Odločba o razveljavitvi sodbe Vrhovnega sodišča

Številka: Up-1096/06-15

Datum: 13. 12. 2007

O D L O Č B A

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Marije Bratuž Štrancar, Ajdovščina, na seji 13. decembra 2007

o d l o č i l o:

Sodba Vrhovnega sodišča št. I Up 660/2003 z dne 12. 4. 2006 se razveljavi in se zadeva vrne Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1. Sodni svet je z izpodbijano odločbo zavrnil zahtevo pritožnice, naj odloži izvršitev ocene njene sodniške službe, potrdil oceno sodniške službe in ugotovil, da pritožnici sodniška funkcija z dnem 18. 10. 2001 iz razloga po 7. točki 74. člena Zakona o sodniški službi (Uradni list RS, št. 19/94 in nasl. – v nadaljevanju ZSS) preneha. Upravno sodišče je tožbi pritožnice ugodilo in odločbo Sodnega sveta odpravilo ter mu zadevo vrnilo v novo odločanje. Zavzelo je stališče, da je potrditev ocene sodniške službe vsebinska odločitev Sodnega sveta in da morajo biti iz obrazložitve odločbe Sodnega sveta razvidni tudi vsebinski razlogi za potrditev ocene sodniške službe personalnega sveta. Na pritožbo Sodnega sveta je Vrhovno sodišče sodbo Upravnega sodišča spremenilo tako, da je tožbo zavrnilo. Ni se strinjalo z razlogi Upravnega sodišča, temveč je zavzelo stališče, da ima Sodni svet s potrditvijo negativne ocene sodniške službe le pristojnost presoje zakonitosti sprejemanja te ocene, ne odloča pa o vsebinskih razlogih za prenehanje sodniške funkcije.

2. Pritožnica izpodbija sodbo Vrhovnega sodišča v zvezi z odločbo Sodnega sveta. Opozarja, da po stališču Vrhovnega sodišča (sklep št. I Up 7/2002 z dne 18. 7. 2002 in sklep št. I Up 994/2003) ocena sodniške službe, ki jo izdela pristojni personalni svet, (še) ni akt, ki bi se lahko samostojno izpodbijal v upravnem sporu, saj z njim še ni bilo odločeno o kakšni pravici. Ob upoštevanju tega stališča naj bi bilo stališče Vrhovnega sodišča, da potrditev ocene sodniške službe ni vsebinska odločitev, temveč le presoja zakonitosti sprejemanja te ocene, arbitrarno in naj bi kršilo pritožničine pravice iz 22., 23. in 25. člena Ustave. Pritožnica Vrhovnemu sodišču očita tudi, da se ni opredelilo do njenih navedb o domnevni nepravilnosti pri sprejemanju odločitve Sodnega sveta v zvezi z nejasnim podatkom o številu članov, ki so glasovali.

3. Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-1096/06 z dne 16. 10. 2007 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. V skladu z drugim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZUstS) je bila pritožba poslana Sodnemu svetu, ki v odgovoru navaja, da pri sprejetju ocene sodniške službe ni samo avtomatično potrdil ocene pristojnega personalnega sveta, temveč jo je obravnaval tudi vsebinsko. V odločbi naj bi natančno pojasnil razloge, zakaj ne more odložiti izvršitve dokončne ocene sodniške službe, hkrati pa naj bi tudi pojasnil, zakaj je ocena sodniške službe utemeljena.

B.

4. Prvi odstavek 132. člena Ustave določa, da sodniku preneha sodniška funkcija, če nastopijo razlogi, ki jih določa zakon. Po določbi prvega odstavka 33. člena ZSS sodniku preneha sodniška funkcija, če iz ocene njegove službe, ki jo izdela pristojni personalni svet, izhaja, da sodnik ne ustreza sodniški službi (7. točka prvega odstavka 74. člena ZSS). Tako (dokončno) oceno sodniške službe je treba v skladu z drugim odstavkom 33. člena ZSS pred njenim učinkovanjem predložiti v potrditev Sodnemu svetu. Po drugem odstavku 74. člena ZSS se šteje, da je razlog iz 7. točke prvega odstavka 74. člena ZSS nastopil z dnem, ko je Sodni svet potrdil oceno.

5. Vrhovno sodišče je že večkrat zavzelo stališče (npr. sklep št. I Up 7/2002 z dne 18. 7. 2002 in sklep št. I Up 994/2003), da ocena sodniške službe, ki jo izdela pristojni personalni svet, in sklep o ugovoru zoper to oceno nista akta, ki bi se lahko v smislu 1. in 2. člena takrat veljavnega Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in nasl. – v nadaljevanju ZUS) samostojno izpodbijala v upravnem sporu. Po oceni Vrhovnega sodišča negativna ocena sodniške službe lahko povzroči prenehanje sodniške funkcije le, če jo potrdi Sodni svet. Predhodno varstvo pred potrditvijo ne bi imelo smisla, saj iz ZSS ne izhaja, da je Sodni svet negativno oceno sodniške službe dolžan potrditi. Ustavno sodišče je v sklepu št. Up-664/02 z dne 7. 1. 2003 navedeno stališče že presojalo in ugotovilo, da ima takšno stališče pravno podlago v ZSS in da očitno ne posega v kakšno od človekovih pravic ali temeljnih svoboščin.

6. Ob upoštevanju zgoraj navedenega stališča pomeni izpodbijano stališče Vrhovnega sodišča, po katerem ima Sodni svet s potrditvijo negativne ocene sodniške službe le pristojnost presoje zakonitosti postopka sprejemanja te ocene, ne pa tudi vsebinskih razlogov za takšno oceno, da pritožnici ni bilo zagotovljeno preverjanje vsebinskih razlogov za prenehanje sodniške funkcije pred sodiščem. V skladu z drugim odstavkom 1. člena ZUS oziroma s prvim odstavkom 2. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in nasl. – ZUS-1) namreč sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih posamičnih aktov, ki jih izdajajo državni organi, organi lokalne skupnosti ali druge osebe, ki so nosilci javnih pooblastil. Ker odločba Sodnega sveta o potrditvi negativne ocene sodniške službe ne vsebuje razlogov glede utemeljenosti vsebinskih razlogov za negativno oceno sodniške službe oziroma prenehanje sodniške funkcije, ti razlogi tudi niso bili predmet presoje v upravnem sporu.

7. Po prvem odstavku 23. člena Ustave ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Z vidika, pomembnega za obravnavano zadevo, ta ustavna določba zagotavlja pravico do meritorne odločitve pred sodiščem. Kot je bilo že povedano, izpodbijano stališče pomeni izključitev sodnega varstva glede presoje vsebinskih razlogov za negativno oceno sodniške službe in s tem izključitev sodnega preverjanja utemeljenosti vsebinskih razlogov za prenehanje sodniške funkcije. Zato takšno stališče krši pritožničino pravico do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Ustavno sodišče je v odločbi št. Up-132/96 z dne 24. 10. 1996 (Odl. US V, 187) zapisalo, da zakonska ureditev sestavitve ocene sodniške službe v 29. členu ZSSzahteva od pristojnih organov kompleksno, celovito vrednotenje kandidata po vseh kriterijih in na podlagi takega vrednotenja izdelavo končne skupne ocene. V tem smislu je treba razumeti tudi pristojnost Sodnega sveta, ko odloča o potrditvi ocene sodniške službe, katere posledica je prenehanje sodniške funkcije. Sodni svet v skladu z drugim odstavkom 33. člena ZSS namreč na takšno oceno ni vezan in lahko potrditev ocene zavrne. To pa glede na stališče, da zoper oceno personalnega sveta ni samostojnega sodnega varstva, pomeni, da mora preveriti tako zakonitost postopka sprejemanja ocene kot tudi vsebinske razloge za oceno sodniške službe oziroma za prenehanje sodniške funkcije.¹

8. Ker je Ustavno sodišče ugotovilo, da je bila pritožnici z izpodbijano sodbo Vrhovnega sodišča kršena pravica iz prvega odstavka 23. člena Ustave, jo je razveljavilo in zadevo vrnilo Vrhovnemu sodišču v novo odločanje. Glede na to Ustavnemu sodišču ni bilo treba preizkušati obstoja drugih zatrjevanih kršitev.

C.

9. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07) v sestavi: podpredsednik dr. Ciril Ribičič ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Franc Grad, mag. Marta Klampfer, mag. Marija Krisper Kramberger, mag. Miroslav Mozetič in dr. Mirjam Škrk. Sodnika dr. Zvonko Fišer in Jože Tratnik sta bila pri odločanju o tej zadevi izločena. Odločbo je sprejelo s šestimi glasovi proti enemu. Proti je glasovala sodnica Klampfer.

dr. Ciril Ribičič l.r. 
Podpredsednik

____________________

¹ Ustavno sodišče je v odločbi št. Up-132/96 tudi opozorilo, da »velike razlike, do katerih je pri uporabi ZSS prišlo med interpretacijami Sodnega sveta, Vrhovnega sodišča in Ustavnega sodišča, pa tudi znotraj Ustavnega sodišča, kažejo, da je zakon preveč nejasen in pomanjkljiv in da je vprašljivo, ali sedanja zakonska ureditev sploh zagotavlja na eni strani uresničevanje ustavno določene vloge Sodnega sveta in na drugi strani spoštovanje ustavnih pravic kandidatov« (38. točka obrazložitve). Zakonodajalec določil ZSS v delih, ki so relevantni tudi za ta postopek, ni spremenil po izdaji navedene odločbe Ustavnega sodišča, tako da ZSS ni določen in povsem nedvoumen. Vendar pa drugačna razlaga pristojnosti Sodnega sveta iz drugega odstavka 32. člena ZSS glede na potrjeno stališče, da zoper oceno personalnega sveta ni možno samostojno sodno varstvo, ne bi bila v skladu z Ustavo.