Odločba o zavrnitvi ustavne pritožbe

Up-2073/06-13

25. 1. 2007

ODLOČBA

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji 25. januarja 2007

odločilo:

Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Mariboru št. II Kp 256/2006 z dne 20. 10. 2006 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Mariboru št. II K 502/2006 z dne 16. 10. 2006 se zavrne.

Obrazložitev

A.

1. Pritožnik z ustavno pritožbo izpodbija pravnomočen sklep o podaljšanju pripora po razglasitvi sodbe v skrajšanem postopku. Navaja, da gre za zadevo iz pristojnosti Okrajnega sodišča, in sicer za očitek storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – KZ), za katerega je predpisana kazenska sankcija od 15 dni do 3 - eh let zapora. Očitana naj bi mu bila goljufija za 480.000 SIT, ki naj bi jih še pred odreditvijo pripora oškodovancu v celoti vrnil. Meni, da gre pri izpodbijanih sklepih za nedovoljen poseg v pravico obdolženca iz 19. člena Ustave v zvezi z 20. členom Ustave. Sklicuje se na stališče Ustavnega sodišča v zvezi z razlago pojma varnost ljudi v primeru, ko gre za očitek storitve premoženjskih kaznivih dejanj. Navaja, da mora biti v takem primeru podana konkretna nevarnost za ponavljanje hudih kaznivih dejanj in podano sorazmerje med posegom in nevarnostjo. V njegovem primeru naj ne bi šlo za hudo kaznivo dejanje, niti za večjo premoženjsko korist, podano pa naj bi tudi bilo očitno nesorazmerje med konkretnim posegom v pravico do osebne svobode in med abstraktno nevarnostjo za premoženje ljudi. Nadalje navaja, da ni podana niti zadostna stopnja nevarnosti, da bo obdolženi kazniva dejanja ponavljal. Že iz okoliščin konkretnega primera naj bi izhajalo, da konkretna nevarnost za ponovitev istega dejanja zoper istega oškodovanca ni več podana, zato naj bi bila nevarnost lahko le abstraktna. Predlaga, naj Ustavno sodišče izpodbijano odločitev razveljavi in odredi, naj se ga izpusti na prostost.

2. Z izpodbijanim sklepom št. II K 502/2006 z dne 16. 10. 2006 je Okrajno sodišče v Mariboru zoper pritožnika na podlagi petega odstavka 361. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju ZKP) v zvezi s petim odstavkom 443. člena ter 429. členom ZKP podaljšalo pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP v zvezi z 2. točko prvega odstavka 432. člena ZKP in s prvim odstavkom 20. člena Ustave do pravnomočnosti sodbe oziroma do nastopa kazni, vendar najdlje do izteka časa kazni zapora, izrečene v sodbi sodišča prve stopnje. Sodišče je pritožnika po končani glavni obravnavi spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ in mu določilo kazen pet mesecev zapora. Hkrati mu je preklicalo dve pogojni obsodbi za kaznivo dejanje goljufije in za poskus kaznivega dejanja izsiljevanja po prvem odstavku 218. člena v zvezi z 22. členom KZ ter izreklo enotno kazen eno leto in osem mesecev zapora. Sodišče je ocenilo, da se okoliščine, ki utemeljujejo razlog, da bi obdolženi, če bi bil izpuščen na prostost, nadaljeval z izvrševanjem kaznivih dejanj, od izdaje sklepa o podaljšanju pripora z dne 25. 9. 2006, št. II K 502/2006 niso v ničemer spremenile. Na obrazložitev navedenega sklepa se sodišče tudi sicer v celoti sklicuje in navaja, da jo povzema kot sestavni del obrazložitve tega sklepa v delu, ki se nanaša na priporni razlog. Na podlagi navedenega zaključuje, da še vedno obstaja resna in realna nevarnost, da bi obdolženi, če bi bil pripor zoper njega odpravljen, nadaljeval z izvrševanjem kaznivih dejanj. V utemeljitev se sklicuje na to, da je obdolženi brez zaposlitve in brez premoženja, torej brez sredstev za preživljanje, in na dejstvo, da je bil v preteklosti že pravnomočno obsojen za istovrstna kazniva dejanja. Od nadaljnjega izvrševanja kaznivih dejanj ga niso odvrnili niti kazenski postopki niti izrečene pogojne obsodbe. Izpostavlja dejstvo, da je še v številnih drugih kazenskih postopkih, in se glede podrobnejše obrazložitve zopet sklicuje na prej navedeni sklep. Sodišče meni, da je stopnja ponovitvene nevarnosti kaznivih dejanj zoper premoženje pri obdolženem zelo visoka, ter ugotovi, da je pripor obdolženega za zagotovitev varnosti ljudi in njihovega premoženja neizogibno potreben in da ga ni mogoče odpraviti s kakšnimi milejšimi ukrepi.

3. Višje sodišče v Mariboru je z izpodbijanim sklepom št. II Kp 256/2006 z dne 20. 10. 2006 pritožbo zagovornika obdolženega zavrnilo. V obrazložitvi navaja, da je obdolženi v priporu od 11. 9. 2006 od 13. ure dalje. Meni, da je sodišče prve stopnje povsem pravilno ugotovilo, da so tudi po izreku še nepravnomočne kazni podane takšne posebne okoliščine, ki utemeljujejo podaljšanje pripora iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. Ravno tako naj bi bil pripor neizogibno potreben, da se obdolžencu prepreči ponavljanje kaznivih dejanj in zagotovi varnost ljudi, zlasti še njihovega premoženja, ter da ga ni mogoče nadomestiti z nobenim zanj milejšim ukrepom. Ocenjuje, da za vse navedeno sodišče prve stopnje navaja tehtne in prepričljive razloge. Tudi samo se sklicuje na ustrezne razloge iz sklepa sodišča prve stopnje in v zvezi s pritožbenimi navedbami dodaja, da na ponovitveno nevarnost kažejo predvsem okoliščine, da je obdolženi nezaposlen in nima premoženja, da je bil že večkrat kaznovan zaradi istovrstnih kaznivih dejanj, da je zaradi istovrstnih kaznivih dejanj še v drugih kazenskih postopkih, očitano dejanje pa je storil v preizkusni dobi. Pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da je mogoče na podlagi navedenih okoliščin z vso gotovostjo zaključiti, da je ponovitvena nevarnost podana iz razlogov, ki so obrazloženi v sklepu z dne 29. 9. 2006. V zvezi s pritožnikovim zatrjevanjem o očitnem nesorazmerju med konkretnim posegom v pravico do osebne svobode in med abstraktno nevarnostjo za premoženje ljudi, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v polni meri upoštevalo tudi načelo sorazmernosti med kaznivim dejanjem in obdolženčevo pravico do svobode, saj je na podlagi navedenih okoliščin zaključilo, da je varnost ljudi s kaznivim dejanjem, kot je obravnavano, tako močno ogrožena, da neizogibno zahteva podaljšanje pripora obdolžencu. Po mnenju pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru tudi ne pride v poštev kak drug, milejši ukrep, ki bi obdolženemu preprečeval nadaljnje izvrševanje kaznivih dejanj, zato šteje odločitev o podaljšanju pripora za pravilno in v skladu z 20. členom Ustave.

4. Senat Ustavnega sodišča je ustavno pritožbo s sklepom št. Up-2073/06 z dne 30. 11. 2006 sprejel v obravnavo. Ustavna pritožba je bila v skladu s 56. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) poslana Višjemu sodišču v Mariboru, ki nanjo ni odgovorilo, in Okrajnemu sodišču v Mariboru, ki je navedlo, da odgovora na ustavno pritožbo ne podaja.

B. ­

5. Ustavno sodišče je v postopku vpogledalo v kopijo spisa Okrajnega sodišča v Mariboru št. II K 502/2006. Iz listin v spisu je razvidno, da je bil pisni odpravek sodbe že izdelan in poslan strankam v postopku. Zoper sodbo sta zagovornika obdolženega vložila pritožbi, ki do dneva dostave kopije spisa še nista bili predloženi v reševanje pritožbenemu sodišču.

6. Po drugem odstavku 19. člena Ustave se nikomur ne sme vzeti prostost, razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon. Po prvem odstavku 20. člena Ustave se sme oseba, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, pripreti samo na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi.

7. ZKP v 3. točki prvega odstavka 201. člena določa, da se sme zoper določeno osebo, za katero je podan utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, odrediti pripor, če teža, način storitve ali okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, in njene osebne lastnosti, prejšnje življenje, okolje in razmere, v katerih živi, ali kakšne druge posebne okoliščine kažejo na nevarnost, da bo ponovila kaznivo dejanje, dokončala poskušeno kaznivo dejanje ali storila kaznivo dejanje, s katerim grozi. Po določbi prvega odstavka 432. člena ZKP se sme v skrajšanem kazenskem postopku pripor le izjemoma odrediti zoper tistega, za katerega je utemeljen sum, da je storil kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti. Iz razloga ponovitvene nevarnosti je mogoče odrediti pripor le, če gre za kaznivo dejanje zoper javni red in mir, zoper spolno nedotakljivost ali za kaznivo dejanje s prvinami nasilja, za katera se sme izreči kazen zapora dveh let ali za druga kazniva dejanja, za katera se lahko izreče kazen zapora treh let. Če je s sodbo sodišča prve stopnje izrečena kazen zapora, sme sodnik odrediti, da obdolženec ostane v priporu, če so dani razlogi iz prvega odstavka 432. člena tega zakona. Pripor sme trajati v takem primeru do pravnomočnosti sodbe oziroma do nastopa kazni, vendar največ dotlej, dokler obdolžencu ne izteče kazen, ki jo je izreklo sodišče prve stopnje.

8. Ustavno sodišče je že v odločbi št. U-I-18/93 z dne 11. 4. 1996 (Uradni list RS, št. 25/96 in OdlUS V, 40) in v drugih odločitvah o pripornih zadevah glede pripornega razloga ponovitvene nevarnosti (glej npr. odločbe št. Up-74/95, št. Up-75/95, vse z dne 7. 7. 1995 OdlUS IV, 131, 132 in 133) opredelilo pogoje, pod katerimi je dopusten poseg v osebno svobodo posameznika. Iz navedenih odločb izhaja, da je sodišče dolžno vselej, ko odloča o priporu zaradi ponovitvene nevarnosti: (1) ugotoviti in navesti tiste konkretne okoliščine, iz katerih je možno napraviti na življenjskih izkušnjah utemeljen sklep, da obstaja realna nevarnost, da bo obdolženec ponovil določeno specifično kaznivo dejanje, (2) ugotoviti in obrazložiti, da obstoji nevarnost ponavljanja takšnega dejanja, ki pomeni ogrožanje varnosti ljudi, in (3) ob uporabi načel sorazmernosti pretehtati, ali je v konkretnem primeru varnost ljudi zaradi nevarnosti ponovitve določenega kaznivega dejanja ogrožena do te mere, da odtehta poseg v obdolženčevo pravico do osebne svobode.

9. V odločbi št. U-I-18/93 je Ustavno sodišče sprejelo tudi stališče, da je treba ustavno normo, ki z izjemno dopustnostjo pripora omejuje obdolženčevo pravico do osebne svobode, hkrati razumeti tudi kot ustavno normo, ki naj zagotovi spoštovanje ustavne pravice drugih do varnosti, ki jo (poleg osebnega dostojanstva) zagotavlja 34. člen Ustave. Navedlo je, da bi preozka razlaga pojma "varnost ljudi" iz 20. člena Ustave lahko povzročila preozko razlago pojma "varnost vsakogar" iz 34. člena Ustave, kjer ta pojem ni več element norme, ki pravico omejuje, ampak element norme, ki pravico zagotavlja. Po stališču Ustavnega sodišča zato iz vsebine pojma "neogibno potrebno za varnost ljudi" iz 20. člena Ustave ni mogoče vnaprej izključiti premoženjskih deliktov, češ da z njimi varnost ljudi sploh ne more biti ogrožena – vendar pa mora sodišče pri odločanju o priporu zaradi ponovitvene nevarnosti ob uporabi načela sorazmernosti pretehtati, ali je v konkretnem primeru ogrožanje varnosti ljudi, ki bi ga lahko pomenila izpustitev obdolženca, tako velik oziroma težak poseg v njihovo ustavno pravico do varnosti, da odtehta poseg v obdolženčevo pravico do osebne svobode.

10. Očitek v zvezi z ugotovitvijo obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti ni utemeljen. Iz izpodbijanih sklepov izhaja, da sta sodišči ugotovili in navedli tiste konkretne okoliščine, iz katerih je možno napraviti na življenjskih izkušnjah utemeljen sklep, da obstaja realna nevarnost, da bo obdolženec ponovil očitano kaznivo dejanje. To sta sicer storili na specifičen način, pretežno s sklicevanjem na obrazložitev predhodnega sklepa o podaljšanju pripora. Vendar tak način po oceni Ustavnega sodišča ni sporen, če je sklep, na katerega se sklicuje, pravnomočen, če so v njem relevantne okoliščine, na katerih temelji ugotovitev ponovitvene nevarnosti, konkretno navedene in če so v sklepu o ponovnem podaljšanju upoštevane in obrazložene relevantne okoliščine, ki so nastale kasneje. Glede na navedeno je treba ob upoštevanju obrazložitve predhodnega sklepa o podaljšanju pripora št. II K 502/2006 z dne 25. 9. 2006 ugotoviti, da sta sodišči navedli tako okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, kot okoliščine, ki kažejo na nevarnost, da bo pritožnik kaznivo dejanje ponovil. Posebno pozornost sta pri tem posvetili že pravnomočno izrečenim sodbam in kazenskim postopkom zoper pritožnika, ki so v teku, ter dejstvu, da naj bi nadaljeval z izvrševanjem kaznivih dejanj tudi v času trajanja preizkusne dobe po že pravnomočnih sodbah. Glede na navedeno Ustavno sodišče ocenjuje, da sta sodišči zadostili zahtevanim pogojem v zvezi z ugotavljanjem pripornega razloga ponovitvene nevarnosti.   

11. Tudi pritožnikov očitek v zvezi z obstojem neogibne potrebnosti pripora za varnost ljudi kot ustavnim pogojem za dopustnost posega v osebno svobodo posameznika ni utemeljen. Ocena neogibne potrebnosti nadaljnjega trajanja pripora za varnost ljudi je v izpodbijanih sklepih sicer skopo obrazložena, vendar pa je iz obrazložitve sklepov razvidno, da sta sodišči pri presoji upoštevali načelo sorazmernosti. Tudi po presoji Ustavnega sodišča kaznivo dejanje, očitano pritožniku v tem kazenskem postopku, ter kazniva dejanja, glede katerih je bil pritožnik v preteklosti že spoznan za krivega, in tista, glede katerih so zoper njega sproženi drugi kazenski postopki, kažejo na to, da so posegi v premoženje ljudi s strani pritožnika bili oziroma naj bi bili izvršeni s številnimi ponavljajočimi se delikti, ki jih očitno spremlja velika stopnja spretnosti, drznosti in vztrajnosti, njihov cilj pa je pridobitev relativno visokih zneskov premoženjske koristi. Da nevarnosti ponavljanja kaznivih dejanj, ki ogrožajo varnost ljudi, pri pritožniku ni mogoče odpraviti z milejšimi ukrepi, tudi po oceni Ustavnega sodišča še potrjuje dejstvo, da naj bi bilo dejanje, ki je bilo pritožniku očitano v tem kazenskem postopku, storjeno v času trajanja preizkusne dobe. Poleg tega je bil zoper pritožnika v enem od drugih kazenskih postopkov tudi že odrejen pripor, vse to pa pritožnika očitno ni odvrnilo od nadaljnjega izvrševanja kaznivih dejanj. Glede na navedeno Ustavno sodišče ob sklicevanju na svoja zgoraj navedena stališča ugotavlja, da sta sodišči ugotovili in razumno obrazložili razloge, zaradi katerih pri pritožniku obstaja nevarnost ponavljanja takšnih dejanj, ki pomenijo ogrožanje varnosti ljudi, da je v konkretnem primeru varnost ljudi ogrožena do te mere, da odtehta poseg v obdolženčevo pravico do osebne svobode, in da nevarnosti ni mogoče odpraviti s kakšnimi milejšimi ukrepi.

12. Glede na navedeno sta sodišči o podaljšanju pripora odločali v skladu s pogoji, ki jih določa prvi odstavek 20. člena Ustave, zato pritožniku ni bila kršena pravica do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave. Zato je Ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrnilo.

C.

13. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Mirjam Škrk  in dr. Dragica Wedam Lukić. Odločbo je sprejelo s šestimi glasovi proti enemu. Proti je glasovala sodnica Škrk.

Predsednik

dr. Janez Čebulj