Številka: Up-1321/06-24
Datum: 22. 5. 2008
O D L O Č B A
Ustavno sodišče je v postopku odločanja o
ustavni pritožbi, ki so jo vložili Martin Božidar Njavro, Kočevje, ki ga
zastopa Jože Hribernik, odvetnik v Ljubljani, Robert Suhadolnik, Ribnica, ki ga
zastopa Miha Velkavrh, odvetnik v Ljubljani, Simon Krejan, Vrhnika, ki ga
zastopa Samo Jeras, odvetnik v Ljubljani, in Andrej Podbregar, Vrhnika, ki ga
zastopa Jože Ilc, odvetnik v Ljubljani, na seji 22. maja 2008
o d l o č i l o:
Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega
sodišča št. I Up 550/2005 z dne 25. 5. 2006 v zvezi s sklepom Upravnega sodišča
št. U 480/2005 z dne 30. 3. 3005 se zavrne.
O b r a z l o ž i t e v
A.
1. Ustavno sodišče je z odločbo št.
Up-547/04 z dne 3. 3. 2005 (Uradni list RS, št. 29/05 in OdlUS XIV, 35)
razveljavilo sklep Vrhovnega sodišča št. I Up 1182/2003 z dne 3. 6. 2004 in
sklep Upravnega sodišča št. U 1269/2003 z dne 27. 8. 2003 ter zadevo vrnilo
Upravnemu sodišču v novo odločanje. Upravno sodišče je na podlagi tretje točke
prvega odstavka 34. člena v zvezi s tretjim odstavkom 3. člena Zakona o
upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in nasl. – v nadaljevanju ZUS)
ponovno s sklepom zavrglo tožbo pritožnikov, s katero so uveljavljali sodno
varstvo v upravnem sporu na podlagi drugega odstavka 157. člena Ustave in
tretjega odstavka 1. člena ZUS zaradi posega v ustavne pravice iz 21., 22.,
23., 25., 27., 29. in 34. člena Ustave. Zavrnilo je trditve pritožnikov, da
nimajo na razpolago drugih učinkovitih sodnih postopkov zaradi kršitev navedenih
ustavnih pravic. Tako odločitev je Upravno sodišče sprejelo na podlagi
stališča, da imajo pritožniki v obravnavanem primeru na razpolago primarno
sodno varstvo pred sodiščem v kazenskem postopku, v katerem imajo možnost
vložiti redna in izredna pravna sredstva, po njihovem izčrpanju pa tudi ustavno
pritožbo zaradi kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin.
2. Vrhovno sodišče je zavrnilo pritožbo
pritožnikov in potrdilo navedeno stališče Upravnega sodišča. Vrhovno sodišče
meni, da so sicer mogoči primeri, ko zagotovljeno sodno varstvo ni učinkovito
tudi za varovanje določene ustavne pravice. Glede na to, da naj bi bile v
obravnavanem primeru navedbe pritožnikov glede zatrjevanih kršitev ustavnih
pravic presojane v okviru kazenskega postopka, se tudi Vrhovno sodišče strinja
s presojo Upravnega sodišča, da je bilo zagotovljeno primarno sodno varstvo v
okviru kazenskega postopka učinkovito.
3. Pritožniki se ne strinjajo z navedenim
stališčem sodišč. Zatrjujejo kršitev 22. člena Ustave in se sklicujejo na
odločbo Ustavnega sodišča št. Up-547/04. Navajajo, da zasledujejo le moralni
cilj, ker naj bi mediji poleg informacije, da so oproščeni, povzeli sodnikove
ocene o njihovem nezakonitem dejanju. Šlo naj bi za grob poseg v njihove
ustavne pravice – domnevo nedolžnosti, ki naj bi ga storil predsednik senata
(drugi toženec) v ustni obrazložitvi ustne sodbe. Zato naj bi zaradi teh izjav
predsednika senata utrpeli hude posledice. Trdijo, da zoper ustno obrazložitev
pravno sredstvo v kazenskem postopku ni predvideno in da je v obravnavanem
primeru šlo za posamičen akt ali dejanje, ki je bilo storjeno ob izvajanju
sodniške oblasti in s katerim je država posegla v človekove pravice
pritožnikov. Menijo, da je zoper dejanje, storjeno ob izvajanju sodniške
oblasti, zagotovljeno upravno sodno varstvo in da je za presojo nezakonitih
dejanj sodnikov pristojno Upravno sodišče. Ne strinjajo se s stališčem sodišča,
da jim je bilo v zvezi z nezakonito ustno obrazložitvijo oprostilne kazenske
sodbe nudeno kakršnokoli varstvo. Ustavnemu sodišču predlagajo, naj ustavni
pritožbi ugodi in samo odloči o tožbenem zahtevku, podrejeno pa, naj
izpodbijana sklepa razveljavi in zadevo vrne Upravnemu sodišču v novo
odločanje.
4. Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št.
Up-1321/06 z dne 3. 9. 2007 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. Ustavna
pritožba je bila v skladu s 56. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list
RS, št. 64/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZUstS) poslana Vrhovnemu sodišču,
Okrožnemu sodišču v Ljubljani in okrožnemu sodniku Gorazdu Fabjančiču,
tožencema v upravnem sporu. Okrožno sodišče navaja, da v omenjeni kazenski
zadevi ni storilo zatrjevanih kršitev ustavnih pravic. Strinja se s stališčem
izpodbijanega sklepa, da je bilo učinkovito varstvo ustavnih pravic pritožnikom
že dano v okviru kazenskega postopka, saj naj bi pritožniki uveljavljali
nasprotje med obrazložitvijo sodbe in njenim izrekom. Okrožni sodnik Gorazd
Fabjančič odgovarja, da je stališče pritožnikov, da zoper ustno obrazložitev
sodbe ni predvideno pravno sredstvo v kazenskem postopku, napačno. Ne strinja
se tudi s stališči pritožnikov glede uporabe kazenskega procesnega in
materialnega prava v konkretnem kazenskem postopku. Pojasnjuje, da se mora po
prvem odstavku 364. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št.
32/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZKP) pisno izdelana sodba popolnoma ujemati
s sodbo, ki je bila razglašena. Ker naj bi šlo za isto odločitev, naj bi se
vloženo pravno sredstvo nanašalo ne samo na pisno obliko sodbe, temveč tudi na
ustno. Pritožniki naj bi s pritožbami zoper oprostilno sodbo izpodbijali tudi
ustno obrazložitev, saj naj bi bila ta enaka obrazložitvi, zapisani v pisnem
odpravku sodbe. Do teh navedb naj bi se pritožbeno sodišče tudi opredelilo in
ugotovilo, da je sodišče prve stopnje kršilo deveti odstavek 364. člena ZKP, in
je to napako odpravilo z ugotovitvijo v obrazložitvi sodbe. Pritožbeno sodišče
naj bi tudi ugotovilo, da ni mogoče pritrditi navedbam pritožnikov, da je
prvostopenjsko sodišče s takim postopanjem spoznalo obtožence za krive, saj naj
bi imel učinek le izrek sodbe, ne pa njena obrazložitev. Po mnenju sodnika
pritožniki pravno varstvo zoper kazensko sodbo uveljavljajo v dveh sodnih
postopkih, v upravnem in v kazenskem (v slednjem tudi z zahtevo za varstvo zakonitosti
pred Vrhovnim sodiščem v zadevi št. I Ips 2/05). Navedena odgovora toženih
strank v upravnem sporu sta bila vročena ustavnim pritožnikom. Pritožniki nanju
niso odgovorili.
B.
5. V obravnavani zadevi so ustavni
pritožniki na podlagi tretjega odstavka 1. člena ZUS in drugega odstavka 157.
člena Ustave uveljavljali sodno varstvo v upravnem sporu, in sicer zaradi
posega v njihove ustavne pravice iz 21. člena (varstvo človekove osebnosti in
dostojanstva), 22. člena (enako varstvo pravic), 23. člena (pravica do sodnega
varstva), 25. člena (pravica do pravnega sredstva), 27. člena (domneva
nedolžnosti), 29. člena (pravna jamstva v kazenskem postopku) in 34. člena
Ustave (pravica do osebnega dostojanstva in varnosti). Ta naj bi bil storjen s
posamičnim dejanjem predsednika senata, ker naj bi v ustni obrazložitvi
oprostilne sodbe v kazenski zadevi št. II K 8/2001 navedel, da so ustavni
pritožniki storili kaznivo dejanje protipravnega odvzema prostosti po prvem
odstavku 143. člena KZ, vendar ne na grozovit način. V tožbi so predlagali, naj
Upravno sodišče ugotovi, da so jim bile z navedenim dejanjem kršene ustavne
pravice, ter odloči, naj se zaradi odprave posledic kršitve ta odločitev
Upravnega sodišča objavi. V tožbi so zatrjevali, da za uveljavljanje navedene
kršitve ustavnih pravic in za odpravo njenih posledic nimajo na razpolago
drugega sodnega varstva oziroma da je drugo sodno varstvo neučinkovito.
6. To zatrjujejo tudi v ustavni pritožbi in
se sklicujejo na stališče Ustavnega sodišča iz odločbe št. Up-547/04, ki bi ga
moralo sodišče v upravnem sporu upoštevati pri odločanju o izključitvi
upravnosodnega varstva zaradi subsidiarnosti. Izpodbijajo namreč odločitev o
zavrženju tožbe v upravnem sporu, ki temelji na ugotovitvi sodišč, da je v
obravnavanem primeru za varstvo pravic, ki jih uveljavljajo, zagotovljeno sodno
varstvo v okviru kazenskega postopka.
7. Ustavno sodišče je v odločbi št.
Up-547/04 z dne 3. 3. 2005 ugotovilo naslednje:
"9. Sodišče odloča v upravnem sporu
po drugem odstavku 157. člena Ustave o zakonitosti posamičnih dejanj, s
katerimi se posega v ustavne pravice posameznika, če ni zagotovljeno drugo
sodno varstvo. Ključno vprašanje v sporih na podlagi drugega odstavka 157.
člena Ustave oziroma tretjega odstavka 1. člena ZUS torej je, ali je tožniku
zagotovljeno drugo sodno varstvo pravic. Od vsebine odgovora na to vprašanje je
odvisno tudi nadaljnje postopanje sodišča, ki je primarno in kot tako
izključuje sodno varstvo v upravnem sporu.
10. Da bi lahko sodišče, pristojno za
odločanje v upravnem sporu, to sodno varstvo zaradi subsidiarnosti izključilo,
mora odgovoriti na dve vprašanji: a) na vprašanje, ali obstaja drugo (primarno)
sodno varstvo, ki izključuje upravni spor, in če obstaja, katero sodno varstvo
je to, in b) na vprašanje, ali je takšno (primarno) sodno varstvo učinkovito.
Šele pozitiven odgovor na obe vprašanji je lahko podlaga za to, da se sodišče
iz tega razloga izreče za nepristojno."
8. Vrhovno sodišče je ocenilo, da je Upravno
sodišče sledilo tem stališčem Ustavnega sodišča in pritrdilo ugotovitvam, na
katerih temelji presoja, da procesna predpostavka odsotnosti drugega sodnega
varstva v tem primeru ni podana. Pritožniki se s takimi stališči ne strinjajo
in izpodbijani odločitvi očitajo kršitev pravice do enakega varstva pravic iz
22. člena Ustave.
9. Člen 22 Ustave med drugim zagotavlja
varstvo pred arbitrarnim odločanjem sodišč. Oceno arbitrarnosti pa lahko
Ustavno sodišče izreče le, če sodišče svoje odločitve ne utemelji s pravnimi
argumenti, tako da je mogoče sklepati, da ni odločalo na podlagi zakona, temveč
na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev. Sodišči sta
šteli, da je razglasitev sodbe in njena (kratka) obrazložitev v skladu z
določbami ZKP del kazenskega postopka, torej del procesa sojenja v predmetni
kazenski zadevi. Zato sta zavzeli stališče, da morajo pritožniki zatrjevano
kršitev, ki jo očitajo sodišču oziroma predsedniku senata, ki je razsojal v
zadevi, in ki naj bi bila istočasno tudi kršitev ustavnih pravic, uveljavljati
v okviru kazenskega postopka s pravnimi sredstvi. Po izčrpanju rednih in
izrednih pravnih sredstev pa lahko kršitve človekovih pravic in temeljnih
svoboščin pritožniki uveljavljajo tudi z ustavno pritožbo. Sodišči nadalje
ugotavljata, da so pritožniki to drugo sodno varstvo tudi uveljavili. Pojasnili
sta tudi, kaj je Višje sodišče v Ljubljani v zvezi s pritožbo pritožnikov zoper
oprostilno sodbo, v okviru katere so uveljavljali tudi opisano kršitev,
odločilo. Na navedeno sta oprli svoje stališče, da je takšno varstvo tudi
učinkovito. Glede na navedeno je očitek pritožnikov o kršitvi 22. člena Ustave
neutemeljen.
10. V okviru navedb pritožnikov je treba
presoditi tudi, ali je bila z izpodbijano odločitvijo sodišč pritožnikom kršena
pravica do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Pritožniki
namreč izpodbijajo odločitev o zavrženju tožbe in trdijo, da nimajo drugega
sodnega varstva. Pravica do sodnega varstva je ustavno procesno jamstvo, ki
zagotavlja pravico do meritorne odločitve (glej npr. odločbo št. Up-333/04 z
dne 25. 5. 2006, Uradni list RS, št. 62/06, podobno tudi odločba št. Up-859/06
z dne 22. 2. 2007, Uradni list RS, št. 21/07 in OdlUS XVI, 44). Zato bi bila ta
pravica lahko kršena, če bi izpodbijana odločitev temeljila na stališču, ki bi
bilo nesprejemljivo z vidika te ustavne pravice.
11. Vendar izpodbijani odločitvi tudi
kršitve te pravice ni mogoče očitati. Upravno sodišče je namreč ugotovilo, da
pritožniki z navedbami v tožbi smiselno uveljavljajo nasprotje med
obrazložitvijo sodbe in njenim izrekom. Ker pritožniki tej ugotovitvi ne
nasprotujejo, tudi ni sporno stališče sodišča, da je to kršitev mogoče
uveljavljati kot pritožbeni razlog iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.
Učinkovitost sodnega varstva v kazenskem postopku pred rednimi sodišči naj bi
potrjevala tudi okoliščina, da so pritožniki s pritožbami (ki so jih vložili po
vložitvi tožbe v upravnem sporu) zoper navedeno oprostilno sodbo tudi uspeli,
kot naj bi to izhajalo s 5. in 6. strani obrazložitve pravnomočne sodbe Višjega
sodišča v Ljubljani. Na 5. in 6. strani obrazložitve sodbe Višjega sodišča v
Ljubljani št. I Kp 1347/2003 z dne 22. 3. 2004 je med drugim navedeno:
"Zagovorniki vseh štirih obtožencev pa v svojih pritožbah utemeljeno
grajajo postopanje sodišča prve stopnje, ki je v obrazložitvi oprostilne sodbe
navajalo razloge, na podlagi katerih je ocenilo, da so obtoženci v formalnem
oz. objektivnem smislu prekoračili svoja pooblastila … Po presoji pritožbenega
sodišča pa v obravnavanem primeru ni bilo prav nobene potrebe, da je sodišče v
razlogih oprostilne sodbe ugotavljalo, da so obtoženci v formalnem smislu
prekoračili svoja pooblastila... Ugotoviti je zato tudi treba, da sodišče prve
stopnje v obravnavanem primeru ni imelo pravne podlage za ugotavljanje obstoja
drugih znakov kaznivega dejanja …"
12. Pritožniki sicer menijo, da je v
obravnavanem primeru Upravno sodišče pristojno za odločanje v upravnem sporu,
ker se kršitev pravic nanaša na ustno obrazložitev sodbe in ker zasledujejo le
moralni cilj. Tako prepričanje je zmotno. Drugi odstavek 260. člena ZKP določa,
da sodbo razglasi predsednik senata tako, da javno prebere izrek sodbe in pove
kratko njene razloge. Prvi odstavek 364. člena določa, da se mora pisno
izdelana sodba popolnoma ujemati s sodbo, ki je bila razglašena. Stališče, ki
ga uveljavljajo pritožniki, bi pomenilo, da bi o razlogih sodbe, zapisanih v
pisnem odpravku sodbe, presojalo sodišče v kazenskem postopku, o istih
razlogih, povedanih z razglasitvijo sodbe, pa Upravno sodišče v upravnem sporu.
Pri tem je pomembno, da lahko razlogi, zaradi katerih je mogoče izpodbijati
sodne odločbe, hkrati utemeljujejo tudi kršitev človekovih pravic ali temeljnih
svoboščin. Tudi sodni postopki in sodne odločitve lahko posežejo v človekove
pravice, zagotovljene z Ustavo. Za noben sodni postopek ni vnaprej izključeno,
da ne bi mogle biti v njem in z njim kršene človekove pravice ali temeljne
svoboščine. Varstvo teh pravic mora biti v okviru sodnega postopka zagotovljeno
s pravnimi sredstvi, po njihovem izčrpanju pa še z ustavno pritožbo. Sodišče,
ki odloča o pravnem sredstvu, morebitnih ugotovitev kršitev pravic ne zapiše v
izrek, vendar tega ne naredi niti, kadar razveljavi obsodilno kazensko sodbo.
Odločitev pritožbenega sodišča o razveljavitvi ali spremembi kazenske sodbe se
torej vedno nanaša tudi na ustno razglašeno sodbo. Ker taka odločitev celo pri
obsodilnih sodbah zagotavlja ustrezno nadomestilo tudi za moralno zadoščenje,
ni razloga, da se navedeno ne bi nanašalo tudi na oprostilno sodbo.
13. Učinkovitost pravnih sredstev v
kazenskem postopku se torej nanaša na sodbo, tj. na meritorno odločitev. To
pomeni, da bi v takih primerih, kot je obravnavani, odklonitev upravnosodnega
varstva lahko pomenila poseg v pravico do sodnega varstva iz prvega odstavka
23. člena Ustave le, če s pravnimi sredstvi v okviru istega sodnega postopka
kršitev pravic ne bi bilo mogoče uveljavljati niti zoper pisni odpravek sodbe.
Pritožniki ne trdijo, da bi se ustno povedani razlogi razlikovali od tistih, ki
so bili navedeni v pisno izdelani sodbi in ki jih je Višje sodišče v Ljubljani
že presojalo. Zatrjevane kršitve človekovih pravic, ki naj bi izhajale iz
razlogov obravnavane oprostilne sodbe, se torej ne razlikujejo od kršitev, ki
jih očitajo ustni razglasitvi. To pomeni, da bi bile kršitve, kot jih navajajo
pritožniki, enake, tudi če bi mediji razloge povzeli iz pisne sodbe. Ustavno
sodišče pa je že sprejelo stališče, da pravica do sodnega varstva ne pomeni
pravice do točno določenega sodnega postopka (odločba št. Up-555/03,
Up-827/04 z dne 6. 7. 2006 (Uradni list RS, št. 78/06 in OdlUS XV, 92). To
pomeni, da tudi izpodbijana odločitev ne temelji na stališču, ki bi bilo
nesprejemljivo z vidika pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena
Ustave.
14. Ustavno sodišče je zato ustavno
pritožbo pritožnikov zoper sklep Vrhovnega sodišča v zvezi s sklepom Upravnega
sodišča zavrnilo.
C.
15. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo
na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik Jože Tratnik
ter sodnici in sodniki mag. Marta Klampfer, mag. Marija Krisper Kramberger,
mag. Miroslav Mozetič, dr. Ciril Ribičič in Jan Zobec. Sodnica Jasna Pogačar in
sodnik dr. Mitja Deisinger sta bila pri odločanju v tej zadevi izločena.
Odločbo je sprejelo soglasno.
Jože Tratnik l.r.
Predsednik