Številka: Up-2094/06-15
Datum: 20. 3. 2008
O D L O Č B A
Ustavno sodišče je v postopku odločanja o
ustavni pritožbi Benjamina Zemljariča, Markovci, ki ga zastopa Stanislav
Klemenčič, odvetnik na Ptuju, na seji 20. marca 2008
o d l o č i l o:
Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega
sodišča št. I Ips 300/2005 z dne 30. 6. 2006 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v
Mariboru št. I Kp 340/2004 z dne 22. 12. 2004 in s sodbo Okrožnega sodišča na
Ptuju št. K 2/2003 z dne 12. 11. 2003 se zavrne.
O b r a z l o ž i t e v
A.
1. S sodbo Okrožnega sodišča na Ptuju je
bil pritožnik spoznan za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja prepovedanega
prehoda čez državno mejo po tretjem odstavku v zvezi z drugim odstavkom 311.
člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju
KZ). Izrečena mu je bila kazen štirih let in treh mesecev zapora. Višje sodišče
je spremenilo prvostopenjsko sodbo v delu o vštevanju časa pripora v izrečeno
kazen, pritožbo pritožnikovega zagovornika pa zavrnilo kot neutemeljeno. Vrhovno
sodišče je zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti.
2. Pritožnik zatrjuje kršitev 22., 35. in
37. člena Ustave. Navaja, da se obsodilna sodba opira na dokaze, pridobljene s
kršitvijo drugega odstavka 49. člena Zakona o policiji (Uradni list RS, št. 49/98
in nasl. – v nadaljevanju ZPol). Šlo naj bi za dokaze, pridobljene z izvajanjem
ukrepov tajnega opazovanja in sledenja z uporabo tehničnih sredstev za
dokumentiranje. Ukrepi naj bi se izvajali na podlagi obrazloženega predloga
policije, h kateremu naj bi generalni direktor policije podal le soglasje, ne
da bi svojo odločitev obrazložil. Pritožnik izraža svoje nestrinjanje s
stališčem sodišč, po katerem je treba predlog policije in odobritev generalnega
direktorja policije obravnavati kot celoto, in zatrjuje, da je takšna razlaga
samovoljna, da pomeni preširoko razlago ZPol in kršitev 22. člena Ustave. Po
mnenju pritožnika ni dopustno, da pisna utemeljitev predlaganega ukrepa v
celoti nadomesti avtonomno presojo nadrejenega organa. Ratio legis zahtevane pisne
utemeljitve razlogov naj bi bil v presoji utemeljenosti (zakonitosti in
ustavnosti) posega v ustavne pravice s predlaganim ukrepom. Nezakonito in s
kršitvijo ustavnih pravic naj bi bili pridobljeni tudi dokazi s prikritimi
preiskovalnimi ukrepi, ki naj bi se formalno začeli izvajati z odredbo
preiskovalne sodnice Okrožnega sodišča na Ptuju št. Pp 1/2002 z dne 26. 4.
2002. Po mnenju pritožnika je odredba v tolikšni meri neobrazložena, da je ni
mogoče preizkusiti. Preiskovalna sodnica naj nujnosti ukrepa ne bi utemeljila z
nobenimi dejstvi, pač pa naj bi zgolj prepisala zakonsko besedilo. Razlaga
sodišč, po kateri je treba celovito presojati pobudo kriminalistične policije,
predlog državne tožilke ter odločitev preiskovalne sodnice, naj bi bila arbitrarna
in naj bi pomenila kršitev 22. člena Ustave. Z uporabo dokazov, pridobljenih z
izvajanjem prikritih preiskovalnih ukrepov, naj bi bili pritožniku kršeni
pravici iz 35. in 37. člena Ustave. Po mnenju pritožnika ni mogoče govoriti o
nujnosti izvajanja prikritih preiskovalnih ukrepov, če policija in tožilstvo v
obdobju šestih mesecev ne ugotavljata ogroženosti življenj ali zdravja tretjih
oziroma je utemeljen odlog ukrepanja po 159. členu Zakona o kazenskem postopku
(Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju ZKP). Državno tožilstvo
naj bi pri odločanju o začasnem odlogu odvzema prostosti in pri utemeljevanju
predloga za odreditev pripora zoper pritožnika uporabilo dvojna merila, sodišča
pa naj bi takšno ravnanje dopustila. Razlogi izpodbijanih sodb naj bi bili v
tem delu nerazumni in naj bi pomenili arbitrarno razlago prava. Pritožnik tudi
navaja, da je sodišče reproduciralo telefonske pogovore z zgoščenke kot kopije
izvirnih optičnih diskov. Za izvajanje dokazov naj bi uporabilo prepis
izvirnega zapisa, ki naj bi ga pripravila policija brez odredbe preiskovalnega
sodnika v smislu drugega odstavka 153. člena ZKP. Pogovore naj bi sodišče na
glavni obravnavi primerjalo s prepisi pogovorov, ki naj bi jih prav tako
pripravila policija brez odredbe preiskovalnega sodnika. Pritožnik se sklicuje
na sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 180/2000 in navaja, da je po ustaljeni
sodni praksi dokaz v kazenskem postopku le zvočni zapis na izvirnem posnetku.
Pritožnik poudarja, da so za obsodbo ključni posnetki telefonskih pogovorov in
da o njihovi zakonitosti ne sme biti dvoma. Prvostopenjsko sodišče naj ne bi
preverjalo skladnosti poslušanih zgoščenk z izvirnimi optičnimi diski.
Zadovoljilo naj bi se zgolj s pojasnili policije, ki naj bi te dokaze
priskrbela. Razlogi izpodbijanih sodb, ki takšno izvajanje obremenilnih dokazov
utemeljujejo kot pravilno in zakonito, naj bi bili nerazumni, v očitnem
nasprotju z ZKP ter ustaljeno sodno prakso, kar naj bi pomenilo kršitev 22.
člena Ustave.
3. Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št.
Up-2094/06 z dne 25. 9. 2007 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo.
4. Ustavno sodišče je vpogledalo v spis
zadeve, v kateri so bile izdane izpodbijane sodne odločbe.
B.
Presoja očitkov, ki se nanašajo na
uporabo dokazov, pridobljenih s prikritimi preiskovalnimi ukrepi
5. V obravnavani zadevi je policija zoper
pritožnika izvajala ukrep tajnega opazovanja in sledenja z uporabo tehničnih
sredstev za dokumentiranje po prvem odstavku 49. člena ZPol in ukrep nadzora
telekomunikacij s prisluškovanjem in snemanjem iz 1. točke prvega odstavka 150.
člena ZKP. Poročila o izvajanju ukrepov in posnetki so bili uporabljeni kot
pomembni obremenilni dokazi v kazenskem postopku.
6. Iz pravic iz 22. in 23. člena Ustave, ki
posamezniku, obdolženemu kaznivega dejanja, zagotavlja t. i. pošten kazenski
postopek, izhaja, da kazenska obsodilna sodba ne sme temeljiti na dokazih,
pridobljenih s kršitvijo človekovih pravic. Pritožnik zatrjuje, da so sodišča
svojo odločitev sprejela na podlagi dokazov, pridobljenih s kršitvijo pravic iz
35. in 37. člena Ustave. Zato je moralo Ustavno sodišče najprej presoditi
utemeljenost te trditve.
7. Ustava v 35. členu zagotavlja
nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter
osebnostnih pravic. Tisti del zasebnosti, ki se nanaša na svobodo
komuniciranja, varuje še v 37. členu, s katerim zagotavlja tajnost pisem in
drugih občil. Pogoje za omejitev te pravice vsebuje drugi odstavek 37. člena
Ustave. Poseg v svobodo komuniciranja kot del človekove zasebnosti ni v
nasprotju s 35. in 37. členom Ustave, če so izpolnjeni naslednji pogoji: 1) da
je poseg specifično opredeljen in določen v zakonu; 2) da poseg s svojo odločbo
dovoli sodišče; 3) da je določno omejen čas izvajanja posega; 4) da je poseg
nujen za uvedbo ali potek kazenskega postopka ali za varnost države, upoštevaje
pri presoji nujnosti tudi načelo sorazmernosti (tako Ustavno sodišče v odločbi
št. U-I-25/95 z dne 27. 11. 1997, Uradni list RS, št. 5/98 in OdlUS VI, 158).1
8. Po drugem odstavku tedaj veljavnega 49.
člena ZPol je uporabo ukrepa tajnega opazovanja in sledenja z uporabo tehničnih
sredstev za dokumentiranje odobril generalni direktor policije oziroma njegov
namestnik. Odobritev je morala biti pisna in je morala vsebovati podatke o
osebi, zoper katero se izvaja ukrep, opis dejanja, način, obseg, trajanje
ukrepov in utemeljitev razlogov. Če so bili ukrepi iz prvega odstavka 49. člena
ZPol izvršeni v nasprotju z navedeno določbo, sodišče svoje odločitve ni smelo
opreti na tako pridobljene podatke, sporočila, posnetke ali dokazila (peti
odstavek 49. člena ZPol).
9. Iz podatkov spisa je razvidno, da je
generalni direktor policije ukrepe odobril tako, da je na predlogih policije
obkrožil besedo "odobrim" in se podpisal.2 Predlogi za
odobritev ukrepov so vsebovali podatke o osebah, zoper katere se izvaja ukrep,
opis dejanj, način, obseg, trajanje ukrepov in utemeljitev razlogov.
Prvostopenjsko sodišče je opravilo presojo zakonitosti izvajanja ukrepov.
Navedlo je, da je vse odobritve izdal generalni direktor policije oziroma
njegov namestnik ob obstoju zahtevane stopnje suma, da posamezni osumljenci
izvršujejo kazniva dejanja po tretjem odstavku v zvezi z drugim odstavkom 311.
člena KZ, in ugotovilo, da so okoliščine, ki so upravičevale izdajo odobritve,
natančno obrazložene. Pri tem je sodišče zavzelo stališče, da pomenita
obrazložen predlog za odobritev ukrepa in sama odobritev vsebinsko celoto
oziroma da je z odobritvijo predlog postal njen sestavni del, ter na tej
podlagi zavrnilo ugovore obrambe, da so vse odobritve nezakonite, ker ne
vsebujejo predpisanih elementov. Pojasnilo je, da ZPol ne predpisuje, da mora
generalni direktor policije dovoliti ukrep z izdajo odredbe, in zaključilo, da
je izsledke tajnih opazovanj in sledenj dopustno uporabiti kot dokaz. Takšne
razloge je Višje sodišče ocenilo kot prepričljive in soglašalo z ugotovitvijo
prvostopenjskega sodišča in z uporabo izsledkov prikritih preiskovalnih ukrepov
kot dokazov v postopku. Vrhovno sodišče je pojasnilo, da ZPol ni predpisoval
izdaje posebne odločbe. Oblika, v kateri je generalni direktor policije odobril
ukrepe, naj ne bi bila formalizirana. Zato po stališču Vrhovnega sodišča ni
bilo pomembno, v kakšni obliki je to storil, pač pa le, da je odobritev
vsebinsko izpolnjevala zahteve iz drugega odstavka 49. člena ZPol. Z
odobritvijo naj ne bi le povzel navedbe predloga, pač pa tudi ocenil zakonske
pogoje. Vrhovno sodišče je navedlo, da je odobritev izpolnjevala zakonske
pogoje in da je bilo odločitev generalnega direktorja policije mogoče preizkusiti,
kar je sodišče tudi storilo.
10. Pritožnik nasprotuje razlagi sodišč, da
iz zakonske zahteve po odobritvi ukrepa ni mogoče sklepati, da mora biti
odobritev izdana v obliki posebne odločbe in da pomenita obrazložen predlog za
odobritev ukrepa in sama odobritev vsebinsko celoto.
11. Intenziteta poseganja v pravice
posameznika je pri prikritih preiskovalnih ukrepih različna. Pritožnik ne
zatrjuje, da so tajni policijski ukrepi tako intenzivno posegli v njegovo
pravico do zasebnosti (35. člen Ustave), da bi jih moralo sodišče odrediti s
sodno odločbo. Odločanje v okviru istega organa po oceni Ustavnega sodišča ne
terja posebnih obličnosti, zato je z vidika procesnih jamstev sprejemljivo, če
je odobritev dana na predhodno pripravljenem predlogu, ki vsebuje podatke o
osebi, zoper katero se izvaja ukrep, opis dejanja, način, obseg, trajanje
ukrepov in utemeljitev razlogov (drugi odstavek 49. člena ZPol). Sodbe se v tem
delu opirajo na razumne razloge, zato z izpodbijano razlago ni bilo poseženo v
pravico pritožnika iz 35. člena Ustave. Ker so bili ukrepi tajnega opazovanja
in sledenja z uporabo tehničnih sredstev za dokumentiranje odobreni na način,
ki ga določa zakon, je sodišče svojo odločitev upravičeno oprlo na podatke,
pridobljene z izvajanjem teh ukrepov.3
12. Pritožnik nasprotuje tudi stališču
sodišč, da je treba celovito presojati pobudo policije za odreditev nadzora
telekomunikacij s prisluškovanjem in snemanjem, predlog državnega tožilca in
odredbo preiskovalne sodnice.
13. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča
na Ptuju je v predkazenskem postopku odredila uporabo ukrepa nadzora
telekomunikacij s prisluškovanjem in snemanjem iz 1. točke prvega odstavka 150.
člena ZKP. Ukrep je bil najprej odrejen z odredbo št. Pp 1/2002 z dne 26. 4.
2002 zoper štiri osebe in pozneje razširjen tudi na pritožnika. Odredba vsebuje
kratko obrazložitev, da obstaja utemeljen razlog za sum, da so navedene osebe
sodelovale pri izvršitvi kaznivih dejanj prepovedanega prehoda čez državno mejo
po tretjem odstavku v zvezi z drugim odstavkom 311. člena KZ in da ta dejanja
še vedno izvršujejo, da pri izvrševanju kaznivih dejanj uporabljajo mobilne
telefone za komunikacijo med člani skupine in da je mogoče utemeljeno sklepati,
da se z drugimi ukrepi ne bi dalo zbrati dokazov. Na enak način so obrazložene
tudi odredbe, s katerimi je bil odrejen ukrep zoper pritožnika.4
14. Pritožnik je že v postopku na prvi
stopnji zahteval izločitev vseh, na glavnih obravnavah reproduciranih posnetkov
telefonskih pogovorov, pridobljenih na podlagi 150. člena ZKP, in prepisov
teIefonskih pogovorov. Predlog za izločitev je sodeči senat zavrnil z
argumentacijo, da so se ukrepi iz prve točke prvega odstavka 150. člena ZKP
izvajali na podlagi pisnih odredb preiskovalne sodnice na pisne predloge državnega
tožilca, torej v skladu s prvim odstavkom 152. člena ZKP. Sodišče je zapisalo,
da so bili izpolnjeni zakonski pogoji za izdajo odredb in da so bile vse
odredbe "zadostno razlogovane".
15. Iz prvostopenjske sodbe sta razvidni
dinamika izvrševanja (odrejanje in podaljševanje) in preizkus zakonskih pogojev
za odreditev ukrepov. Sodišče je ugotovilo, da odredbe preiskovalne sodnice
temeljijo na obrazloženih predlogih državnega tožilca, v katerih so navedene
konkretne okoliščine in dejstva, na podlagi katerih je lahko preiskovalna
sodnica sprejela sklep o obstoju dovolj visoke stopnje verjetnosti, da so
nadzorovane osebe povezane s kaznivimi dejanji po tretjem odstavku v zvezi z
drugim odstavkom 311. člena KZ. Po stališču sodišča je preiskovalna sodnica ustrezno
obrazložila utemeljenost suma uporabe komunikacijskih sredstev (mobilnih
telefonov) in utemeljenost sklepanja, da se z drugimi ukrepi ne bi dalo zbrati
dokazov. Sodišče je tudi samo preizkusilo obstoj pogoja neogibne potrebnosti
ukrepa in zapisalo, da vlog organizatorjev in spremljevalcev ne bi bilo mogoče
ugotoviti s klasičnimi metodami odkrivanja, dokazni postopek pa je po
prepričanju sodišča pokazal, da bi uporaba klasičnih metod lahko ogrozila
življenje in zdravje ilegalnih prebežnikov. Takšni presoji je Višje sodišče
pritrdilo. Vrhovno sodišče je zapisalo, da ima odredba št. Pp 1/2002 z dne 26.
4. 2002 vse predpisane sestavine. Po mnenju Vrhovnega sodišča je utemeljitev
sicer skopa, a ne pomeni, da preiskovalna sodnica ni preizkusila predloga
državne tožilke tudi v obsegu, ki se nanaša na neogibno potrebnost uporabe
predlaganega ukrepa, saj je izhajala iz načina izvrševanja kaznivih dejanj, kot
je bil argumentirano prikazan v pobudi kriminalistične policije in v predlogu
državnega tožilca za odreditev ukrepa. Odločitev preiskovalne sodnice je po
stališču Vrhovnega sodišča treba presojati predvsem z vidika vsebine ponujenih
podatkov, ki jih je preiskovalna sodnica preizkusila. V takem položaju naj ne
bi bilo mogoče sklepati, da je odredba preiskovalne sodnice nezakonita in da so
dokazi pridobljeni nezakonito.
16. Iz narave in logike odrejenega ukrepa
izhaja, da se ukrep uvede in izvaja, ne da bi posameznik za to vedel.
Posameznik zato nima možnosti, da bi sodeloval, ko se odloča o ukrepu, in
takrat uporabil učinkovita pravna sredstva. Zato je bistveno, da je odločanje v
tej fazi takšno, da zagotavlja možnost naknadnega preizkusa, ali so bili
izpolnjeni zakonsko določeni pogoji za njegovo odreditev. Sodišče mora v vsakem
primeru vsebinsko – konkretno in specifično – utemeljiti obvezne elemente
odredbe.5 Odredba mora vsebovati tudi utemeljitev, iz katere izhaja,
zakaj je izvedba ukrepa v konkretnem primeru nujno potrebna in katere so tiste
okoliščine, ki sodišču oziroma organom za notranje zadeve preprečujejo, da bi
zbrali dokaze na način, s katerim ne bi posegli ali pa bi na manj intenziven
način posegli v ustavne pravice prizadete osebe.6 Takšna
obrazložitev odredbe ima dvojno vlogo: omogoča preizkušanje zakonskih pogojev
za odobritev prikritih preiskovalnih ukrepov in omogoča oblikovanje stališč o
tem, katere so tiste situacije, v katerih je poseg represivnega aparata v
zasebnost posameznika sploh dopusten.
17. Dosledno upoštevanje zakonskih določb o
postopku odrejanja prikritih preiskovalnih ukrepov ni zgolj formalistična
zahteva. Gre za mehanizem, ki ga mora sodišče uporabljati na način, ki naj pri
pridobivanju dokaznega gradiva prepreči možnost zlorab. Zato dejstvo, da sta
pobuda policije in predlog državnega tožilca obrazložena, preiskovalnega
sodnika ne odvezuje dolžnosti, da utemelji obstoj zakonskih pogojev za uvedbo
ukrepa. Preiskovalna sodnica bi morala v odredbi št. Pp 1/2002 z dne 26. 4.
2002 in nadaljnjih odredbah navesti dejstva in okoliščine, iz katerih izhajajo
utemeljeni razlogi za sum, da gre za izvrševanje kaznivih dejanj po tretjem
odstavku v zvezi z drugim odstavkom 311. člena KZ, in utemeljen sum, da se pri
izvrševanju kaznivih dejanj uporabljajo določena komunikacijska sredstva, ter
utemeljiti neogibno potrebnost uporabe ukrepa v razmerju do zbiranja dokazov na
drug način (nujnost zbiranja dokazov na tak način). Namesto tega se je v
odredbah zgolj sklicevala na predlog tožilca in ga ocenila kot takega, ki tem
zahtevam ustreza. Vendar ta pomanjkljivost po oceni Ustavnega sodišča ni bila
takšna, da bi pomenila kršitev 35. in 37. člena Ustave. Preiskovalna sodnica je
ocenila, da vsebuje predlog državnega tožilca vse elemente, ki so določeni v
prvem odstavku 152. člena ZKP, in ugotovila obstoj pogojev za odreditev ukrepov
po prvi točki prvega odstavka 150. člena ZKP. S tem je opravila preizkus
zakonskih pogojev za odobritev prikritih preiskovalnih ukrepov in zadostila
standardom, brez katerih sojenja ne moremo šteti kot poštenega. Zatrjevana
kršitev bi bila podana, če bi sodišča izhajala s stališča, da presoja, ali so izpolnjeni
zakonski pogoji za odreditev ukrepa, s katerim se posega v pravico prizadete
osebe iz prvega odstavka 37. člena Ustave, ni potrebna, ker so razlogi za
odreditev ukrepa razvidni iz predloga državnega tožilca (osebe, ki zastopa
interese kazenskega pregona). Za tak primer pa v obravnavani zadevi ne gre.
18. Pritožnik graja tudi stališče sodišč,
da je bil izpolnjen ustavni pogoj neogibne potrebnosti izvajanja prikritih
preiskovalnih ukrepov (drugi odstavek 37. člena Ustave). Kršitev utemeljuje z
navedbo, da je tožilstvo izdalo dovoljenje po 159. členu ZKP za začasni odlog
ukrepanja. V skladu s to določbo se lahko začasno odloži odvzem prostosti
osumljene osebe, če ni podana nevarnost za življenje in zdravje tretjih oziroma
dokler ni podana. Po mnenju pritožnika začasna odložitev odvzema prostosti
osumljenih izkazuje, da niso podani razlogi nujnosti, ki narekujejo uporabo
prikritih preiskovalnih ukrepov. S takimi navedbami pa zatrjevane kršitve ne
izkaže. Po drugem odstavku 37. člena Ustave mora biti poseg nujen za uvedbo ali
potek kazenskega postopka ali za varnost države. Izpeljava tega pogoja je
določena v prvem odstavku 150. člena ZKP in se nanaša na zbiranje dokazov,
medtem ko se pri odlogu odvzema prostosti po 159. členu ZKP odloča o nevarnosti
osumljene osebe za življenje in zdravje ljudi. Zato ocena, da določena oseba ne
pomeni nevarnosti za življenje in zdravje ljudi, še ne pomeni, da takšna
nevarnost ne more biti podana pri pridobivanju dokazov brez uporabe prikritih
preiskovalnih ukrepov. Pritožnik z navedbo, da je državno tožilstvo pri
odločanju o začasnem odlogu odvzema prostosti in pri utemeljevanju predloga za
odreditev pripora uporabilo dvojna merila ter da so sodišča takšno ravnanje
dopustila, ne utemelji očitka, da so bili dokazi pridobljeni z arbitrarno
razlago zakonskih določb.
19. Glede na navedeno Ustavno sodišče
ugotavlja, da obremenilni dokazi niso bili pridobljeni s kršitvijo pravic iz
35. in 37. člena Ustave. Zato uporaba teh dokazov v kazenskem postopku zoper
pritožnika ni mogla pomeniti kršitve pravic iz 22. in 23. člena Ustave.
Presoja drugih očitkov pritožnika
20. Pritožnik zatrjuje, da je po ustaljeni
sodni praksi dokaz v kazenskem postopku le zvočni zapis na izvirnem posnetku.
Meni, da bi moralo sodišče pri izvajanju dokazov preizkusiti skladnost zgoščenk
z izvirnimi optičnimi diski in uveljavlja kršitev 22. člena Ustave.
21. Iz prvostopenjske sodbe izhaja, da je
policija po zaključku predkazenskega postopka sodišču predložila
magnetno-optične diske kot izvirne nosilce posnetih pogovorov in zgoščenke kot
kopije prvih s posnetki pogovorov in SMS sporočili ter prepise vsebine posnetih
pogovorov. V dokaznem postopku so bile uporabljene zgoščenke kot delovne
kopije, glede na dejstvo, da sodišče ni razpolagalo s strojno opremo za zvočno
reproduciranje z magnetno-optičnih diskov. Sodišče je na glavni obravnavi
poslušalo posnetke pogovorov in hkrati primerjalo skladnost posnetkov z vsebino
prepisov. Zaradi ugovorov obrambe glede verodostojnosti posnetkov na zgoščenkah
je sodišče dvakrat opravilo poizvedbe pri Upravi kriminalistične policije o
načinu izvajanja ukrepa. V odgovorih Uprave kriminalistične policije v povezavi
z izvedenskimi mnenji Inštituta Jožef Stefan je bilo po mnenju sodišča
prepričljivo pojasnjeno, kakšni so postopki in ravnanje policije pri izvajanju
nadzora telekomunikacij s prisluškovanjem in snemanjem. Po oceni sodišča ni
prišlo do poseganja v vsebino posnetih pogovorov. Višje sodišče je zavrnilo
očitke pritožnika, da je sodišče sodbo oprlo na nedovoljene dokaze. Ocenilo je,
da iz spisa ne izhaja ničesar, kar bi vzbujalo pomisleke v smislu naknadnega
poseganja v vsebino posnetih pogovorov in dvom v avtentičnost na zgoščenkah
posnetih prisluhov.
22. Vrhovno sodišče je v zvezi z ugovorom
pritožnika navedlo, da je pri izvajanju prikritih preiskovalnih ukrepov,
odrejenih v predkazenskem postopku, dokaz zvočni zapis na izvirnem posnetku
oziroma slikovni posnetek, vendar to še ne pomeni, da zgoščenke kot kopije
magnetno-optičnih diskov in prepisi zvočnih posnetkov, ki sta jih napravila
bodisi preiskovalni sodnik bodisi policija, niso dokaz, na katerega se sodba ne
bi smela opirati. To velja po mnenju Vrhovnega sodišča še zlasti v položaju, v
katerem so bili magnetno-optični diski predloženi sodišču, na glavni obravnavi
pa poslušane zgoščenke, njihove vsebine pa primerjane s prepisi. Vse to je dalo
obrambi možnost, da se izjavi o vsebini na tak način izvedenih dokazov. Vrhovno
sodišče je pojasnilo, da je glede na prikaz delovanja nadzornega centra, kot je
pojasnjen v odgovorih Uprave kriminalistične policije, sodišče izhajalo iz
dejstva, da gre za identičnost posnetkov prestreženih telekomunikacij na
magnetno-optičnih diskih in na zgoščenkah ter za enakovredne nosilce zvoka.
Zato je po mnenju Vrhovnega sodišča utemeljeno presodilo, da so zgoščenke
dokaz, ki se sme uporabiti v kazenskem postopku in na katerega je dopustno
opreti sodbo. Sodišča so za svoje stališče v zvezi z uporabo dokazov, izvedenih
z reproduciranjem pogovorov z zgoščenke kot kopije izvirnih optičnih diskov,
navedla prepričljive argumente, zato izpodbijanemu stališču ni mogoče očitati
očitne napačnosti in s tem kršitve 22. člena Ustave.
23. Očitek sodiščem, da so neutemeljeno
odstopila od sodne prakse in s tem kršila 22. člen Ustave, utemeljuje pritožnik
s sklicevanjem na sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 180/2000 z dne 8. 5. 2003,
iz katere izhaja, da je dokaz v kazenskem postopku zvočni zapis na izvirnem
posnetku. Z navedenim zatrjevane kršitve ne more utemeljiti, ker gre v primeru
sodbe, na katero se sklicuje pritožnik, za neprimerljivo situacijo. Sodba se
nanaša na primer, ko je sodišče na glavni obravnavi prebralo prepis zvočnega
zapisa telefonskih pogovorov, ne da bi jih tudi zvočno predvajalo. V
obravnavanem primeru pa se je sodišče seznanilo z vsebino posnetkov tako, da
jih je poslušalo.
24. Ker ustavna pritožba ni utemeljena, jo
je Ustavno sodišče zavrnilo.
C.
25. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo
na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS,
št. 64/07 – ur. p. b. – ZUstS) ter tretje alineje tretjega odstavka 46. člena
Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07) v sestavi:
podpredsednik dr. Ciril Ribičič ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr.
Zvonko Fišer, mag. Marta Klampfer, mag. Marija Krisper Kramberger, mag.
Miroslav Mozetič in dr. Mirjam Škrk. Sodnik Jože Tratnik je bil pri odločanju o
tej zadevi izločen. Odločbo je sprejelo s petimi glasovi proti dvema. Proti sta
glasovala sodnik Fišer in sodnik Ribičič. Sodnik Fišer je dal odklonilno ločeno
mnenje.
dr. Ciril Ribičič l.r.
Podpredsednik
_______________
1 V skladu z drugim odstavkom 8. člena Konvencije o
varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94,
MP, št. 7/94 – EKČP) je poseg v zasebnost dopusten, če je določen z zakonom in
nujen v demokratični družbi za uresničevanje ciljev, naštetih v tem odstavku.
Pri presoji, ali je poseg nujen v demokratični družbi, Evropsko sodišče za
človekove pravice ugotavlja, ali so zagotovljena zadostna in učinkovita jamstva
zoper možne zlorabe. Ta ocena je odvisna od vseh okoliščin primera, kot so
narava, namen in trajanje možnih ukrepov; razlogi, ki morajo biti podani za
njihovo odreditev; organi, pristojni za njihovo odrejanje, izvrševanje in
nadzor; in vrsta pravnega sredstva, ki ga določa nacionalno pravo. Glej sodbo v
zadevi Klass in drugi proti Nemčiji z dne 6. 9. 1978, št. 5029/71, par. 50.
2 Ukrepi so se izvajali, še preden je Ustavno
sodišče z odločbo št. U-I-272/98 z dne 8. 5. 2003 (Uradni list RS, št. 48/03 in
OdlUS XII, 42) razveljavilo prvi, drugi in tretji odstavek 49. člena ZPol ter
učinkovanje razveljavitve odložilo za eno leto.
3 Peti odstavek 49. člena ZPol.
4 Nadzor telekomunikacij s prisluškovanjem in
snemanjem je bil zoper pritožnika odrejen z odredbo preiskovalne sodnice
Okrožnega sodišča na Ptuju na št. Pp 1/2002 z dne 24. 5. 2002. V prvi fazi je
policija nadzorovala štiri mobilne telefone. Ukrep je bil podaljšan z odredbami
št. Pp 1/2002 z dne 21. 6. 2002, št. Pp 1/2002 z dne 23. 7. 2002 in Pp 1/2002 z
dne 23. 8. 2002.
5 Po prvem odstavku 152. člena ZKP, veljavnem v času
odreditve ukrepa, sta morala predlog in odredba vsebovati: 1) podatke o osebi,
zoper katero se predlaga oziroma odreja ukrep; 2) utemeljitev oziroma
ugotovitev razlogov za sum, da gre za izvrševanje, pripravo ali organizacijo v
150. oziroma 151. členu tega zakona določenih kaznivih dejanj; 3) kateri ukrep
se predlaga oziroma odreja, način izvajanja ukrepa, njegov obseg in trajanja,
točno določitev prostora ali kraja, v katerem se ukrep izvaja, komunikacijsko
oziroma telekomunikacijsko sredstvo in druge pomembne okoliščine, ki narekujejo
uporabo posameznega ukrepa; 4) utemeljitev oziroma ugotovitev neogibne
potrebnosti uporabe posameznega ukrepa v razmerju do zbiranja dokazov na drug
način in uporabe drugih milejših ukrepov; 5) utemeljitev razloga za predčasno
izvrševanje odredbe v primeru iz drugega odstavka tega člena.
6 Tako Ustavno sodišče v odločbi št. U-I-25/95.