Številka: Up-758/06-25
Datum: 6. 12. 2007
O D L O Č B A
Ustavno sodišče je v postopku odločanja o
ustavni pritožbi Andreja Lamovca, Ljubljana, ki ga zastopa odvetniška družba
Mramor, Sorta, Bilić & Holec, o. p., d. n. o., Ljubljana, na seji 6.
decembra 2007
o d l o č i l o:
Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. G5/2004 z dne
14. 2. 2006 v zvezi z odločbo Agencije za trg vrednostnih papirjev št.
N-PP-BPD-92/03-odb (96) z dne 11. 2. 2004 se zavrne.
O b r a z l o ž i t e v
A.
1. Agencija za trg vrednostnih papirjev (v
nadaljevanju ATVP) je v postopku nadzora po določbah Zakona o trgu vrednostnih
papirjev (Uradni list RS, št. 56/99 in nasl. – v nadaljevanju ZTVP-1) z
izpodbijano odločbo pritožniku odvzela dovoljenje za opravljanje poslov
borznega posrednika zaradi hujše kršitve pravil organiziranega trga. Pritožnik
(v upravnem sporu tožnik) je s tožbo zahteval odpravo odločbe o odvzemu
dovoljenja in sklepa, s katerim sta bila zavrnjena njegova predloga za
imenovanje izvedenca finančne stroke oziroma izvedenca s področja poslovanja z
vrednostnimi papirji in za razpis ustne obravnave. Vrhovno sodišče je tožbo z
izpodbijano sodbo zavrnilo.
2. Pritožnik se sklicuje na odločbo
Ustavnega sodišča št. U-I-220/03 z dne 13. 10. 2004 (Uradni list RS, št. 123/04
in 11/06 – popr. ter Odl US XIII, 61), s katero je bilo med drugim ugotovljeno,
da sta 7. točka prvega odstavka in 2. točka drugega odstavka 112. člena ZTVP-1
v neskladju z Ustavo. Pritožnik zatrjuje, da se niti upravna odločba niti sodba
ne bi smeli opirati na zakonske določbe, za katere je Ustavno sodišče
ugotovilo, da so v neskladju z Ustavo. Ker kljub temu temeljita na takih
določbah, naj bi prišlo do kršitve 2., 22. in 49. člena Ustave. Pritožnik
Vrhovnemu sodišču in ATVP očita tudi, da se nista opredelila do njegovih
bistvenih navedb in trditev dejanske in pravne narave, da nista izvedla
dokazov, ki jih je predlagal, ter da sta se oprla na dokaze, na katere se ne bi
smela. Te očitke utemeljuje z obširnim navajanjem argumentov, do katerih naj se
Vrhovno sodišče in ATVP ne bi opredelila ali katere naj bi »zavrnila brez
pravno utemeljenih razlogov«. Nadalje navaja argumente v zvezi z nepopolno in
nepravilno ugotovljenim dejanskim stanjem, napačno uporabljenim materialnim
pravom ter s kršitvijo postopkovnih pravil ZTVP-1 in Zakona o splošnem upravnem
postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in nasl. – v nadaljevanju ZUP). Po mnenju
pritožnika je odločitev o stroških v odločbi o odvzemu dovoljenja v nasprotju z
Ustavo, saj naj bi bile odmerjene upravne takse nesorazmerno visoke in naj bi
imele predvsem kaznovalni učinek; sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča št.
U-I-287/95 z dne 14. 11. 1996 (Uradni list RS, št. 68/96 in Odl US V, 155) in
na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Oztürk proti Nemčiji.
Ustavno pritožbo utemeljuje tudi tako, da kritizira določbe o postopku
odločanja ATVP v posamičnih zadevah in o postopku sodnega varstva proti
odločbam ATVP, ki naj bi v obravnavanem primeru povzročile kršitve njegovih
pravic. Pritožnik uveljavlja kršitve 2., 3., 22., 23., 24., 25., 28., 29., 34.,
35., 37. (pravilno 33.) in 49. člena Ustave ter kršitve 6. in 13. člena
Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS,
št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP) ter 2. člena Sedmega protokola k
EKČP.
3. Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št.
Up-758/06 z dne 24. 4. 2007 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. Ustavno
sodišče je ustavno pritožbo na podlagi 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču
(Uradni list RS, št. 15/94 – ZUstS/94) poslalo Vrhovnemu sodišču in ATVP ter
jima omogočilo, da na ustavno pritožbo odgovorita. Na poziv Ustavnega sodišča
se je odzvala samo ATVP, ki v svojem odgovoru zavrača očitke pritožnika in
predlaga zavrnitev ustavne pritožbe. Navaja, da vztraja pri »vseh svojih
dosedanjih navedbah«, ki naj jih Ustavno sodišče šteje kot del odgovora na
ustavno pritožbo. Po mnenju ATVP ni razloga, da se 7. točka prvega odstavka in
2. točka drugega odstavka 112. člena ZTVP-1 sploh ne bi smeli uporabljati,
kljub temu, da je Ustavno sodišče ugotovilo njuno neskladnost z Ustavo. Učinka
razveljavitve namreč ne more biti, če ni razveljavitve, poleg tega pa ni videti
nomotehnične ovire za razveljavitev 2. točke drugega odstavka 112. člena
ZTVP-1, pa se Ustavno sodišče zanjo vseeno ni odločilo. Glede na število
storjenih kršitev in glede na obdobje, v katerem so bile storjene, naj za
pritožnika ne bi bilo nikakršne negotovosti, da mu je zaradi teh kršitev lahko
izrečen odvzem dovoljenja. ATVP opozarja, da že iz rokov hrambe poslovnih
listin, ki jih za borznoposredniške družbe določa Sklep o opravljanju storitev
z vrednostnimi papirji (Uradni list RS, št. 6/00 in nasl. – v nadaljevanju
Sklep o opravljanju storitev), izhajajo časovne omejitve pri izvajanju nadzora,
to pa naj bi pritožnik vedel. Pojasnjuje, da se je opredelila do vseh bistvenih
navedb pritožnika in da je utemeljeno zavrnila predlog pritožnika za postavitev
izvedenca finančne stroke ter za razpis obravnave. ATVP tudi zavrača trditve
pritožnika, da je o odvzemu dovoljenja odločila na podlagi dejstev in dokazov,
ki niso bili navedeni v odločbi o začetku postopka za odvzem dovoljenja.
4. V odgovoru na navedbe ATVP pritožnik
vztraja pri svojih stališčih iz ustavne pritožbe. Poleg tega izrecno opozarja,
da ne gre za enaindvajset, pač pa za enajst navideznih poslov in da je ATVP
očitno prekršila Sklep o opravljanju storitev, ker je opravljala nadzor za več
kot pet let nazaj, ter da se ta akt sploh ne nanaša na vprašanja, ki so
pomembna za obravnavano zadevo. ATVP naj dokazov o uporabi tipke »user cross«
ne bi navedla v odločbi o začetku postopka odvzema dovoljenja. Pritožnik tudi
dodatno pojasnjuje svoje trditve o tem, da naj se ATVP in Vrhovno sodišče ne bi
opredelila do njegovih številnih dejanskih in pravnih trditev, ki jih je
navajal v postopku pred izdajo izpodbijanih odločb.
B.
5. Pritožnik poleg odločbe o odvzemu
dovoljenja za opravljanje poslov borznega posrednika in sodbe Vrhovnega
sodišča, ki je zavrnila tožbo zoper to odločbo, izrecno izpodbija tudi sklep
ATVP št. N-PP-BPD-92/03-odb-48 z dne 21. 1. 2004. Z njim je ATVP
zavrnila njegova predloga za imenovanje izvedenca finančne stroke oziroma
izvedenca s področja poslovanja z vrednostnimi papirji in za razpis ustne
obravnave. Sklep je bil izdan na podlagi (tedanje) 3. točke drugega odstavka
312. člena v zvezi s prvim odstavkom 363. člena ZTVP-1.1 Člen 326
ZTVP-1 je v prvem in drugem odstavku določal, da je dovoljeno začeti poseben
postopek sodnega varstva proti tistim sklepom agencije, proti katerim je po
določbah zakona, ki ureja splošni upravni postopek, dovoljena pritožba. Iz
prvega odstavka 258. člena ZUP izhaja, da je zoper sklep dovoljena pritožba
samo takrat, kadar je z zakonom izrecno tako določeno. Noben zakon izrecno ne
dovoljuje pritožbe zoper omenjeni procesni sklep ATVP, zato proti njemu ni
posebnega postopka sodnega varstva, pač pa je v času odločanja Vrhovnega
sodišča prišel v poštev tretji odstavek 326. člena ZTVP-1, ki je določal, da se
tak sklep lahko izpodbija s tožbo v upravnem sporu proti odločbi, razen če je
postopek sodnega varstva proti sklepu z zakonom izrecno izključen. Ker Ustavno
sodišče o vprašanjih postopka, ki niso posebej urejena v Zakonu o Ustavnem
sodišču (Uradni list RS, 64/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZUstS), odloči
tako, da glede na pravno naravo zadeve smiselno uporabi določbe zakonov, ki
urejajo postopke pred sodišči (prvi odstavek 6. člena ZUstS), je očitke
pritožnika iz ustavne pritožbe zoper omenjeni sklep presojalo v okviru
odločanja o odločbi o odvzemu dovoljenja in o sodbi Vrhovnega sodišča.
6. V skladu s prvim odstavkom 50. člena
ZUstS Ustavno sodišče ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotovitvi
dejanskega stanja in pri uporabi prava, temveč preizkusi le, ali so bile z
izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Ker
2. in 3. člen Ustave neposredno ne urejata človekovih pravic ali temeljnih
svoboščin, temveč temeljna ustavna načela, se nanju za utemeljevanje ustavne
pritožbe ni mogoče sklicevati. Prav tako ni utemeljeno pričakovanje pritožnika,
da bo Ustavno sodišče presojalo njegove navedbe v vlogah in pravnih sredstvih,
vloženih v postopku pred ATVP in pred Vrhovnim sodiščem, ter celo v pobudi za
začetek postopka za oceno ustavnosti. Ustavna pritožba je posebno pravno
sredstvo. Zato je treba argumente, ki naj bi jo utemeljili, v njej izrecno
navesti. Enako seveda velja za ATVP in njen odgovor na ustavno pritožbo.
Ustavno sodišče tudi ni presojalo navedb, ki jih je pritožnik dodatno
uveljavljal v vlogi, prejeti 25. 5. 2006, ker je bila vložena po izteku roka iz
prvega odstavka 52. člena ZUstS.
7. ATVP je pritožniku odvzela dovoljenje za
opravljanje poslov borznega posrednika, ker je huje kršil pravila
organiziranega trga s tem, da je kot borzni posrednik večkrat kršil prepoved iz
druge alineje 194. člena2 Pravil Ljubljanske borze (Uradni list RS,
št. 113/02 in nasl. – v nadaljevanju Pravila borze) in tako ponavljajoče kršil
247. člen3 ZTVP-1. Na strani 2 obrazložitve odločbe o odvzemu
dovoljenja ATVP izrecno navaja kot podlago za svojo odločitev 7. točko prvega
odstavka in 2. točko drugega odstavka 112. člena4 ZTVP-1. Za ti dve
določbi je (poleg drugih) Ustavno sodišče z odločbo št. U-I-220/03 ugotovilo,
da sta v neskladju z Ustavo in da mora Državni zbor ugotovljene neskladnosti
odpraviti v roku enega leta od objave odločbe v Uradnem listu Republike
Slovenije. Odločba št. U-I-220/03 je bila objavljena v Uradnem listu Republike
Slovenije 18. 11. 2004, rok za odpravo ugotovljenih neskladnosti pa je potekel
18. 11. 2005. Državni zbor je svojo obveznost izpolnil s sprejemom Zakona o
spremembah in dopolnitvah Zakona o trgu vrednostnih papirjev5
(Uradni list RS, št. 28/06 – v nadaljevanju ZTVP-1B), ki je bil objavljen v
Uradnem listu Republike Slovenije 17. 3. 2006, veljati pa je začel petnajsti dan
po objavi. ATVP je odločbo o odvzemu dovoljenja izdala pred objavo ugotovitvene
odločbe Ustavnega sodišča, Vrhovno sodišče pa je izpodbijano sodbo izdalo po
njeni objavi in po izteku roka za odpravo ugotovljene neskladnosti z Ustavo.
8. Glede pričetka učinkovanja veljajo za
odločbo Ustavnega sodišča, s katero to ugotovi neskladnost zakonskih določb z
Ustavo, iste določbe ZUstS, kot za odločbo o razveljavitvi zakonskih določb. Po
43. členu ZUstS razveljavitev začne učinkovati naslednji dan po objavi oziroma
po poteku roka, ki ga je določilo Ustavno sodišče. Ker je bila izpodbijana
sodba Vrhovnega sodišča sprejeta po začetku učinkovanja odločbe št. U-I-220/03
(in tudi po izteku roka za uskladitev), je moralo Ustavno sodišče najprej
odgovoriti na vprašanje, ali je Vrhovno sodišče s tem, ko je izpodbijano sodbo,
s katero je potrdilo odločbo ATVP, ki se je oprla na 7. točko prvega odstavka
in 2. točko drugega odstavka 112. člena ZTVP-1, kršilo človekovi pravici iz 22.
in 49. člena Ustave, kot to zatrjuje ustavni pritožnik.
9. Iz določb ZUstS, ki se nanašajo na
ugotovitvene odločbe (člena 47 in 48), izhaja, da ugotovitvena odločba, ki se
nanaša na zakonske določbe, ne more imeti strožjih (hujših) pravnih posledic,
kot so določene v 44. členu ZUstS za razveljavitveno odločbo. Po njem se
zakonska določba, ki jo je Ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za
razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega
dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. To bi torej veljalo tudi za učinkovanje
odločbe o ugotovitvi neustavnosti zakonske določbe, če iz ustavnosodne presoje
ne bi izhajalo drugače. Iz dosedanje ustavnosodne presoje izhaja, da ugotovitev
neustavnosti zakonske določbe ne pomeni, da se v postopkih (upravnih in sodnih)
takšna določba ne sme več uporabljati.6 Pomeni pa, da je takšno
določbo treba uporabljati tako, da njena uporaba ne bo v nasprotju z razlogi,
ki so Ustavnemu sodišču narekovali ugotovitev njene neskladnosti z Ustavo. V
primeru ustavnosodne presoje predpisa namreč izrek in obrazložitev odločbe
pomenita celoto, zaradi česar ne veže le izrek, temveč vežejo tudi razlogi in
stališča, vsebovani v obrazložitvi. To velja pri ugotovitvenih odločbah tudi v
primeru, če se izrek odločbe izrecno ne sklicuje na razloge obrazložitve.7
Z odločbo št. U-I-220/03 je Ustavno sodišče ugotovilo, da sta 7. točka prvega
odstavka in 2. točka drugega odstavka 112. člena ZTVP-1 v neskladju z Ustavo
oziroma z njenim 2. členom zato, ker Zakon ni določal časovnega obdobja, v
katerem morajo biti storjene ponavljajoče se kršitve, da bi bili izpolnjeni
pogoji za odvzem dovoljenja borznega posrednika. Vrhovno sodišče z izpodbijano
sodbo in ATVP z odločbo, ki jo je Vrhovno sodišče potrdilo, bi pritožniku
kršila pravici iz 22. in 49. člena Ustave samo v primeru, če pri odločanju ne
bi upoštevala stališč in meril iz obrazložitve odločbe št. U-I-220/03.
10. Po oceni Ustavnega sodišča je Vrhovno
sodišče v izpodbijani sodbi, s katero je potrdilo odločbo ATVP, ta stališča in
merila upoštevalo. Upoštevala jih je že ATVP, ki je v svoji odločbi poudarila,
da je v enajstih trgovalnih dneh, opazovanih v postopku nadzora, ugotovila 21
navideznih borznih poslov, ki jih je opravil pritožnik.8 Tudi
Vrhovno sodišče v izpodbijani sodbi poudarja kratko časovno obdobje, v katerem so
bili navidezni posli opravljeni. Za ustavnosodno presojo izpodbijanih odločitev
je pomembno ugotoviti, ali sta ATVP in Vrhovno sodišče zakonskim določbam dala
vsebino, ki je nasprotju s človekovimi pravicami, in ali končni rezultat
razlage zadosti zahtevam po razumni in nearbitrarni utemeljitvi pravne
odločitve, kot to zahteva 22. člen Ustave. Za arbitrarno oziroma samovoljno
utemeljitev v tem primeru ne gre. Z razumnimi pravnimi argumenti je namreč
obrazloženo, zakaj ugotovljeno število kršitev, storjenih v enajstih opazovanih
trgovalnih dneh, pomeni ponavljajočo kršitev in s tem hujšo kršitev pravil
organiziranega trga. Ob upoštevanju navedenega bi Ustavno sodišče lahko
izpodbijano sodbo in v zvezi z njo odločbo ATVP razveljavilo le, če bi tudi za
morebitno zakonsko normo, ki bi izrecno določala, da število ugotovljenih
kršitev, storjenih v navedenem času, pomeni ponavljajočo kršitev, moralo
ugotoviti, da ni v skladu z Ustavo oziroma da posega v kakšno človekovo pravico
ali temeljno svoboščino. Po oceni Ustavnega sodišča je očitno, da tudi za
takšno neskladje oziroma poseg ne gre. Pri koncentraciji opravljenih navideznih
poslov v tako kratkem času ni dvoma, da bi bilo to število kršitev v tem času
ustavno dopustno zajeti v abstraktni in splošni normi kot konkretizacijo ne
dovolj določnega pravnega pojma »ponavljajoča kršitev«. Zato niti Vrhovno
sodišče z izpodbijano sodbo niti ATVP v odločbi o odvzemu dovoljenja z uporabo
določb 7. točke prvega odstavka in 2. točke drugega odstavka 112. člena ZTVP-1
nista kršila pritožnikove pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave
(posledično pa tudi pravice iz 49. člena ne).
11. Z vidika pravice do enakega varstva
pravic iz 22. člena Ustave (ki je v sodnih postopkih poseben izraz načela
enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave) bi lahko bili
pomembni tudi pritožnikovi očitki, da ATVP v odločbi o začetku postopka odvzema
dovoljenja ni navedla dokazne podlage za trditev, da je pritožnik pri sklepanju
borznih poslov uporabljal funkcijsko tipko »user cross«, zaradi česar bi bilo,
glede na specifične določbe ZTVP-1, treba dejstvo o uporabi te tipke šteti za
nedokazano. Prav tako naj se sodba Vrhovnega sodišča ne bi v bistvenem
opredelila do tega očitka. V primeru, da bi držali pritožnikovi očitki, da
izpodbijana odločba ATVP temelji na dokazih, ki niso bili navedeni niti v
odločbi o začetku postopka odvzema dovoljenja niti v pritožnikovi izjavi o
razlogih za odvzem dovoljenja, bi bil kršen 22. člen Ustave. Vendar je Ustavno
sodišče ugotovilo, da navedena kršitev ni podana. Glede navedbe dokazne podlage
za ugotovitev dejstva uporabe tipke »user cross« pri sklepanju navideznih
poslov se odločba o začetku postopka za odvzem dovoljenja za opravljanje poslov
borznega posrednika z dne 3. 12. 2003 in končna odločba o odvzemu dovoljenja z
dne 11. 2. 2004 v celoti ujemata, kar pomeni, da se je imel pritožnik možnost
izjaviti že v postopku pred ATVP. Zato ni podana očitana kršitev 22. člena
Ustave.
12. Pritožnik dalje navaja, da se do
njegovih navedb o domnevnih kršitvah v postopku pred ATVP, opisanih v prejšnji
točki, Vrhovno sodišče » v bistvenem« ni opredelilo. Vrhovno sodišče je
navedlo, da teh trditev pritožnik ne more uspešno uveljavljati, ker ne
izpodbija odločbe o začetku postopka za odvzem dovoljenja. Drugi odstavek 325.
člena ZTVP-1 je v 2. točki določal, da proti odločbi, s katero ATVP začne
postopek za odvzem dovoljenja, ni posebnega postopka sodnega varstva, četrti
odstavek istega člena pa je določal, da se ta odločba lahko izpodbija s tožbo v
postopku sodnega varstva proti odločbi o odvzemu dovoljenja. Glede na
okoliščino, da posebnega postopka proti odločbi o začetku postopka za odvzem
dovoljenja pritožnik niti ni mogel začeti, je nepravilna ocena Vrhovnega sodišča,
da so navedbe pritožnika v tožbi zoper odločbo o odvzemu dovoljenja, da ATVP v
odločbi o začetku postopka za odvzem dovoljenja »ni navedla vseh uporabljenih
listin in dokazov«, nedopustne. Iz pravice do izjave kot sestavnega dela
pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave izhaja obveznost organa,
ki vodi postopek, da se z navedbami stranke seznani, ter da se, kolikor so
dopustne in za odločitev v zadevi bistvene, do njih v obrazložitvi svoje
odločbe opredeli.9 V primerih, ko o posameznih upravnih zadevah
odločajo strokovni organi, ki so posebej v ta namen ustanovljeni z zakonom kot
organi na prvi in zadnji stopnji (kot velja tudi za odločanje ATVP o odvzemih
dovoljenj borznim posrednikom), je mogoče šteti tudi upravni spor kot »drugo
pravno sredstvo« v smislu 25. člena Ustave.10 Zato obveznost
Vrhovnega sodišča do opredelitve do dopustnih navedb iz tožbe, s katero se
izpodbija odločba ATVP, varuje tudi pravico do učinkovitega pravnega sredstva
iz 25. člena Ustave. Ustavno sodišče ugotavlja, da je Vrhovno sodišče s tem, ko
je očitno napačno uporabilo 325. člen ZTVP-1 in spregledalo jasno določbo
drugega odstavka, ki je izključevala sodno varstvo proti odločbi o začetku
postopka odvzema dovoljenja, ter nepravilno odločilo glede dopustnosti navedb
pritožnika o tem, da ATVP v odločbi o začetku postopka ni navedla vseh
uporabljenih listin in dokazov, ravnalo v neskladju s pritožnikovo pravico do
enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave ter s pravico do pravnega sredstva
iz 25. člena Ustave. Izpodbijano sodno odločbo, s katero so bile kršene
človekove pravice, Ustavno sodišče praviloma razveljavi. Vendar lahko posebne
okoliščine konkretnega primera narekujejo odstop od tega splošnega pravila,
posebej takrat, ko to zahteva upoštevanje načel procesne ekonomike.11
Kot je Ustavno sodišče pojasnilo v prejšnji točki obrazložitve, je iz spisa
jasno razvidno, da ATVP ni storila očitanih kršitev, ki jih je pritožnik
uveljavljal v tožbi, saj je v odločbi o začetku postopka odvzema dovoljenja
navedla prav vse uporabljene listine in dokaze, tako da se je pritožnik imel do
njih priložnost opredeliti v izjavi o razlogih za začetek postopka odvzema
dovoljenja, kar je tudi storil. ATVP mu je na njegove očitke odgovorila. Pri
tem je pomembno, da je utemeljenost trditev ATVP v konkretnem primeru razvidna
že iz enostavnega vpogleda v listine v spisu, ne pa npr. šele na podlagi
kompleksnejšega vrednotenja nasprotujočih si in protislovnih dokazov. Na
podlagi takega stanja stvari je mogoče ugotoviti, da razveljavitev izpodbijane
sodbe Vrhovnega sodišča zgolj zaradi kršitev, ki jih navaja pritožnik, ne bi
mogla privesti do drugačne odločitve Vrhovnega sodišča.12
13. Pritožnik zatrjuje, da sta mu ATVP in
Vrhovno sodišče, s tem ko nista izvedla dokazov, ki jih je predlagal, kršila
pravice iz 22. člena, iz prvega odstavka 23. člena, 25., 34., 35. in 49. člena
Ustave. Vendar iz 22. člena Ustave ne izhaja, da bi morala sodišče ali drug
organ v postopku izvesti vsak dokaz, ki ga predlaga stranka. Mora pa se do
dokaznega predloga opredeliti in, če ga zavrne, obrazložiti, zakaj ga ne bo
izvedlo. Če oceni, da izvedba predlaganega dokaza ne bo vplivala na odločitev o
obstoju nekega dejstva, pomembnega za odločitev, mu ga ni treba izvesti. ATVP
je s sklepom št. N-PP-BDP-92/03-odb-(46) zavrnila predlog pritožnika za
postavitev izvedenca, ker je ocenila, da je izvedba predlaganega dokaza
nepotrebna. Dejstvo uporabe tipke »user cross« pri sklepanju aplikacijskih
poslov je bilo po njeni oceni nedvomno dokazano že z izpisom iz BTS (borzni trgovalni
sistem). Tudi Vrhovnemu sodišču pritožnik očita, da ni izvedlo dokaza z
izvedencem finančne stroke, ki bi pojasnil okoliščine v zvezi z uporabo
tipke«user cross« in kako poteka poravnava obveznosti iz sklenjenih poslov pri
Centralni klirinško depotni družbi (v nadaljevanju KDD), ter da se do tega
dokaznega predloga ni niti opredelilo. Pritožniku je treba pritrditi, da se do
tega predloga Vrhovno sodišče ni opredelilo. Toda do njega se je opredelila že
ATVP, zato se Vrhovnemu sodišču ni bilo treba posebej opredeljevati.
14. Ustavno sodišče je presodilo tudi
utemeljenost pritožnikovih očitkov, da sta ATVP in Vrhovno sodišče kršila
njegove pravice iz 22. člena Ustave, ker pritožnik ni imel možnosti »izjaviti
se neposredno« na ustni obravnavi. Pritožnik v tožbi te domnevne kršitve, ki
naj bi bila storjena v postopku pred ATVP, ni uveljavljal. Procesna
predpostavka iz prvega odstavka 51. člena ZUstS ne vsebuje le formalnega
izčrpanja, temveč tudi materialno izčrpanje. Ker pritožnik v obravnavani zadevi
svojega očitka o domnevni kršitvi, v postopku pred ATVP, ni navajal v tožbi, ga
Ustavno sodišče ni moglo obravnavati. Pritožnik je zahteval razpis obravnave
tudi v tožbi, in sicer »zaradi učinkovitosti sodnega varstva«. Vrhovno sodišče
obravnave v skladu s 331. členom ZTVP-1 ni razpisalo, do pritožnikovega
predloga pa se tudi ni opredelilo. V odločbi št. U-I-219/03 je Ustavno sodišče
pri presoji podobne ureditve po ZRev-1 zavzelo stališče, da dejstvo, ali je pri
odločanju o pravici ali obveznosti v posameznem postopku opravljena obravnava
ali ne, samo po sebi na strankino pravico, da se izjavi, ne vpliva. Stranki v
postopku je ta pravica zagotovljena tudi tako, da se lahko izjavi v pisni
obliki. Zato Vrhovno sodišče s tem, ko ustne obravnave ni razpisalo, ni kršilo
pritožnikove pravice iz 22. člena Ustave. Ker je šlo za nedopusten procesni
predlog, se Vrhovno sodišče do njega ni bilo dolžno opredeliti, zato navedena
pravica s tem ni bila kršena.
15. Pritožniku naj bi bile kršene človekove
pravice iz 22. člena, iz prvega odstavka 23. člena, 25., 34., 35. in 49. člena
Ustave, ker naj se ATVP in Vrhovno sodišče ne bi opredelila do vrste njegovih
dejanskih in pravnih navedb. Ustavno sodišče poudarja, da ni treba, da je
opredelitev do navedb stranke izrecna, ampak zadostuje, da odgovor smiselno
izhaja iz obrazložitve. Ob upoštevanju navedenega izhodišča se izkaže, da so
očitki pritožnika v tem delu neutemeljeni. ATVP sicer ni izrecno odgovorila na
argument, da so bila Pravila borze leta 2002 dopolnjena, tako da dopuščajo »repo
posle«, kjer je mogoč dogovor, da ima prodajalec v določenem obdobju po prodaji
pravico vrednostne papirje ponovno odkupiti od kupca. Vendar je iz obrazložitve
odločbe moč zanesljivo ugotoviti, da ATVP v poslih iz točke 1. 2. izreka svoje
odločbe ni ugotovila obstoja dopustne kavze (npr. zavarovanja kreditne
terjatve), iz katere bi izhajalo, da so bili posli izvršeni na zakonit način.
Res je tudi, da Vrhovno sodišče ni izrecno odgovorilo na vse pritožnikove
navedbe. Vendar glede na ustaljeno ustavnosodno presojo glede zadostne
obrazloženosti odločb instančnega organa, še zlasti, če gre za odločanje
Vrhovnega sodišča na zadnji stopnji, ni nujno, da bi v obrazložitvi svoje sodbe
Vrhovno sodišče ponavljalo argumente, ki so vsebovani že v presojani odločbi, z
njimi pa se strinja.13 Iz obrazložitve izpodbijane sodbe Vrhovnega
sodišča jasno izhaja, da se strinja z razlogi ATVP za odločitev. Niti ATVP niti
Vrhovno sodišče zato nista storila zatrjevanih kršitev človekovih pravic.
16. Pritožnik stroškovnemu delu izpodbijane
odločbe ATVP in sodbi Vrhovnega sodišča, ki ga je vzdržala v veljavi, očita
poseg v njegovo pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Do tega naj bi
prišlo zato, ker so bili stroški postopka pritožniku odmerjeni na podlagi
Tarife o taksah in nadomestilih14 (Uradni list RS, št. 48/00 in
nasl. – v nadaljevanju Tarifa), višina predpisanih taks pa naj bi bila v
nasprotju z načelom sorazmernosti kot enim od načel pravne države iz 2. člena
Ustave. Pri tem se pritožnik sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča št.
U-I-287/95 z dne 14. 11. 1996, s katero je Ustavno sodišče razveljavilo
nekatere določbe podzakonskega akta, ki je pred uveljavitvijo Tarife urejal
takse in nadomestila v postopkih pred ATVP. Nesporno je, da je pritožnik po
določbah Tarife, veljavnih v času odločanja ATVP, plačal upravno takso za
začetek postopka odvzema dovoljenja v višini 500 točk in upravno takso za
izdajo odločbe o odvzemu dovoljenja v višini 400 točk. Skupno je plačal 900.000
SIT (3755,63 EUR). Iz odločbe št. U-I-287/95, na katero se sklicuje pritožnik,
izhaja, da morata med višino takse in storitvijo, za katero se zaračunava
taksa, obstajati neposredna zveza in razumno sorazmerje in da lahko taksa, ki
ni odmerjena v takem sorazmerju s storitvijo, pravnim subjektom omeji dostop do
pravic, s tem pa je prekršeno načelo pravne države iz 2. člena Ustave. Pri
presoji obravnavanega primera je Ustavno sodišče sledilo navedenemu stališču,
pri čemer je upoštevalo, da bi nesorazmerno visoka sodna taksa lahko pomenila
tudi nedopusten poseg v 33. člen Ustave, kakor zatrjuje pritožnik. Taksa je
bila odmerjena kot nadomestilo za začetek postopka odvzema dovoljenja in za
izdajo odločbe o odvzemu dovoljenja. Pritožnik primerja višino te takse z
višino »običajnih« taks v upravnem postopku, s povprečnino, ki jo določi
sodišče v kazenskem postopku, s taksami, ki jih je pritožnik plačal v sodnem
postopku, ter z najvišjimi globami, ki lahko doletijo borznega posrednika v
prekrškovnem postopku zaradi kršitve določb ZTVP-1. Tako primerjanje višine
različnih taks in glob ter stroškov postopka ne more utemeljiti pritožnikovih
očitkov. V prvi vrsti so nekatere pritožnikove trditve netočne; borznega
posrednika je že po ZTVP-1 lahko doletelo v določenih primerih zaradi
storjenega prekrška plačilo globe, ki je višja od zneska v tem primeru plačane
takse. Predvsem pa imajo dajatve, ki jih našteva pritožnik (globe, povprečnina,
»običajne« upravne takse, sodne takse, takse, ki jih zaračunava ATVP), različen
namen, zato (ne)upravičenosti razlik v njihovih višinah ni mogoče ugotavljati z
enostavnim matematičnim izračunom in s primerjavo. Prav tako niso tehtni
pomisleki pritožnika, da je taksa previsoka, češ da je v postopku odvzema
dovoljenja ATVP tako in tako le pregledala listinsko dokumentacijo in da je odločala
brez naroka. Že na prvi pogled je jasno, da je treba pri tehtanju sorazmerja
med takso in storitvijo upoštevati tudi režijske in druge stroške, ki niso
neposredno povezani s storitvijo, katerih določen del pa je kljub temu treba
alocirati na vsako posamezno storitev ATVP. Poleg tega se posamezne storitve –
to je upravni postopki iste vrste, za katere je določena taksa v isti višini –
tako razlikujejo, da je primerjava možna samo na ravni povprečja, ki je
rezultat tega, da so v posameznih postopkih možna visoka odstopanja v obe
smeri. Zato je polje presoje pri določanju višine taks nujno dokaj široko, pri
čemer bi v posamezne postavke Tarife Ustavno sodišče lahko poseglo le, če bi
ATVP meje tega polja nerazumno prekoračila.15 V konkretnem primeru
po oceni Ustavnega sodišča z odmero stroškov na podlagi Tarife ni prišlo do
očitane kršitve človekove pravice iz 33. člena Ustave. Dodati je treba še, da
so neutemeljeni očitki pritožnika, da ima odmerjena taksa naravo kazenske
sankcije, saj do tega zaključka ni mogoče priti le zaradi njene višine in
dejstva, da jo je bilo treba plačati v postopku odvzema dovoljenja za
opravljanje poslov borznega posrednika.
17. Pritožnik v zadnjem delu svoje ustavne
pritožbe obširno utemeljuje, da imajo določbe ZTVP-1, ki urejajo odvzem
dovoljenja za opravljanje poslov borznemu posredniku, kazenskopravno naravo.
Ker pa zadeva ni bila obravnavana kot kazenska, naj bi bile pritožniku kršene
človekove pravice iz 23., 24., 25., 28. in 29. člena Ustave ter iz 6. in 13.
člena EKČP in 2. člena Sedmega protokola k EKČP. Do kršitev naj bi prišlo
zaradi uporabe različnih določb ZTVP-1, ki urejajo upravni postopek pred ATVP
in postopek sodnega varstva, vendar naj njihova uporaba v kazenskih zadevah ne
bi bila primerna. O vprašanjih ustavnopravne narave, ki jih odpira pritožnik,
se je Ustavno sodišče že večkrat izreklo. Iz odločb št. U-I-220/03 in št.
U-I-213/03 izhaja, da določbe ZTVP-1, ki urejajo postopek nadzora nad
udeleženci trga vrednostnih papirjev, niso kaznovalne narave. Zato ni treba, da
bi zagotavljale procesna jamstva, ki se zahtevajo za obravnavo kaznivih
ravnanj. Gre za poseben upravni postopek, katerega posebnosti so glede na
predmet urejanja ustavno upravičene. Kolikor pa pritožnik zatrjuje, da so mu
bile človekove pravice kršene zaradi uporabe tistih določb ZTVP-1, ki urejajo
postopek pred Vrhovnim sodiščem, ga je treba napotiti na odločbo Ustavnega
sodišča št. U-I-219/03, kjer so bile iz vseh ustavnopravnih vidikov, ki jih
pritožnik (sicer pavšalno) omenja, preizkušene določbe ZRev-1, ki vsebinsko v
celoti ustrezajo domnevno spornim določbam ZTVP-1 in je zanje bilo ugotovljeno,
da niso v neskladju z Ustavo. Zato zatrjevane kršitve človekovih pravic niso
podane.
18. Ker so očitki pritožnika o kršitvah
človekovih pravic neutemeljeni, je Ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrnilo.
C.
19. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo
na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik Jože Tratnik
ter sodnica in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, dr. Franc Grad, mag.
Marta Klampfer in mag. Miroslav Mozetič. Odločbo je sprejelo soglasno.
Jože Tratnik l.r.
Predsednik
__________________
1 ZTVP-1 je na podlagi 1. točke prvega odstavka 587.
člena Zakona o trgu finančnih instrumentov (Uradni list RS, št. 67/07 – v
nadaljevanju ZTFI) nehal veljati z dnem uveljavitve ZTFI, torej 11. 8. 2007.
2 V času storitve obravnavanih dejanj in odločanja
ATVP je druga alineja 194. člena Pravil borze članom borze in borznim
posrednikom prepovedovala »opravljanje navideznih poslov na borznem in prostem
trgu«.
3 Ta člen se je glasil: »Borzno posredniška družba
mora pri opravljanju storitev v zvezi z vrednostnimi papirji na organiziranem
trgu vrednostnih papirjev ravnati v skladu s pravili trgovanja in drugimi
splošnimi akti borze ter navodili in zahtevami pristojnih organov borze.«
4 V času storitve obravnavanih dejanj in odločanja
ATVP ter Vrhovnega sodišča se je 112. člen ZTVP-1 glasil:
»(1) Agencija
odvzame dovoljenje za opravljanje poslov:
1. če je bilo
dovoljenje pridobljeno z navajanjem neresničnih podatkov;
2. če je bil
borzni posrednik pravnomočno nepogojno obsojen za kaznivo dejanje zoper
premoženje oziroma zoper gospodarstvo na kazen zapora več kot treh mesecev;
3. če borzni
posrednik krši dolžnost varovanja zaupnih podatkov (177. člen);
4. če borzni
posrednik krši prepoved manipulacije (248. člen);
5. če borzni
posrednik krši prepoved uporabe notranjih informacij (276. člen);
6. če borzni
posrednik huje krši določbe 6. poglavja tega zakona oziroma na njihovi podlagi
izdanih predpisov;
7. če borzni
posrednik huje krši pravila organiziranega trga (247. člen).
(2) Za hujšo kršitev
določb iz 6. oziroma 7. točke prvega odstavka tega člena se šteje bodisi
1. kršitev,
zaradi katere je stranki borzno posredniške družbe oziroma tretji osebi nastala
škoda, bodisi
2. ponavljajoča
kršitev navedenih določb.
(3) Če je bil nad
osebo začet postopek za odvzem dovoljenja za opravljanje poslov zaradi kršitve
iz 3. točke prvega odstavka tega člena, lahko agencija postopek združi s
postopkom za odvzem dovoljenja za opravljanje storitev v zvezi z vrednostnimi
papirji, ki zaradi iste kršitve teče proti borzno posredniški družbi.«
5 Za drugim odstavkom 112. člena je ZTVP-1B dodal
nov tretji odstavek v besedilu: »Za ponavljajočo se kršitev iz 2. točke
prejšnjega odstavka se šteje kršitev, pri kateri borzni posrednik kršitev
ponovno stori vsaj enkrat v obdobju petih let po storitvi istovrstne kršitve.«
6 Tako Ustavno sodišče že v 9., 10. in 11. točki
obrazložitve sklepa št. U-I-168/97 z dne 3. 7. 1997 (Odl US VI, 103) in v 24.
točki obrazložitve odločbe št. U-I-92/96 z dne 21. 3. 2002 (Uradni list RS, št.
32/02 in Odl US XI, 45).
7 Glej 6. točko obrazložitve odločbe Ustavnega
sodišča št. Up-2597/07 z dne 4. 10. 2007 (Uradni list RS, št. 94/07).
8 Pritožnik sicer zatrjuje, da je šlo le za 11
takšnih poslov, kar pa, tudi če bi bilo res, na presojo v konkretnem primeru po
oceni Ustavnega sodišča ne vpliva.
9 Odločba Ustavnega sodišča št. Up-373/97 z dne 22.
2. 2001 (Uradni list RS, št. 19/01 in Odl US X, 108).
10 Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-219/03 z dne 1.
12. 2005 (Uradni list RS, št. 118/05 in Odl US XIV, 88).
11 Primerjaj z 8. točko obrazložitve odločbe
Ustavnega sodišča št. Up-393/02 z dne 22. 4. 2004 (Uradni list RS, št. 51/04).
12 Primerjaj z 11. točko obrazložitve odločbe
Ustavnega sodišča št. Up-762/05 z dne 20. 9. 2007 (Uradni list RS, št. 93/07).
13 Primerjaj z odločbo Ustavnega sodišča št.
Up-373/97.
14 Tarifa je na podlagi 5. točke prvega odstavka
587. člena ZTFI nehala veljati z dnem uveljavitve ZTFI, torej 11. 8. 2007,
vendar peti odstavek 587. člena ZTFI določa njeno nadaljnjo (smiselno) uporabo
do uveljavitve novih podzakonskih predpisov, izdanih na podlagi ZTFI.
15 Glej 29. točko obrazložitve odločbe Ustavnega
sodišča št. U-I-213/03 z dne 12. 1. 2006 (Uradni list RS, št. 13/06 in OdlUS
XV, 2).