Številka: U-I-54/07-14
Datum: 20. 9. 2007
O D L O Č B A
Ustavno sodišče je v postopku za oceno
ustavnosti, začetem na pobudo Dolores Zugan iz Slovenskega Gračišča, na seji
20. septembra 2007
o d l o č i l o:
V tretjem odstavku 22. člena Zakona o
popravi krivic (Uradni list RS, št. 59/96, 11/01, 87/01, 34/03, 47/03 – ur. p.
b., 53/05 in 70/05 – ur. p. b.) se razveljavi beseda »vojaško«.
O b r a z l o ž i t e v
A.
1. Pobudnica izpodbija 22. člen Zakona o
popravi krivic (v nadaljevanju – ZPKri), ki dopušča slovenskim državljanom
revizijo le zoper tiste sodne odločbe, ki so jih izven ozemlja sedanje
Republike Slovenije izrekla vojaška sodišča kjerkoli na ozemlju druge države
naslednice nekdanje Jugoslavije, ne pa druga sodišča. Razlikovalna okoliščina,
vezana na vrsto sodišča, ki je sodilo v kazenskih postopkih, je po njenem
mnenju v nasprotju s 14. členom Ustave. Poudarja, da je obsodilna sodba glede
na enotnost pravnega sistema takratne skupne države učinkovala na ozemlju vseh
držav naslednic nekdanje Jugoslavije, posledica sodnega postopka pa je bila
taka, kot če bi sodilo vojaško sodišče. Navaja, da je Okrožno sodišče na Reki s
sodbo št. K 54/49 z dne 15. 10. 1949 njenega pokojnega moža obsodilo na zaporno
kazen s prisilnim delom v trajanju devetih let in izgubo državljanskih pravic v
trajanju dveh let. Obsodba naj bi temeljila na političnih in ideoloških
razlogih. Navaja še, da je bil obsojenec slovenski državljan in je ves čas
živel na območju Republike Slovenije. Po sklepu Komisije za izvajanje Zakona o
popravi krivic mu je bil priznan status političnega zapornika. Prilaga
pravnomočno sodbo, iz katere izhaja, da je bil Albin Zugan obsojen zaradi
kaznivega dejanja iz 8. točke 3. člena Zakona o kaznivih dejanjih zoper narod
in državo (Uradni list DFJ, št. 66/45 in Uradni list FLRJ, št. 59/46) v zvezi z
2. členom istega zakona.
2. Pobudnica kot vdova po pok. obsojencu
utemeljuje pravni interes za ustavno presojo na določbi prvega odstavka 23.
člena ZPKri, po kateri lahko po smrti obsojenca vložijo zahtevo za revizijo
tudi osebe iz drugega odstavka 367. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni
list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju ZKP). Predlaga razveljavitev
izpodbijane določbe.
3. Državni zbor v odgovoru navaja, da
pomeni ZPKri uresničitev zahteve, da zakonodajalec omogoči odpravo posledic
predpisov jugoslovanske povojne komunistične oblasti. Pri tem opozarja na
odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-6/93 z dne 1. 4. 1994 (Uradni list RS, št.
23/94 in OdlUS III, 33), po kateri sodi vprašanje prehoda iz enega političnega,
pravnega in gospodarskega sistema v drug sistem v široko polje presoje
zakonodajalca. Iz tega polja pa po njegovem mnenju izhaja tudi pravica, da
posebej uredi status bivših političnih zapornikov, posebej pravico do revizije
povojnih kazenskih postopkov. Glede spornega razlikovalnega kriterija in
njegove (ne)skladnosti s 14. členom Ustave se Državni zbor sklicuje na odločbo
Ustavnega sodišča št. U-I-46/96 z dne 19. 6. 1997 (Uradni list RS, št. 41/97 in
OdlUS VI, 93). Opozarja, da je Ustavno sodišče v zvezi z razlikovanjem med
pravico do revizije sodb rednih sodišč in sodb vojaških sodišč izhajalo tudi iz
dejstva, da je že sam obstoj vojaških sodišč v mirnem času nezdružljiv z
Ustavo, v zvezi s pravico do revizije pa opozorilo na izhodišče zakonodajalca,
da je država dolžna na prvem mestu zagotoviti varstvo človekovih pravic in
temeljnih svoboščin in odpravo tistih njenih kršitev, ki so jih storili njeni
organi. Navaja še, da se strinja z mnenjem Vlade o obravnavani pobudi in meni,
da pobuda ni utemeljena.
4. Tudi Vlada in Ministrstvo za pravosodje
menita, da pobuda ni utemeljena. Očitani razlikovalni kriterij po njunem mnenju
temelji na načelu suverenosti držav po 1. točki 2. člena Ustanovne listine
Združenih narodov z dne 26. 6. 1945 in splošnoveljavnih načel mednarodnega
prava. Zato bi bil kakršenkoli poseg pravnega sistema ene države v pravni
sistem druge države v nasprotju z mednarodnim javnim pravom. Opozarjata, da je
pravni sistem Republike Hrvaške tisti, v katerem pobudnica lahko doseže odpravo
ali razveljavitev sodne odločbe Okrožnega sodišča na Reki. Pri tem navajata
Zakon o kazenskem postopku Republike Hrvaške in Zakon o pravicah bivših
političnih zapornikov Republike Hrvaške, v primeru pretečenih rokov za
uveljavljanje zahtevka ali diskriminacijske ureditve v smislu državljanstva pa
opozarjata na Ustavno sodišče Republike Hrvaške kot »pravilni forum« za
odločanje o pobudničinem zahtevku. V zvezi s tretjim odstavkom 22. člena ZPKri
navajata, da je izjema glede vojaških sodišč utemeljena na pravnem nasledstvu
držav naslednic nekdanje Jugoslavije, ker so bila vojaška sodišča
specializirana sodišča v pristojnosti zvezne države, Republika Slovenija pa je
njena enakopravna država naslednica. Ministrstvo in Vlada navajata še, da je ob
upoštevanju načela suverenosti v sporno določbo vgrajena zaščitna norma, po
kateri se ta določba lahko uporabi le v primeru, če pravni red druge države
naslednice državljanom Republike Slovenije ne omogoča vložitve pravnega
sredstva, ki ustreza pravnemu sredstvu po 22. in 23. členu ZPKri.
B. – I.
5. Pobudnica navaja, da izpodbija 22. člen
ZPKri, vendar Ustavno sodišče glede na njene navedbe šteje, da izpodbija le
njegov tretji odstavek, kolikor se nanaša na pravico do revizije le za tiste
slovenske državljane, ki jih je izven območja Republike Slovenije obsodilo
vojaško, ne pa katerokoli sodišče na območju države naslednice nekdanje
Jugoslavije. Ustavno sodišče je pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti
ZPKri sprejelo. Ker so bili izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 26. člena
Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – v
nadaljevanju ZUstS), je nadaljevalo z odločanjem o stvari sami.
B. – II.
6. ZPKri v 22. členu določa:
»(1) Zahteva za revizijo se sme vložiti
zoper sodbe izdane v času od 15. 5. 1945 do 2. 7. 1990 na ozemlju sedanje
Republike Slovenije:
1. če sodba temelji na uporabi kazenske
zakonodaje iz 3. člena tega zakona;
2. če sodba temelji na uporabi katerekoli
druge kazenske zakonodaje, če je bil kazenski materialni zakon zaradi
političnih, razrednih ali ideoloških razlogov zlorabljen oziroma uporabljen v
nasprotju z načeli in pravili pravne države.
(2) Zahteva za revizijo po 1. točki
prejšnjega odstavka se lahko vloži ne glede na to ali je bil upravičeni osebi
priznan status bivšega političnega zapornika, zahteva za revizijo po 2. točki
pa se lahko vloži le ob pogoju, da se zloraba kazenske zakonodaje ne more
uveljavljati z drugimi izrednimi pravnimi sredstvi po določbah zakona o
kazenskem postopku.
(3) Zahteva za revizijo iz prejšnjih
odstavkov se lahko vloži tudi zoper sodbo, ki jo je izdalo vojaško sodišče na
ozemlju druge države naslednice nekdanje Jugoslavije, če pravni red druge
države naslednice ne omogoča državljanom Republike Slovenije vložitve pravnega
sredstva, ki ustreza pravnemu sredstvu po 22. in 23. členu tega zakona.«
7. Po ustaljeni ustavnosodni presoji načelo
enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) ne pomeni, da predpis –
kadar podlaga za različno urejanje niso okoliščine iz prvega odstavka 14. člena
Ustave – ne bi smel različno urejati enakih položajev, pač pa, da tega ne sme
početi samovoljno, brez razumnega in stvarnega razloga. Ustavno sodišče mora
zato pri odločanju o morebitnem kršenju načela enakosti presoditi, ali je
zakonodajalčevo razlikovanje objektivno utemeljeno.
8. Zakonodajalec je možnost sodne
rehabilitacije kot enega od načinov poprave krivic, povzročenih v pravnih postopkih
pred organi medvojne in povojne jugoslovanske komunistične oblasti, predvidel z
različnimi pravnimi sredstvi v različnih predpisih. Poleg obnove kazenskega
postopka in zahteve za varstvo zakonitosti v prehodnih določbah ZKP je
predvidel tudi revizijo v ZPKri. S pravnima sredstvoma, določenima v prehodnih
določbah ZKP, lahko obsojenci, ki so ali so bili slovenski državljani po
predpisih, veljavnih do 25. 6. 1991, uveljavljajo spremembo pravnomočnih
obsodilnih sodb, ki so jih izdala vojaška sodišča na ozemlju druge države
naslednice nekdanje Jugoslavije in so postale pravnomočne pred 25. 6. 1991.
Revizijo zoper sodbe, izdane na ozemlju Republike Slovenije v času od 15. 5.
1945 do 2. 7. 1990 lahko pod pogoji iz prvega in drugega odstavka 22. člena ZPKri
vložijo obsojenci ne glede na državljanstvo, obsojenci, ki so slovenski
državljani, pa jo lahko vložijo tudi zoper sodbo, ki jo je izdalo vojaško
sodišče na ozemlju druge države naslednice nekdanje Jugoslavije, če pravni red
druge države naslednice nekdanje Jugoslavije slovenskim državljanom ne omogoča
vložitve pravnega sredstva, ki bi ustrezalo pravnemu sredstvu revizije po tem
zakonu. Poleg teh pravnih sredstev pa je zakonodajalec z Zakonom o spremembah
in dopolnitvah Zakona o prekrških (Uradni list RS, št. 31/00 – v nadaljevanju
ZP-L) omogočil za osebe, ki so bile kadarkoli slovenski državljani, sodno
rehabilitacijo tudi v primeru odločb, ki so postale pravnomočne pred 25. 6.
1991 in so jih izdali v upravnem kaznovalnem postopku ne le organi na območju sedanje
Republike Slovenije, ampak tudi organi na območju katerekoli izmed republik
nekdanje Jugoslavije.1
9. Kot je Ustavno sodišče že večkrat
poudarilo, spada sicer vprašanje odprave posledic predpisov jugoslovanske
medvojne in povojne komunistične oblasti s področja kaznovalnega prava v polje
proste presoje zakonodajalca. V odločbi št. U-I-46/96 je Ustavno sodišče
ugotovilo, da veljavna zakonska ureditev, ki slovenskim državljanom ne omogoča
odprave posledic neutemeljenega odvzema prostosti, ki ga je izrekel organ ene
izmed republik nekdanje Jugoslavije v postopku o prekršku, ni v neskladju z
Ustavo. V času navedene presoje zakonodajalec v ZPKri še ni uveljavil izjeme
glede revizije sodb vojaških sodišč na območju nekdanje Jugoslavije. Prav tako
zakonodajalec v času navedene presoje še ni uveljavil zahteve za varstvo
zakonitosti zoper upravnokazenske odločbe, ki so jih zoper slovenske državljane
izdali organi za prekrške na območjih drugih republik naslednic nekdanje
Jugoslavije.
10. Z uvedbo revizije kot izrednega
pravnega sredstva je imel zakonodajalec nedvomno namen odpraviti kršitev
človekovih pravic ali temeljnih svoboščin zlasti v primerih tistih kršitev, ki
so jih zagrešili organi oblasti na ozemlju Republike Slovenije. Tako je mogoče
sklepati že glede na dejstvo, da je bil tretji odstavek 22. člena ZPKri kot
izjema v ureditvi revizije sprejet šele z Zakonom o spremembah in dopolnitvah
Zakona o popravi krivic (Uradni list RS, št. 53/2005 – ZPKri-D). Iz
zakonodajnega gradiva za sprejem ZPKri-D2 ne izhaja jasen in
nedvoumen namen zakonodajalca, zakaj je revizijo glede odločb, ki so bile
izdane v kazenskih ali upravnokazenskih postopkih zoper slovenske državljane na
območjih drugih republik kot držav naslednic nekdanje Jugoslavije, razširil le
na tiste sodbe, ki so jih izrekla vojaška sodišča.3 Razlogov za
različno ureditev položajev oseb, ki so bile obsojene pred vojaškimi sodišči in
oseb, ki so bile obsojene pred drugimi sodišči, zakonodajalec ni navedel.
Spoštovanje suverenosti druge države, na katero se v odgovoru sklicuje
nasprotni udeleženec, ne more biti upošteven razlog. Ustavno sodišče je že v
odločbi št. U-I-245/00 z dne 18. 10. 2001 (Uradni list RS, št. 91/01 in OdlUS
X, 179), ko je na zahtevo Vrhovnega sodišča presojalo skladnost 22. člena ZP-L
z 2. in 8. členom Ustave, ocenilo, da navedena zakonska določba ne pomeni
nedovoljenega posega v suverenost držav naslednic nekdanje Jugoslavije. Navedlo
je, da so vse odločbe, izdane v republikah nekdanje Jugoslavije po
osamosvojitvi Slovenije, za Slovenijo tuje odločbe, da pa imajo povsem drugačen
položaj odločbe, ki so bile izdane in izvršene pred uveljavitvijo samostojnosti
in neodvisnosti Republike Slovenije (9. in 10. točka obrazložitve). Pri tem je
izhajalo iz ugotovitve, da je takratna ureditev temeljila na enotnosti pravnega
(ustavnega) sistema in so odločbe veljale na območju celotne nekdanje
Jugoslavije in imele torej pravne učinke tudi v Republiki Sloveniji. Nadalje je
zapisalo, da so imele upravne in sodne odločbe enako veljavo v vseh republikah,
ne glede na to, ali so jih izdali zvezni ali republiški organi. Iz obrazložitve
torej izhaja ugotovitev, da te odločbe zaradi osamosvojitve Republike Slovenije
niso pridobile narave tujih odločb, temveč jih je treba upoštevati kot domače
odločbe.
11. Ne iz zakonodajnega gradiva ne iz
odgovora zakonodajalca ne izhaja razumen in stvaren razlog, da je zakonodajalec
določil možnost sodne rehabilitacije z izrednimi pravnimi sredstvi le za tiste
slovenske državljane, ki so jih na območju drugih republik naslednic nekdanje
Jugoslavije izrekla vojaška sodišča in prekrškovni organi, ne pa tudi za tiste
slovenske državljane, ki so jih na teh območjih izrekla druga sodišča. Zato je
izpodbijana zakonska ureditev v neskladju z načelom enakosti vseh pred zakonom
(drugi odstavek 14. člena Ustave).
12. Glede na to se je Ustavno sodišče
odločilo razveljaviti besedo »vojaško«. Za to se je odločilo ob upoštevanju
tega, da tudi sam zakonodajalec ugotovljene neustavnosti ne bi mogel odpraviti
drugače. Tako je ustvarjena tudi ustrezna pravna podlaga za pravočasno
uveljavljanje pravic prizadetih oseb.
C.
13. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo
na podlagi 43. člena ZUstS ter tretje alineje tretjega odstavka 46. člena
Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v
sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer,
dr. Franc Grad, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan,
dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo soglasno.
Predsednik
dr. Janez Čebulj l.r.
_______________
1 Člen 22 ZP - L, ki od uveljavitve Zakona o
prekrških (Uradni list RS, št. 7/03 in nasl. – ZP-1) ne velja več, se je
glasil:
"Zoper pravnomočno odločbo o
upravnem kaznovanju, izdano pri pristojnem upravnem organu oziroma zoper
odločbo o prekršku, ki je bila izdana pred organom za prekrške, pristojnem za
območje Republike Slovenije ali za območje katerekoli izmed republik bivše
Jugoslavije, ki je postala pravnomočna pred 25. junijem 1991, lahko državni tožilec
Republike Slovenije pri Vrhovnem sodišču Republike Slovenije vloži zahtevo za
varstvo zakonitosti, če je ali je bil kaznovani kadarkoli slovenski državljan,
in mu je bila neopravičeno in v nasprotju z načeli in pravili pravne države,
zaradi razrednih, političnih ali ideoloških razlogov izrečena kazen kakršnekoli
oblike odvzema prostosti."
2 Poročevalec DZ, št. 18/05.
3 V zakonodajnem gradivu je navedeno le, da je
"delno primerljiva določba že v 559. členu ZKP, ki je veljala do 31. 12.
1996". Navedena določba ZKP pa se je nanašala na zahtevo za varstvo
zakonitosti zoper sodne odločbe, ki so postale pravnomočne pred uveljavitvijo
ZKP. Izjemo glede sodb, ki so jih izrekla sodišča, pristojna za območje
katerekoli republike bivše Jugoslavije, je ZKP predvidel v drugem odstavku 560.
člena za tiste obsojence, ki so ali so bili po predpisih, veljavnih do 25.
junija 1991, slovenski državljani in so bili obsojeni pred vojaškimi sodišči.