Številka: U-I-24/04-24
Datum: 20. 4. 2007
O D L O Č B A
Ustavno sodišče je v postopku, začetem s
sklepom Ustavnega sodišča št. U-I-24/04 z dne 22. 2. 2007, in v postopku za
preizkus pobude Vide Svetek iz Ljubljane, na seji 20. aprila 2007
o d l o č i l o:
1. Člen 20 Zakona o spremembah in
dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 101/05) je v
neskladju z Ustavo.
2. Državni zbor je dolžan ugotovljeno
neskladje odpraviti v roku šestih mesecev.
3. Do odprave ugotovljenega neskladja iz 1.
točke izreka te odločbe smejo upravičenci iz 559. člena Zakona o kazenskem
postopku (Uradni list RS, št. 63/94), ne glede na rok iz tretjega odstavka 421.
člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94, 70/94 – popr.,
72/98, 6/99, 66/2000, 111/01, 56/03, 116/03 – ur. p. b., 43/04, 96/04 – ur. p.
b., 101/05, 8/06 – ur. p. b. in 14/07), zoper sodne odločbe, ki so postale
pravnomočne pred 1. 1. 1995, to je pred uveljavitvijo Zakona o kazenskem
postopku (Uradni list RS, št. 63/94), in zoper sodni postopek, ki je tekel pred
tako pravnomočno odločbo, vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti.
4. Pobuda za začetek postopka za oceno
ustavnosti 2. člena sklepa Vrhovnega plenuma Osvobodilne fronte slovenskega
naroda, da se konstituira v Slovenski narodni osvobodilni odbor z dne 16. 9.
1941 (Slovenski poročevalec z dne 20. 9. 1941, leto II, št. 18), Odloka
slovenskega narodnoosvobodilnega odbora o zaščiti slovenskega naroda in
njegovega gibanja za osvoboditev in združitev (Slovenski poročevalec z dne 1.
10. 1941, leto II, št. 19) in Pravilnika za organizacijo, poslovanje in
postopek brigadnih in odrednih vojaških sodišč z dne 5. 8. 1943 se zavrže.
O b r a z l o ž i t e v
A.
1. Pobudnica vlaga pobudo za začetek
postopka za oceno ustavnosti 2. člena Sklepa Vrhovnega plenuma Osvobodilne
fronte slovenskega naroda, da se konstituira v Slovenski narodni osvobodilni
odbor z dne 16. 9. 1941 (v nadaljevanju Sklep Vrhovnega plenuma OF), Odloka
slovenskega narodnoosvobodilnega odbora o zaščiti slovenskega naroda in njegovega
gibanja za osvoboditev in združitev (v nadaljevanju Odlok SNOO) in Pravilnika
za organizacijo, poslovanje in postopek brigadnih in odrednih vojaških sodišč z
dne 5. 8. 1943 (v nadaljevanju Pravilnik).
2. V pobudi navaja, da je bil njen oče na
podlagi izpodbijanih predpisov na »Kočevskem procesu« v dneh od 9. do 11. 10.
1943 obsojen na smrtno kazen z ustrelitvijo, ki je bila tudi izvršena.
Zatrjuje, da so določbe Sklepa Vrhovnega plenuma OF in Odloka SNOO v nasprotju
s splošnimi, od civiliziranih narodov priznanimi pravnimi načeli, in z Ustavo.
Neskladje utemeljuje z navedbami, da je bil postopek pred sodišči nagel, usten
in tajen, da zaslišanje krivca ni bilo potrebno in se je izvedlo le, če je bila
dana možnost brez škode za narodno in osvobodilno gibanje, ter da proti
razsodbi sodišča ni bilo pritožbe. Temeljni elementi kaznivega dejanja naj bi
ne bili določeni, upoštevana naj ne bi bila razlika med naklepom in
malomarnostjo, odnos do prepovedane posledice naj bi bil le enostransko
opredeljen. Katero dejanje je protipravno in po katerih kazenskih določbah
takrat veljavne zakonodaje se je ravnal tožilec ter katere kazenske določbe je
uporabilo sodišče, ko je sodilo na »Kočevskem procesu«, naj bi ne bilo znano.
Tudi sodišča, ki so bila ustanovljena z Odlokom o postavitvi brigadnih in
odrednih vojaških sodišč z dne 5. 8. 1943 (Slovenski poročevalec z dne 15. 8.
1943, leto IV, št. 15) in s Pravilnikom, naj bi bila ustanovljena v nasprotju z
načeli, ki so jih priznavali civilizirani narodi, in v nasprotju z Ustavo. V
utemeljitev navede, da jih je ustanovil vojaški glavni štab in ne zakonodajni
organ. Tudi postopek pred sodišči naj bi bil voden v nasprotju s pravili
kazenskega prava, ki so jih takrat priznavali civilizirani narodi, in z Ustavo.
Pobudnica meni, da je bil njen oče vojni ujetnik, zato bi moralo sodišče pri
odločanju upoštevati pravila mednarodnega prava o ravnanju z ujetniki.
3. Pobudnica navaja, da njenemu očetu pisni
odpravek sodbe, s katero je bil na »Kočevskem procesu« obsojen na smrtno kazen,
ni bil nikoli odpravljen in vročen. Kopijo obtožnice in podpisanega izreka
sodbe naj bi pobudnica dobila pri Arhivu Republike Slovenije. Nadalje navaja,
da sama sicer zahteve za varstvo zakonitosti ni vložila, vendar je Vrhovnemu
državnemu tožilstvu dvakrat predlagala, naj jo vloži. Slednje pa naj bi
ugotovilo, da pogoji za vložitev tega izrednega pravnega sredstva niso podani.
4. Pobudnica sicer izpodbija akte, navedene
v 4. točki izreka tega sklepa, vendar iz njenih navedb izhaja, da zatrjuje
predvsem kršitve v konkretnem postopku. Po prehodni določbi 559. člena Zakona o
kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 – v nadaljevanju ZKP/94) je imela
pobudnica možnost, da bi v roku dveh let po njegovi uveljavitvi zoper domnevno
sporno sodno odločbo vložila zahtevo za varstvo zakonitosti. Ta rok se je že
iztekel. Zakonodajalec je z novo prehodno določbo, to je z 20. členom Zakona o
spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP-G),
med drugim določil, da se sme zahteva za varstvo zakonitosti do 31. 12. 2008
ponovno vložiti le v taksativno določenih primerih (drugi odstavek 20. člena
ZKP-G). Enako omejitev je določil tudi za vse tiste primere, ko so bile zahteve
za varstvo zakonitosti zavržene zaradi poteka roka iz 559. člena ZKP/94 (četrti
odstavek 20. člena ZKP-G).
5. Glede na navedeno je Ustavno sodišče
ocenilo, da je za odločitev o zadevi, zlasti z vidika tistih navedb pobudnice,
s katerimi zatrjuje kršitve v konkretnem kazenskem postopku, treba oceniti
ustavnost prehodne določbe ZKP-G o dopustnosti vložitve zahteve za varstvo
zakonitosti. Zato je na seji 22. 2. 2007 na podlagi 30. člena Zakona o Ustavnem
sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) začelo postopek za
oceno ustavnosti 20. člena ZKP-G. Sklep o začetku postopka za oceno ustavnosti
20. člena ZKP-G je skupaj s priloženo pobudo poslalo v odgovor Državnemu zboru,
ki ni odgovoril.
6. Ustavno sodišče je vpogledalo tudi v
spis Vrhovnega državnega tožilstva v Ljubljani št. Ktz 73/03.
B. – I.
7. Zahtevo po tem, da mora zakonodajalec
omogočiti odpravo vseh v procesnem in v vsebinskem smislu krivičnih odločb,
izdanih tudi na podlagi predpisov revolucionarne medvojne in povojne oblasti,
in odpravo posledic teh odločb z izrednimi pravnimi sredstvi je Ustavno sodišče
postavilo že v odločbi št. U-I-6/93 z dne 1. 4. 1994 (Uradni list RS, št. 23/94
in OdlUS III, 33).1 Z določbo 559. člena ZKP/94 2 je
zakonodajalec tudi za tovrstne primere kazenskih obsodb določil dveletno,
časovno omejeno, izredno možnost vložitve zahteve za varstvo zakonitosti, ki je
bilo takrat v kazenski procesni zakonodaji na novo uvedeno izredno pravno
sredstvo v rokah obsojenca. Da pa bi bilo dveletni rok iz določbe 559. člena
ZKP/94 treba podaljšati, je Ustavno sodišče ugotovilo že v 21. točki obrazložitve
odločbe št. U-I-247/96 z dne 22. 10. 1998 (Uradni list RS, št. 76/98 in OdlUS
VII, 195) in zakonodajalca pozvalo, naj ga čim prej podaljša.3
B. – II.
8. Zakonodajalec je z ZKP-G, ki je začel
veljati 26. 11. 2005, med drugim uveljavil tudi novo prehodno določbo, in sicer
20. člen ZKP-G. S slednjo je ponovno uzakonil možnost vložitve zahteve za
varstvo zakonitosti. Določba 20. člena ZKP-G se v celoti glasi:
»(1) Ne glede na rok iz tretjega odstavka
421. člena zakona smejo obsojenec, zagovornik, osebe iz drugega odstavka 367.
člena zakona in krvni sorodniki v stranski vrsti do vključenega tretjega kolena
zoper sodno odločbo, ki je postala pravnomočna do 2. 7. 1990 in o kateri ni
bilo pravnomočno odločeno na podlagi zahteve za varstvo zakonitosti po 559.
členu Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94), ter zoper sodni
postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo, vložiti zahtevo za varstvo
zakonitosti do 31. 12. 2008.
(2) Zahteva za varstvo zakonitosti po
prejšnjem odstavku se lahko vloži zoper sodne odločbe za kazniva dejanja:
1. Zakona o kaznivih dejanjih zoper narod
in državo (Uradni list DFJ, št. 66/45 in Uradni list FLRJ, št. 59/46);
2. Zakona o pobijanju nedovoljene
špekulacije in gospodarske sabotaže (Uradni list DFJ št. 26/45, 32/45 in
53/45);
3. Zakona o zatiranju nedovoljene trgovine,
nedovoljene špekulacije in gospodarske sabotaže (Uradni list FLRJ, št. 56/46,
66/46, 74/46, 105/46, 44/47 in 104/47);
4. Zakona o kaznivih dejanjih zoper splošno
ljudsko premoženje ter premoženje zadružnih in drugih družbenih organizacij
(Uradni list FLRJ, št. 87/48);
5. Zakona o kaznovanju zločinov in
prestopkov zoper slovensko narodno čast (Uradni list SNOS in NVS, št. 7/45);
6. Uredbe o vojaških sodiščih (Vestnik,
službeno glasilo glavnega štaba NOV in PO Slovenije, št. 6 z dne 20. 10. 1994);
7. Zakona o konfiskaciji imovine in
izvrševanju konfiskacije (Uradni list DFJ, št. 40/45);
8. Zakona o zaplembi premoženja in
izvrševanju zaplembe (Uradni list FLRJ, št. 61/46);
9. Zakona o vojaških kaznivih dejanjih
(Uradni list FLRJ, št. 107/48):
– 16. člen (sovražno govorjenje o vojski),
– 34. člen (izmikanje vojaški službi zaradi
verskega ali drugega osebnega prepričanja);
10. Temeljnega zakona o kmetijskih zadrugah
(Uradni list FLRJ, št. 49/49):
– 112. člen,
– 113. člen;
11. Kazenskega zakonika (Uradni list FLRJ,
št. 13/51, 30/59, 11/62 ter Uradni list SFRJ, št. 15/65, 15/67, 20/69 in 6/73):
– 109. člen (sodelovanje pri sovražnem
delovanju proti FLRJ),
– 117. člen (združevanje zoper ljudstvo in
državo),
– 118. člen (sovražna propaganda),
– 236. člen (neizpolnitev obvezne oddaje
kmetijskih pridelkov),
– 237. člen (dajanje krivih podatkov, ki so
v zvezi z oddajo in umetno povečanje teže oddanih pridelkov),
– 238. člen (zanemarjanje obdelane zemlje
in vzreje živine),
– 239. člen (škodljivstvo v kmetijstvu),
– 240. člen (izpodkopavanje zadruge),
– 241. člen (kršitev prostovoljnosti
članstva v zadrugah),
– 292.a člen (širjenje lažnih vesti);
12. Kazenskega zakona SFRJ (Uradni list
SFRJ, št. 44/76, 34/84, 74/84, 57/98, 3/90 in 38/90):
– 131. člen (sodelovanje pri sovražnem
delovanju),
– 133. člen (sovražna propaganda),
– 201. člen (neizpolnitev ukaza ali
odrekanje pokornosti),
– 202. člen (odklonitev sprejema ali
uporabe orožja),
– 214. člen (nepokorščina pri vpoklicu v
vojaško službo in izmikanje vojaški službi);
13. Kazenskega zakona SR Slovenije (Uradni
list SRS, št. 12/77, 3/78, 19/84, 47/87, 33/89 in 5/90):
– 228. člen (širjenje lažnih vesti),
– 236. člen (zloraba vere in cerkve).
(3) V zvezi s sodnimi odločbami in sodnimi
postopki iz prejšnjih odstavkov zoper duhovnike in duhovnice oziroma redovnike
in redovnice registriranih verskih skupnosti lahko zahtevo za varstvo
zakonitosti po tem členu vložijo tudi zakoniti zastopniki njihovih
registriranih verskih skupnosti.
(4) Zahteve za varstvo zakonitosti zoper
sodne odločbe in sodne postopke iz prejšnjih odstavkov, ki so bile zavržene kot
prepozne zaradi izteka roka iz 559. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni
list RS, št. 63/94), se lahko v skladu s prejšnjimi odstavki ponovno vložijo.
(5) Krvni sorodniki v stranski vrsti do
vključno tretjega kolena in zakoniti zastopniki registriranih verskih skupnosti
smejo vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti iz tega člena po obsojenčevi smrti
in v njegovo korist.«
9. Iz zakonodajnega gradiva, ki je bilo na
voljo v postopku sprejemanja ZKP-G4, izhaja: »da je v prehodni
določbi 20. člena ZKP-G vsebinsko predlagana ponovna uveljavitev 559. člena
osnovnega Zakona o kazenskem postopku. V skladu z določbo 559. člena Zakona o
kazenskem postopku se je izredni rok za vlaganje zahtev za varstvo zakonitosti
zoper sodne odločbe, ki so postale pravnomočne pred 1. 1. 1995, iztekel 31. 12.
19975, v skladu s predlagano prehodno določbo 20. člena pa bo
navedeno ponovno omogočeno do 31. 12. 2008.«6 Nadalje pa
predlagatelj navaja, da je dopustnost vložitve zahteve za varstvo zakonitosti
omejil, kar obrazloži z naslednjim. »Hkrati so sodne odločbe, zoper katere
bo po tem členu dopuščeno vlaganje zahtev za varstvo zakonitosti, omejene le na
tiste iz drugega odstavka predlaganega člena. Gre za povzetek zakonov iz 3.
člena Zakona o popravi krivic (Uradni list RS, št. 47/03 in št. 53/05 ur. p. b.
1 – ZPkri), ki je razširjen toliko, da prvih štirih zakonov ne omejuje le na
določene člene in da so na seznamu dodani še Zakon o kaznovanju zločinov in
prestopkov zoper slovensko narodno čast (Uradni list SNOS in NVS, št. 7/45),
Uredba o vojaških sodiščih (Vestnik, službeno glasilo glavnega štaba NOV in PO
Slovenije, št. 6 z dne 20. 10. 1994), Zakon o konfiskaciji imovine in
izvrševanju konfiskacije (Uradni list DFJ, št. 40/45), Zakon o zaplembi
premoženja in izvrševanju zaplembe (Uradni list FLRJ, št. 61/46), na podlagi
katerih je bilo prav tako izrečenih večje število sodb. V zvezi s Kazenskim
zakonom SFRJ pa so dodana še tri kazniva dejanja. Gre za kazniva dejanja po
201. členu (neizpolnitev ukaza ali odrekanje pokornosti), 202. členu
(odklonitev sprejema ali uporabe orožja) in po 214. členu (nepokorščina pri vpoklicu
v vojaško službo in izmikanje vojaški službi) Kazenskega zakona. Glede na
navedeno ni možno neposredno sklicevanje na 3. člen Zakona o popravi krivic.«7
10. Prehodna določba 20. člena ZKP-G pomeni
v primerjavi s 559. členom ZKP/94 njegovo delno spremembo in deloma dopolnitev.
Najprej pomeni dopolnitev oziroma razširitev kroga upravičencev, ki so aktivno
legitimirani za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.8 Nadalje
določa nov rok za njeno vložitev, tj. do 31. 12. 2008, in drugače, kot 559.
člen ZKP/94 določa tudi rok, na katerega veže pravnomočnost odločbe, ki jo je
dopustno izpodbijati z zahtevo za varstvo zakonitosti, tj. do 2. 7. 1990. Z
drugim odstavkom 20. člena ZKP-G pa je zakonodajalec v primerjavi z določbo
559. člena ZKP/94 vsebinsko tudi zožil in omejil dopustnost vložitve zahteve za
varstvo zakonitosti. Taksativno je namreč določil zakone oziroma posamezna
kazniva dejanja, na podlagi katerih in glede katerih so bile v kazenskem
postopku izdane sodne odločbe. Le zoper slednje smejo upravičenci vložiti
zahtevo za varstvo zakonitosti. Ponovno pa se lahko, le v skladu s prejšnjimi
odstavki 20. člena ZKP-G, vložijo tudi zahteve za varstvo zakonitosti zoper
sodne odločbe in sodne postopke iz prejšnjih odstavkov te določbe, ki so bile
zavržene kot prepozne zaradi izteka roka iz 559. člena ZKP/94 (četrti odstavek
20. člena ZKP-G).
11. Ustavno sodišče najprej poudarja, da
predmet presoje v tej zadevi ni ustavnost ureditve nove prehodne določbe 20.
člena ZKP-G same po sebi. Prav tako Ustavno sodišče ni pristojno presojati
vprašanja, ali je ureditev prehodne določbe 20. člena ZKP-G, kot jo je sprejel
zakonodajalec, primerna. Iz ustaljene ustavnosodne presoje izhaja med drugim
tudi stališče, da sodi odločitev zakonodajalca o tem, kako širokemu krogu oseb
bo po obsojenčevi smrti omogočeno neposredno, brez sodelovanja državnega
tožilca, vlagati izredna pravna sredstva z namenom rehabilitacije obsojenca, v
polje njegove proste presoje. Nadaljnja odločitev, in sicer odločitev, kako
širokemu krogu oseb bo v primerih, določenih z zakonom, dopustno vložiti
izredno pravno sredstvo, prav tako sodi v polje proste presoje zakonodajalca.
Presoja Ustavnega sodišča mora biti na tem področju zato nujno zadržana.
12. Predmet presoje v tej zadevi je, ali je
zakonodajalec z novo prehodno določbo 20. člena ZKP-G uredil določeno
vprašanje, ki bi ga moral urediti, tj., ali je podaljšal rok za vložitev
zahteve za varstvo zakonitosti po 559. členu ZKP/94. Da je Ustavno sodišče
zakonodajalca enkrat že pozvalo k podaljšanju tega dveletnega roka iz 559.
člena ZKP/94, je bilo v obrazložitvi te odločbe že navedeno. Zakonodajalec ima
sicer tudi pri določanju dolžine roka široko polje presoje. Vendar lahko
prekluzivni rok, ki je neprimerno kratek, povzroči tako učinkovanje zakona
oziroma taka stanja, ki so v nasprotju z namenom zakona oziroma njegovega
posameznega instituta. Temeljni namen zakona, ki ureja kazenski postopek, je
zagotoviti, da se nikogar, ki je nedolžen, ne bi obsodilo in da bi se vsakomur,
ki je obdolžen kaznivega dejanja, omogočilo pošteno sojenje. Tej oceni in v
konkretnem primeru zlasti sodni rehabilitaciji oziroma ponovni presoji predvsem
medvojnih obsodb in obsodb, izdanih v političnih procesih med drugo svetovno
vojno in po njej, je namenjen postopek s tovrstnimi pravnimi sredstvi, kot je v
konkretnem primeru postopek z zahtevo za varstvo zakonitosti.
13. Ustavno sodišče ugotavlja, da
zakonodajalec, glede na vsebino nove prehodne določbe 20. člena ZKP-G, roka iz
559. člena ZKP/94 še vedno ni podaljšal na način, kot izhaja iz odločbe
Ustavnega sodišča št. U-I-247/96. To pomeni, da upravičencem iz 559. člena
ZKP/94 ni v celoti ponovno zagotovil možnosti, da bi zoper sodne odločbe, ki so
postale pravnomočne pred uveljavitvijo ZKP/94 (tj. pred 1. 1. 1995), in zoper
sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo, vložili zahtevo za
varstvo zakonitosti.9 S tem je povzročil protiustavno pravno
praznino in posledično takšno učinkovanje zakona, da nekaterim, ki jim je s
559. členom ZKP/94 najprej hotel omogočiti sodno rehabilitacijo, slednje zaradi
zamude (neprimerno kratkega) roka, ne bodo deležni kljub svoji upravičenosti.
Pri presoji primernosti roka in odločitvi o njegovem podaljšanju je treba
upoštevati tudi druge časovne razsežnosti: dogodki, iz katerih izhajajo
tovrstne obsodbe (oziroma obsodbe in sodni postopki iz določbe 559. člena
ZKP/94), so večji del odmaknjeni (vsaj) za pol stoletja, obsojenci in drugi
upravičenci so večinoma že starejši, ki žive v različnih okoliščinah, nekateri
med njimi tudi v tujini in daleč od pretoka pravnih informacij.
14. Navedeno bi moral zakonodajalec
upoštevati pri pripravi nove prehodne določbe, s katero je uveljavil ponovno
možnost za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Odločitev zakonodajalca, da
roka iz 559. člena ZKP/94 ne podaljša, povzroča namreč ob uveljavitvi vsebine
prehodne določbe 20. člena ZKP-G upoštevno število primerov, ki za prizadete
pomenijo po eni strani nastanek pravne praznine ter s tem kršitev načela
enakosti vseh pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) in po drugi strani
ogrožajo njihovo zaupanje v pravo, kar je v neskladju z načeli pravne države
(2. člen Ustave). Glede na navedeno Ustavno sodišče ocenjuje, da je veljavna
zakonska ureditev upoštevnega dela kazenskega postopka v nasprotju z 2. členom
Ustave. Slednja namreč še vedno ne omogoča odprave vseh v procesnem in v
vsebinskem smislu krivičnih odločb, izdanih na podlagi predpisov medvojne in
povojne oblasti, in odprave teh odločb v postopku z izrednimi pravnimi
sredstvi, v konkretnem primeru v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti.
15. Ustavno sodišče se v tej zadevi torej
ni spuščalo v presojo, ali je veljavna prehodna določba 20. člena ZKP-G sama po
sebi v neskladju z Ustavo. Ugotovilo pa je, da je prehodna določba 20. člena
ZKP-G v neskladju z Ustavo zato, ker ne ureja podaljšanja roka iz 559. člena
ZKP/94 na način, kot izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-247/96. Ker
gre za položaj iz 48. člena ZUstS, je Ustavno sodišče ugotovilo protiustavnost
izpodbijane zakonske ureditve (1. točka izreka). Ustavno sodišče je glede na
zahtevnost predmeta urejanja določilo rok šestih mesecev, v katerem je
zakonodajalec dolžan odpraviti ugotovljeno neskladje (2. točka izreka). Glede
na to, da zakonodajalec po navedeni odločbi Ustavnega sodišča ni sprejel
ureditve v skladu z drugim odstavkom 14. člena Ustave, je Ustavno sodišče
določilo način izvršitve svoje odločbe (drugi odstavek 40. člena ZUstS), kot izhaja
iz 3. točke izreka te odločbe. Način izvršitve, kot je naveden v 3. točki
izreka te odločbe, pomeni tudi to, da smejo zahtevo za varstvo zakonitosti
ponovno vložiti tudi tisti upravičenci, katerih zahteve za varstvo zakonitosti
so bile vložene zoper sodne odločbe, ki so postale pravnomočne pred
uveljavitvijo ZKP/94, in zoper sodne postopke, ki so tekli pred tako
pravnomočno odločbo, pa so bile že zavržene zaradi izteka roka iz 559. člena
ZKP/94.
B. – III.
16. Pobudnica sicer izpodbija akte,
navedene v 4. točki izreka te odločbe, vendar iz njenih navedb izhaja, da
zatrjuje predvsem kršitve, do katerih naj bi prišlo v konkretnem postopku.
Kolikor je šlo v tedanjih postopkih za zlorabo kazenskega prava v politične in
druge namene, to namreč (samo po sebi) ne more biti razlog za ugotovitev
neskladnosti izpodbijanih aktov, temveč je lahko le razlog za to, da
zakonodajalec omogoči odpravo krivic, povzročenih s takšnimi zlorabami. V
konkretnem primeru pomeni to, da zoper tovrstne sodne odločbe zagotovi zahtevo
za varstvo zakonitosti v funkciji učinkovitega pravnega sredstva z namenom
sodne rehabilitacije.
17. Po prehodni določbi 559. člena ZKP/94
je imela pobudnica možnost, da bi v roku dveh let po njegovi uveljavitvi zoper
domnevno sporno sodno odločbo vložila zahtevo za varstvo zakonitosti. Ta rok se
je že iztekel. Zakonodajalec je z novo prehodno določbo, to je z 20. členom
ZKP-G, med drugim določil, da je mogoče zahtevo za varstvo zakonitosti ponovno
vložiti do 31. 12. 2008 le v taksativno določenih primerih (drugi odstavek 20.
člena ZKP-G). Enako omejitev je določil tudi za vse tiste primere, ko so bile
zahteve za varstvo zakonitosti zavržene zaradi poteka roka iz 559. člena ZKP/94
(četrti odstavek 20. člena ZKP-G). Glede na navedeno vsebino prehodne določbe
20. člena ZKP-G je Ustavno sodišče ugotovilo, da je takšna ureditev v neskladju
z 2. členom Ustave. Ker je Ustavno sodišče določilo način izvršitve
ugotovljenega neskladja, kot izhaja iz 3. točke izreka te odločbe, lahko tudi
pobudnica ponovno vloži zahtevo za varstvo zakonitosti. Zato pravnega interesa
za presojo izpodbijanih aktov ne izkazuje in je bilo treba njeno pobudo za
začetek postopka za oceno njihove ustavnosti zavreči (4. točka izreka te
odločbe).
C.
18. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na
podlagi 25. in 30. člena, drugega odstavka 40. in 48. člena ZUstS v sestavi:
predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Franc Grad, Lojze Janko,
mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam
Škrk in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo soglasno.
Predsednik
dr. Janez Čebulj l.r.
_______________
1 Ustavno sodišče je v 1. točki izreka te odločbe
navedlo, »da se v Republiki Sloveniji ne uporabljajo tiste določbe Uredbe o
vojaških sodiščih z dne 24. maja 1944, ki so bile že v času nastanka in uporabe
Uredbe v nasprotju s splošnimi, od civiliziranih narodov priznanimi pravnimi
načeli in so tudi v nasprotju z Ustavo Republike Slovenije …« V 3. točki izreka
odločbe št. U-I-6/93 je Ustavno sodišče navedlo: »Veljavna zakonska ureditev
kazenskega postopka je v nasprotju z Ustavo, ker ne omogoča odprave vseh v
procesnem in v vsebinskem smislu krivičnih odločb, izdanih na podlagi predpisov
revolucionarne medvojne in povojne oblasti, in odprave posledic teh določb z
izrednimi pravnimi sredstvi. Ustavno sodišče poziva Državni zbor, da v
najkrajšem možnem roku ugotovljeno neustavnost odpravi.« V obrazložitvi te
odločbe (5. točka III. dela obrazložitve) pa je med drugim zapisalo še
naslednje: »Da tudi zoper morebitne druge predpise iz tistega obdobja, ki prav
tako niso bili v skladu s splošno priznanimi pravnimi načeli civiliziranih
narodov in so zato takratni oblasti omogočali po teh načelih nedopustno zlorabo
kazenske represije v politične namene, ne bi bil spet potreben postopek
abstraktne presoje teh predpisov pred Ustavnim sodiščem, preden bi bilo vsem
žrtvam omogočeno izpodbijanje sodb na podlagi takih predpisov, Ustavno sodišče
poziva zakonodajalca, da v najkrajšem možnem roku z ustreznimi zakonskimi
določbami ustvari bodisi posebno izredno pravno sredstvo bodisi omogoči uporabo
doslej obstoječih izrednih pravnih sredstev v ta namen.«
2 Določba 559. člena ZKP/94 se je glasila: »Ne glede
na rok iz tretjega dostavka 421. člena tega zakona smejo obsojenec, zagovornik
in osebe iz drugega odstavka 367. člena tega zakona zoper sodno odločbo, ki je
postala pravnomočna pred uveljavitvijo tega zakona, in zoper sodni postopek, ki
je tekel pred tako pravnomočno odločbo, vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti
v roku dveh let po uveljavitvi zakona.«
3 V 21. točki obrazložitve te odločbe je Ustavno
sodišče med drugim navedlo: »Kolikor je šlo v tedanjih postopkih za zlorabo
kazenskega prava v politične namene, to ne predstavlja razloga za ugotovitev
neskladnosti zakonskih določb, ampak razlog, zaradi katerega mora zakonodajalec
omogočiti odpravo krivic, povzročenih s takšnimi zlorabami. Po odločitvi
Ustavnega sodišča v zadevi št. U-I-6/93 z dne 1. 4. 1994 (Uradni list RS, št.
23/94 in OdlUS III, 33) je zakonodajalec sicer določil dve pravni sredstvi, s
katerima naj bi bil prizadetim, ki so bile žrtve opisanih zlorab prava,
omogočil, da dosežejo rehabilitacijo. Tako je bila z določbo 559. člena ZKP
prizadetim dana možnost, da pravnomočne kazenske sodbe, izdane pred
uveljavitvijo tega zakona, v dveh letih po njegovi uveljavitvi izpodbijajo z
zahtevo za varstvo zakonitosti. Ta rok je iztekel 31. 12. 1996… V času izdaje
te odločbe pa je že iztekel tudi rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti
po ZKP. Glede na to, da je prav na podlagi ZKND prišlo do množičnih in hudih
zlorab prava, Ustavno sodišče poziva zakonodajalca, da rok iz 559. člena ZKP
čim prej podaljša. Dokler zakonodajalec temu pozivu ne bo sledil, bo ustavnost
te določbe v smislu razlogov, navedenih v tej odločbi, Ustavno sodišče presojalo
v postopkih odločanja o ustavnih pritožbah, kolikor bodo zahteve zaradi preteka
roka iz 559. člena ZKP zavržene.«
4 Poročevalec Državnega zbora št. 55/05 z dne 22. 7.
2005, str. 7 do 30.
5 Pravilno 31. 12. 1996 oziroma zaradi prazničnih
dni 3. 1. 1997.
6 Isto, str. 27.
7 Isto, str. 16.
8 Poleg obsojenca, zagovornika in oseb iz drugega
odstavka 367. člena ZKP omogoča vložitev zahteve za varstvo zakonitosti tudi
krvnim sorodnikom v stranski vrsti do vključenega tretjega kolena (prvi
odstavek 20. člena ZKP-G). Prav tako navedena določba omogoča, da lahko ob
izpolnjenih pogojih iz te določbe v zvezi s sodnimi odločbami in sodnimi
postopki zoper duhovnike in duhovnice oziroma redovnike in redovnice
registriranih verskih skupnosti, zahtevo za varstvo zakonitosti lahko vložijo
tudi zakoniti zastopniki njihovih registriranih verskih skupnosti (tretji
odstavek 20. člena ZKP-G). Po petem odstavku 20. člena ZKP-G smejo krvni
sorodniki v stranski vrsti do vključno tretjega kolena in zakoniti zastopniki
registriranih verskih skupnosti vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti iz tega
člena po obsojenčevi smrti in v njegovo korist.
9 Da je rok iz 559. člena ZKP/94 iztekel in kot tak
ni bil podaljšan, šteje tudi sodna praksa. Glej npr. sklep Vrhovnega sodišča
št. I Ips 351/2005 z dne 2. 2. 2006.