Up-642/05-13
7. 2. 2007
O D L O Č B A
Ustavno sodišče je v postopku odločanja o
ustavni pritožbi A. A. iz Ž., ki ga zastopa mag. B. B. iz Z. Z., na seji 7.
februarja 2007
odločilo:
Sodba Višjega sodišča v Mariboru št. Cp 1140/2001 z dne 15. 10.
2002 in sodba Okrajnega sodišča v Mariboru št. II P 1368/2000 z dne 26. 2. 2001
se razveljavita in se zadeva vrne Okrajnemu sodišču v Mariboru v novo
odločanje.
Obrazložitev
A.
1. V pravdnem postopku je sodišče prve
stopnje odločilo, da se odpove najemna pogodba št. 12521-01/92, ki jo je
pritožnik (v pravdi toženec) 11. 4. 1992 sklenil s tožečo stranko (tj. s
Stanovanjskim skladom Občine Maribor) zaradi najema stanovanja, in da je
pritožnik stanovanje dolžan izprazniti v roku 60 dni pod izvršbo. Odločitev
sodišča prve stopnje je potrdilo tudi Višje sodišče. Sodišči sta svojo
odločitev oprli na tretji in četrti odstavek 53. člena Stanovanjskega zakona
(Uradni list RS, št. 18/91-I in nasl. – v nadaljevanju SZ).[1]
Zavzeli sta stališče, da se pritožnik ne more uspešno sklicevati na socialno
stisko, če ni pridobil ustreznega potrdila Centra za socialno delo. Po presoji
Višjega sodišča sodišče prve stopnje ni bilo dolžno samo ugotavljati razlogov,
zaradi katerih pritožnik ni predložil potrdila, oziroma raziskovati njegove socialne
stiske, saj naj to ne bi izhajalo niti iz 53. člena SZ niti iz drugih določb
tega zakona.
2. Pritožnik v ustavni pritožbi zatrjuje
kršitev pravic iz 14. in 22. člena Ustave v povezavi s pravicami iz 34. in 35.
člena Ustave. Pojasnjuje, da sta bila z ženo zaradi nezakonitega izbrisa deset
let brez vsakih pravic, brez zaposlitve in v hudi socialni stiski. Po mnenju
pritožnika gre za skrajno grob primer zakonske diskriminacije človeka v
socialni stiski glede na to, ali ima slovensko državljanstvo oziroma dovoljenje
za stalno bivanje ali ne; če slednje ima, ga ni mogoče vreči iz stanovanja, če
tega nima, pa se ne more sklicevati na svojo socialno stisko. Pritožnik trdi,
da sta bila z ženo ves čas zakonita prebivalca Republike Slovenije, kljub temu,
da jima je bil ta status z nezakonitim izbrisom leta 1992 odvzet. Sicer pa je
pritožnik prepričan, da ni mogoče najti (ustavno dopustnih) razlogov za
diskriminacijo nedržavljanov pri pridobitvi potrdila o socialni stiski.
Pritožnik sodiščema očita, da pri sojenju nista upoštevali dimenzije človekovih
pravic. Meni, da bi sodišči morali veljavno zakonodajo razlagati v duhu
prizadetih ustavnih pravic; če taka razlaga ni bila možna, pa bi morali
sprožiti postopek za oceno ustavnosti zakonske določbe, ki Centru za socialno
delo preprečuje izdajo potrdila o stanju socialne stiske nedržavljanom.
Pritožnik Ustavnemu sodišču predlaga izjemno obravnavo prepozne ustavne
pritožbe (tretji odstavek 52. člena Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS,
št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS). Pri tem pojasni, da je do zamude pri
vložitvi ustavne pritožbe prišlo zato, ker sam kot prava neuka stranka ustavne
pritožbe ni znal vložiti, pravna pomoč pa mu ni bila dostopna.
3. Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št.
Up-642/05 z dne 3. 10. 2006 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. Glede na
navedbe v ustavni pritožbi je namreč ocenil, da gre v obravnavanem primeru za
posebno utemeljen primer iz tretjega odstavka 52. člena ZUstS. V skladu s 56.
členom ZUstS je bila ustavna pritožba poslana Višjemu sodišču v Mariboru, v
skladu z 22. členom Ustave pa nasprotni stranki v pravdnem postopku. Na ustavno
pritožbo nista odgovorila.
B.
4. V obravnavanem primeru mora Ustavno
sodišče preizkusiti, ali je s stališčem sodišč, po katerem se pritožnik ne more
uspešno sklicevati na socialno stisko, ker ni predložil ustreznega potrdila
Centra za socialno delo, kršena pritožnikova pravica iz 22. člena Ustave.
5. V 22. členu Ustave, ki je v sodnih
postopkih poseben izraz načela enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave,
je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku. Ena od
temeljnih pravic, ki izvirajo iz 22. člena Ustave, je pravica do izjave. Za
zagotovitev kontradiktornega postopka je bistveno, da ima vsaka stranka
možnost, da predstavi svoja stališča tako glede dejanske kot pravne podlage
spora, da predlaga dokaze ter da se izjavi o navedbah nasprotne stranke in o
rezultatih dokazovanja pod pogoji, ki je ne postavljajo v neenakopraven položaj
v razmerju do druge stranke. Pravica do izjave v postopku je smiselna le, če se
poleg pravice navajati dejstva stranki zagotovi tudi pravica do navedbe
dokazov, s katerimi naj sodišča ta dejstva ugotovi (tj. pravica do dokaza).[2]
Iz opredelitve, da je pravica do dokaza del ustavne pravice do izjave v
postopku, izhaja, da je določbe, ki v posameznih vrstah postopkov omejujejo
dopustne dokaze ali ki za ugotovitev posameznega dejstva dopuščajo le posamezno
vrsto dokaza ali drugače omejujejo možnost izvedbe dokazov, treba šteti kot
omejitev te ustavne pravice.[3]
6. Na podlagi četrtega odstavka 53. člena
SZ najemnik svojo socialno stisko dokazuje s potrdilom Centra za socialno delo,
ki ga mora predložiti lastniku in občinskemu organu, pristojnemu za
stanovanjske zadeve v 15 dneh po nastanku okoliščin iz tretjega odstavka istega
člena. V obravnavanem primeru sta sodišči navedeno zakonsko določbo razlagali
tako, da je mogoče socialno stisko dokazovati zgolj s predložitvijo ustreznega
potrdila Centra za socialno delo. To izhaja tako iz stališča obeh sodišč, da se
pritožnik ne more uspešno sklicevati na socialno stisko, ker ni predložil
ustreznega potrdila Centra za socialno delo, zlasti pa tudi iz stališča Višjega
sodišča, da sodišče ni bilo dolžno ugotavljati razlogov, zaradi katerih
pritožnik ni predložil potrdila, oziroma raziskovati njegove socialne stiske,
saj to ne izhaja niti iz 53. člena SZ niti iz drugih določb tega zakona. S
takšno (ozko) razlago določb SZ sta sodišči posegli v pritožnikovo pravico do
izjave v postopku.
7. Sodišči sta s stališčem, na katerega sta
oprli izpodbijano odločitev, pritožniku pravzaprav onemogočili dokazovanje ene
od okoliščin, ki je bila bistvena za odločitev o tožbenem zahtevku. Pri tem
nista upoštevali druge pomembne okoliščine, da pritožnik glede na svoj
neurejeni status (niti ni bil državljan Republike Slovenije niti in imel
dovoljenja za stalno bivanje)[4] ni mogel pridobiti potrdila Centra
za socialno delo. Po oceni Ustavnega sodišča četrtega odstavka 53. člena SZ ni
mogoče razlagati tako, da dokazovanje socialne stiske z drugimi dokaznimi
sredstvi ni mogoče niti tedaj, ko stranka izkaže, da potrdila Centra za
socialno delo ne more pridobiti. Zato navedena zakonska določba sodišč ni
omejevala pri tem, da bi upoštevajoč specifične okoliščine konkretnega primera
na drug način ugotavljali obstoj socialne stiske. Iz navedenega izhaja, da sta
sodišči s svojim stališčem nedopustno posegli v pritožnikovo pravico do izjave
ter s tem kršili njegovo pravico iz 22. člena Ustave.
8. Ker izpodbijani sodbi kršita pravico
pritožnika iz 22. člena Ustave, ju je Ustavno sodišče razveljavilo in zadevo
vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Ker je Ustavno sodišče
izpodbijani sodbi razveljavilo že zaradi kršitve pravice iz 22. člena Ustave,
mu očitkov o kršitvah drugih ustavnih pravic ni bilo treba presojati. Preden bo
sodišče ponovno odločilo o tožbenem zahtevku, bo moralo pritožniku omogočiti
dokazovanje zatrjevane socialne stiske.
C.
9. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo
na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez
Čebulj ter sodnice in sodnika dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija
Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Mirjam Škrk in dr. Dragica Wedam
Lukić. Odločbo je sprejelo s šestimi glasovi proti enemu. Proti je glasoval
sodnik Čebulj.
Predsednik
dr. Janez Čebulj
_______________________
Opombe:
[1] Po tretjem odstavku 53. člena SZ najemniku stanovanja
ni mogoče odpovedati najemne pogodbe zato, ker ni plačal najemnine in drugih
obveznosti po tem zakonu, če zaradi socialne stiske, v kateri se je znašel sam
in osebe, ki poleg njega uporabljajo stanovanje, ni zmogel v celoti poravnati
najemnine in drugih obveznosti po tem zakonu. Na podlagi četrtega odstavka 53.
člena SZ najemnik svojo socialno stisko dokazuje s potrdilom Centra za socialno
delo, ki ga mora predložiti lastniku in občinskemu organu, pristojnemu za
stanovanjske zadeve, v 15 dneh po nastanku okoliščin iz prejšnjega odstavka.
[2] A. Galič: Ustavno civilno procesno pravo, GV Založba,
Ljubljana 2004, str. 284.
[3] Ibidem.
[4] V skladu s prvim odstavkom 5. člena Zakona o
socialnem varstvu (Uradni list RS, št. 54/92 in nasl. – ZSV) so upravičenci po
tem zakonu državljani Republike Slovenije, ki imajo stalno prebivališče v
Sloveniji, ter tujci, ki imajo dovoljenje za stalno prebivanje v Sloveniji.