Številka: Up-1048/05-25
Datum: 13. 3. 2008
O D L O Č B A
Ustavno sodišče je v postopku odločanja o
ustavni pritožbi Darinke Kaučič, Malečnik, na seji 13. marca 2008
o d l o č i l o:
1. Sodba Višjega sodišča v Mariboru št. Cp
3191/2002 z dne 23. 8. 2005 in sodba Okrajnega sodišča v Mariboru št. I P
1500/2001 z dne 4. 9. 2002 se glede odločitve o tožbenem zahtevku zoper Darinko
Kaučič in glede odločitve o pravdnih stroških razveljavita in se zadeva v tem
obsegu vrne Okrajnemu sodišču v Mariboru v novo odločanje.
2. Nasprotni udeleženec sam nosi svoje
stroške postopka z ustavno pritožbo.
O b r a z l o ž i t e v
A.
1. Sodišče prve stopnje je (med drugim)
razsodilo, da morata pritožnica in njen mož (v pravdnem postopku toženca) kot
solastnika vsak do polovice nepremičnine izstaviti zemljiškoknjižno listino, na
podlagi katere se bo v zemljiški knjigi pri določenem vložku odpisala parcela
in se bo zanjo ustvaril nov zemljiškoknjižni vložek, v katerem se bo lastninska
pravica za navedeno nepremičnino vpisala na ime tožeče stranke. Višje sodišče
je tako sodbo potrdilo. Odločitev sodišč temelji na stališču, da so stranke –
tožnik in toženca – sklenile veljavno kupoprodajno pogodbo.
2. Pritožnica navaja, da je solastnica
nepremičnine, ki je predmet sporne pogodbe, da te pogodbe ni podpisala in da za
zastopanje tudi ni pooblastila svojega moža. Zatrjuje, da torej sploh ni
sodelovala pri prodaji nepremičnine in da izpodbijana odločitev sodišč krši
njeno pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave.
3. Ustavno sodišče je s sklepom št.
Up-1048/05 z dne 7. 11. 2007 ustavno pritožbo zoper sodbo Višjega sodišča v
Mariboru št. Cp 3191/2002 z dne 23. 8. 2005 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v
Mariboru št. I P 1500/2001 z dne 4. 9. 2002 sprejelo v obravnavo. Višje sodišče
v Mariboru je bilo v skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem
sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZUstS)
obveščeno o sprejemu ustavne pritožbe v obravnavo. V skladu z drugim odstavkom
56. člena ZUstS je bila ustavna pritožba poslana nasprotni stranki v pravdnem
postopku (v nadaljevanju nasprotni udeleženec), ki je nanjo odgovorila.
Predlaga, naj Ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrže kot nedovoljeno, ker
vrednost spornega predmeta, ki v obravnavani zadevi odpade na pritožnico, po
njegovem izračunu ne presega 50 EUR, hkrati pa ne gre za odločitev o pomembnem
ustavnopravnem vprašanju, ki bi presegalo pomen konkretne zadeve. Podrejeno
predlaga, naj Ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrne kot neutemeljeno.
Poudarja, da sta obe pogodbeni stranki – kupec in prodajalca – pravna laika, da
je bila pogodba pretežno realizirana, da je pritožnica na kupca prenesla
lastninsko pravico s konkludentnim dejanjem, da je pritožnica podpisala
zapisnik o mejnem ugotovitvenem postopku in parcelaciji in da je malo verjetno,
da pritožnica, ki s prodajalcem živi v zakonski zvezi, ne bi vedela za prodajo.
Glede na to trdi, da pritožnica ne more izpodbijati dokazne ocene sodišča zgolj
zato, ker ji ne ustreza. Nenazadnje pa naj bi sporni del zemljišča ne samo
kupil, temveč tudi prevzel v last in posest v dobri veri, da je zemljišče
njegovo in ga je zato tudi priposestvoval. V dopolnitvi odgovora na ustavno
pritožbo nasprotni udeleženec dodaja, da gre po njegovem mnenju za skupno
premoženje pritožnice in njenega zakonca, ter s tem v zvezi opozarja na 53.
člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list SRS, št.
15/76 in nasl. ter Uradni list RS, št. 64/01 in nasl. – ZZZDR). V zvezi z
navedbo nasprotnega udeleženca, da je malo verjetno, da pritožnica za prodajo
zemljišča ne bi vedela, v odgovoru na odgovor nasprotnega udeleženca pritožnica
trdi, da je nasprotni udeleženec s sporno pogodbo zlorabil zdravstveno stanje
njenega moža.
B.
4. V zvezi s predlogom nasprotnega
udeleženca, naj Ustavno sodišče zavrže ustavno pritožbo, ker vrednost spornega
predmeta za pritožnico ne presega zneska, ki je določen za opredelitev spora
majhne vrednosti, Ustavno sodišče uvodoma pojasnjuje, da je ustavno pritožbo
sprejelo v obravnavo na podlagi drugega odstavka 55.b člena ZUstS. Ta v drugi
alineji določa, da se ustavna pritožba sprejme v obravnavo, če gre za pomembno
ustavnopravno vprašanje, ki presega pomen konkretne zadeve. Ker gre v
obravnavani zadevi za takšno vprašanje, bi Ustavno sodišče, če bi že ob preizkusu
ustavne pritožbe razpolagalo z izračunom vrednosti spornega predmeta, ki ga je
v odgovoru na ustavno pritožbo predložil nasprotni udeleženec, ustavno pritožbo
lahko sprejelo v obravnavo na podlagi tretjega odstavka 55.a člena ZUstS.
5. Pritožnica v ustavni pritožbi uveljavlja
kršitev 33. člena Ustave. Trdi, da je njen mož brez njene vednosti in soglasja
razpolagal (tudi) z njenim solastniškim deležem, tako da je sam prodal celotno
nepremičnino, katere solastnika sta, sodišče pa ji je na podlagi pogodbe, ki je
ni sklenila (in za sklenitev pogodbe tudi ni nikogar pooblastila), naložilo
izstavitev zemljiškoknjižne listine glede njenega solastniškega deleža.
Odločitev sodišč, ki pritožnici nalaga izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne
listine, temelji na stališču, da je bila prodajna pogodba, s katero sta njen
mož in njegov brat med drugim prodala tudi nepremičnino, katere solastnica do
polovice je pritožnica1, veljavno sklenjena tudi glede njenega
solastniškega deleža, in sicer kljub temu, da je pritožnica sama ni podpisala
in da ji – tako sodišče prve stopnje – tudi ni bilo "znano, da bi mož kaj
prodal". Sodišči sta na podlagi pritožničine izjave, da "sama v zvezi
z nepremičninami ne vodi posla", šteli, da je pritožnica posle v zvezi z
nepremičninami, torej tudi sporno prodajo, v celoti prepustila možu.
6. Solastninsko pravico, enako kot
lastninsko pravico, Ustava varuje v 33. členu. Vsebino pravice do zasebne
lastnine opredeljuje 67. člen Ustave, ki pooblašča zakonodajalca, da uredi
način pridobivanja in uživanja lastnine tako, da je zagotovljena njena
gospodarska, socialna in ekološka funkcija. Temeljna pravila glede pridobivanja
lastninske pravice določa stvarnopravna zakonodaja (prej Zakon o temeljnih
lastninskopravnih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 6/80 in nasl. – v
nadaljevanju ZTLR, sedaj Stvarnopravni zakonik, Uradni list RS, št. 87/2002 –
SPZ).
7. Solastnina je posebna oblika lastninske
pravice, ki pomeni pravno oblast več oseb na isti nerazdeljeni stvari, pri
čemer vsakemu od solastnikov pripada računsko določen delež te stvari.2
Razdeljena ni stvar, temveč lastninska pravica.3 Upravičenja solastnika
so smiselno enaka kot upravičenja izključnega lastnika, s to razliko, da se
izvršujejo le v delu, ki ustreza idealnemu deležu. Popolna pravna oblast nad
stvarjo pripada le vsem solastnikom skupaj.4 V okvir solastnikovih
upravičenj sodi tudi možnost razpolaganja s stvarjo. Pri tem je razpolaganje s
stvarjo kot celoto mogoče samo s soglasjem vseh solastnikov, vsak solastnik pa
lahko razpolaga s svojim solastniškim deležem.5
8. Za pravne posle v zvezi s prodajo
nepremičnin, iz katerih izhaja obveznost prenesti lastnino, v obligacijskem
pravu velja stroga obličnost. Enako kot pogodba mora biti tudi pooblastilo za
sklenitev pogodbe za prodajo nepremičnine pisno.6 Strožjo obličnost
pravnih poslov, s katerimi se prenaša lastninska pravica na nepremičninah, namreč
narekuje poseben pomen nepremičnin in pridobivanja stvarnih pravic na njih,7
in posledično varstvo interesov strank pri poslih, katerih causa je prenos
lastninske pravice (lastnika pred morebitnim lahkomiselnim ravnanjem, kupca
pred morebitnimi zlorabami).
9. V obravnavanem primeru je sodišče
ugotovilo, da pritožnica pogodbe ni podpisala in da posle v zvezi z
nepremičninami prepušča možu. Iz obrazložitve sodb pa ni razvidno, na kateri
pravni podlagi temelji sklep, da je bila pogodba veljavno sklenjena tudi glede
pritožničinega solastniškega deleža. Zgolj pritožničina izjava, da "sama v
zvezi z nepremičninami ne vodi posla", na podlagi katere je sodišče štelo,
da pritožnica posle v zvezi z nepremičninami, torej tudi sporno prodajo
nepremičnine, v celoti prepušča možu, sama po sebi po oceni Ustavnega sodišča
ne zadošča za sklep, da je pritožnica za prodajo nepremičnine pooblastila moža,
tako da je ta veljavno sklenil pogodbo tudi glede njenega solastniškega deleža
oziroma, da je pritožnica posel kasneje odobrila. Enako velja za sklepanje
pritožbenega sodišča, da je pritožnica za prodajo svojega solastniškega deleža
sporne nepremičnine vedela, ker je "živela v neposredni bližini, kjer je
tožnik izvajal velike gradbene posege, sodelovala pa je tudi pri geodetski
odmeri, katera se je opravljala zaradi prodaje zemljišč, ne pa služnosti".
Sodišče je torej pritožnici naložilo izstavitev zemljiškoknjižne listine za
prenos lastninske pravice na podlagi stališča, da prodajna pogodba, s katero en
solastnik v svojem imenu proda celo nepremičnino, ki je v solasti, brez
pooblastila, ki bi ga v predpisani obliki izdal drugi solastnik, zavezuje
drugega solastnika in jo je ta dolžan izpolniti.
10. Sodba, ki pritožnici na podlagi
navedenega stališča nalaga izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine, sicer
jo bo nadomestila sodna odločba, krši njeno pravico do zasebne lastnine iz 33.
člena Ustave. Sodišče je namreč s tem na podlagi domnevno veljavno sklenjenega
zavezovalnega pravnega posla nadomestilo razpolagalni pravni posel, s katerim
bi pritožnica, če bi kupoprodajno pogodbo sklenila in bi bila ta veljavna, na
tožnika prenesla lastninsko pravico na svojem solastninskem deležu.
11. Zato je Ustavno sodišče izpodbijani
sodbi, kolikor se nanašata na pritožnico, in glede odločitve o stroških
razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo Okrajnemu sodišču v Mariboru v novo
odločanje. V novem postopku sodišče svoje odločitve ne bo smelo opreti na
stališče, za katerega je Ustavno sodišče ugotovilo, da je v neskladju z Ustavo.
Do navedb nasprotne stranke glede priposestvovanja nepremičnine se Ustavno
sodišče ni opredeljevalo, saj se sodišči, ki sta zahtevku ugodili že zato, ker
naj bi njegova utemeljenost izhajala iz pogodbe, z vprašanjem priposestvovanja
nista ukvarjali.
12. Po prvem odstavku 34. člena ZUstS v
postopku pred Ustavnim sodiščem nosi vsak udeleženec svoje stroške postopka, če
Ustavno sodišče ne odloči drugače. Navedena določba se po 49. členu ZUstS
uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo. Ker v obravnavani zadevi ni
utemeljenih razlogov za drugačno odločitev, je Ustavno sodišče glede stroškov
odločilo, kot izhaja iz 2. točke izreka tega sklepa.
C.
13. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo
na podlagi prvega odstavka 59. člena in prvega odstavka 34. člena v zvezi z 49.
členom ZUstS v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnice in sodniki dr.
Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, mag. Marta Klampfer, mag. Marija Krisper
Kramberger, mag. Miroslav Mozetič, dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk.
Odločbo je sprejelo s sedmimi glasovi proti enemu. Proti je glasovala sodnica
Škrk.
Jože Tratnik
Predsednik
zanj
dr. Ciril Ribičič l.r.
Podpredsednik
_______________
1 Ustavno sodišče se zato ni opredeljevalo do navedb
nasprotnega udeleženca, da gre za skupno premoženje zakoncev in do možnosti, da
s skupnim premoženjem razpolaga eden od zakoncev.
2 M. Juhart, M. Tratnik, R. Vrenčur: Stvarno pravo,
GV Založba, Ljubljana 2007, str. 309.
3 M. Juhart in drugi, cit. delo, str. 310.
4 M. Juhart in drugi, cit. delo, str. 312.
5 Več v. M. Juhart in drugi, cit. delo, str. 315;
člena 14. in 15. ZTLR.
6 Zakon o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ,
št. 29/78 in nasl. – v nadaljevanju ZOR) je določal, da oblika, ki je z zakonom
predpisana za neko pogodbo ali kakšen drug pravni posel, velja tudi za
pooblastilo za sklenitev te pogodbe oziroma za ta posel (90. člen ZOR). Obvezno
pisno obliko pogodb o prometu z nepremičninami je v 5. členu določal Zakon o
prometu z nepremičninami (Uradni list SRS, št. 19/76), ki je kršitev te
zapovedi sankcioniral z ničnostjo. Zahtevo o pisni obliki pogodbe, s katero se
prenaša lastninska pravica ne nepremičnini, sedaj vsebuje 52. člen
Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/01 in nasl. – OZ), zahteva po
pisnosti pri pridobivanju stvarnih pravic pa izhaja tudi iz pravil o zemljiški
knjigi, ki za razpolagalni posel že po naravi stvari zahtevajo pisnost
(primerjaj N. Plavšak in drugi:Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga,
GV Založba, Ljubljana 2003, str. 367). Zahteva po strogi obličnosti danes izhaja
tudi iz Zakona o notariatu (Uradni list RS, št. 13/94 in nasl. - ZN).
7 Primerjaj N. Plavšak in drugi, cit. delo, str.
367.