Odločba o zavrnitvi ustavne pritožbe

Številka: Up-1455/06-16

Datum: 14. 6. 2007

O D L O Č B A

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji 14. junija 2007

o d l o č i l o:

1. Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 89/2006 z dne 23. 5. 2006 se zavrne.

2. Nasprotna stranka iz delovnega spora sama nosi stroške postopka z ustavno pritožbo.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 15. 9. 2004 ugotovilo, da pritožniku pogodba o zaposlitvi s toženo stranko 31. 3. 2004 ni prenehala in da še vedno traja, ter odločilo, da ga mora tožena stranka pozvati nazaj na delo in mu za čas, ko ni delal, priznati vse pravice iz delovnega razmerja. Tožbeni zahtevek pritožnika na ugotovitev, da je pri toženi stranki v delovnem razmerju za nedoločen čas, je zavrnilo. Višje sodišče je ugodilo pritožbi pritožnika zoper zavrnilni del odločitve sodišča prve stopnje in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugotovilo obstoj delovnega razmerja za nedoločen čas. Vrhovno sodišče je ugodilo reviziji tožene stranke zoper takšno odločitev in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je pritožbo pritožnika zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper sodbo Vrhovnega sodišča vlaga pritožnik ustavno pritožbo. Zatrjuje kršitev načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) in kršitev pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave). Vrhovnemu sodišču očita, da je s tem, ko je pogodbo razlagalo tako, da je bila sklenjena do konca leta 2004, poseglo v dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče druge stopnje, in s tem kršilo določbe Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) o revizijskih razlogih. Meni, da je Vrhovno sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo Višje sodišče. V zvezi s stališčem Višjega sodišča, da se lahko dogovori poskusno delo le v primeru sklepanja pogodbe za nedoločen čas, ki ga je Vrhovno sodišče štelo za zmotno, opozarja, da na odločitev Višjega sodišča ni imelo nobenega vpliva in je zato ukvarjanje z njim brezpredmetno. Stališču Vrhovnega sodišča, da ni mogoče skleniti pogodbe o zaposlitvi za določen čas zaradi opravljanja poskusnega dela, zaradi česar je lahko šlo le za pogodbo o zaposlitvi za določen čas z dogovorjenim poskusnim delom dveh mesecev, očita neskladje s 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Ob tem navaja, da nezakonite določbe pogodbe o zaposlitvi ni mogoče sanirati z drugačno razlago povsem jasne pogodbene določbe. Opozarja tudi na enotno sodno prakso sodišč v zvezi z določbo 54. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02 – v nadaljevanju ZDR).

3. Ustavno sodišče je s sklepom št. Up-1455/06 z dne 3. 4. 2007 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo. Ustavna pritožba je bila v skladu s 56. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) poslana Vrhovnemu sodišču, ki na ustavno pritožbo ni odgovorilo. Na podlagi 22. člena Ustave je bila ustavna pritožba vročena nasprotni stranki iz delovnega spora, družbi C. C. na C., d. o. o., V., ki je na ustavno pritožbo odgovorila. V odgovoru navaja, da neugodna odločitev Vrhovnega sodišča za pritožnika še ne pomeni kršitve zatrjevanih človekovih pravic. Meni, da sta bili obema strankama delovnega spora zagotovljeni pravica do sodnega varstva (23. člen Ustave) in pravica do pravnega sredstva (25. člen Ustave), odločitev sodišča pa je praviloma vedno neugodna za eno stranko v sporu. Predlaga zavrnitev ustavne pritožbe in povrnitev stroškov postopka z ustavno pritožbo. Njen odgovor je Ustavno sodišče v skladu z 22. členom Ustave poslalo ustavnemu pritožniku, ki nanj ni odgovoril.

B.

4. Pritožnik Vrhovnemu sodišču očita, da je kršilo določbe ZPP o revizijskih razlogih, da je kot ključno za odločitev Višjega sodišča zmotno upoštevalo stališče, po katerem se lahko dogovori poskusno delo le v primeru sklepanja pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, in da pomeni izpodbijana odločitev kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vse to so razlogi, s katerimi pritožnik prereka pravilnost izpodbijane odločitve. S takšnimi navedbami pa v postopku z ustavno pritožbo ne more uspeti. V skladu s prvim odstavkom 50. člena ZUstS lahko namreč Ustavno sodišče v postopku z ustavno pritožbo preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. V okviru preizkusa skladnosti izpodbijane odločitve s pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ki pomeni uporabo splošnega načela enakosti na področju sodnega varstva pravic, lahko Ustavno sodišče sicer preizkuša, ali je izpodbijana odločitev morda tako očitno napačna, da je že iz tega razloga v neskladju s to človekovo pravico. Tega pa pritožnik niti ne uveljavlja.

5. Pritožnik zatrjuje tudi, da izpodbijana odločitev v zvezi z razlago določbe 54. člena ZDR odstopa od enotne sodne prakse sodišč. Takšni očitki bi bili lahko upoštevni z vidika 22. člena Ustave, ki strankam postopka med drugim zagotavlja, da odločitev sodišča brez utemeljenega razloga ne odstopa od ustaljene sodne prakse. Vendar pa obstoj te kršitve v tej zadevi ni izkazan. Sodni odločbi, na kateri se sklicuje pritožnik (sodba št. VIII Ips 49/98 z dne 7. 4. 1998 in št. VIII Ips 49/2002 z dne 12. 11. 2002), temeljita namreč na drugačnih dejanskih ugotovitvah sodišč o obstoju okoliščin, ki utemeljujejo spremembo pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas (nadaljevanje dela po izteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas oziroma nezakonita sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas), da bi Vrhovno sodišče v obravnavani zadevi zavzelo drugačna pravna stališča, kot izhajajo iz omenjenih sodb, pa ni mogoče trditi.

6. Glede na navedeno je Ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrnilo (1. točka izreka).

7. Nasprotna stranka iz delovnega spora v svojem odgovoru na ustavno pritožbo med drugim predlaga povrnitev stroškov postopka z ustavno pritožbo. V postopku pred Ustavnim sodiščem nosi vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače (prvi odstavek 34. člena ZUstS). Navedena določba se po 49. členu ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo. Za drugačno odločitev bi morali obstajati posebni razlogi, teh pa nasprotna stranka ne navaja. Ustavno sodišče je zato o predlogu za povrnitev stroškov odločilo, kot izhaja iz 2. točke izreka.

C.

8. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena in prvega odstavka 34. člena v zvezi z 49. členom ZUstS ter na podlagi tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, dr. Franc Grad, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo soglasno.

Predsednik

dr. Janez Čebulj l.r.