Odločba o delni razveljavitvi tretjega odstavka 22. člena Zakona o popravi krivic

Številka: U-I-54/07-14

Datum: 20. 9. 2007

O D L O Č B A

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobudo Dolores Zugan iz Slovenskega Gračišča, na seji 20. septembra 2007

o d l o č i l o:

V tretjem odstavku 22. člena Zakona o popravi krivic (Uradni list RS, št. 59/96, 11/01, 87/01, 34/03, 47/03 – ur. p. b., 53/05 in 70/05 – ur. p. b.) se razveljavi beseda »vojaško«.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1. Pobudnica izpodbija 22. člen Zakona o popravi krivic (v nadaljevanju – ZPKri), ki dopušča slovenskim državljanom revizijo le zoper tiste sodne odločbe, ki so jih izven ozemlja sedanje Republike Slovenije izrekla vojaška sodišča kjerkoli na ozemlju druge države naslednice nekdanje Jugoslavije, ne pa druga sodišča. Razlikovalna okoliščina, vezana na vrsto sodišča, ki je sodilo v kazenskih postopkih, je po njenem mnenju v nasprotju s 14. členom Ustave. Poudarja, da je obsodilna sodba glede na enotnost pravnega sistema takratne skupne države učinkovala na ozemlju vseh držav naslednic nekdanje Jugoslavije, posledica sodnega postopka pa je bila taka, kot če bi sodilo vojaško sodišče. Navaja, da je Okrožno sodišče na Reki s sodbo št. K 54/49 z dne 15. 10. 1949 njenega pokojnega moža obsodilo na zaporno kazen s prisilnim delom v trajanju devetih let in izgubo državljanskih pravic v trajanju dveh let. Obsodba naj bi temeljila na političnih in ideoloških razlogih. Navaja še, da je bil obsojenec slovenski državljan in je ves čas živel na območju Republike Slovenije. Po sklepu Komisije za izvajanje Zakona o popravi krivic mu je bil priznan status političnega zapornika. Prilaga pravnomočno sodbo, iz katere izhaja, da je bil Albin Zugan obsojen zaradi kaznivega dejanja iz 8. točke 3. člena Zakona o kaznivih dejanjih zoper narod in državo (Uradni list DFJ, št. 66/45 in Uradni list FLRJ, št. 59/46) v zvezi z 2. členom istega zakona.

2. Pobudnica kot vdova po pok. obsojencu utemeljuje pravni interes za ustavno presojo na določbi prvega odstavka 23. člena ZPKri, po kateri lahko po smrti obsojenca vložijo zahtevo za revizijo tudi osebe iz drugega odstavka 367. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju ZKP). Predlaga razveljavitev izpodbijane določbe.

3. Državni zbor v odgovoru navaja, da pomeni ZPKri uresničitev zahteve, da zakonodajalec omogoči odpravo posledic predpisov jugoslovanske povojne komunistične oblasti. Pri tem opozarja na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-6/93 z dne 1. 4. 1994 (Uradni list RS, št. 23/94 in OdlUS III, 33), po kateri sodi vprašanje prehoda iz enega političnega, pravnega in gospodarskega sistema v drug sistem v široko polje presoje zakonodajalca. Iz tega polja pa po njegovem mnenju izhaja tudi pravica, da posebej uredi status bivših političnih zapornikov, posebej pravico do revizije povojnih kazenskih postopkov. Glede spornega razlikovalnega kriterija in njegove (ne)skladnosti s 14. členom Ustave se Državni zbor sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-46/96 z dne 19. 6. 1997 (Uradni list RS, št. 41/97 in OdlUS VI, 93). Opozarja, da je Ustavno sodišče v zvezi z razlikovanjem med pravico do revizije sodb rednih sodišč in sodb vojaških sodišč izhajalo tudi iz dejstva, da je že sam obstoj vojaških sodišč v mirnem času nezdružljiv z Ustavo, v zvezi s pravico do revizije pa opozorilo na izhodišče zakonodajalca, da je država dolžna na prvem mestu zagotoviti varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin in odpravo tistih njenih kršitev, ki so jih storili njeni organi. Navaja še, da se strinja z mnenjem Vlade o obravnavani pobudi in meni, da pobuda ni utemeljena.

4. Tudi Vlada in Ministrstvo za pravosodje menita, da pobuda ni utemeljena. Očitani razlikovalni kriterij po njunem mnenju temelji na načelu suverenosti držav po 1. točki 2. člena Ustanovne listine Združenih narodov z dne 26. 6. 1945 in splošnoveljavnih načel mednarodnega prava. Zato bi bil kakršenkoli poseg pravnega sistema ene države v pravni sistem druge države v nasprotju z mednarodnim javnim pravom. Opozarjata, da je pravni sistem Republike Hrvaške tisti, v katerem pobudnica lahko doseže odpravo ali razveljavitev sodne odločbe Okrožnega sodišča na Reki. Pri tem navajata Zakon o kazenskem postopku Republike Hrvaške in Zakon o pravicah bivših političnih zapornikov Republike Hrvaške, v primeru pretečenih rokov za uveljavljanje zahtevka ali diskriminacijske ureditve v smislu državljanstva pa opozarjata na Ustavno sodišče Republike Hrvaške kot »pravilni forum« za odločanje o pobudničinem zahtevku. V zvezi s tretjim odstavkom 22. člena ZPKri navajata, da je izjema glede vojaških sodišč utemeljena na pravnem nasledstvu držav naslednic nekdanje Jugoslavije, ker so bila vojaška sodišča specializirana sodišča v pristojnosti zvezne države, Republika Slovenija pa je njena enakopravna država naslednica. Ministrstvo in Vlada navajata še, da je ob upoštevanju načela suverenosti v sporno določbo vgrajena zaščitna norma, po kateri se ta določba lahko uporabi le v primeru, če pravni red druge države naslednice državljanom Republike Slovenije ne omogoča vložitve pravnega sredstva, ki ustreza pravnemu sredstvu po 22. in 23. členu ZPKri.

B. – I.

5. Pobudnica navaja, da izpodbija 22. člen ZPKri, vendar Ustavno sodišče glede na njene navedbe šteje, da izpodbija le njegov tretji odstavek, kolikor se nanaša na pravico do revizije le za tiste slovenske državljane, ki jih je izven območja Republike Slovenije obsodilo vojaško, ne pa katerokoli sodišče na območju države naslednice nekdanje Jugoslavije. Ustavno sodišče je pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti ZPKri sprejelo. Ker so bili izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZUstS), je nadaljevalo z odločanjem o stvari sami.

B. – II.

6. ZPKri v 22. členu določa:

»(1) Zahteva za revizijo se sme vložiti zoper sodbe izdane v času od 15. 5. 1945 do 2. 7. 1990 na ozemlju sedanje Republike Slovenije:

1. če sodba temelji na uporabi kazenske zakonodaje iz 3. člena tega zakona;

2. če sodba temelji na uporabi katerekoli druge kazenske zakonodaje, če je bil kazenski materialni zakon zaradi političnih, razrednih ali ideoloških razlogov zlorabljen oziroma uporabljen v nasprotju z načeli in pravili pravne države.

(2) Zahteva za revizijo po 1. točki prejšnjega odstavka se lahko vloži ne glede na to ali je bil upravičeni osebi priznan status bivšega političnega zapornika, zahteva za revizijo po 2. točki pa se lahko vloži le ob pogoju, da se zloraba kazenske zakonodaje ne more uveljavljati z drugimi izrednimi pravnimi sredstvi po določbah zakona o kazenskem postopku.

(3) Zahteva za revizijo iz prejšnjih odstavkov se lahko vloži tudi zoper sodbo, ki jo je izdalo vojaško sodišče na ozemlju druge države naslednice nekdanje Jugoslavije, če pravni red druge države naslednice ne omogoča državljanom Republike Slovenije vložitve pravnega sredstva, ki ustreza pravnemu sredstvu po 22. in 23. členu tega zakona.«

7. Po ustaljeni ustavnosodni presoji načelo enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) ne pomeni, da predpis – kadar podlaga za različno urejanje niso okoliščine iz prvega odstavka 14. člena Ustave – ne bi smel različno urejati enakih položajev, pač pa, da tega ne sme početi samovoljno, brez razumnega in stvarnega razloga. Ustavno sodišče mora zato pri odločanju o morebitnem kršenju načela enakosti presoditi, ali je zakonodajalčevo razlikovanje objektivno utemeljeno.

8. Zakonodajalec je možnost sodne rehabilitacije kot enega od načinov poprave krivic, povzročenih v pravnih postopkih pred organi medvojne in povojne jugoslovanske komunistične oblasti, predvidel z različnimi pravnimi sredstvi v različnih predpisih. Poleg obnove kazenskega postopka in zahteve za varstvo zakonitosti v prehodnih določbah ZKP je predvidel tudi revizijo v ZPKri. S pravnima sredstvoma, določenima v prehodnih določbah ZKP, lahko obsojenci, ki so ali so bili slovenski državljani po predpisih, veljavnih do 25. 6. 1991, uveljavljajo spremembo pravnomočnih obsodilnih sodb, ki so jih izdala vojaška sodišča na ozemlju druge države naslednice nekdanje Jugoslavije in so postale pravnomočne pred 25. 6. 1991. Revizijo zoper sodbe, izdane na ozemlju Republike Slovenije v času od 15. 5. 1945 do 2. 7. 1990 lahko pod pogoji iz prvega in drugega odstavka 22. člena ZPKri vložijo obsojenci ne glede na državljanstvo, obsojenci, ki so slovenski državljani, pa jo lahko vložijo tudi zoper sodbo, ki jo je izdalo vojaško sodišče na ozemlju druge države naslednice nekdanje Jugoslavije, če pravni red druge države naslednice nekdanje Jugoslavije slovenskim državljanom ne omogoča vložitve pravnega sredstva, ki bi ustrezalo pravnemu sredstvu revizije po tem zakonu. Poleg teh pravnih sredstev pa je zakonodajalec z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o prekrških (Uradni list RS, št. 31/00 – v nadaljevanju ZP-L) omogočil za osebe, ki so bile kadarkoli slovenski državljani, sodno rehabilitacijo tudi v primeru odločb, ki so postale pravnomočne pred 25. 6. 1991 in so jih izdali v upravnem kaznovalnem postopku ne le organi na območju sedanje Republike Slovenije, ampak tudi organi na območju katerekoli izmed republik nekdanje Jugoslavije.¹

9. Kot je Ustavno sodišče že večkrat poudarilo, spada sicer vprašanje odprave posledic predpisov jugoslovanske medvojne in povojne komunistične oblasti s področja kaznovalnega prava v polje proste presoje zakonodajalca. V odločbi št. U-I-46/96 je Ustavno sodišče ugotovilo, da veljavna zakonska ureditev, ki slovenskim državljanom ne omogoča odprave posledic neutemeljenega odvzema prostosti, ki ga je izrekel organ ene izmed republik nekdanje Jugoslavije v postopku o prekršku, ni v neskladju z Ustavo. V času navedene presoje zakonodajalec v ZPKri še ni uveljavil izjeme glede revizije sodb vojaških sodišč na območju nekdanje Jugoslavije. Prav tako zakonodajalec v času navedene presoje še ni uveljavil zahteve za varstvo zakonitosti zoper upravnokazenske odločbe, ki so jih zoper slovenske državljane izdali organi za prekrške na območjih drugih republik naslednic nekdanje Jugoslavije.

10. Z uvedbo revizije kot izrednega pravnega sredstva je imel zakonodajalec nedvomno namen odpraviti kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin zlasti v primerih tistih kršitev, ki so jih zagrešili organi oblasti na ozemlju Republike Slovenije. Tako je mogoče sklepati že glede na dejstvo, da je bil tretji odstavek 22. člena ZPKri kot izjema v ureditvi revizije sprejet šele z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o popravi krivic (Uradni list RS, št. 53/2005 – ZPKri-D). Iz zakonodajnega gradiva za sprejem ZPKri-D² ne izhaja jasen in nedvoumen namen zakonodajalca, zakaj je revizijo glede odločb, ki so bile izdane v kazenskih ali upravnokazenskih postopkih zoper slovenske državljane na območjih drugih republik kot držav naslednic nekdanje Jugoslavije, razširil le na tiste sodbe, ki so jih izrekla vojaška sodišča.³ Razlogov za različno ureditev položajev oseb, ki so bile obsojene pred vojaškimi sodišči in oseb, ki so bile obsojene pred drugimi sodišči, zakonodajalec ni navedel. Spoštovanje suverenosti druge države, na katero se v odgovoru sklicuje nasprotni udeleženec, ne more biti upošteven razlog. Ustavno sodišče je že v odločbi št. U-I-245/00 z dne 18. 10. 2001 (Uradni list RS, št. 91/01 in OdlUS X, 179), ko je na zahtevo Vrhovnega sodišča presojalo skladnost 22. člena ZP-L z 2. in 8. členom Ustave, ocenilo, da navedena zakonska določba ne pomeni nedovoljenega posega v suverenost držav naslednic nekdanje Jugoslavije. Navedlo je, da so vse odločbe, izdane v republikah nekdanje Jugoslavije po osamosvojitvi Slovenije, za Slovenijo tuje odločbe, da pa imajo povsem drugačen položaj odločbe, ki so bile izdane in izvršene pred uveljavitvijo samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (9. in 10. točka obrazložitve). Pri tem je izhajalo iz ugotovitve, da je takratna ureditev temeljila na enotnosti pravnega (ustavnega) sistema in so odločbe veljale na območju celotne nekdanje Jugoslavije in imele torej pravne učinke tudi v Republiki Sloveniji. Nadalje je zapisalo, da so imele upravne in sodne odločbe enako veljavo v vseh republikah, ne glede na to, ali so jih izdali zvezni ali republiški organi. Iz obrazložitve torej izhaja ugotovitev, da te odločbe zaradi osamosvojitve Republike Slovenije niso pridobile narave tujih odločb, temveč jih je treba upoštevati kot domače odločbe.

11. Ne iz zakonodajnega gradiva ne iz odgovora zakonodajalca ne izhaja razumen in stvaren razlog, da je zakonodajalec določil možnost sodne rehabilitacije z izrednimi pravnimi sredstvi le za tiste slovenske državljane, ki so jih na območju drugih republik naslednic nekdanje Jugoslavije izrekla vojaška sodišča in prekrškovni organi, ne pa tudi za tiste slovenske državljane, ki so jih na teh območjih izrekla druga sodišča. Zato je izpodbijana zakonska ureditev v neskladju z načelom enakosti vseh pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave).

12. Glede na to se je Ustavno sodišče odločilo razveljaviti besedo »vojaško«. Za to se je odločilo ob upoštevanju tega, da tudi sam zakonodajalec ugotovljene neustavnosti ne bi mogel odpraviti drugače. Tako je ustvarjena tudi ustrezna pravna podlaga za pravočasno uveljavljanje pravic prizadetih oseb.

C.

13. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 43. člena ZUstS ter tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, dr. Franc Grad, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo soglasno.

Predsednik

dr. Janez Čebulj l.r.

_______________

¹ Člen 22 ZP - L, ki od uveljavitve Zakona o prekrških (Uradni list RS, št. 7/03 in nasl. – ZP-1) ne velja več, se je glasil:

"Zoper pravnomočno odločbo o upravnem kaznovanju, izdano pri pristojnem upravnem organu oziroma zoper odločbo o prekršku, ki je bila izdana pred organom za prekrške, pristojnem za območje Republike Slovenije ali za območje katerekoli izmed republik bivše Jugoslavije, ki je postala pravnomočna pred 25. junijem 1991, lahko državni tožilec Republike Slovenije pri Vrhovnem sodišču Republike Slovenije vloži zahtevo za varstvo zakonitosti, če je ali je bil kaznovani kadarkoli slovenski državljan, in mu je bila neopravičeno in v nasprotju z načeli in pravili pravne države, zaradi razrednih, političnih ali ideoloških razlogov izrečena kazen kakršnekoli oblike odvzema prostosti."

² Poročevalec DZ, št. 18/05.

³ V zakonodajnem gradivu je navedeno le, da je "delno primerljiva določba že v 559. členu ZKP, ki je veljala do 31. 12. 1996". Navedena določba ZKP pa se je nanašala na zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sodne odločbe, ki so postale pravnomočne pred uveljavitvijo ZKP. Izjemo glede sodb, ki so jih izrekla sodišča, pristojna za območje katerekoli republike bivše Jugoslavije, je ZKP predvidel v drugem odstavku 560. člena za tiste obsojence, ki so ali so bili po predpisih, veljavnih do 25. junija 1991, slovenski državljani in so bili obsojeni pred vojaškimi sodišči.