Številka: Up-590/05-64
Datum: 17. 4. 2008
O D L O Č B A
Ustavno sodišče je v postopku odločanja o
ustavni pritožbi Miloša Šoškiča, Ljubljana, na seji 17. aprila 2008
o d l o č i l o:
Ustavna pritožba zoper sklep Višjega
sodišča v Ljubljani št. III Cp 1404/2005 z dne 6. 4. 2005 v zvezi s sklepom
Okrajnega sodišča v Ljubljani št. I 1997/02248, I 1998/02161, I 1998/06009, I
2000/11150, I 2000/11623, I 2000/14209, Ig 2001/07960, I 2003/16227 in I
2003/17036 z dne 11. 10. 2004 se zavrne.
O b r a z l o ž i t e v
A.
1. Sodišče prve stopnje je v izvršilnem
postopku zavrnilo predlog pritožnika, v izvršilnem postopku enega izmed
upnikov, naj na podlagi 124. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list
RS, št. 51/98 in nasl. – v nadaljevanju ZIZ) razveljavi sklepe o prenosu
terjatve na nevestne upnike, ki so bili v vrstnem redu za poplačilo pred njim,
in celotno terjatev prenese nanj. Z istim sklepom je določilo upnike, ki naj se
poplačajo iz prenesene terjatve, glede terjatev drugih upnikov pa je izvršbo na
to terjatev ustavilo. Višje sodišče je njegovo pritožbo zavrnilo.
2. Pritožnik vlaga ustavno pritožbo zoper
sklep Višjega sodišča. Po njegovem mnenju je izpodbijana odločitev očitno
napačna, kršena pa naj bi mu bila tudi pravica do pritožbe. Meni, da bi moralo
izvršilno sodišče na podlagi 124. člena ZIZ razveljaviti sklepe o prenosu
terjatve na nevestne upnike. Navaja, da je na to opozoril v pritožbi, vendar je
dobil le kratek in pavšalen odgovor, razlaga te določbe, kot jo ponuja
pritožbeno sodišče, pa je po njegovem mnenju očitno napačna. Očitno napačen naj
bi bil izračun obresti: trdi, da metoda, po kateri se glavnica v ne tako dolgem
času podeseteri, ne more biti prava, in da je napačno tudi stališče, da obresti
niso nehale teči, ko so dosegle glavnico, saj naj bi to veljalo le do
uveljavitve Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/01 in nasl. – OZ).
Ne strinja se z odločitvijo o delni ustavitvi izvršbe in v zvezi s tem navaja,
da na svoje pritožbene trditve o tem, zakaj ustavitev pravno ni pravilna, ni
dobil odgovora.
3. Senat Ustavnega sodišča je ustavno
pritožbo s sklepom št. Up-590/05 z dne 27. 9. 2005 sprejel v obravnavo in
zadržal izvršitev izpodbijanega sklepa v zvezi s sklepom sodišča prve stopnje.
Ustavna pritožba je bila v skladu s 56. členom takrat veljavnega Zakona o
Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS/94) poslana
Višjemu sodišču, ki nanjo ni odgovorilo. V skladu z 22. členom Ustave je bila
ustavna pritožba poslana dolžniku in drugim upnikom, o katerih terjatvah je
sodišče odločilo z izpodbijanim sklepom. Na ustavno pritožbo ni odgovoril
nihče. Upniku Danilu Perduvu, Republika Srbija, je Ustavno sodišče ustavno
pritožbo poskusilo vročiti prek Ministrstva za pravosodje, vendar je to z
dopisom z dne 3. 4. 2008 sporočilo, da listine naslovniku niso bile vročene,
ker se je z danega naslova odselil, novega naslova pa pristojnemu organu ni
prijavil.
4. Na poziv Ustavnega sodišča z dne 17. 10.
2005, naj pojasni, kako bi morebitna ugoditev ustavni pritožbi izboljšala njegov
pravni položaj, glede na to, da je bil prenos položene terjatve upnikom že
opravljen, je pritožnik sporočil, da bi v tem primeru nastala vrnitvena
dolžnost in da je zato njegov pravni interes brez dvoma izkazan.
B.
5. Pritožnik v ustavni pritožbi zatrjuje,
da je izpodbijani sklep Višjega sodišča tako očitno napačen, da ga je mogoče
označiti za arbitrarnega, in da Višje sodišče ni odgovorilo na vse njegove
navedbe. Trdi torej, da Višje sodišče s svojo obrazložitvijo ni zadostilo
minimalnim procesnim kriterijem, ki izhajajo iz pravice do izjavljanja v
postopku in njej ustrezne obveznosti sodišča do opredelitve, kot tudi, da v
obrazložitvi primanjkuje argumentov pravne narave, kar naj bi kazalo na
sodniško samovoljo. V ustavni pritožbi izpostavlja tri sporna vprašanja:
neuporabo 124. člena ZIZ, delno ustavitev izvršbe in izračun zakonskih zamudnih
obresti.
6. Ker iz 22. člena Ustave izhajata tako
zahteva po obrazloženosti sodnih odločb (tako prvostopenjskih kot instančnih)
kot tudi prepoved sodniške samovolje, je Ustavno sodišče izpodbijano sodno
odločbo preizkusilo z vidika tega ustavnega jamstva. Obveznost sodišča, da
svojo odločitev v sodbi ustrezno obrazloži, izhaja tudi iz pravice do poštenega
obravnavanja po 22. in 23. členu Ustave.1 Šele iz obrazložitve je
namreč marsikdaj razvidno, ali je pravdno sodišče zagotovilo pošteno sojenje in
je na primer spoštovalo zahtevo načela kontradiktornosti, da prouči strankine
navedbe. Zahteva po obrazloženosti sodne odločbe namreč pomeni, da se je
sodišče dolžno opredeliti do nosilnih pravnih stališč stranke, ki so dovolj
argumentirana, ki niso očitno neutemeljena in ki za odločitev v zadevi po
razumni presoji sodišča niso nepomembna, pri tem pa ni dolžno posebej
odgovarjati na vsak (pravni) argument stranke. Ni nujno, da je odgovor na
navedbo stranke vedno izrecen, saj je v določenih primerih tudi iz drugih
navedb v obrazložitvi razvidno, da se je sodišče seznanilo z argumenti stranke
in da jih je obravnavalo. Za obrazložitev odločbe instančnega sodišča (še
posebej sodišča, zoper odločbe katerega ni pravnih sredstev) velja, da ni
nujno, da je tako obširna, kot mora biti obširna obrazložitev sodišča prve
stopnje.2 Da je odločitev arbitrarna, pa bi Ustavno sodišče lahko
ugotovilo, če je sodišče ne bi utemeljilo s pravnimi argumenti, tako da bi bilo
mogoče sklepati, da sodišče ni odločalo na podlagi zakona, temveč na podlagi
kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev.
7. Očitno napačna naj bi bila odločitev
sodišča, da 124. člena ZIZ v obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti. Ta
določba, ki je v zakonu uvrščena v odsek, ki ureja prenos terjatve v izterjavo,
v drugem odstavku določa, da lahko sodišče v primeru, ko upnik ne skrbi za
izterjavo prenesene terjatve, kot bi moral, na predlog drugega upnika razveljavi
sklep o prenosu terjatve na nevestnega upnika in prenese terjatev na drugega
upnika. Višje sodišče je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za
izdajo sklepa po drugem odstavku 124. člena ZIZ potrdilo na podlagi stališča,
da navedene določbe v obravnavanih izvršilnih zadevah ni mogoče uporabiti.
Pojasnilo je, da je bila zarubljena terjatev dolžnika do dolžnikovega dolžnika,
ki je bila na podlagi 119. člena ZIZ položena pri sodišču, v vseh izvršilnih
postopkih, ki jih navaja pritožba, prenesena namesto plačila in ne v izterjavo,
124. člen ZIZ pa se uporablja le v primeru prenosa terjatev v izterjavo. Takšna
obrazložitev zadosti zahtevam iz 22. člena Ustave. Iz nje je razvidno, zakaj
Višje sodišče pritožnikovim argumentom ni sledilo, razlogi pa temeljijo na
razumni razlagi zakona. To za preizkus pred Ustavnim sodiščem zadošča, zato sta
očitka o neobrazloženosti in očitni napačnosti v tem delu neutemeljena.
8. Pravno zmotna in v nasprotju s sklepi
izvršilnega sodišča in z listinami, ki so v spisu, naj bi bila tudi odločitev
sodišča o delni ustavitvi izvršbe. Sodišče prve stopnje je na podlagi
ugotovitve, da je bila izvršba dovoljena le na tiste denarne terjatve, ki jih
je dolžnik imel do svojega dolžnika najkasneje v trenutku, ko je dolžnikov
dolžnik prejel sklep o rubežu, v obravnavanem primeru torej le na terjatev, ki
jo je dolžnikov dolžnik dne 13. 8. 2004 položil pri sodišču, štelo, da je bilo
s poplačilom upnikov iz te terjatve to izvršilno sredstvo izčrpano in da se z
njim izvršba ne more več nadaljevati. Izvršbo je zato v tem delu ustavilo.
Odločitev je oprlo na izhodišča, da mora biti denarna terjatev kot predmet individualizirana,
da se rubež lahko opravi le na obstoječo, zapadlo ali nezapadlo terjatev in da
izvršbe ni mogoče dovoliti na terjatev, ki bo v bodoče mogoče nastala in je
celo pogojna. Višje sodišče je stališča sodišča prve stopnje o zahtevah po
individualizaciji in določnosti denarne terjatve dolžnika do dolžnikovega
dolžnika ter o njenem obstoju ob njenem rubežu sprejelo kot pravilna in
posledično štelo za pravilno odločitev o delni ustavitvi izvršbe. Pritožnik, ki
je v pritožbi trdil, da je bil rubež dovoljen tudi glede bodočih terjatev
dolžnika do NZS, ker so te "gotove, obstoječe, redne, vsakoletne",
"le višina je vsako leto drugačna", zaradi česar odločitev o delni
ustavitvi izvršbe ni pravilna, v ustavni pritožbi Višjemu sodišču očita, da na
njegove navedbe o arbitrarnosti odločitve sodišča prve stopnje ni odgovorilo.
9. Kot je bilo že navedeno, so zahteve po
obrazložitvi instančne odločbe blažje kot to velja za odločbe sodišč prve
stopnje. V obravnavanem primeru je odločitev sodišča prve stopnje razumna in
dovolj obrazložena, zato višjemu sodišču ni bilo treba ponavljati razlogov za
izpodbijano odločitev. Ni namreč ustavna zahteva, da bi višje sodišče v
primeru, ko se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje in je ob tem že
obrazložitev sodišča prve stopnje dovolj natančna, pritožnik pa v pritožbi ne
uveljavlja novih pravnih argumentov, izčrpno ponavljalo razloge za odločitev.
Že sodišče prve stopnje je navedlo, da mora biti denarna terjatev, ki je
predmet sklepa o rubežu, individualizirana najkasneje v trenutku, ko dolžnikov
dolžnik prejme sklep o rubežu. Temu pritožnik v pritožbi ni nasprotoval. Trdil
je le, da se v obravnavanem primeru sklep o rubežu nanaša tudi na bodoče,
čeprav vnaprej po višini nedoločene, vsakoletne terjatve do NZS. Temu stališču
višje sodišče, ki je glede zahteve o individualizaciji in določenosti terjatve
(torej tudi po višini)3 pritrdilo sodišču prve stopnje, ni sledilo.
V zadevi torej ne gre za to, da Višje sodišče ni odgovorilo na pritožbene
navedbe, pač pa za to, da ta odgovor po vsebini ni tak, kot bi ga pritožnik
želel. Tega vidika pa ni mogoče presojati v okviru presoje kršitve pravice do
enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Ta člen vsebuje procesno jamstvo,
kršitve procesnega jamstva pa ni mogoče utemeljevati z navedbo, da je odločitev
sodišča po vsebini napačna. Kolikor pa pritožnik zatrjuje njeno očitno
napačnost oziroma arbitrarnost, pa Ustavno sodišče ocenjuje, da razumni in s
pravnimi argumenti podprti odločitvi sodišča ni mogoče očitati kvalificirane
stopnje napačnosti, ki bi šele utemeljevala poseg Ustavnega sodišča.
10. Sodišče naj bi očitno napačno
obračunalo tudi obresti. Za izračun zamudnih obresti naj bi izbralo napačno
metodo, napačno pa naj bi bilo tudi stališče, da obresti niso nehale teči, ko
so dosegle glavnico oziroma vsaj po uveljavitvi OZ. Kolikor pritožnik v ustavni
pritožbi nasprotuje izbiri metode za izračun zamudnih obresti, Ustavno sodišče
pojasnjuje, da je že sprejelo stališče, da je vprašanje (pravilne) izbire
metode za izračun zamudnih obresti vprašanje pravilne uporabe materialnega
prava, ki ne posega na raven človekovih pravic. Po prvem odstavku 50. člena
Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – v
nadaljevanju ZUstS) namreč Ustavno sodišče presoja le, ali so bile z
izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.
11. Izvršilno sodišče je s terjatvijo, ki
je bila v korist vseh upnikov položena pri sodišču, poplačalo prvega in delno
drugega upnika. Pri izračunu zakonskih zamudnih obresti ni upoštevalo pravila ne
ultra alterum tantum, Višje sodišče pa je takšno odločitev potrdilo. V
izpodbijanem sklepu je pojasnilo, da se pravilo ne ultra alterum tantum
iz 376. člena OZ glede na prehodno določbo 1060. člena OZ ne uporablja za
razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo OZ. Ker so vsa obligacijska
razmerja, ki so predmet izterjave v obravnavanih izvršilnih zadevah, nastala
pred 1. 1. 2002, naj bi se zanje uporabljal takrat veljavni Zakon o
obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. – v nadaljevanju
ZOR), ki takšne določbe ni imel.
12. Da uporaba ZOR v takšnih primerih
pripelje do rezultatov, ki so neskladni z Ustavo, izhaja iz odločbe Ustavnega
sodišča št. U-I-300/04 z dne 2. 3. 2006 (Uradni list RS, št. 28/06 in OdlUS XV,
19). Ustavno sodišče je z njo razveljavilo 1060. člen OZ, kolikor je določal,
da se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred uveljavitvijo
OZ, ki tečejo po 1. 1. 2002, uporablja 277. člen ZOR, čeprav so že dosegle ali
presegle glavnico. Izpodbijani sklep je bil sicer izdan pred učinkovanjem
odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-300/04, vendar je Ustavno sodišče že sprejelo
stališče, da razveljavitev zakona poleg primerov iz 44. člena ZUstS učinkuje
tudi na pravnomočno urejena pravna razmerja, če je bila zoper posamični akt
pravočasno vložena ustavna pritožba in o njej do začetka učinkovanja
razveljavitev zakona še ni bilo odločeno. Zato bi Ustavno sodišče lahko
navedeno odločbo upoštevalo tudi v obravnavani zadevi.4
13. Vendar mora Ustavno sodišče ves čas
postopka5 po uradni dolžnosti paziti tudi na obstoj pravnega
interesa: pritožnik mora kot verjetno izkazati, da bo ugoditev njegovi zahtevi
pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne more doseči. Tega pa
pritožnik v obravnavani zadevi ni izkazal. Če bi sodišče v ponovnem odločanju
prvemu in drugemu upniku skladno z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-300/04
prisodilo zakonske zamudne obresti le do 1. 1. 2002, tudi to na pritožnikov
pravni položaj ne bi vplivalo. Drugi upnik namreč tudi v tem primeru iz
zarubljene terjatve ne bi bil v celoti poplačan. To pa pomeni, da vrnitvena
dolžnost ne bi nastala in se zato pravni položaj upnikov s kasnejšim vrstnim
redom, torej tudi pritožnika, ne bi mogel izboljšati. Zato pritožnik tudi z očitkom,
da je sodišče svojo odločitev oprlo na neustaven zakon, v obravnavanem primeru
ne more biti uspešen.
14. Pritožnik zatrjuje tudi kršitev pravice
do pritožbe (25. člen Ustave). Kolikor to kršitev utemeljuje z zatrjevanjem, da
Višje sodišče ni odgovorilo na njegove navedbe, je na ta očitek Ustavne sodišče
odgovorilo v okviru preizkusa izpodbijanega sklepa z vidika 22. člena Ustave,
drugih razlogov pa pritožnik ne navaja.
15. Ker ustavna pritožba ni utemeljena, jo
je Ustavno sodišče zavrnilo. Zato ni bilo treba nadaljevati s postopkom
vročanja ustavne pritožbe upniku Danilu Perduvu, saj odločitev Ustavnega
sodišča na njegov pravni položaj ne vpliva.
C.
16. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo
na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik Jože Tratnik
ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, mag. Marta Klampfer, mag. Marija
Krisper Kramberger, mag. Miroslav Mozetič, Jasna Pogačar, dr. Ciril Ribičič in
Jan Zobec. Odločbo je sprejelo soglasno.
Jože Tratnik l.r.
Predsednik
_______________
1 Pravico do poštenega obravnavanja zagotavlja tudi
prvi odstavek 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih
svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP).
2 Več o tem glej A. Galič, Ustavno civilno procesno
pravo, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 188 do 191 in 398 do 401.
3 Tako na primer tudi Višje sodišče v Ljubljani v
sklepu št. III Cp 1806/2000 z dne 14. 3. 2002: "Sklep o rubežu terjatve je
nerazumljiv, ker terjatev, ki naj bi se zarubila, sploh ni določena (temelj,
višina, zapadlost…)."
4 Tako Ustavno sodišče v odločbi Up-33/05 z dne 6.
3. 2008.
5 Okoliščina, da je senat ustavno pritožbo sprejel v
obravnavo, namreč Ustavnemu sodišču ne preprečuje, da pri končnem odločanju
samostojno preveri obstoj procesnih predpostavk (odločba Ustavnega sodišča št.
Up-395/00 z dne 20. 2. 2003, Uradni list RS, št. 26/03).