveh let ali za druga kazniva dejanja, za katera se lahko izreče kazen zapora
treh let. Če je s sodbo sodišča prve stopnje izrečena kazen zapora, sme sodnik
odrediti, da obdolženec ostane v priporu, če so dani razlogi iz prvega odstavka
432. člena tega zakona. Pripor sme trajati v takem primeru do pravnomočnosti sodbe
oziroma do nastopa kazni, vendar največ dotlej, dokler obdolžencu ne izteče
kazen, ki jo je izreklo sodišče prve stopnje.
8. Ustavno sodišče je že v odločbi št.
U-I-18/93 z dne 11. 4. 1996 (Uradni list RS, št. 25/96 in OdlUS V, 40) in v
drugih odločitvah o pripornih zadevah glede pripornega razloga ponovitvene
nevarnosti (glej npr. odločbe št. Up-74/95, št. Up-75/95, vse z dne 7. 7. 1995
OdlUS IV, 131, 132 in 133) opredelilo pogoje, pod katerimi je dopusten poseg v
osebno svobodo posameznika. Iz navedenih odločb izhaja, da je sodišče dolžno
vselej, ko odloča o priporu zaradi ponovitvene nevarnosti: (1) ugotoviti in
navesti tiste konkretne okoliščine, iz katerih je možno napraviti na
življenjskih izkušnjah utemeljen sklep, da obstaja realna nevarnost, da bo
obdolženec ponovil določeno specifično kaznivo dejanje, (2) ugotoviti in
obrazložiti, da obstoji nevarnost ponavljanja takšnega dejanja, ki pomeni
ogrožanje varnosti ljudi, in (3) ob uporabi načel sorazmernosti pretehtati, ali
je v konkretnem primeru varnost ljudi zaradi nevarnosti ponovitve določenega
kaznivega dejanja ogrožena do te mere, da odtehta poseg v obdolženčevo pravico
do osebne svobode.
9. V odločbi št. U-I-18/93 je Ustavno
sodišče sprejelo tudi stališče, da je treba ustavno normo, ki z izjemno
dopustnostjo pripora omejuje obdolženčevo pravico do osebne svobode, hkrati
razumeti tudi kot ustavno normo, ki naj zagotovi spoštovanje ustavne pravice
drugih do varnosti, ki jo (poleg osebnega dostojanstva) zagotavlja 34. člen
Ustave. Navedlo je, da bi preozka razlaga pojma "varnost ljudi" iz
20. člena Ustave lahko povzročila preozko razlago pojma "varnost
vsakogar" iz 34. člena Ustave, kjer ta pojem ni več element norme, ki
pravico omejuje, ampak element norme, ki pravico zagotavlja. Po stališču
Ustavnega sodišča zato iz vsebine pojma "neogibno potrebno za varnost
ljudi" iz 20. člena Ustave ni mogoče vnaprej izključiti premoženjskih
deliktov, češ da z njimi varnost ljudi sploh ne more biti ogrožena – vendar pa
mora sodišče pri odločanju o priporu zaradi ponovitvene nevarnosti ob uporabi
načela sorazmernosti pretehtati, ali je v konkretnem primeru ogrožanje varnosti
ljudi, ki bi ga lahko pomenila izpustitev obdolženca, tako velik oziroma težak
poseg v njihovo ustavno pravico do varnosti, da odtehta poseg v obdolženčevo
pravico do osebne svobode.
10. Očitek v zvezi z ugotovitvijo obstoja
pripornega razloga ponovitvene nevarnosti ni utemeljen. Iz izpodbijanih sklepov
izhaja, da sta sodišči ugotovili in navedli tiste konkretne okoliščine, iz
katerih je možno napraviti na življenjskih izkušnjah utemeljen sklep, da
obstaja realna nevarnost, da bo obdolženec ponovil očitano kaznivo dejanje. To
sta sicer storili na specifičen način, pretežno s sklicevanjem na obrazložitev
predhodnega sklepa o podaljšanju pripora. Vendar tak način po oceni Ustavnega
sodišča ni sporen, če je sklep, na katerega se sklicuje, pravnomočen, če so v
njem relevantne okoliščine, na katerih temelji ugotovitev ponovitvene
nevarnosti, konkretno navedene in če so v sklepu o ponovnem podaljšanju upoštevane
in obrazložene relevantne okoliščine, ki so nastale kasneje. Glede na navedeno
je treba ob upoštevanju obrazložitve predhodnega sklepa o podaljšanju pripora
št. II K 502/2006 z dne 25. 9. 2006 ugotoviti, da sta sodišči navedli tako
okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, kot okoliščine, ki
kažejo na nevarnost, da bo pritožnik kaznivo dejanje ponovil. Posebno pozornost
sta pri tem posvetili že pravnomočno izrečenim sodbam in kazenskim postopkom
zoper pritožnika, ki so v teku, ter dejstvu, da naj bi nadaljeval z
izvrševanjem kaznivih dejanj tudi v času trajanja preizkusne dobe po že
pravnomočnih sodbah. Glede na navedeno Ustavno sodišče ocenjuje, da sta sodišči
zadostili zahtevanim pogojem v zvezi z ugotavljanjem pripornega razloga ponovitvene
nevarnosti.
11. Tudi pritožnikov očitek v zvezi z
obstojem neogibne potrebnosti pripora za varnost ljudi kot ustavnim pogojem za
dopustnost posega v osebno svobodo posameznika ni utemeljen. Ocena neogibne
potrebnosti nadaljnjega trajanja pripora za varnost ljudi je v izpodbijanih
sklepih sicer skopo obrazložena, vendar pa je iz obrazložitve sklepov razvidno,
da sta sodišči pri presoji upoštevali načelo sorazmernosti. Tudi po presoji
Ustavnega sodišča kaznivo dejanje, očitano pritožniku v tem kazenskem postopku,
ter kazniva dejanja, glede katerih je bil pritožnik v preteklosti že spoznan za
krivega, in tista, glede katerih so zoper njega sproženi drugi kazenski
postopki, kažejo na to, da so posegi v premoženje ljudi s strani pritožnika
bili oziroma naj bi bili izvršeni s številnimi ponavljajočimi se delikti, ki
jih očitno spremlja velika stopnja spretnosti, drznosti in vztrajnosti, njihov
cilj pa je pridobitev relativno visokih zneskov premoženjske koristi. Da
nevarnosti ponavljanja kaznivih dejanj, ki ogrožajo varnost ljudi, pri
pritožniku ni mogoče odpraviti z milejšimi ukrepi, tudi po oceni Ustavnega
sodišča še potrjuje dejstvo, da naj bi bilo dejanje, ki je bilo pritožniku
očitano v tem kazenskem postopku, storjeno v času trajanja preizkusne dobe.
Poleg tega je bil zoper pritožnika v enem od drugih kazenskih postopkov tudi že
odrejen pripor, vse to pa pritožnika očitno ni odvrnilo od nadaljnjega
izvrševanja kaznivih dejanj. Glede na navedeno Ustavno sodišče ob sklicevanju
na svoja zgoraj navedena stališča ugotavlja, da sta sodišči ugotovili in
razumno obrazložili razloge, zaradi katerih pri pritožniku obstaja nevarnost
ponavljanja takšnih dejanj, ki pomenijo ogrožanje varnosti ljudi, da je v
konkretnem primeru varnost ljudi ogrožena do te mere, da odtehta poseg v
obdolženčevo pravico do osebne svobode, in da nevarnosti ni mogoče odpraviti s
kakšnimi milejšimi ukrepi.
12. Glede na navedeno sta sodišči o
podaljšanju pripora odločali v skladu s pogoji, ki jih določa prvi odstavek 20.
člena Ustave, zato pritožniku ni bila kršena pravica do osebne svobode iz
prvega odstavka 19. člena Ustave. Zato je Ustavno sodišče ustavno pritožbo
zavrnilo.
C.
13. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo
na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez
Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija
Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Mirjam Škrk in dr. Dragica
Wedam Lukić. Odločbo je sprejelo s šestimi glasovi proti enemu. Proti je
glasovala sodnica Škrk.
Predsednik
dr. Janez Čebulj