Številka: Up-981/07-9
Datum: 24. 5. 2007
O D L O Č B A
Ustavno sodišče je v postopku odločanja o
ustavni pritožbi A. A. iz Ž., ki ga zastopa mag. B. B. iz Z. Z., na seji 24.
maja 2007
o d l o č i l o:
Sodba Višjega sodišča v Ljubljani št. PRp
251/2007 z dne 2. 3. 2007 se v delu, v katerem je bila izrečena sankcija izgona
pritožnika iz države, razveljavi in se zadeva v tem delu vrne Višjemu sodišču v
Ljubljani v novo odločanje.
O b r a z l o ž i t e v
A.
1. Pritožnik je bil s sodbo Okrajnega
sodišča v Ljubljani spoznan za odgovornega storitve prekrška po 3. točki prvega
odstavka 96. člena Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 61/99 in nasl. – ZTuj),
ker ni zapustil države v roku, za katerega mu je bilo prebivanje dovoljeno.
Izrečena mu je bila globa 125,18 eurov. Hkrati je bil zavrnjen predlog
predlagatelja za izrek stranske sankcije izgona tujca iz države. Višje sodišče
je ugodilo pritožbi predlagatelja tako, da je spremenilo prvostopenjsko sodbo
in pritožniku poleg globe izreklo še stransko sankcijo izgona iz države za dobo
enega leta. V ostalem je prvostopenjsko sodbo potrdilo.
2. Pritožnik v ustavni pritožbi zatrjuje
kršitve 22., 23. in 32. člena Ustave ter 8. člena Konvencije o varstvu
človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št.
7/94 – EKČP). Pojasnjuje, da se je maja 2006 vrnil v Slovenijo, da bi tu živel
s svojo (sedaj rizično nosečo) ženo. Navaja, da je izpodbijana sodba Višjega
sodišča tako očitno napačna, da jo je treba šteti za arbitrarno. Sodba Višjega
sodišča naj bi temeljila na neresnični trditvi, da je bila pritožniku prošnja
za začasno prebivanje pravnomočno zavrnjena. V resnici naj bi bil zoper
dokončno odločbo o zavrnitvi prošnje sprožen upravni spor, v katerem naj bi
bilo ugodeno zahtevi za izdajo začasne odredbe in začasno zadržano učinkovanje
odločbe Ministrstva za notranje zadeve. Višje sodišče naj bi kot argument za
izrek stranske sankcije izgona pritožnika iz države navedlo, da pritožnik
zlorablja svoje zadrževanje v državi za kršitev njenega pravnega reda. Po
mnenju pritožnika bi lahko bil edini argument za to domnevno delo na črno, ki
pa ne bi moglo upravičiti tako hude sankcije. Višje sodišče naj bi upoštevalo
predvsem predkaznovanost pritožnika in že izrečeno sankcijo izgona tujca iz
države za dobo treh let, kar naj bi bilo že zdavnaj mimo. Nesprejemljivo naj bi
bilo nekritično sklicevanje na kazenske ovadbe brez vsakršnih datumov in navedb
o njihovi vsebini. Okoliščina, da je sodišče kazenske ovadbe policije
upoštevalo kot dokaz, da pritožnik ne spoštuje pravnega reda, naj bi izkazovala
arbitrarnost sodbe.
3. Pritožnik se sklicuje na prvi odstavek
24. člena Zakona o prekrških (Uradni list RS, št. 7/03 in nasl. – v
nadaljevanju ZP-1) in navaja, da sodišče sploh ni ugotavljalo, ali je bila z
dejanjem povzročena nevarnost za nastanek hude posledice. Po mnenju pritožnika
desetmesečno nezakonito bivanje v Republiki Sloveniji (tudi če bi bilo
resnično) še ne pomeni nevarnosti za nastanek hude posledice. Zatrjuje tudi, da
je z Ustavo skladna le takšna razlaga drugega dela prvega odstavka 24. člena
ZP-1, ki upošteva nastanek hude škodljive posledice. Drugačna razlaga naj bi
bila arbitrarna. Nasprotuje ugotovitvi Višjega sodišča o »težji naravi«
prekrška in navaja, da ne bi bili izpolnjeni zakonski pogoji za izrek sankcije,
tudi če bi dejansko šlo za tovrsten prekršek. Da ne gre za prekršek »težje
narave«, naj bi dokazovalo dejstvo, da je pritožnik že 12. 5. 2006 prejel
Potrdilo o vloženi prošnji za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje, ki naj
bi veljalo kot dovoljenje za začasno prebivanje do dokončne odločitve o
prošnji. Ministrstvo za notranje zadeve naj bi o prošnji odločilo z odločbo z
dne 5. 12. 2007 (pravilno: 5. 12. 2006), katere učinkovanje naj bi Upravno
sodišče zadržalo s sklepom št. U 368/2007 z dne 28. 2. 2007. Pritožnik
pojasnjuje, da bi se očitek »nezakonitega bivanja v Sloveniji« lahko kvečjemu
nanašal na čas od 24. 1. 2007 do 28. 2. 2007, pa še ta naj bi bil (glede na
zadržanje učinkovanja odločbe) nezakonit.
4. Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št.
Up-981/07 z dne 30. 3. 2007 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo in do končne
odločitve Ustavnega sodišča zadržal izvršitev sodbe Višjega sodišča v Ljubljani
št. PRp 251/2007 z dne 2. 3. 2007 v delu, ki se nanaša na izrečeno sankcijo
izgona pritožnika iz Republike Slovenije za dobo enega leta. V skladu z določbo
56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju
ZUstS) je bila ustavna pritožba poslana Višjemu sodišču v Ljubljani, ki nanjo
ni odgovorilo.
B.
5. Iz vsebine navedb v ustavni pritožbi
izhaja, da se očitki pritožnika nanašajo na izrečeno sankcijo izgona iz države.
Pritožnik med drugim zatrjuje, da je odločitev Višjega sodišča v tem delu
očitno napačna. Sprejem takšne odločitve po ustaljeni ustavnosodni presoji
pomeni kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Ustavno
sodišče je zato izpodbijano odločitev preizkusilo z vidika morebitne kršitve te
človekove pravice.
6. Iz izpodbijane sodbe Višjega sodišča izhaja,
da je sodišče pri izreku sankcije izgona tujca iz države ugotavljalo, ali
pomeni pritožnikovo ravnanje nevarnost za pravni red Republike Slovenije. Na
to, da ne spoštuje pravnega reda, naj bi kazale štiri pravnomočne sodbe in 41
različnih kazenskih ovadb zaradi premoženjskih deliktov. Navedlo je, da gre za
prekršek »težje narave« glede na dejstvo, da se je pritožnik zadrževal v državi
še do 30. 1. 2007 (kljub temu, da mu je 28. 5. 2006 potekla veljavnost vizuma
in mu ni bilo dovoljeno bivanje v državi) oziroma da je prekršek storil
naklepno. Na podlagi okoliščin, da se pritožnik nahaja v državi še deset
mesecev po preteku veljavnosti vizuma, da se preživlja na nezakonit način in da
je večkratni povratnik, je Višje sodišče sklepalo, da pritožnik zlorablja svoje
zadrževanje v državi za kršitev njenega pravnega reda, in izreklo sankcijo
izgona tujca iz države.
7. V skladu s tretjim in petim odstavkom 4.
člena ZP-1 se izgon tujca iz države izreče kot stranska sankcija ob pogojih,
določenih s tem zakonom. Pogoji za izrek sankcije so določeni v 24. členu ZP-1.
Po prvem odstavku tega člena sme sodišče izreči tujcu sankcijo izgona iz
Republike Slovenije, če je bila z dejanjem povzročena nevarnost za nastanek
hude posledice oziroma je z dejanjem nastala škodljiva posledica. Po drugem
odstavku istega člena se izgon izreče v trajanju od šest mesecev do petih let.
8. V skladu s prvim odstavkom 24. člena
ZP-1 bi moralo Višje sodišče ugotavljati, ali je bila s prekrškom, ki se očita
pritožniku, povzročena nevarnost za nastanek hude posledice oziroma ali je s
tem prekrškom nastala škodljiva posledica. Višje sodišče ni navedlo konkretne
nevarnosti za nastanek hude posledice, ki bi izhajala iz storjenega prekrška.
Pri odločanju je izhajalo s stališča, da za izrek sankcije izgona tujca iz
države zadošča ugotovitev, da pritožnik zlorablja svoje zadrževanje v državi za
kršitev njenega pravnega reda. Takšna razlaga, ki ne upošteva zakonskih pogojev
za izrek sankcije, je tako očitno napačna, da krši pravico pritožnika do enakega
varstva pravic iz 22. člena Ustave.
9. Glede na to je Ustavno sodišče
razveljavilo sodbo Višjega sodišča v delu, v katerem je bila izrečena sankcija
izgona pritožnika iz države, in mu zadevo vrnilo v novo odločanje. Obstoja
drugih zatrjevanih kršitev zato ni bilo treba preizkušati. V ponovljenem
postopku bo Višje sodišče moralo odločiti ob upoštevanju razlogov, ki so
narekovali sprejem te odločbe.
C.
10. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo
na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS in tretje alineje tretjega odstavka
46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 –
popr.) v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko
Fišer, dr. Franc Grad, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka
Modrijan, dr. Ciril Ribičič in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo s petimi
glasovi proti trem. Proti so glasovali sodnica Krisper Kramberger ter sodnika
Grad in Janko.
Predsednik
dr. Janez Čebulj l.r.