Odločba o delni razveljavitvi sodbe Višjega sodišča v Ljubljani

Številka: Up-981/07-9

Datum: 24. 5. 2007

O D L O Č B A

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž., ki ga zastopa mag. B. B. iz Z. Z., na seji 24. maja 2007

o d l o č i l o:

Sodba Višjega sodišča v Ljubljani št. PRp 251/2007 z dne 2. 3. 2007 se v delu, v katerem je bila izrečena sankcija izgona pritožnika iz države, razveljavi in se zadeva v tem delu vrne Višjemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1. Pritožnik je bil s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani spoznan za odgovornega storitve prekrška po 3. točki prvega odstavka 96. člena Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 61/99 in nasl. – ZTuj), ker ni zapustil države v roku, za katerega mu je bilo prebivanje dovoljeno. Izrečena mu je bila globa 125,18 eurov. Hkrati je bil zavrnjen predlog predlagatelja za izrek stranske sankcije izgona tujca iz države. Višje sodišče je ugodilo pritožbi predlagatelja tako, da je spremenilo prvostopenjsko sodbo in pritožniku poleg globe izreklo še stransko sankcijo izgona iz države za dobo enega leta. V ostalem je prvostopenjsko sodbo potrdilo.

2. Pritožnik v ustavni pritožbi zatrjuje kršitve 22., 23. in 32. člena Ustave ter 8. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP). Pojasnjuje, da se je maja 2006 vrnil v Slovenijo, da bi tu živel s svojo (sedaj rizično nosečo) ženo. Navaja, da je izpodbijana sodba Višjega sodišča tako očitno napačna, da jo je treba šteti za arbitrarno. Sodba Višjega sodišča naj bi temeljila na neresnični trditvi, da je bila pritožniku prošnja za začasno prebivanje pravnomočno zavrnjena. V resnici naj bi bil zoper dokončno odločbo o zavrnitvi prošnje sprožen upravni spor, v katerem naj bi bilo ugodeno zahtevi za izdajo začasne odredbe in začasno zadržano učinkovanje odločbe Ministrstva za notranje zadeve. Višje sodišče naj bi kot argument za izrek stranske sankcije izgona pritožnika iz države navedlo, da pritožnik zlorablja svoje zadrževanje v državi za kršitev njenega pravnega reda. Po mnenju pritožnika bi lahko bil edini argument za to domnevno delo na črno, ki pa ne bi moglo upravičiti tako hude sankcije. Višje sodišče naj bi upoštevalo predvsem predkaznovanost pritožnika in že izrečeno sankcijo izgona tujca iz države za dobo treh let, kar naj bi bilo že zdavnaj mimo. Nesprejemljivo naj bi bilo nekritično sklicevanje na kazenske ovadbe brez vsakršnih datumov in navedb o njihovi vsebini. Okoliščina, da je sodišče kazenske ovadbe policije upoštevalo kot dokaz, da pritožnik ne spoštuje pravnega reda, naj bi izkazovala arbitrarnost sodbe.

3. Pritožnik se sklicuje na prvi odstavek 24. člena Zakona o prekrških (Uradni list RS, št. 7/03 in nasl. – v nadaljevanju ZP-1) in navaja, da sodišče sploh ni ugotavljalo, ali je bila z dejanjem povzročena nevarnost za nastanek hude posledice. Po mnenju pritožnika desetmesečno nezakonito bivanje v Republiki Sloveniji (tudi če bi bilo resnično) še ne pomeni nevarnosti za nastanek hude posledice. Zatrjuje tudi, da je z Ustavo skladna le takšna razlaga drugega dela prvega odstavka 24. člena ZP-1, ki upošteva nastanek hude škodljive posledice. Drugačna razlaga naj bi bila arbitrarna. Nasprotuje ugotovitvi Višjega sodišča o »težji naravi« prekrška in navaja, da ne bi bili izpolnjeni zakonski pogoji za izrek sankcije, tudi če bi dejansko šlo za tovrsten prekršek. Da ne gre za prekršek »težje narave«, naj bi dokazovalo dejstvo, da je pritožnik že 12. 5. 2006 prejel Potrdilo o vloženi prošnji za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje, ki naj bi veljalo kot dovoljenje za začasno prebivanje do dokončne odločitve o prošnji. Ministrstvo za notranje zadeve naj bi o prošnji odločilo z odločbo z dne 5. 12. 2007 (pravilno: 5. 12. 2006), katere učinkovanje naj bi Upravno sodišče zadržalo s sklepom št. U 368/2007 z dne 28. 2. 2007. Pritožnik pojasnjuje, da bi se očitek »nezakonitega bivanja v Sloveniji« lahko kvečjemu nanašal na čas od 24. 1. 2007 do 28. 2. 2007, pa še ta naj bi bil (glede na zadržanje učinkovanja odločbe) nezakonit.

4. Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-981/07 z dne 30. 3. 2007 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo in do končne odločitve Ustavnega sodišča zadržal izvršitev sodbe Višjega sodišča v Ljubljani št. PRp 251/2007 z dne 2. 3. 2007 v delu, ki se nanaša na izrečeno sankcijo izgona pritožnika iz Republike Slovenije za dobo enega leta. V skladu z določbo 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) je bila ustavna pritožba poslana Višjemu sodišču v Ljubljani, ki nanjo ni odgovorilo.

B.

5. Iz vsebine navedb v ustavni pritožbi izhaja, da se očitki pritožnika nanašajo na izrečeno sankcijo izgona iz države. Pritožnik med drugim zatrjuje, da je odločitev Višjega sodišča v tem delu očitno napačna. Sprejem takšne odločitve po ustaljeni ustavnosodni presoji pomeni kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Ustavno sodišče je zato izpodbijano odločitev preizkusilo z vidika morebitne kršitve te človekove pravice.

6. Iz izpodbijane sodbe Višjega sodišča izhaja, da je sodišče pri izreku sankcije izgona tujca iz države ugotavljalo, ali pomeni pritožnikovo ravnanje nevarnost za pravni red Republike Slovenije. Na to, da ne spoštuje pravnega reda, naj bi kazale štiri pravnomočne sodbe in 41 različnih kazenskih ovadb zaradi premoženjskih deliktov. Navedlo je, da gre za prekršek »težje narave« glede na dejstvo, da se je pritožnik zadrževal v državi še do 30. 1. 2007 (kljub temu, da mu je 28. 5. 2006 potekla veljavnost vizuma in mu ni bilo dovoljeno bivanje v državi) oziroma da je prekršek storil naklepno. Na podlagi okoliščin, da se pritožnik nahaja v državi še deset mesecev po preteku veljavnosti vizuma, da se preživlja na nezakonit način in da je večkratni povratnik, je Višje sodišče sklepalo, da pritožnik zlorablja svoje zadrževanje v državi za kršitev njenega pravnega reda, in izreklo sankcijo izgona tujca iz države.

7. V skladu s tretjim in petim odstavkom 4. člena ZP-1 se izgon tujca iz države izreče kot stranska sankcija ob pogojih, določenih s tem zakonom. Pogoji za izrek sankcije so določeni v 24. členu ZP-1. Po prvem odstavku tega člena sme sodišče izreči tujcu sankcijo izgona iz Republike Slovenije, če je bila z dejanjem povzročena nevarnost za nastanek hude posledice oziroma je z dejanjem nastala škodljiva posledica. Po drugem odstavku istega člena se izgon izreče v trajanju od šest mesecev do petih let.

8. V skladu s prvim odstavkom 24. člena ZP-1 bi moralo Višje sodišče ugotavljati, ali je bila s prekrškom, ki se očita pritožniku, povzročena nevarnost za nastanek hude posledice oziroma ali je s tem prekrškom nastala škodljiva posledica. Višje sodišče ni navedlo konkretne nevarnosti za nastanek hude posledice, ki bi izhajala iz storjenega prekrška. Pri odločanju je izhajalo s stališča, da za izrek sankcije izgona tujca iz države zadošča ugotovitev, da pritožnik zlorablja svoje zadrževanje v državi za kršitev njenega pravnega reda. Takšna razlaga, ki ne upošteva zakonskih pogojev za izrek sankcije, je tako očitno napačna, da krši pravico pritožnika do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

9. Glede na to je Ustavno sodišče razveljavilo sodbo Višjega sodišča v delu, v katerem je bila izrečena sankcija izgona pritožnika iz države, in mu zadevo vrnilo v novo odločanje. Obstoja drugih zatrjevanih kršitev zato ni bilo treba preizkušati. V ponovljenem postopku bo Višje sodišče moralo odločiti ob upoštevanju razlogov, ki so narekovali sprejem te odločbe.

C.

10. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, dr. Franc Grad, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo s petimi glasovi proti trem. Proti so glasovali sodnica Krisper Kramberger ter sodnika Grad in Janko.

Predsednik

dr. Janez Čebulj l.r.