Številka: U-I-260/04-28
Datum: 20. 4. 2007
O D L O Č B A
Ustavno sodišče je v postopku za preizkus
pobud in v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobude Borisa Pavšlarja iz
Kranja, dr. Eda Pirkmajerja, Urha Bahovca, Majde Reich Scarabelli in Franca Lazarja,
vseh iz Ljubljane, ter Maksimilijana Filipiča s Ptuja in Walterja Fürsta iz
Republike Avstrije, ki ju zastopa Slavka Grabrovec-Junger, odvetnica na Ptuju,
na seji 20. aprila 2007
o d l o č i l o:
1. Točka 6 člena 20, prvi odstavek 70.
člena in prvi stavek 6. točke 71. člena Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št.
54/04, 56/04 – popr., 62/04 – popr., 63/04 – popr., 80/04, 139/04, 17/05 – ur.
p. b., 53/05, 70/05 – ur. p. b., 115/05, 21/06 – ur. p. b., 47/06 in 59/06 –
ur. p. b.), niso bili v neskladju z Ustavo.
2. Prvi stavek 6. točke 82. člena Zakona o
dohodnini (Uradni list RS, št. 117/06) ni v neskladju z Ustavo.
3. Pobude za začetek postopka za oceno
ustavnosti se v delu, ki se nanašajo na drugi stavek 6. točke 71. člena Zakona
o dohodnini (Uradni list RS, št. 54/04, 56/04 – popr., 62/04 – popr., 63/04 –
popr., 80/04, 139/04, 17/05 – ur. p. b., 53/05, 70/05 – ur. p. b., 115/05,
21/06 – ur. p. b., 47/06 in 59/06 – ur. p. b.), zavržejo.
4. Pobuda Borisa Pavšlarja, dr. Eda
Pirkmajerja in Urha Bahovca za začetek postopka za oceno ustavnosti se v delu,
ki se nanaša na drugi in četrti stavek 6. točke 82. člena Zakona o dohodnini
(Uradni list RS, št. 117/06), zavrže.
O b r a z l o ž i t e v
A.
1. Pobudniki Boris Pavšlar, dr. Edo
Pirkmajer in Urh Bahovec v obširni pobudi navajajo, da so imetniki obveznic
Slovenske odškodninske družbe (v nadaljevanju: obveznice SOD), ki so jih kot
upravičenci oziroma kot dediči upravičencev do denacionalizacije prejeli kot
odškodnino za podržavljeno premoženje po Zakonu o denacionalizaciji (Uradni
list RS, št. 27/91-I in nasl. – v nadaljevanju: ZDen). Izpodbijajo prvi
odstavek 70. člena Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 54/04 in nasl. – v
nadaljevanju: ZDoh-1), s katerim naj bi zakonodajalec davčno osnovo, od katere se
plačuje dohodnina, razširil tudi na obresti od dolžniških vrednostnih papirjev,
med katere sodijo tudi obveznice, ki po prej veljavnem Zakonu o dohodnini
(Uradni list RS, št. 71/93 in nasl. – v nadaljevanju: ZDoh) niso bile
obdavčene. S tem naj bi posegel v pravni položaj denacionalizacijskih
upravičencev – imetnikov obveznic SOD, saj so ti, drugače kot po prejšnji
ureditvi, po ZDoh-1 dolžni plačati dohodnino od obresti, ki jim jih dajejo te
obveznice. Po mnenju pobudnikov obresti od obveznic SOD niso prostovoljna
”naložba kapitala”, katerega donose bi bilo treba obdavčiti enako kot dividende
ali kapitalske dobičke, ampak so zaradi dolgotrajnosti izplačil v postopkih
denacionalizacije določenih odškodnin le oblika odškodovanja za čas čakanja na
popravo krivic. To naj bi izhajalo tudi iz obrazložitve odločbe Ustavnega
sodišča št. U-I-140/94 z dne 14. 12. 1995 (Uradni list RS, št. 11/96 in OdlUS
IV, 124).1 Sklicujoč se na odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-77/94 z
dne 1. 12. 1994 (Uradni list RS, št. 1/95 in OdlUS III, 134) in št. U-I- 296/95
z dne 27. 11. 1997 (Uradni list RS, št. 82/97 in OdlUS VI, 157) navajajo, da
naj bi Ustavno sodišče že sprejelo stališče, po katerem je dohodnina po svoji
naravi davek na realni dohodek oziroma davek na povečano premoženje. Zato naj
bi bila obdavčitev plačila, ki ne pomeni realnega dohodka, v nasprotju z naravo
dohodninske obdavčitve in s tem tudi v nasprotju z načelom pravne države iz 2.
člena Ustave. Z izpodbijano ureditvijo naj bi bilo kršeno tudi načelo enakosti
pred zakonom iz 14. člena Ustave, saj naj bi denacionalizacijske upravičence –
imetnike obveznic SOD obravnavala enako kot imetnike drugih dolžniških
vrednostnih papirjev, čeprav naj bi bil njihov pravni položaj prav zaradi
odškodninske narave obresti od obveznic SOD povsem drugačen od pravnega
položaja imetnikov drugih dolžniških vrednostnih papirjev. Poleg tega naj bi
bili denacionalizacijski upravičenci, ki bodo (ali so) obveznice SOD prejeli po
začetku uporabe ZDoh-1 (tj. po 1. 1. 2005), dolžni plačati dohodnino tudi od
obresti, ki so se natekle pred prejemom teh obveznic, medtem ko naj
denacionalizacijski upravičenci, ki so obveznice SOD prejeli prej, dohodnine od
obresti, ki so se natekle do 1. 1. 2005, ne bi bili dolžni plačati. Imetniki
obveznic SOD, prejetih na podlagi ZDen, naj bi bili glede obdavčitve v neenakem
položaju tudi v primerjavi s prejemniki s sodno odločbo določene odškodnine
zaradi poškodovanja osebnega premoženja, ki so po 7. točki 20. člena ZDoh-1
oproščeni plačila dohodnine tudi od zamudnih obresti, ki se natečejo od zneska
odškodnine, čeprav naj bi tudi te imele ”odškodninsko funkcijo”. Pobudniki
zatrjujejo še, da so denacionalizacijski upravičenci, ki jim je bila po ZDen
določena odškodnina v obveznicah SOD, v neenakem položaju tudi v primerjavi s
tistimi denacionalizacijskimi upravičenci, ki jim je bilo premoženje vrnjeno v
naravi in imajo za čas od uveljavitve ZDen do vrnitve premoženja pravico
zahtevati odškodnino po drugem odstavku 72. člena ZDen. V nasprotju s pravico
do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave pa naj bi bila izpodbijana ureditev
zato, ker naj bi obdavčitev obresti od obveznic SOD pomenila znižanje z zakonom
predpisane obrestne mere obveznic ter s tem poseg v lastninski položaj
denacionalizacijskih upravičencev.
2. Z vlogo z dne 22. 12. 2005 so pobudniki
razširili pobudo tudi na 25. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o
dohodnini (Uradni list RS, št. 115/05 – v nadaljevanju: ZDoh-1D), s katero sta
bili v 71. členu ZDoh-1 dodani 6. in 7. točka (v nadaljevanju: prva razširitev
pobude). V vlogi navajajo in obširno analizirajo izjave in stališča, povzeta iz
magnetograma seje Odbora Državnega zbora za monetarno politiko in finance z dne
16. 11. 2005 in iz magnetograma seje Državnega zbora z dne 23. 11. 2005, ki so
v postopku sprejemanja novele ZDoh-1 utemeljevali obdavčitev obresti iz
obveznic SOD. Navajajo, da je zakonodajalec osebam, navedenim v 6. točki 71.
člena ZDoh-1, priznal oprostitev plačila dohodnine od polovice zneska prejetih
obresti od obveznic SOD, s tem pa dejansko določil, da so te osebe dolžne
plačati dohodnino od druge polovice obresti od teh obveznic. Po mnenju
pobudnikov ta določba, skupaj z izpodbijanim prvim odstavkom 70. člena ZDoh-1
in iz istih razlogov, posega v pravni položaj pobudnikov. Ureditev iz 6. točke
71. člena ZDoh-1 naj bi bila ustavno sporna tudi zato, ker glede predpisane
delne oprostitve plačila dohodnine od obveznic SOD z denacionalizacijskimi
upravičenci izenačuje le dediče tistih denacionalizacijskih upravičencev, ki
umrejo pred pravnomočnostjo denacionalizacijske odločbe, ne pa tudi dedičev
tistih denacionalizacijskih upravičencev, ki umrejo po pravnomočnosti
denacionalizacijske odločbe. Pobudniki menijo, da je pravni položaj obeh skupin
dedičev glede na cilj denacionalizacijske obveznice enak, zato naj bi
razlikovanje v načinu obdavčitve teh dedičev pomenilo kršitev načela enakosti
pred zakonom iz 14. člena Ustave, trajna obdavčitev obresti od podedovanih
obveznic SOD pa tudi poseg v podedovano premoženjsko pravico ter s tem kršitev
pravice do dedovanja iz 33. člena Ustave.
3. Pobudniki so z vlogo z dne 21. 11. 2006
pobudo razširili tudi na 6. točko 82. člena Zakona o dohodnini (Uradni list RS,
št. 117/06 – v nadaljevanju: ZDoh-2), ki v prvih dveh stavkih povzema ureditev
iz 6. točke 71. člena ZDoh-1, v tretjem in četrtem stavku pa to ureditev
dopolnjuje. Ker prvi odstavek 156. člena ZDoh-2 določa, da z dnem uveljavitve
ZDoh-2 (17. 11. 2006) preneha veljati ZDoh-1, uporablja pa se še do 31. 12.
2006, ter za odmero dohodnine za leto 2006, se prvi pobudniki tako glede
utemeljitve očitkov o kršitvi ustavnih določb kot tudi glede pravnega interesa
za izpodbijanje določb ZDoh-1 ter, kolikor povzema ureditev iz 6. točke 71.
člena ZDoh-1, tudi za izpodbijanje 6. točke 82. člena ZDoh-2 sklicujejo na
navedbe iz pobude in njene prve razširitve. Ureditvi iz četrtega stavka 6.
točke 82. člena ZDoh-2, ki za vodenje evidence zalog obveznic iz tretjega
stavka iste točke tega člena določa metodo zaporednih cen (FIFO), očitajo
neskladje z 2. in s 14. členom Ustave. Navajajo, da ta metoda določa vrstni red
gibanja zalog obveznic SOD, po njej pa naj bi se štelo, da je imetnik obveznic
SOD najprej odsvojil tiste obveznice, ki jih je najprej prejel. To naj bi v
slabši položaj postavljalo tiste denacionalizacijske upravičence, ki so po
prejemu obveznic SOD, katerih obresti so delno oproščene plačila davka, prejeli
tudi obveznice SOD, katerih obresti niso davka proste, in nato del teh obveznic
odsvojili. Izpodbijani ureditvi očitajo, da je zaradi svojega retroaktivnega
učinka v nasprotju z načelom pravne države iz 2. člena Ustave, v nasprotju pa
naj bi bila tudi z načelom enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave, ker naj
bi ustvarjala razlikovanje med davčnimi zavezanci na podlagi arbitrarnega
kriterija razločevanja med tistimi obveznicami, katerih obresti so delno proste
davka, in tistimi, katerih obresti so v celoti obdavčljive.
4. Ureditev iz 6. točke 71. člena ZDoh-1 s
pobudo za oceno ustavnosti z dne 27. 1. 2006 izpodbija tudi Majda Reich
Scarabelli (v nadaljevanju: pobudnica). Vsebina navedb v njeni pobudi je tako
glede zatrjevanih kršitev kot tudi glede utemeljitve, vsebinsko enaka navedbam
(prepis pobude) prvih pobudnikov v delu, v katerem ti izpodbijajo ureditev iz
prvega odstavka 70. člena ZDoh-1.
5. Pobudo za oceno ustavnosti 6. točke 71.
člena ZDoh-1 je 6. 2. 2006 vložil tudi Franc Lazar (v nadaljevanju: tretji
pobudnik). Meni, da je ta določba v nasprotju z 2. in s 155. členom Ustave, ker
za nazaj (za leto 2005) določa obdavčitev obresti od obveznic SOD, ki pred
uveljavitvijo izpodbijane ureditve niso bile obdavčene. Ker naj bi odškodnina,
ki pripada upravičencem na podlagi ZDen, obsegala tudi obresti od obveznic SOD,
izpodbijana ureditev po mnenju pobudnika posega v že pridobljeno pravico
denacionalizacijskih upravičencev do odškodnine. Tako izpodbija tudi ureditev
iz 6. točke 20. člena ZDoh-1, ker ta ne določa, da se oprostitev plačila
dohodnine od vrnitve premoženja in odškodnine nanaša tudi na obresti od
obveznic SOD, prejetih na podlagi ZDen.
6. Ureditev iz 6. točke 71. člena ZDoh-1 v
pobudi z dne 17. 2. 2006 izpodbijata tudi Maksimiljan Filipič in Walter Fürst
(v nadaljevanju: četrta pobudnika). Izpodbijani ureditvi očitata neskladje z 2.
in s 14. členom Ustave, pobudo pa utemeljujeta z vsebinsko enakimi razlogi, kot
jih v svojih pobudah navajajo tudi drugi pobudniki.
7. Državni zbor na pobudo in obe razširitvi
pobude prvih pobudnikov ter na pobudo tretjega pobudnika ni odgovoril. Ker je
pobuda pobudnice enake vsebine kot pobuda prvih pobudnikov, četrti pobudniki pa
pobudo utemeljujejo z vsebinsko podobnimi navedbami kot prvi pobudniki, Ustavno
sodišče teh pobud Državnemu zboru ni pošiljalo v odgovor, ker je že imel
možnost odgovoriti na vse zatrjevane neskladnosti izpodbijanih določb.
8. Vlada je stališča v zvezi s pobudo in
obema razširitvama pobude prvih pobudnikov ter v zvezi s pobudo tretjega
pobudnika pojasnila v mnenjih z dne 6. 4. 2006, z dne 18. 1. 2007 in z dne 1.
2. 2007. Vlada (v mnenju z dne 6. 4. 2006) v celoti zavrača očitke pobudnikov,
da so bile z izpodbijano ureditvijo prvega odstavka 70. člena ter 6. točke 71.
člena ZDoh-1 kršene določbe 2., 14. in 33. člena Ustave. Navaja, da je bilo
izhodišče zakonodajalca pri pripravi ZDoh-1, da se vsa davčna ureditev
obdavčevanja različnih dohodkov, ki je bila do tedaj obravnavana v več
različnih zakonih, ter ureditev dotlej neobdavčenih dohodkov (torej tudi
obresti) uzakoni v ZDoh-1. Predlog ZDoh-1D, ki je bil poslan v obravnavo
Državnemu zboru, naj bi sicer predvideval popolno oprostitev obdavčitve obresti
od obveznic SOD, vendar je bila v zakonodajnem postopku sprejeta rešitev, ki je
za te obresti znižala davčno osnovo (25. člen ZDoh-1D oziroma 6. točka 71.
člena ZDoh-1), pri čemer je bila sprejeta ureditev uveljavljena že za leto
2005. Davčna ugodnost naj bi se po izpodbijani določbi ne priznala le tistim
zavezancem, ki so obveznice prejeli kot del zapuščine osebe, ki ji je bila po
ZDen določena odškodnina v obveznicah. Tako prejete obveznice naj bi namreč
štele za podedovano premoženje, obresti iz na tak način pridobljenih obveznic
pa se po ZDoh-1 obdavčujejo enako kot obresti od obveznic, pridobljenih npr. z
nakupom na trgu. Temeljno izhodišče obdavčevanja dohodkov fizičnih oseb z
dohodnino naj bi bilo, da je v obdavčitev načeloma zajet vsak dohodek fizične
osebe, s čimer naj bi dosegli čim bolj enako in transparentno davčno obravnavo
dohodkov ter enakomernejšo razporeditev davčnih bremen med davčnimi zavezanci.
Odstopanja od tega izhodišča naj bi bila določena le v primerih, ko so zaradi zasledovanja
javnega interesa podani utemeljeni razlogi za posebno davčno obravnavo. Po
mnenju Vlade so denacionalizacijski upravičenci glede obdavčenja dohodka,
doseženega na podlagi vrnjenega premoženja ali prejete odškodnine po ZDoh-1, v
enakem položaju, način določanja davčne osnove od posameznega dohodka pa naj bi
bil odvisen od vrste doseženega dohodka. Izpodbijana ureditev naj tudi ne bi
spreminjala vsebine oziroma obsega pravic denacionalizacijskih upravičencev,
saj naj ZDoh-1 v sam način določanja vrednosti podržavljenega premoženja in v
višino odškodnine, ki jo upravičenci po ZDen prejmejo v obliki obveznic, ne bi
posegal, prav tako pa naj tudi ne bi posegal v samo pravico do obresti od
obveznic SOD. Vlada je (v mnenju z dne 18. 1. 2007) tudi pojasnila, da naj bi
po metodi FIFO, ki jo za vodenje evidence zalog obveznic SOD predpisuje četrti
stavek 6. točke 82. člena ZDoh-2 (določena je tudi v prvem odstavku 103. člena
ZDoh-2)2 v primeru delne odsvojitve istovrstnega kapitala šteli, da
je bil odsvojen tisti del skupne zaloge, ki je bil najprej pridobljen. Ker so
le določene obveznice SOD upravičene do davčne ugodnosti, naj bi bila
identifikacija prodanih obveznic na ta način izrednega pomena za namene
obdavčevanja. Glede izpodbijane določbe 6. točke 20. člena ZDoh-1 pa Vlada (v
mnenju z dne 1. 2. 2007) navaja, da je novi ZDoh-2 vsebino te določbe
natančneje opredelil v 4. točki 27. člena in v 28. členu. Ker naj bi bile
obveznice SOD oblika odškodnine, ki se plačuje upravičencem po ZDen, obresti,
ki se plačujejo na podlagi teh obveznic pa naj bi pomenile donos na obveznice,
Vlada meni, da obdavčitev obresti od teh obveznic ni v neskladju z Ustavo.
9. Vsebinsko enako kot Vlada navaja tudi
Ministrstvo za finance v mnenjih z dne 4. 4. 2006 in z dne 19. 12. 2006.
B. – I.
10. Ustavno sodišče je pobudo Borisa
Pavšlarja, dr. Eda Pirkmajerja in Urha Bahovca (z obema razširitvama) ter
pobude Majde Reich Scarabelli, Franca Lazarja ter Maksimiljana Filipiča in
Walterja Fürsta združilo zaradi skupnega obravnavanja in odločanja.
11. Pobudniki so pobude za oceno ustavnosti
6. točke 20. člena, prvega odstavka 70. člena in 6. točke 71. člena ZDoh-1
vložili še v času veljavnosti ZDoh-1. Z uveljavitvijo ZDoh-2, ki je pričel
veljati 17. 11. 2006, je ZDoh-1 prenehal veljati, uporabljal pa se je še do 31.
12. 2006 ter za odmero dohodnine za leto 2006 (prvi odstavek 156. člena
ZDoh-2). V primerih, ko med postopkom pred Ustavnim sodiščem izpodbijani zakon
preneha veljati, morajo biti za njegovo presojo izpolnjeni pogoji iz 47. člena
Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS).
Na podlagi te določbe lahko Ustavno sodišče ugotovi, da takšen zakon ni bil v
skladu z Ustavo, če niso bile odpravljene posledice njegove neustavnosti.
Pobudniki zatrjujejo, da je zakonodajalec z izpodbijanimi določbami ZDoh-1
posegel v njihov pravni položaj, saj so kot imetniki obveznic SOD po ZDoh-1,
drugače od ureditve po prej veljavnem ZDoh, dolžni plačati dohodnino od
obresti, ki jim jih dajejo te obveznice. Ker je iz listin, ki jih je Ustavnemu
sodišču predložil pobudnik Boris Pavšlar, razvidno, da postopek za odmero
dohodnine za leto 2005 zanj ni pravnomočno končan, se Ustavno sodišče ni
spuščalo v vprašanje, ali imajo postopke za odmero dohodnine za leto 2005 odprte
tudi drugi pobudniki. Glede na navedeno in ker postopki za odmero dohodnine za
leto 2006 še niso končani, pobudniki za vložitev pobude za oceno ustavnosti 6.
točke 20. člena, prvega odstavka 70. člena in prvega stavka 6. točke 71. člena
ZDoh-1 izkazujejo pravovarstveno potrebo po 47. členu ZUstS. Ker bi morebitna
ugoditev pobudi lahko pomenila izboljšanje njihovega pravnega položaja, prvi
pobudniki izkazujejo tudi pravni interes za izpodbijanje prvega stavka 6. točke
82. člena ZDoh-2.
12. Iz navedb v pobudi je razvidno, da prvi
pobudniki izpodbijajo le tisti del 25. člena ZDoh-1D, s katerim je bil 71. člen
ZDoh-1 dopolnjen s 6. točko. Zato je Ustavno sodišče opravilo presojo le v tem
delu.
13. Pobude za začetek postopka za oceno
ustavnosti 6. točke 20. člena, prvega odstavka 70. člena in prvega stavka 6.
točke 71. člena ZDoh-1 ter prvega stavka 6. točke 82. člena ZDoh-2 je Ustavno
sodišče sprejelo. Ker so bili izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 26. člena
ZUstS, je nadaljevalo z odločanjem o stvari sami.
B. – II.
14. Prvi pobudniki izpodbijajo prvi
odstavek 70. člena ZDoh-1, ki je določal: ”Obresti po tem poglavju zakona so
obresti od posojil, obresti od dolžniških vrednostnih papirjev, obresti od
denarnih depozitov pri bankah in hranilnicah ter drugih podobnih finančnih
terjatev do dolžnikov, dohodek iz oddajanja v finančni najem in dohodek iz
življenjskega zavarovanja.” Pobudniki izpodbijajo tudi ureditev iz prvega
stavka 6. točke 71. člena ZDoh-1, ki je sedaj v celoti povzeta v prvem stavku
izpodbijane 6. točke 82. člena ZDoh-2, ki določa, da se dohodnine ne plačuje
od: ”50% zneska obresti na obveznice, ki jih je upravičenec prejel kot
odškodnino v skladu z zakonom, ki ureja denacionalizacijo.” Tretji pobudnik
izpodbija še ureditev iz 6. točke 20. člena ZDoh-1, ki je določala, da se
dohodnine ne plača od vrnitve premoženja in odškodnine, prejete v skladu z
zakonom, ki ureja denacionalizacijo, in z zakonom, ki ureja izvrševanje
kazenskih sankcij.
15. Pobudniki torej izpodbijajo obdavčitev
obresti od dolžniških vrednostnih papirjev, med katere sodijo tudi obveznice,
ki so jih upravičenci prejeli kot odškodnino v skladu z ZDen, oziroma ureditev,
po kateri je plačila dohodnine oproščeno le 50% zneska obresti od teh obveznic.
16. ZDoh-1 je prvem odstavku 15. člena
opredelil predmet obdavčitve, in sicer je določil, da so z dohodnino obdavčeni
dohodki fizične osebe, ki so bili pridobljeni oziroma doseženi v davčnem letu,
ki je enako koledarskemu letu, s tem, da je v drugem odstavku istega člena kot
dohodke opredelil vse dohodke in dobičke, ne glede na vrsto, če z zakonom ni
drugače določeno (navedena ureditev je povzeta tudi v prvem in drugem odstavku
15. člena ZDoh-2). Medtem ko je ZDoh-1 določil obresti kot obdavčljiv dohodek
iz premoženja (prvi odstavek 64. člena ZDoh-1), jih ZDoh-2 določa kot
obdavčljiv dohodek iz kapitala (prvi odstavek 80. člena ZDoh-2). Med
obdavčljive obresti pa tako po prvem odstavku 70. člena ZDoh-1 kot tudi po
prvem odstavku 81. člena ZDoh-2 sodijo tudi obresti od dolžniških vrednostnih
papirjev, in sicer ne glede na to, za kakšen namen so ti izdani. Po Zakonu o
trgu vrednostnih papirjev (Uradni list RS, št. 56/99 in nasl. – v nadaljevanju:
ZTVP-1) so dolžniški vrednostni papirji tudi obveznice.3
17. Glede na trditve pobudnikov, da obdavčitev
obresti od obveznic SOD, ki so jih prejeli kot odškodnino za podržavljeno
premoženje na podlagi ZDen, pomeni znižanje z zakonom predpisane obrestne mere
teh obveznic ter s tem poseg v njihov lastninski položaj, ki ga imajo kot
denacionalizacijski upravičenci (oziroma njihovi pravni nasledniki), je bilo v
obravnavani zadevi treba najprej odgovoriti na vprašanje, kakšni sta narava
oziroma vsebina obresti od obveznic SOD. Gre za vprašanje, ali so obresti od
obveznic SOD del odškodnine za podržavljeno premoženje, ki po ZDen pripada
upravičencem do denacionalizacije, kot to zatrjujejo pobudniki oziroma ali
obresti od teh obveznic pomenijo dohodek iz premoženja.
18. Ustavno sodišče je ob presoji
skladnosti posameznih določb ZDen z Ustavo že sprejelo stališče, da se kot
poseg v pravico do denacionalizacije šteje vsaka sprememba ureditve, s katero
se položaj denacionalizacijskih upravičencev oziroma položaj njihovih pravnih
naslednikov poslabša v primerjavi z ureditvijo ob uveljavitvi ZDen. Ker so
upravičenja, varovana po 33. členu Ustave, upravičenci do denacionalizacije
pridobili z vložitvijo formalno pravilne vloge,4 33. člen Ustave
njihov lastninski položaj s tega vidika varuje le glede premoženja, za katero
je bila vložena zahteva za denacionalizacijo, oziroma premoženja, ki se v
postopku denacionalizacije vrača (ali je bilo že vrnjeno) upravičencem. V tem
smislu so lahko ustavno varovana torej le upravičenja, ki neposredno izvirajo
iz denacionalizacije.
19. Odškodnina kot oblika denacionalizacije
ni bila nikoli obdavčena. Že ZDen je namreč v prvem odstavku 7. člena določil,
da pridobitev nepremičnin, drugega premoženja oziroma odškodnine po tem zakonu
ne zapade plačilu davkov. Z začetkom uporabe ZDoh-1 je ta določba sicer
prenehala veljati (3. točka drugega odstavka 151. člena ZDoh-1), vendar je
njeno vsebino zakonodajalec povzel v 6. točki 20. člena ZDoh-1 (ki jo izrecno
izpodbija tretji pobudnik). Ta je namreč določala oprostitev plačila dohodnine
od vrnitve premoženja in odškodnine, prejete v skladu z zakonom, ki ureja
denacionalizacijo, z ZDoh-1D pa je zakonodajalec oprostitev plačila dohodnine
razširil tudi na premoženje in odškodnine, vrnjene v skladu z zakonom, ki ureja
izvrševanje kazenskih sankcij. Podobno ureditev ima tudi ZDoh-2.5
20. O vprašanju narave obresti od obveznic
SOD sta bili v postopku sprejemanja sprememb in dopolnitev ZDoh-1 (z ZDoh-1D)
zastopani tako stališče, da so obresti od teh obveznic del odškodnine, določene
na podlagi ZDen, kot tudi stališče, da gre pri obrestih od teh obveznic zgolj
za donos v smislu dohodka, ki ga prinašajo te obveznice kot dolžniški
vrednostni papirji.6 Zakonodajalec je v ZDoh-1D sprejel kompromisno
rešitev, in sicer je določil delno (50%) oprostitev obdavčitve obresti od obveznic
SOD. To rešitev je uzakonil v 6. točki 71. člena ZDoh-1, enako ureditev pa je
povzel tudi v 6. točki 82. člena ZDoh-2.
21. Obveznice SOD je kot obliko plačila
odškodnine za podržavljeno premoženje določil ZDen. Po prvem odstavku 42. člena
ZDen je namreč upravičenec, ki mu premoženja ni mogoče vrniti v naravi,
upravičen do odškodnine z vzpostavitvijo lastninskega deleža na pravni osebi, v
delnicah v lasti Republike Slovenije ali v za ta namen izdanih obveznicah. V
45. členu ZDen je določeno, da se za plačevanje odškodnine izdajo obveznice, ki
so nominirane v nemških markah in izplačljive v enakih polletnih obrokih v 20
letih, določena pa je tudi šestodstotna obrestna mera.7
22. Na podlagi 49. člena ZDen je bil
sprejet ZSOS, ki je v 7.b členu (novela iz leta 1994) določil, da se mora
glavnica izdanih obveznic začeti izplačevati najkasneje do 1. 1. 2005 in da se
obresti od izdanih obveznic pričnejo izplačevati 31. 12. 1996. ZSOS je z
določitvijo datumov za izplačilo glavnice in obresti iz obveznic posredno
določil tudi pričetek obrestovanja obveznic.8
23. Ustavnost ureditve 7.b člena ZSOS, ki
je prvič jasno določil čas začetka izplačevanja glavnice in obresti od obveznic
SOD, izdanih za plačilo odškodnine po ZDen, je Ustavno sodišče presojalo v
odločbi št. U-I-140/94, na katero se v pobudi sklicujejo prvi pobudniki. Vendar
iz te odločbe, katere predmet je bilo med drugim tudi vprašanje ustavnosti
odloženega začetka izplačevanja glavnice in obresti od izdanih obveznic SOD, ne
izhaja, da bi Ustavno sodišče obresti od obveznic SOD vrednotilo ”kot
odškodovanje, ki naj izravna poseg v ustavno varovano pravico upnika”, kot
navajajo prvi pobudniki. Ne glede na to pa iz vsebine določb ZDen izhaja, da se
odškodnina, ki po ZDen pripada upravičencu, v postopku denacionalizacije določi
v višini ugotovljene vrednosti podržavljenega premoženja, ki se skladno s 44.
členom ZDen določi po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju:
njegove sedanje vrednosti. Vrednost odškodnine je torej po ZDen enaka vrednosti
podržavljenega premoženja. ZDen sicer ne določa, da bi bile obresti od
katerekoli od predpisanih oblik odškodnine del te odškodnine, iz zakonodajnega
gradiva ZDen9 pa tudi ni razvidno, da bi predlagatelj zakona
obrestim od obveznic SOD dal poseben pomen. Da pa zakonodajalec obresti od
obveznic SOD ni obravnaval kot del odškodnine, smiselno izhaja iz določbe
prvega odstavka 47. člena ZDen. Ta določa, da lahko upravičenci, ki jim je bila
z odločbo o denacionalizaciji določena odškodnina v obliki obveznic, te
uporabijo za nakup delnic skladov Republike Slovenije oziroma delnic s katerimi
ti skladi razpolagajo in za nakup nepremičnin in kapitala v postopku
privatizacije ter tudi iz določbe drugega odstavka 43. člena ZDen, ki
predvideva možnost povrnitve vrednosti podržavljenega premoženja tudi v obliki
delnic v lasti Republike Slovenije. Če bi zakonodajalec obresti od obveznic SOD
štel kot del odškodnine, ki po ZDen pripada upravičencem do denacionalizacije,
možnosti uporabe obveznic SOD za nakup drugih vrednostnih papirjev ne bi
določil na tak način. Ob takšni razlagi zakonodajalčevega namena bi namreč
upravičenci z uporabo obveznic SOD za nakup drugih vrednostnih papirjev oziroma
z njihovo zamenjavo za delnice v lasti Republike Slovenije izgubili pravico do obresti
od teh obveznic, s tem pa, glede na stališče, ki ga zagovarjajo pobudniki, tudi
pravico do dela odškodnine. Po sistematični razlagi besedila ZDen torej
obrestim iz obveznic SOD ni mogoče pripisati, da so del odškodnine, ki
upravičencem do denacionalizacije pripada po ZDen.
24. Ker obresti od obveznic, ki so izdane
za plačilo odškodnine za podržavljeno premoženje, niso oblika odškodnine,
pobudniki neskladja izpodbijane ureditve s 33. členom Ustave ne morejo
utemeljiti na tej podlagi. V nadaljevanju pa je glede na navedbe pobudnikov
treba presoditi še, ali je izpodbijana ureditev v neskladju s 33. členom Ustave
zato, ker je obresti od obveznic SOD obdavčila kot dohodek, ki ga upravičencu
do denacionalizacije prinaša obveznica kot vrednostni papir.
25. Kolikor pobudniki očitke o neskladju
izpodbijane ureditve s 33. členom Ustave utemeljujejo s tem, da obresti iz
obveznic SOD do uveljavitve izpodbijane ureditve niso bile obdavčene, je treba
najprej upoštevati, da obdavčitev tega dela dohodka sama po sebi še ne pomeni
posega v lastninski položaj denacionalizacijskih upravičencev – imetnikov
obveznic SOD. Iz ustaljene ustavnosodne presoje izhaja, da so sestavni del
vsebine lastninske pravice že po Ustavi tudi določena premoženjska bremena
(npr. davki).10 Ker so obresti od dolžniških vrednostnih papirjev
dohodek (iz premoženja oziroma iz kapitala), torej ni sporno, da so lahko
obdavčene. Zato obdavčitve teh obresti same po sebi še ni mogoče šteti za poseg
v ustavno varovano pravico do lastnine. Za tak poseg bi lahko šlo le, če bi
izpodbijana ureditev prekomerno (očitno nesorazmerno) posegla v lastnino.
Vendar v obravnavanem primeru pobudniki prekomernega posega v njihovo lastnino
ne izkažejo, zlasti še, ker je zakonodajalec z izpodbijanima ureditvama iz 6.
točke 71. člena ZDoh-1 in 6. točke 82. člena ZDoh-2 z dohodnino obremenil le
del (tj. polovico) dohodkov iz naslova obresti od obveznic SOD. Vprašanje
delnega obdavčenja obresti od obveznic SOD pa je stvar primernosti ureditve in
samo po sebi ne more biti predmet ustavnosodne presoje.
26. Pobudniki izpodbijani ureditvi očitajo
tudi retroaktivni učinek. Ustava izrecno varuje pridobljene pravice le zoper
zakonske posege z učinkom za nazaj (drugi odstavek 155. člena Ustave), varstvo
pridobljenih pravic zoper zakonske posege za čas po uveljavitvi zakona (t. i.
neprava retroaktivnost) pa je zagotovljeno v okviru načela zaupanja v pravo, ki
je kot element pravne varnosti eno od načel pravne države iz 2. člena Ustave.
To načelo zagotavlja, da zakonodajalec položaja posameznika ne bo poslabšal
arbitrarno, torej brez stvarnega razloga, utemeljenega v prevladujočem javnem
interesu.
27. Pobudniki zmotno menijo, da izpodbijana
ureditev določa davčno obveznost za nazaj. Obdavčitev obresti od dolžniških
vrednostnih papirjev je bila določena za čas od 1. 1. 2005, torej za čas po
začetku uporabe ZDoh-1, ki je sicer začel veljati že 21. 5. 2004. ZDoh-1 je
namreč v prvem odstavku 140. člena določil, da se ne glede na določbe 70. člena
tega zakona obresti (razen obresti na posojila, dana fizičnim in pravnim
osebam), obračunane do dneva uporabe tega zakona, ne obdavčujejo. Zato tudi z
ZDoh-1D določena delna oprostitev obdavčitve obresti od obveznic SOD iz 6.
točke 71. člena ZDoh-1 velja od 1. 1. 2005. Ker po prej veljavnem ZDoh niso
bile obdavčene, se obresti, ki so obračunane do začetka uporabe ZDoh-1 (tj. do
1. 1. 2005), ne obdavčijo, četudi so bile (oziroma bodo) izplačane po 1. 1.
2005. V obravnavanem primeru torej izpodbijani ureditvi retroaktivnega učinka v
smislu prvega odstavka 155. člena Ustave ni mogoče očitati.
28. Ustavno sodišče je izpodbijano davčno
ureditev presojalo tudi z vidika t. i. neprave retroaktivnosti. Z dohodnino, ki
je po svoji naravi davek na dohodek, ter z drugimi davki država pridobiva
finančna sredstva, ki ji omogočajo, da sploh lahko opravlja svoje naloge. Ker
so davki sredstvo ekonomske, socialne, demografske in drugih sorodnih politik,
je spremenljivosti sistemske ureditve na davčnem področju vedno moč
pričakovati. Z davki se namreč zasledujejo temeljni cilji družbenoekonomskega
in gospodarskega sistema, ki so v zadovoljevanju družbenih potreb v javnem
interesu. Ob tem pa zlasti pri sistemskih spremembah ureditve na določenem
področju tudi ni mogoče spregledati splošne težnje po čim celovitejši in popolnejši
uveljavitvi sistema že na začetku njegove uporabe. S tem se doseže enotnost
sistema, ki se uporablja, ter zmanjšuje razdrobljenost in posledično
nepreglednost določenega področja urejanja.
29. V obravnavanem primeru naj bi
zakonodajalec z obdavčitvijo dohodkov, ki prej niso bili obdavčeni, sledil
temeljnemu izhodišču, da bi v obdavčitev zajel vsak dohodek fizičnih oseb, s
čimer naj bi dosegli čim bolj enako davčno obravnavo dohodkov ter enakomernejšo
razporeditev davčnih bremen med davčnimi zavezanci. Namen naj bi bil tudi v
večji meri določiti obremenitev posameznikov glede na višino dohodka in osebne
razmere z upoštevanjem socialne komponente, pri tem pa slediti globalni
razbremenitvi zavezancev ter v obdavčitev zajeti vsak dohodek ne glede na vir dohodka.
Izhodišče naj bi bilo tudi, da se vsa davčna ureditev obdavčevanja različnih
dohodkov, ki je bila do tedaj obravnavana v več različnih zakonih, ter ureditev
dotlej neobdavčenih dohodkov (torej tudi obresti) uzakoni v ZDoh-1.(11) Iz
pojasnil Vlade in iz zakonodajnega gradiva12 med drugim izhaja tudi,
da je s širšim obdavčevanjem obresti predlagatelj ZDoh-1 zasledoval predvsem
cilj, zagotoviti večjo davčno nevtralnost pri obdavčenju dohodka iz različnih
vrst naložb, kar naj bi izhajalo tudi iz priporočil mednarodnih organizacij
(OECD, IMF) ter iz predpisov Evropske unije in mednarodne prakse. Po presoji
Ustavnega sodišča je zakonodajalec nedvomno imel v prevladujočem javnem
interesu utemeljen stvaren razlog za uzakonitev izpodbijane ureditve. Zato je izpodbijani
poseg v načelo varstva zaupanja v pravo, kot enega od načel pravne države iz 2.
člena Ustave, ustavno dopusten.
30. Upoštevaje navedeno 6. točka 20. člena,
prvi odstavek 70. člena in prvi stavek 6. točke 71. člena ZDoh-1, kolikor ni
določal popolne oprostitve plačila dohodnine od obresti iz obveznic SOD, niso
bili v neskladju s 33., z 2. in s 155. členom Ustave. Prav tako (in iz istih
razlogov) tudi ni v neskladju z navedenimi ustavnimi določbami prvi stavek 6.
točke 82. člena ZDoh-2 (1. in 2. točka izreka).
31. Tudi ni mogoče pritrditi očitkom
pobudnikov, da je zakonodajalec z enakim obravnavanjem imetnikov obveznic SOD
in imetnikov drugih dolžniških vrednostnih papirjev z izpodbijanimi ureditvami
kršil drugi odstavek 14. člena Ustave.
32. Načelo enakosti pred zakonom, ki ga
zagotavlja drugi odstavek 14. člena Ustave, v prvi vrsti zakonodajalca
zavezuje, da enaka oziroma podobna razmerja ureja (obravnava) enako. Zavezuje
pa ga tudi k takšni normativni različnosti, ki ustreza različnosti dejanskih
stanj, ki jih ureja. Ustavno sodišče pri oceni skladnosti zakonodajne rešitve z
ustavnim načelom enakosti pred zakonom presoja, ali je zakonodajalčevo enako
oziroma različno obravnavanje pravnih razmerij tudi objektivno utemeljeno,
torej, ali ni njegovo ravnanje morda arbitrarno.
33. V obravnavanem primeru je bistveno, da
je izpodbijana ureditev iz prvega odstavka 70. člena ZDoh-1 enako obravnavala
vse davčne zavezance, ki so imetniki dolžniških vrednostnih papirjev. Enako jih
je obravnavala tudi ureditev iz prvega stavka 6. točke 71. člena ZDoh-1 in jih
obravnava tudi prvi stavek 6. točke 82. člena ZDoh-2. Ker je funkcija obresti
od obveznic SOD enaka funkciji obresti od drugih dolžniških vrednostnih
papirjev (imetniku prinašajo dohodek, ki pa je na splošno lahko obdavčljiv), se
tudi pravni položaj imetnikov obveznic SOD glede njihove obdavčitve v ničemer
ne razlikuje od pravnega položaja imetnikov drugih dolžniških vrednostnih
papirjev. Zakonodajalec torej ni imel razloga, da bi za imetnike obveznic SOD
določil drugačno davčno obravnavo, zato po oceni Ustavnega sodišča tudi ni
ravnal arbitrarno, ko je z dohodnino obremenil obresti od vseh dolžniških
vrednostnih papirjev.
34. Očitek o neskladju izpodbijanih
ureditev z drugim odstavkom 14. člena Ustave pobudniki utemeljujejo tudi s tem,
da naj bi bili imetniki obveznic SOD, ki so te prejeli kot odškodnino po ZDen,
glede obdavčitve obresti iz teh obveznic v slabšem položaju v primerjavi s
prejemniki zamudnih obresti od odškodnine, določene s sodno odločbo, za katere
je 7. točka 20. člena ZDoh-1 določala, da so oproščene plačila dohodnine.13
Pobudniki zmotno menijo, da so te zamudne obresti po vsebini primerljive z
obrestmi od obveznic SOD. Po svoji vsebini so namreč obresti od obveznic SOD,
kot je bilo pojasnjeno že zgoraj, dohodek (donos) iz kapitala, zamudne obresti
pa so v obligacijskopravnem smislu po svoji vsebini nadomestilo zaradi
neupravičene uporabe tujega denarja, ki se upniku priznavajo zaradi dolžnikove
zamude pri plačilu denarne obveznosti.14 Z vidika davčne obravnave
torej obeh vrst obresti medsebojno ni mogoče enačiti.
35. Pobudniki zatrjujejo tudi, da so
denacionalizacijski upravičenci – imetniki obveznic SOD v neenakem položaju v
primerjavi s tistimi denacionalizacijskimi upravičenci, ki jim je bilo
premoženje vrnjeno v naravi, in imajo za čas od uveljavitve ZDen do vrnitve
premoženja pravico zahtevati odškodnino po drugem odstavku 72. člena ZDen.
Odškodnina, ki jo lahko upravičenci do denacionalizacije zahtevajo na podlagi
navedene določbe ZDen, ima že po samem zakonskem besedilu naravo odškodovanja
za čas nemožnosti uporabe premoženja.15 Ker so obresti od obveznic
SOD (kot že rečeno) dohodek iz premoženja in ne odškodnina, obeh vrst prejemkov
ni mogoče enačiti ter zato tudi z vidika obdavčitve medsebojno ne moreta biti
primerljivi.
36. Glede na navedeno Ustavno sodišče
ocenjuje, da izpodbijani prvi odstavek 70. člena ZDoh-1, kolikor oprostitve
plačila dohodnine od celotnega zneska obresti od obveznic SOD ni določil, pa
tudi prvi stavek 6. točke 71. člena ZDoh-1, nista bila v neskladju z drugim
odstavkom 14. člena Ustave. Prav tako in iz istih razlogov tudi ni v neskladju
z drugim odstavkom 14. člena Ustave prvi stavek 6. točke 82. člena ZDoh-2 (1.
in 2. točka izreka).
B. – III.
37. Pobudniki izpodbijajo tudi ureditev iz
drugega stavka 6. točke 71. člena ZDoh-1, prvi pobudniki pa tudi ureditev iz
drugega stavka 6. točke 82. člena ZDoh-2, ki določa, da se v primeru smrti
denacionalizacijskega upravičenca ali njegove razglasitve za mrtvega pred dnevom
pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji za upravičenca štejejo njegovi
dediči, ki jim je SOD izročila obveznice na podlagi pravnomočnega sklepa o
dedovanju. Očitajo ji kršitev pravice do enakosti pred zakonom iz drugega
odstavka 14. člena Ustave, ker naj bi neenakopravno obravnavala tiste imetnike
obveznic SOD, ki so obveznice prejeli kot dediči denacionalizacijskih
upravičencev, umrlih (ali razglašenih za mrtve) pred pravnomočnostjo
denacionalizacijske odločbe, v primerjavi s tistimi imetniki obveznic SOD, ki
so obveznice prejeli kot dediči denacionalizacijskih upravičencev, umrlih (ali
razglašenih za mrtve) po pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji.
38. Po 24. členu ZUstS mora tisti, ki vloži
pobudo za začetek postopka, izkazati svoj pravni interes. Ta je podan, če
predpis, katerega oceno predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne
interese oziroma v njegov pravni položaj. Ugoditev njegovemu predlogu pa mora
privesti do izboljšanja njegovega pravnega položaja.
39. Iz navedb v pobudah ter iz listin, ki
so jim priložene, je razvidno, da so pobudniki bodisi upravičenci do
denacionalizacije, bodisi dediči upravičencev do denacionalizacije, umrlih pred
pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji. Iz listin pa ni razvidno, da bi
bil kateri od pobudnikov obveznice SOD prejel kot dedič po upravičencu do
denacionalizacije, ki je umrl (ali bil razglašen za mrtvega) po pravnomočnosti
denacionalizacijske odločbe. Glede na to, da je ureditev iz drugega stavka 6.
točke 71. člena ZDoh-1 tako upravičencem do denacionalizacije kot tudi dedičem
upravičencev, umrlih pred pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji,
zagotavljala oprostitev plačila dohodnine iz obveznic SOD, zagotavlja pa jo
tudi ureditev iz drugega stavka 6. točke 82. člena ZDoh-2, pobudniki ne
izkazujejo, da bi izpodbijani ureditvi posegali v njihov pravni položaj. Zato
je Ustavno sodišče pobude v tem delu zavrglo (3. in 4. točka izreka).
40. Prvi pobudniki izpodbijajo tudi četrti
stavek 6. točke 82. člena ZDoh-2, ki se glasi: ”Zaloge se vodijo po metodi
zaporednih cen (FIFO).” Navedena določba se vsebinsko navezuje na predhodni
tretji stavek 6. točke 82. člena ZDoh-2. Ta določa, da je za namene izvajanja
(delne) oprostitve plačila dohodnine zavezanec, ki razpolaga hkrati z
obveznicami, prejetimi po ZDen, ter tistimi, ki jih je prejel na drug način,
dolžan voditi evidenco zalog obveznic. Izpodbijana določba torej nalaga vodenje
evidence zalog obveznic po metodi zaporednih cen (FIFO) tistim davčnim
zavezancem, ki so imetniki tako obveznic, prejetih na podlagi ZDen, kot tudi
istovrstnih obveznic, ki so jih prejeli na drug način (npr. z nakupom). Iz
Ustavnemu sodišču predloženih listin je razvidno, da so prvi pobudniki imetniki
obveznic SOD, ki so jih prejeli po določbah ZDen, ni pa razvidno, da bi bili
imetniki tudi na drug način (torej ne po ZDen) pridobljenih obveznic SOD
oziroma tega niti ne zatrjujejo.
41. Pobudniki torej ne izkazujejo, da bi se
izpodbijana ureditev iz četrtega stavka 6. točke 82. člena ZDoh-2 nanašala na
njihov pravni položaj (24. člena ZUstS). Zato je Ustavno sodišče pobudo prvih
pobudnikov v tem delu zavrglo (4. točka izreka).
C.
42. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo
na podlagi 21. in 25. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter
sodnice in sodniki dr. Franc Grad, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger,
Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Odločbo
je sprejelo soglasno.
Predsednik
dr. Janez Čebulj l.r.
_______________
1 Z navedeno odločbo je Ustavno sodišče presojalo
ustavnost moratorija na izplačilo glavnice, ki je bil uzakonjen z Zakonom o
Slovenskem odškodninskem skladu (Uradni list RS, št. 7/93 in nasl. – v
nadaljevanju ZSOS).
2 Prvi odstavek 103. člena ZDoh-2 zavezancu nalaga
po tej metodi voditi evidenco zalog istovrstnega kapitala iz 2. in 3. točke 93.
člena ZDoh-2 (tj. evidenco zalog vrednostnih papirjev in deležev v gospodarskih
družbah, zadrugah in drugih oblikah organiziranja ter investicijskih kuponov).
3 Tretji odstavek 3. člena ZTVP-1 določa: ”Dolžniški
vrednostni papirji po tem zakonu so obveznice in drugi serijski vrednostni
papirji, ki dajejo imetniku pravico do izplačila glavnice in morebitnih obresti
oziroma drugih donosov.”
4 Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-107/96 z
dne 5. 12. 1996 (Uradni list RS, št. 1/97 in OdlUS V, 174).
5 ZDoh-2 v 4. točki 27. člena določa, da se
dohodnine ne plača od odškodnine, prejete v skladu z zakonom, ki ureja
denacionalizacijo in zakonom, ki ureja izvrševanje kazenskih sankcij, v obliki
nadomestnega premoženja, vrednostnih papirjev ali v denarju, če vrnitev v
naravi ni mogoča. V 28. členu ZDoh-2 je določeno, da se dohodnine ne plača od
vrnitve premoženja v skladu z zakonom, ki ureja denacionalizacijo in zakonom,
ki ureja izvrševanje kazenskih sankcij.
6 Glej Poročilo Odbora za finance in monetarno
politiko št. 435-01/90-0004/0252 z dne 21. 11. 2005 k predlogu ZDoh-1D, Mnenje
Vlade št. 00712-41/2005/41 z dne 7. 12. 2005 o zahtevi Državnega sveta za
ponovno odločanje o ZDoh-1D in Mnenje Odbora za finance in monetarno politiko
št. 435-01/90-4/252 z dne 7. 12. 2005 o zahtevi Državnega sveta za ponovno
odločanje o ZDoh-1D.
7 Obveznice so bile prvotno izdane v apoenih po 100
DEM. V skladu s priporočilom Agencije za trg vrednostnih papirjev, Banke
Slovenije, Klirinško depotne družbe in Ljubljanske borze, je bil s 1. 1. 2001
amortizacijski načrt obveznice SOD (v DEM), preračunan v euro.
8 Vlada je na podlagi 7.c člena ZSOS izdala Uredbo o
izdaji obveznic in izvrševanju odločb, ki se glasijo na odškodnino, za katero
je zavezanec Slovenski odškodninski sklad (Uradni list RS, št. 61/96), ki v
prvem odstavku 7. člena določa, da se glavnica začne obrestovati 1. 7. 1996,
izplačevati pa 1. 12. 2004. V drugem odstavku 8. člena Uredbe je določeno, da
prvi obrok zapade 15. 1. 1997, nadaljnji polletni obroki pa vsakega 1. 6.
oziroma 1. 12. v posameznem letu, v tretjem odstavku 8. člena pa Uredba določa,
da zadnji obrok zapade 1. 6. 2016.
9 ESA 299 (Poročevalec DZ, št. 7/91 in št. 21/91).
10 Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-91/98 z dne 16.
7. 1999 (Uradni list RS, št. 40/99 in 61/99 in OdlUS VIII,196).
11 Zakonodajno gradivo EPA 1088 – III (Poročevalec
DZ, št. 2/04, stran 6 in 7).
12 EPA 1088 – III (Poročevalec DZ, št. 2/04, stran
15).
13 Vsebina te določbe je povzeta tudi v 5. točki 27.
člena ZDoh-2.
14 Glede vsebine zamudnih obresti glej tudi odločbo
Ustavnega sodišča št. U-I-267/06 z dne 15. 3. 2007 (Uradni list RS, št. 29/07).
15 Iz tega naslova prejeta odškodnina po 6. točki
20. člena ZDoh-1 ni bila oproščena plačila davka (takšne oprostitve tudi ZDoh-2
ne določa). Navedena določba je to davčno ugodnost priznavala le glede
odškodnine za premoženje, ki je bilo predmet denacionalizacije (oziroma
postopka po določbah zakona, ki ureja izvrševanje kazenskih sankcij).