Ustavno sodišče je v postopku za oceno
ustavnosti, začetem z zahtevo Državnega sveta, in za preizkus pobude Poslanske
skupine Slovenske nacionalne stranke, Ljubljana, po opravljeni javni obravnavi,
na seji dne 28. 1. 1999
o d l o č i l o:
1. Drugi odstavek 13. člena, tretji odstavek 14. člena in drugi
odstavek 21. člena zakona o grbu, zastavi in himni Republike Slovenije ter o
slovenski narodni zastavi (Uradni list RS, št. 67/94) niso v neskladju z
ustavo.
2. Pobuda Poslanske skupine Slovenske nacionalne stranke za
oceno ustavnosti drugega odstavka 13. člena in drugega odstavka 21. člena
zakona o grbu, zastavi in himni Republike Slovenije ter slovenski narodni
zastavi se zavrže.
O b r a z l o ž i t e v
A)
1. Državni svet izpodbija določbe drugega
odstavka 13. člena, tretjega odstavka 14. člena in drugega odstavka 21. člena
zakona o grbu, zastavi in himni Republike Slovenije in o slovenski narodni
zastavi (v nadaljevanju: ZGZH). Zakonska ureditev naj bi dopuščala, da se na
ozemlju Republike Slovenije uporabljata zastava in himna druge suverene države
(Italije oziroma Madžarske). Uporaba simbolov druge države na ozemlju Republike
Slovenije naj bi predstavljala poseg v suverenost Republike Slovenije. Da bi
upravičenci lahko simbole narodnih skupnosti uporabljali samostojno – ne da bi
morali poleg svojih simbolov uporabiti tudi simbol Republike Slovenije – bi
morali biti ti drugačni od simbolov druge suverene države. Sedanja ureditev, ki
dopušča istovetnost simbolov avtohtonih narodnih skupnosti s simboli neke druge
države, naj bi bila zato v nasprotju z ustavo. Nasprotno pa bi zakonska
določba, ki bi prepovedovala istovetnost teh simbolov s simboli druge suverene
države, ne bila v nasprotju s pravico avtohtonih italijanske in madžarske
narodne skupnosti in njunih pripadnikov, da svobodno uporabljajo svoje narodne
simbole (64. člen ustave). Na javni obravnavi je Državni svet še navedel, da je
predlagal sprejem obvezne razlage spornih zakonskih določb, po kateri naj bi s
simboli avtohtonih narodnih skupnosti ne bilo mogoče razumeti simbolov tuje
suverene države. Ker Državni zbor predloga ni sprejel, Državni svet predlaga
ustavnemu sodišču, da ugotovi protiustavnost izpodbijanih določb ZGZH.
2. Tudi Poslanska skupina Slovenske
nacionalne stranke izpodbija določbi drugega odstavka 13. člena in drugega
odstavka 21. člena ZGZH, ker meni, da omogočata uporabo italijanskih in
madžarskih narodnih simbolov na ozemlju Republike Slovenije. Izpodbijani
določbi naj bi bili zato v nasprotju z 61. členom in s 64. členom ustave ter z
zakonom o samoupravnih narodnih skupnostih (Uradni list RS, št. 64/94). Ustava
naj bi namreč določala le pravico do uporabe lastnega jezika in pisave, ničesar
pa o uporabi zastave in himne. Pravni interes za vložitev pobude izkazuje
pobudnica s programskimi usmeritvami Slovenske nacionalne stranke, med katerimi
je tudi “skrb za popolnoma samostojno in neodvisno Republiko Slovenijo ter za
takšno dobrobit slovenskega naroda, da bo svoj gospod na svoji zemlji”.
3. Državni zbor meni, da bi določitev
oblike in vsebine simbolov avtohtonih italijanske in madžarske narodne
skupnosti v zakonu posegala v pravico narodnih skupnosti in njunih pripadnikov
do svobodne uporabe narodnih simbolov, zagotovljene v 64. členu ustave. Ustava
naj bi ne določala omejitev te pravice, zato naj bi vsakršno njeno omejevanje z
zakonom pomenilo kršitev z ustavo zagotovljenih pravic obeh avtohtonih narodnih
skupnosti. Še več, takšno omejevanje naj bi pomenilo tudi kršitev mednarodno
priznane in uveljavljene pravice etničnih skupnosti do izražanja lastne kulture
in pravice posameznega pripadnika te skupnosti do izražanja kulturne
identitete. Hkrati naj bi pomenilo tudi kršitev pravice vsakogar, da svobodno
izraža pripadnost k svojemu narodu ali narodni skupnosti (61. člen ustave).
4. Po mnenju Državnega zbora je trditev, da
bi izobešanje tuje zastave ali izvajanje tuje himne na ozemlju Republike
Slovenije pomenilo poseg v suverenost države, sporna. Ni mu znano, da bi bilo
tovrstno dejanje v demokratičnih državah označeno kot táko in zato prepovedano.
Suverenost države naj bi pomenila, da država – in ne kdo drug – odloča o
uporabi svojih in tujih državnih simbolov. Pravni red naj bi uporabe simbolov
tuje države ne prepovedoval, saj celo v določbah ZGZH ureja način izobešanja
tuje zastave (16. člen) in izvajanje tuje himne (23. člen). Ker naj bi bili
narodni skupnosti po ustavi avtonomni pri določanju svojih narodnih simbolov,
naj bi razlikovanje med zastavo avtohtone narodne skupnosti in zastavo tuje
države ne bilo nujno.
B)–I
5. Dne 21. 1. 1999 je ustavno sodišče
odločilo, da se pobuda Poslanske skupine Slovenske nacionalne stranke zaradi
skupnega obravnavanja in odločanja pridruži zahtevi Državnega sveta.
6. Ustavno sodišče je dne 28. 1. 1999
opravilo javno obravnavo.
7. Po drugem odstavku 162. člena ustave
lahko vsakdo da pobudo za začetek postopka pred ustavnim sodiščem, če izkaže
svoj pravni interes. Po določbi 24. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni
list RS, št. 15/94) je pravni interes za vložitev pobude podan, če izpodbijani
predpis neposredno posega v pobudnikove pravice, pravne interese oziroma pravni
položaj. Ker izpodbijani določbi ne posegata v pravice, pravne interese oziroma
pravni položaj pobudnice kot poslanske skupine, njen pravni interes za vložitev
pobude ni izkazan. Ustavno sodišče je zato pobudo zavrglo.
B)–II
8. Zahteva naslavlja na ustavno sodišče
vprašanje, ali smejo – z vidika ustave – biti simboli avtohtonih italijanske in
madžarske narodne skupnosti identični simbolom druge države. Predlagatelj
izpodbija določbe ZGZH, po katerih se v nekaterih primerih poleg državne
zastave izobesi tudi zastava italijanske oziroma madžarske narodne skupnosti in
se poleg državne himne lahko igra tudi himna teh narodnih skupnosti. Zastava
narodne skupnosti se na območjih, kjer italijanska in madžarska narodna
skupnost živita, izobesi ob praznikih Republike Slovenije, na dan žalovanja, ki
ga določi vlada, pri javnih manifestacijah, ki so pomembne za državo in jih
določi vlada, ob praznikih lokalnih skupnosti in v drugih primerih, če uporaba
zastave ni v nasprotju z ZGZH (drugi odstavek 13. člena in tretji odstavek 14.
člena ZGZH). Himna narodne skupnosti se lahko igra ob svečanih prireditvah teh
skupnosti (drugi odstavek 21. člena ZGZH). Vsebina in oblika simbolov
italijanske in madžarske narodne skupnosti v zakonodaji ni določena,
predlagatelj pa meni, da bi moral zakon vsebovati vsaj prepoved, da bi bili ti
simboli lahko identični simbolom italijanske oziroma madžarske države.
9. Ustava varuje avtohtoni italijansko in
madžarsko narodnost ter njune pripadnike na dva načina. Na eni strani
zagotavlja vsem in torej tudi njim enake človekove pravice in temeljne
svoboščine ne glede na narodnost (prvi odstavek 14. člena); na drugi strani pa daje
tako njim kot tudi skupnostima kot takima še nekatere posebne pravice (64.
člen). Ta institucionalni okvir je predpostavka za ohranitev identitete in za
enakopravno vključitev obeh avtohtonih narodnih skupnosti in njunih pripadnikov
v družbeno življenje.
10. V tem sobesedilu ustava določa, da
imajo obe avtohtoni narodni skupnosti in njuni pripadniki pravico, da svobodno
uporabljajo svoje narodne simbole (64. člen). Že besedna zveza “svoje narodne
simbole” pove, da gre za simbole narodov, katerih del sta italijanska in
madžarska narodna skupnost, to je simbole italijanskega in madžarskega naroda.
Vsebina simbolov italijanskega oziroma madžarskega naroda pa je znana in ne
more biti predmet izbire. Narodni simboli so taki, kot so se izoblikovali v
zgodovini italijanskega oziroma madžarskega naroda. Avtohtonima italijanski in
madžarski narodni skupnosti ter njunim pripadnikom gre torej že po ustavi
pravica, da kot svoje uporabljajo italijanske oziroma madžarske narodne simbole
ne glede na to, ali so ti identični s simboli italijanske oziroma madžarske
države. Le če bi ustava izrecno določala izjemo za primer, ko so narodni
simboli enaki državnim, bi bilo določbo 64. člena mogoče in treba razumeti
drugače.
11. Stališče predlagatelja, češ da ustava
prepoveduje, da bi bili simboli, ki jih imajo avtohtoni narodni skupnosti in
njuni pripadniki pravico uporabljati kot svoje narodne simbole, identični s
simboli druge suverene države, po navedenem ni utemeljeno. Da bi v celoti
odgovorili na predlagateljev očitek o neskladnosti izpodbijanih določb ZGZH z
ustavo, pa je bilo treba presoditi še, ali je način uporabe simbolov, ki jih
avtohtoni narodni skupnosti in njuni pripadniki uporabljajo kot svoje narodne
simbole, v skladu z ustavo. Predlagatelj je namreč vsebino narodnih simbolov
izpodbijal prav zaradi načina njihove uporabe.
12. Že iz ZGZH izhaja, da se simboli, ki
jih avtohtoni narodni skupnosti in njuni pripadniki uporabljajo kot svoje
narodne simbole (v nadaljevanju: simboli avtohtonih narodnih skupnosti), smejo
ob uradnih priložnostih uporabljati le ob simbolih Republike Slovenije in na
način, iz katerega je razvidno, da gre simbolom Republike Slovenije prednost.
Za primere, na katere se nanašajo izpodbijane določbe 13., 14. in 21. člena, je
že iz besedila izpodbijanih določb razvidno, da se simboli avtohtonih narodnih
skupnosti uporabljajo ob državnih simbolih. V vseh treh določbah je namreč
uporabljena beseda “tudi”. Prav izpodbijane določbe zakona tudi izključujejo
uporabo simbolov avtohtonih narodnih skupnosti ob državniških obiskih, najsibo
najvišjih predstavnikov Republike Slovenije v tujini ali obratno, in ob
različnih prireditvah in javnih shodih, na katerih se Republika Slovenija
predstavlja oziroma se jih udeležuje. Tako ne drži predlagateljeva trditev, da
bi se lahko zgodilo, da bi na območjih, kjer živita avtohtoni narodni
skupnosti, “slovenska vojska korakala pod italijansko (madžarsko) zastavo in ob
prepevanju italijanske (madžarske) himne”.
13. Da se smejo tudi v drugih primerih, ki
v ZGZH niso posebej našteti, a gre za uradne priložnosti, simboli avtohtonih
narodnih skupnosti uporabljati le hkrati s simboli Republike Slovenije, pa
izhaja iz določbe 6. člena zakona. Po tej določbi morata biti grb in zastava
Republike Slovenije tedaj, ko sta ob uradnih priložnostih postavljena, položena
oziroma izobešena skupaj s slovensko narodno zastavo, z zastavami italijanske
oziroma madžarske narodne skupnosti, z zastavami lokalnih skupnosti, z
vojaškimi ali skupaj s tujimi zastavami oziroma skupaj z drugimi znamenji,
postavljena na častno mesto, če ni z ZGZH drugače določeno. Že iz gramatikalne
razlage določbe izhaja, da ne zajema primerov, ko se državni simboli oziroma
druga znamenja uporabijo ob priložnostih, ki niso uradne. Takemu pomenu določbe
ne nasprotujejo niti druge ustaljene metode razlage.1 Okvir za
uporabo državnih simbolov ob priložnostih, ki niso uradne, je določen v drugih
določbah ZGZH; med njimi je najbolj splošna določba 7. člena. Uporaba drugih
znamenj ob neuradnih priložnostih pa ni predmet urejanja v ZGZH (arg. a
contrario iz 1. člena).
14. Po nasprotnem razlogovanju bi bilo
mogoče tudi sklepati, da predmet urejanja v 6. členu ZGZH niso primeri
samostojne uporabe drugih znamenj ob uradnih priložnostih. Vendar pa bi taka
razlaga pomenila, da so npr. tudi pri javnih manifestacijah, pomembnih za
Republiko Slovenijo, ali na humanitarnih, vojaških in drugih prireditvah, na
katerih se Republika Slovenija predstavlja oziroma se jih udeležuje (primera
sta našteta v prvem odstavku 14. člena ZGZH) lahko izobešene le zastave tujih
držav, ni pa potrebno izobesiti državne zastave. Taka razlaga ne bi bila v
skladu z dolžnostjo spoštovanja državnih simbolov kot uveljavljeno tradicijo v
civiliziranem svetu. Določbo 6. člena je zato mogoče razumeti le tako, da za
uradne priložnosti prepoveduje samostojno uporabo drugih znamenj. Uradne
priložnosti pa so tudi tiste, v katerih avtohtoni narodni skupnosti nastopata
oziroma se predstavljata prek svojih samoupravnih narodnih skupnosti kot oseb
javnega prava. Da tudi avtohtoni narodni skupnosti zakonsko ureditev razumeta
tako in narodne simbole že uporabljata na opisani način, so na javni obravnavi
povedali vsi njuni navzoči predstavniki.
C)
15. Ustavno sodišče je to odločbo sprejelo
na podlagi 21. člena in 25. člena zakona o ustavnem sodišču v sestavi:
predsednik Franc Testen ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko
Fišer, dr. Miroslava Geč-Korošec, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Mirjam
Škrk, dr. Lojze Ude in dr. Dragica Wedam-Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.
Sodnica Škrk je k 1. točki izreka dala pritrdilno ločeno mnenje.
Št. U-I-296/94
Ljubljana, dne 28. januarja 1999.
Predsednik
Franc Testen l. r.
_______________________________
1 Glej Pavčnik, Argumentacija v pravu, Cankarjeva
založba, Ljubljana, 1991, str. 54 in naslednje.