Številka: Up-2698/07-19
Datum: 22. 5. 2008
O D L O Č B A
Ustavno sodišče je v postopku odločanja o
ustavni pritožbi Cilke Potokar, Grosuplje, na seji 22. maja 2008
o d l o č i l o:
Sodba Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp
3842/2006 z dne 14. 2. 2007 se razveljavi in se vrne Višjemu sodišču v novo
odločanje.
O b r a z l o ž i t e v
A.
1. Sodišče prve stopnje je zaradi
zastaranja zavrnilo tožbeni zahtevek za izročitev kmetijskega zemljišča v last
in posest ter izstavitev zemljiškoknjižne listine. Višje sodišče je zavrnilo
pritožbo. Odločitev temelji na stališču, da ravnanje tožene stranke ni
pretrgalo zastaranja in da tožena stranka tudi ni pisno pripoznala zastarane
obveznosti.
2. Z odločitvijo sodišč se pritožnica ne
strinja. Trdi, da je tožena stranka (oziroma njen pravni prednik) z vsakoletnim
plačevanjem odškodnine pripoznala dolg, s čimer je bilo zastaranje pretrgano.
Če bi sodišče menilo, da je do zastaranja prišlo, pa je po mnenju pritožnice
tožena stranka zastarano obveznost pripoznala pisno. Sodiščema očita, da nista
upoštevali vseh dokazov, da nista odgovorili na bistvene tožbene oziroma
pritožbene navedbe in da sta sodbi neobrazloženi, odločitev pa očitno napačna
in pristranska. Zatrjuje tudi odstop od ustaljene sodne prakse. Pritožnica v
ustavni pritožbi zatrjuje kršitev 14., 22., in 23. člena Ustave.
3. Senat Ustavnega sodišča je ustavno
pritožbo s sklepom št. Up-2698/07 z dne 27. 2. 2008 sprejel v obravnavo. O
sprejemu ustavne pritožbe v obravnavo je Ustavno sodišče na podlagi prvega
odstavka 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur.
p. b. – v nadaljevanju ZUstS) obvestilo Višje sodišče v Ljubljani. Na podlagi
drugega odstavka 56. člena ZUstS je bila ustavna pritožba poslana nasprotni
stranki v pravdnem postopku, ki nanjo ni odgovorila.
B.
4. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve
stopnje izhaja, da je pravni prednik pritožnice s pravnim prednikom tožene
stranke leta 1964 sklenil pogodbo, s katero je v družbeno lastnino izročil
svojo nepremičnino, sopogodbenik pa se je zavezal najkasneje po 15 letih od
sklenitve pogodbe prepustiti v last in posest drugo bremen prosto ustrezno
zemljišče (oziroma izplačati ustrezno odškodnino), do izpolnitve te obveze pa
se je zavezal plačevati letno odškodnino. Do izročitve druge nepremičnine v
pogodbeno določenem 15-letnem roku ni prišlo, nasprotna pogodbena stranka pa je
tudi po izteku tega roka do vključno leta 1996 (torej še 17 let po izteku
pogodbenega roka) nadaljevala z vsakoletnim plačevanjem odškodnine. Ko so na
podlagi zakona kmetijska zemljišča prešla na Sklad kmetijskih zemljišč in
gozdov Republike Slovenije, je ta prenehal s plačevanjem letne odškodnine, s
pritožnico pa naj bi se še naprej dogovarjal o možnostih naknadne izvršitve
pogodbe o menjavi.
5. Pritožnica je leta 2000 vložila tožbo na
izpolnitev pogodbe, tožena stranka pa je ugovarjala, da je obveznost zastarala.
Temu je sledilo tudi sodišče prve stopnje, ki je zavzelo stališče, da letnih
plačil odškodnine ni mogoče šteti za priznanje dolga v smislu 31. člena takrat
veljavnega Zakona o zastaranju terjatev (Uradni list SFRJ, št. 40/53 in nasl. –
v nadaljevanju ZZT). Po tej določbi se zastaranje pretrga takrat, ko dolžnik
pripozna dolg, kar lahko stori ne le z upniku dano izjavo, temveč tudi
posredno, tako da kaj plača na račun, plača obresti ali da zavarovanje. Po
presoji sodišča prve stopnje iz pogodbe za toženo stranko izhaja obveznost
izročitve v last in posest bremen prostega zemljišča tožeči stranki, s plačilom
letnih odškodnin pa je tožena stranka izpolnjevala drugo obveznost po pogodbi;
tega zato ni mogoče šteti kot pripoznavo osnovnega dolga. Drugače kot sodišče
prve stopnje, je Višje sodišče štelo obveznost za izročitev nadomestnega
zemljišča in plačilo odškodnine za enovito obveznost, zato naj zastaranje ne bi
moglo teči posebej za izročitev zemljišča in posebej za plačilo odškodnine.
Pojasnilo je, da se je zastaralni rok iztekel leta 1989 in da "plačevanje
odškodnine ves čas od leta 1964 in tudi po letu 1989 zastaranja ni moglo
pretrgati. Do leta 1989 je obveznost obstajala in je bila iztožljiva; …
plačevanje odškodnine po letu 1989 pa ni moglo pretrgati zastaranja, ker je
zastaranje tedaj že nastopilo."
6. Pritožnica v ustavni pritožbi zatrjuje
tudi očitno napačnost izpodbijane odločbe. Sprejem odločitve, ki je tako očitno
napačna in brez razumnih pravnih argumentov, da jo je mogoče šteti za
arbitrarno, pomeni kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena
Ustave. Ustavno sodišče je zato izpodbijano odločitev preizkusilo z vidika
morebitne kršitve te pravice. Obe sodišči sta sicer odločili, da je obveznost
zastarala, vendar je Višje sodišče v tem delu svojo odločitev gradilo na drugem
izhodišču kot sodišče prve stopnje. Ustavno sodišče je zato z vidika očitne
napačnosti preizkusilo le sodbo Višjega sodišča.
7. Pritožnica je v pritožbi obširno
utemeljevala, da sta obveznost izročitve nadomestnega zemljišča in obveznost
vsakoletnega plačila odškodnine zaradi odložene izpolnitve prve obveznosti med
seboj tako povezani, da ju ni mogoče obravnavati ločeno, in da je bilo zato z
vsakim plačilom odškodnine zastaranje pretrgano. Višje sodišče je sicer drugače
kot sodišče prve stopnje izhajalo iz stališča, da gre za enovito obveznost.
Štelo je, da zastaranje ni moglo teči posebej glede obveznosti izročitve
zemljišča in glede obveznosti plačevanja vsakoletne odškodnine oziroma, da z
zastaranjem obveznosti izročitve zemljišča zastara tudi obveznost plačila
odškodnine. Ob takšnem izhodišču pa se zaključek, da redno, vsakoletno
plačevanje odškodnine po poteku pogodbeno določenega zastaralnega roka za
izpolnitev obveznosti (torej znotraj teka zastaralnega roka, ko je obveznost
obstajala in bila tudi še iztožljiva) ni pretrgalo zastaranja, logično ne
izide. Ustavno sodišče ne vidi nobenih razumnih (pravnih) argumentov, zakaj ob
jasni in nedvoumni določbi 31. člena ZZT in ob pravni oceni Višjega sodišča, da
gre v obravnavanem primeru za enovito obveznost, vsakoletno plačevanje
odškodnine ne pretrga zastaranja. Odločitev brez razumnih argumentov, sprejetih
v pravni znanosti, iz katere ni mogoče razbrati razlogov zanjo, pa je mogoče
šteti za arbitrarno. Zato je bila s sodbo Višjega sodišča pritožnici kršena
pravica iz 22. člena Ustave.
8. Zato je Ustavno sodišče izpodbijano
sodbo Višjega sodišča v Ljubljani razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v
novo odločanje. V ponovljenem postopku bo moralo Višje sodišče upoštevati
razloge iz te odločbe.
9. Ker je Ustavno sodišče razveljavilo
izpodbijano sodbo Višjega sodišča zaradi ugotovljene kršitve pravice do enakega
varstva pravic iz 22. člena Ustave, se ni spuščalo še v presojo pritožničinih
navedb o drugih kršitvah človekovih pravic.
C.
10. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo
na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik Jože Tratnik
ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, mag. Marta Klampfer, mag. Marija
Krisper Kramberger, mag. Miroslav Mozetič, Jasna Pogačar, dr. Ciril Ribičič in
Jan Zobec. Odločbo je sprejelo soglasno.
Jože Tratnik l.r.
Predsednik