Številka: U-I-25/07-43
Datum: 18. 9. 2008
O D L O Č B A
Ustavno sodišče je v postopku za oceno
ustavnosti, začetem na pobudo Adolfa Štormana, Velenje, na seji 11. septembra
2008
o d l o č i l o :
1. Člen 112 Kazenskega zakonika (Uradni
list RS, št. 63/94, 70/94 – popr., 23/99, 40/04 in 95/04 – ur. p. b.) ni v
neskladju z Ustavo.
2. Zakon o kazenskem postopku (Uradni list
RS, št. 63/94, 70/94 – popr., 72/98, 6/99, 66/2000, 111/01, 56/03, 116/03 – ur.
p. b., 43/04, 96/04 – ur. p. b., 101/05, 8/06 – ur. p. b., 14/07 in 32/07) je v
neskladju z Ustavo, ker ne določa roka, v katerem bi moral biti postopek nove
razsoje pravnomočno končan.
3. Do uveljavitve Kazenskega zakonika
(Uradni list RS, št. 55/08) mora biti postopek nove razsoje pravnomočno končan
najkasneje v dveh letih po razveljavitvi pravnomočne sodbe.
O b r a z l o ž i t e v
A.
1. Pobudnik navaja, da je po razveljavitvi
pravnomočne obsodilne sodbe v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti zoper
njega ponovno v teku kazenski postopek kljub temu, da je po razveljavitvi
kazenski pregon absolutno zastaral. Kazenski postopek je sprva tekel še zoper
tri soobdolžence, vendar je bil zoper tistega, glede katerega je bila sodba
razveljavljena na podlagi rednega pravnega sredstva, ustavljen zaradi
absolutnega zastaranja kazenskega pregona, zoper njega in še dva soobdolženca,
glede katerih je bila sodba razveljavljena v postopku z zahtevo za varstvo
zakonitosti, pa teče ponovno kljub absolutnemu zastaranju kazenskega pregona.
Pobudnik je kazen, izrečeno s pravnomočno obsodilno sodbo, ki je bila
razveljavljena, že prestal. Pobudnik meni, da 112. člen Kazenskega zakonika (v
nadaljevanju KZ) ne dopušča podaljšanja absolutnega zastaralnega roka, čeprav
je stališče sodišča glede na načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča
z dne 16. 6. 1999 (Pravna mnenja 1/99, str. 7, v nadaljevanju: načelno pravno
mnenje) drugačno. Izpodbija 112. člen KZ in 428. člen Zakona o kazenskem
postopku (v nadaljevanju ZKP) in zatrjuje njuno neskladje s 14., z 22. in s 23.
členom Ustave.
2. Pobuda je bila poslana Državnemu zboru,
vendar nanjo ni odgovoril.
3. Ustavno sodišče je pobudo pobudnika in
še dveh pobudnikov s sklepom z dne 21. 6. 2007 sprejelo in začelo postopek za
oceno ustavnosti KZ in ZKP. Navedlo je, da bo v postopku za oceno ustavnosti
presojalo ne le 112. člen KZ in 428. člen ZKP, temveč KZ in ZKP z vidika
zatrjevanih neustavnih praznin. Dne 10. 4. 2008 je Ustavno sodišče iz zadeve
izločilo pobudi drugih dveh pobudnikov, ker se je glede njiju zastavilo
vprašanje nadaljnjega obstoja procesnih predpostavk za odločanje. O teh pobudah
bo odločilo posebej. Pravni interes za oceno ustavnosti predpisa pobudnik
izkazuje z vložitvijo ustavnih pritožb št. Up-1277/06 in št. Up-1005/06.
Ustavno sodišče je v tej odločbi izpodbijano ureditev presodilo z vidika
pobudnikovih zatrjevanj.
B. – I.
4. Iz vsebine pobudnikovih navedb izhaja,
da izpodbija 112. člen KZ, kolikor se razlaga tako, da dopušča podaljšanje roka
za absolutno zastaranje kazenskega pregona. Ureditev z določitvijo začetka teka
roka za zastaranje kazenskega pregona, pretrganja teka tega roka in njegovega
ponovnega teka po vsakem pretrganju, zadržanja teka roka, predvsem pa z določbo
o t. i. absolutnem zastaranju (šesti odstavek) kazenskega pregona (vključno z
določbami o relativnih rokih za zastaranje kazenskega pregona v 111. členu KZ)
daje odgovore na vprašanja, kdaj se zastaralni roki iztečejo in s tem tudi,
kdaj nastopi absolutno zastaranje. Po šestem odstavku 112. člena KZ kazenski
pregon zastara v vsakem primeru, če preteče dvakrat toliko časa, kolikor ga
zakon zahteva za zastaranje kazenskega pregona. Te določbe prav v nobenem
primeru in z nobeno od uveljavljenih metod razlage ni mogoče razlagati tako, da
podaljšuje tek zastaralnega roka čez rok, ki je v njej določen. Tega ni mogoče
razbrati niti iz načelnega pravnega mnenja Vrhovnega sodišča, ki ga pobudnik
napačno razume. Zato 112. člen KZ tudi ne more biti v neskladju z drugim
odstavkom 14. člena, z 22. členom in s 23. členom Ustave (1. točka izreka).
B. – II.
5. Z opozarjanjem na različno upoštevanje
določb KZ o absolutnem zastaranju kazenskega pregona v postopkih po
razveljavitvi nepravnomočne sodbe in v postopkih po razveljavitvi pravnomočne
sodbe pobudnik izpostavlja vprašanje neenake obravnave v kazenskih postopkih. Zatrjuje,
da je 428. člen ZKP1 v neskladju s 14., z 22. in s 23. členom
Ustave.
6. Zastaranje v kazenskem pravu je po svoji
vsebini povezano z (ne)upravičenjem države za pregon ali izvršitev kazenske
sankcije.2 Določbe o zastaranju kazenskega pregona (in zastaranju
izvršitve kazni) so zaradi svoje materialnopravne narave uvrščene v KZ, vendar
imajo tudi procesnopravne učinke. KZ v 112. členu ureja začetek, tek in
pretrganje zastaranja kazenskega pregona ter določa najdaljši rok zastaranja,
ki v nobenem primeru ne sme biti prekoračen.3 Nezastarljivost
kaznivih dejanj je tako kot v vseh sodobnih kazenskih zakonodajah v 116. členu
KZ predvidena le za najtežja kazniva dejanja zoper človečnost in mednarodno
pravo.
7. Ustavno sodišče je že odločalo o
ustavnopravnem pomenu instituta absolutnega zastaranja (odločba št. Up-762/03 z
dne 7. 4. 2005, Uradni list RS, št. 46/05 in OdlUS XIV, 39).4 Pri
tem je, izhajajoč iz ustavne pravice enakega varstva pravic iz 22. člena
Ustave, iz katere izhaja zahteva po poštenem postopku, zapisalo, da zapoved o
poštenem postopku med drugim pomeni prepoved samovolje državnih organov v
postopku zoper posameznika in prepoved oziroma preprečevanje neutemeljenih
posegov državne oblasti v pravice posameznika. Zakonodajalec je zahteve, po katerih
naj se preprečijo samovoljni in nedopustni posegi države in hkrati zagotovi, da
bo zoper posameznika tekel pošten postopek, upošteval z uvedbo instituta
zastaranja v kaznovalno pravo. Na njegovi podlagi ima država na voljo določen
čas, da uvede, izvede in z izrekom ter izvršitvijo kazenske sankcije konča
postopek zoper posameznika. V citirani odločbi je Ustavno sodišče navedlo, da
je "hkrati s potekom časa oziroma z nastopom zastaranja z vidika pravne
varnosti in načela zaupanja posameznika v pravo (2. člen Ustave) dosežen tudi
namen, ki je v tem, da se odpravi negotovost posameznika glede tega, v kakšnem
časovnem obdobju lahko država posega v njegove pravice, posebej v človekove
pravice." Zastaranje kazenskega pregona je torej institut kazenskega
prava, ki ščiti posameznika pred samovoljnimi posegi države po tem, ko je po
storitvi kaznivega dejanja potekel določen čas.
8. Izpodbijane določbe 428. člena ZKP so
umeščene v poglavje o izrednih pravnih sredstvih, natančneje v razdelek o
zahtevi za varstvo zakonitosti. Zahteva za varstvo zakonitosti je izredno
pravno sredstvo, ki je namenjeno odpravi kršitev zakona, ki so bile storjene s
pravnomočno sodno odločbo ali s sodnim postopkom, ki je tekel pred to
pravnomočno odločbo, ter zagotavljanju enotne uporabe zakona v vsej državi.5
Zahteva za varstvo zakonitosti se sme vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona;
zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371.
člena tega zakona; zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka iz drugega
odstavka 371. člena, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe
(prvi odstavek 420. člena ZKP). Ne glede na to sme državni tožilec Republike
Slovenije vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi vsake kršitve zakona
(tretji odstavek 420. člena ZKP). Če vrhovno sodišče ugotovi, da je zahteva za
varstvo zakonitosti utemeljena, izda sodbo, s katero glede na naravo kršitve:
ali spremeni pravnomočno sodbo ali v celoti ali delno razveljavi odločbo
sodišča prve stopnje in višjega sodišča ali pa samo odločbo višjega sodišča in
zadevo vrne v novo odločitev ali sojenje sodišču prve stopnje ali višjemu
sodišču; ali pa se omeji samo na to, da ugotovi kršitev zakona (prvi odstavek
426. člena ZKP). Čeprav zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi
zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ZKP v 427. členu pooblašča
Vrhovno sodišče, da v primeru, če nastane pri odločanju o zahtevi za varstvo
zakonitosti precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila
ugotovljena v odločbi, zoper katero je zahteva vložena, to odločbo razveljavi s
sodbo, s katero odloči o zahtevi za varstvo zakonitosti in odredi, da se opravi
nova glavna obravnava pred istim ali drugim stvarno pristojnim sodiščem prve
stopnje.
9. Člen 428 ZKP ureja postopek nove razsoje
v primeru, ko se na podlagi zahteve za varstvo zakonitosti pravnomočna sodba
razveljavi.6 Določa, da se v tem primeru vzame za podlago prejšnja
obtožnica ali tisti njen del, ki se nanaša na razveljavljeni del sodbe (prvi
odstavek), ter da mora sodišče opraviti vsa procesna dejanja in pretresti vsa
vprašanja, na katera ga je opozorilo Vrhovno sodišče (drugi odstavek). Določa
tudi, da imajo stranke tako v prvostopenjskem kot v drugostopenjskem postopku
pravico navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze (tretji odstavek) in da
je sodišče pri izdaji nove odločbe vezano na prepoved, ki je predpisana v 385.
členu tega zakona (četrti odstavek). V ZKP ni drugih posebnih pravil o tem,
kako naj ta postopek poteka in kakšen je položaj obdolženca. Tako zakon ne
določa izrecno, ali se v tem postopku uporabljajo določbe KZ o zastaranju
kazenskega pregona. Vrhovno sodišče je 428. člen ZKP razložilo tako, da s
pravnomočnostjo sodbe preneha teči zastaranje kazenskega pregona in da torej
določb KZ o zastaranju v postopku nove razsoje ni mogoče uporabljati. Takšno
razlago je sprejelo v načelnem pravnem mnenju o vprašanju, ki je pomembno za
enotno uporabo zakona, na podlagi 1. točke prvega odstavka 110. člena Zakona o
sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 in nasl. – v nadaljevanju ZS). Načelno
pravno mnenje ni predpis, zato z njim ni mogoče spreminjati zakonskih določb,
temveč pomeni razlago zakona, ki je obvezujoča za senate Vrhovnega sodišča.
Vrhovno sodišče na ta način kot najvišje sodišče v državi (127. člen Ustave)
skrbi za enotno sodno prakso.7 Z vidika ustavnosodne presoje
predpisa takšno načelno pravno mnenje, s katerim Vrhovno sodišče z razlago
zakona določi njegov pomen, ne more biti sporno, če ne gre za predpis, ki bi
bil v neskladju z Ustavo.
10. Z navedenim načelnim pravnim mnenjem je
Vrhovno sodišče odgovorilo na vprašanje, kdaj se zastaranje kazenskega pregona
konča in ali zastaranje teče tudi v času, ko se po zahtevi za varstvo
zakonitosti pravnomočna sodba razveljavi. Zavzelo je stališče, da se v postopku
nove razsoje ne uporabljajo določbe KZ in ZKP o zastaranju kazenskega pregona,
razen v primeru, ko bi ob pravilni uporabi zakona kazenski pregon zastaral že
pred pravnomočnostjo sodbe, ki je bila po zahtevi za varstvo zakonitosti
razveljavljena. Za tako stališče je navedlo razloge, ki kažejo, da ne gre zgolj
za teoretični konstrukt, ki naj prepreči tek zastaranja v postopku nove
razsoje. Stališče je obrazloženo z argumenti, ki jih dopuščajo uveljavljene
metode razlage, in ni očitno napačno ali samovoljno.8 Da se v
postopku nove razsoje vprašanje zastaranja ne more znova pojaviti, potrjuje
tudi primerjava postopka nove razsoje in novega postopka, ki teče po
pravnomočnosti sklepa o dovolitvi obnove postopka.9 V obeh primerih
gre za nov postopek, ki se vodi po vloženem izrednem pravnem sredstvu. Izbira
izrednega pravnega sredstva je odvisna od zakonskih razlogov za njegovo
vložitev. Ti so lahko zastavljeni širše ali ožje in sami po sebi nikoli ne
morejo biti kriterij za različno upoštevanje instituta zastaranja. Tudi
argument, da je bila v postopku po vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti
pravnomočna sodba razveljavljena, medtem ko naj bi ta pri obnovi postopka še
obstajala, ne drži v celoti. Res je, da v postopku nove razsoje ni več
pravnomočne obsodilne sodbe, vendar pride do razveljavitve pravnomočne sodbe
tudi v postopku obnove kazenskega postopka, in sicer takrat, ko sodišče izreče
novo, za obsojenca ugodnejšo sodbo (tretji odstavek 415. člena ZKP). Ta sodba v
trenutku, ko je izdana, še ni pravnomočna – zato je v obeh primerih položaj
enak: pravnomočne obsodilne sodbe ni več, kar ima za posledico ponovno
vzpostavitev domneve nedolžnosti. Razen tega lahko tečeta tako postopek obnove
kot postopek nove razsoje po uspešno vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti
tudi po obsojenčevi smrti, medtem ko je v rednem postopku smrt obdolženca
razlog za ustavitev postopka po 139. členu ZKP. Še več. Osebe iz drugega
odstavka 367. člena ZKP smejo zahtevati obnovo postopka in vložiti zahtevo za
varstvo zakonitosti celo po obsojenčevi smrti (prvi odstavek 411. člena in
drugi odstavek 421. člena ZKP). Razlago, da v postopku nove razsoje določb KZ o
zastaranju ni mogoče uporabljati, potrjuje tudi drugačna ureditev v novem
Kazenskem zakoniku (v nadaljevanju KZ-1). Ta namreč v drugem odstavku 91. člena
predpisuje dveletni zastaralni rok v postopku po razveljavitvi pravnomočne
sodbe – s tem posredno pove, da v tem postopku določb o zastaranju samih po
sebi ni mogoče uporabljati. Kajti v nasprotnem bi bila določba drugega odstavka
91. člena KZ-1 povsem odveč.
11. Razlaga sporne določbe ZKP, kot jo je
sprejelo Vrhovno sodišče v načelnem pravnem mnenju, ni v neskladju z drugim
odstavkom 14. člena in z 22. členom Ustave. Položaj, v katerega pride
obdolženec po razveljavitvi pravnomočne sodbe, s katero je bil obsojen za
storitev kaznivega dejanja, namreč ni enak položaju obdolženca pred pravnomočno
obsodilno sodbo, torej tudi ne položaju, ko je v pritožbenem postopku
razveljavljena prvostopenjska sodba. Enakost obeh položajev je zgolj navidezna.
V primeru razveljavitve sodbe zaradi vložene zahteve za varstvo zakonitosti
pomeni postopek po razveljavitvi (četudi pred sodiščem prve stopnje) postopek,
ki je namenjen sanaciji postopkovnih kršitev (prvi odstavek 426. člena ZKP). In
kar je tu še posebej pomembno: Ta postopek prav v nobenem primeru ne more
privesti do odločitve, ki bi bila v škodo obdolženca. Postopek nove razsoje je
zato lahko izključno v njegovo korist – drugače do njega sploh ne bi prišlo
(Vrhovno sodišče potem pravnomočne sodbe ne bi razveljavilo, temveč bi samo
ugotovilo kršitev prava). Ko je tako, ne gre za enake položaje in zato tudi ne
za zatrjevano neskladje z načelom enakosti (drugi odstavek 14. člena Ustave)
oziroma s pravico do enakega varstva pravic (22. člen Ustave).
12. Eno od načel pravne države (2. člen
Ustave) zahteva, da so predpisi jasni in določni, tako da je mogoče ugotoviti
vsebino in namen norme. Zlasti to velja za predpise, ki vsebujejo pravne norme,
ki določajo pravice in dolžnosti ali posegajo v pravice pravnih subjektov. To
je na eni strani potrebno zaradi varstva naslovnikov predpisa, po drugi strani
pa jasen in določen predpis onemogoča arbitrarno odločanje državnih organov
(odločba Ustavnega sodišča št. U-I-131/04 z dne 21. 4. 2005, Uradni list RS,
št. 50/05 in OdlUS XIV, 24). Kot je poudarilo Ustavno sodišče že v odločbi št.
U-I-328/04 z dne 29. 5. 2008 (Uradni list RS, 65/08), je navedeno še posebej
pomembno pri kazenskopravnih posegih države v pravice posameznika.
13. Ob sprejemu načelnega pravnega mnenja
se Vrhovno sodišče ni spuščalo v druga vprašanja uporabe določb ZKP glede
postopka nove razsoje kakor tudi ne v vprašanje pravnega položaja obdolženca v
tem postopku nove razsoje, predvsem pa se tudi ni opredelilo do tega, koliko
časa lahko takšen postopek nove razsoje traja. Kot navaja pobudnik in kot je
razvidno iz obstoječe sodne prakse, so odločitve pristojnih sodišč glede teh
vprašanj različne. V pobudnikovem primeru kazenski postopek teče, zoper njega
je bil v postopku nove razsoje odrejen pripor (zaradi zagotovitve njegove navzočnosti
na glavni obravnavi). V nekaterih drugih primerih je pristojno sodišče kazenski
postopek ustavilo, sklicujoč se na to, da je nastopilo zastaranje kazenskega
pregona. Slednje bi sicer lahko povzročilo zgolj nespoštovanje načelnega
pravnega mnenja v posameznem postopku in bi kot takšno lahko pomenilo
neutemeljen odstop od ustaljene sodne prakse (odločba št. Up-87/04). Vrhovno
sodišče je s svojo razlago zakona do neke mere zapolnilo pravno praznino ZKP.
Vendar so s tem ostala odprta še vsa druga vprašanja uporabe ZKP v postopku
nove razsoje. Prvi odstavek 428. člena ZKP napotuje na razlago, da se v novem
sojenju uporabljajo določbe, ki veljajo za glavno obravnavo, kar vključuje tudi
vezanost sodišča na obtožnico. Stranke imajo pravico, da navajajo nova dejstva
in predlagajo nove dokaze, sodišče pa sme tudi samo odrediti izvedbo novih
dokazov. Kaznivo dejanje, ki je predmet nove sodbe, ne sme biti hujše od
tistega, ki je obseženo z obtožnico, in ne hujše od tistega, ki je vsebovano v
razveljavljeni sodbi (prepoved reformacije in peius). Novo sojenje lahko
privede do ugodnejše sodbe za obtoženca, sicer pa do obsodbe, utemeljene na
zakonito izpeljanem postopku, kar zahteva javni interes.10 V
postopku nove razsoje je mogoče zoper obtoženca uporabiti določbe o pravnih
posledicah uvedbe kazenskega postopka11 in določbe o omejevalnih
ukrepih, kot je npr. pripor.12 Omejevalni ukrepi so določno urejeni
v ZKP, njihova uporaba v postopku nove razsoje pa ni izključena. Razumljivo je,
da sme država v postopku nove razsoje uporabiti prisilne ukrepe, saj bi bila
sicer izvedba kazenskega postopka resno ogrožena. Ker ZKP dovolj določno ureja
položaj obdolženca v postopku nove razsoje oziroma ker je ta položaj mogoče
ugotoviti z razlago zakonskih določb, ni v neskladju z 2. členom Ustave. S tem
ko obdolženec vloži zahtevo za varstvo zakonitosti, sprejme morebitni postopek
nove razsoje ter to, da bo v tem postopku podvržen določenemu procesnemu redu.
Za drugačen pravni položaj gre v primeru, ko zahtevo za varstvo zakonitosti (v
korist obsojenca, vendar brez njegove privolitve in za nameček še časovno
neomejeno) vloži državni tožilec. Z vidika Ustave bi bila taka ureditev lahko
sporna, vendar se Ustavnemu sodišču do tega ni bilo treba opredeliti, saj za
odločitev o tem vprašanju pobudnik ne izkazuje pravnega interesa.
14. Pobudnik uveljavlja tudi neskladje
izpodbijane ureditve s pravico do sojenja v razumnem roku. Iz prvega odstavka
23. člena Ustave izhaja, da mora sodišče brez odlašanja odločiti tudi o
obtožbah zaradi kaznivega dejanja zoper posameznika. Ker tek postopka nove
razsoje ni omejen z absolutnim zastaralnim rokom, se zastavlja vprašanje, aIi
je ureditev, ki dopušča neomejen tek kazenskega postopka, v skladu z Ustavo.
Postopek nove razsoje sam po sebi prinaša za obdolženca omejitve in poseganje v
njegove pravice, predvsem pa zanj pomeni stanje nadaljnje negotovosti glede
konca kazenskega postopka. Za obdolženca, ki se znajde v postopku nove razsoje,
namreč ni nepomembno, koliko časa bo zoper njega tekel postopek in koliko časa
bodo nad njim "visele" pravne posledice uvedbe kazenskega postopka.
Zato z vidika pravne varnosti in načela zaupanja posameznika v pravo (2. člen
Ustave) zgolj to, da mora biti pravica iz prvega odstavka 23. člena Ustave
zagotovljena v vsakem posameznem sodnem postopku, torej tudi v postopku nove
razsoje po razveljavljeni pravnomočni obsodilni sodbi, ne zadošča za učinkovito
varstvo obdolženčevih pravic. Zato bi zakonodajalec moral določiti rok, v
katerem bi moral biti postopek nove razsoje pravnomočno zaključen. Ker ZKP tega
ne določa, je v neskladju z 2. členom Ustave.
15. Ker tako ZKP določenega vprašanja, ki
bi ga moral urediti, ne ureja, je Ustavno sodišče na podlagi prvega odstavka
48. člena Zakon o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – v
nadaljevanju ZUstS) ugotovilo njegovo neustavnost (ker ne določa roka, v
katerem bi moral biti postopek nove razsoje pravnomočno končan) in ne zgolj
neustavnost določb 428. člena ZKP, saj te same po sebi niso v neskladju z
Ustavo. Ustavno sodišče zakonodajalcu ni določilo roka za odpravo ugotovljene
neustavnosti po drugem odstavku 48. člena ZUstS, ker je zakonodajalec to
neustavnost odpravil že z drugim odstavkom 91. člena KZ-1, ki bo začel veljati
1. novembra 2008. Da pa v vmesnem času (do 1. novembra 2008) obdolženci v
postopkih nove razsoje ne bi bili dalj časa v negotovem položaju, je Ustavno
sodišče na podlagi drugega odstavka 40. člena ZUstS določilo način izvršitve
odločbe (3. točka izreka). Ta ureditev, ki je po vsebini enaka ureditvi iz
KZ-1, pomeni, da se po objavi odločbe Ustavnega sodišča v Uradnem listu ne
morejo nadaljevati kazenski postopki, ki so v postopku nove razsoje po
razveljavitvi pravnomočne sodbe že več kot dve leti.
C.
16. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo
na podlagi 21. člena in prvega odstavka 48. člena ter drugega odstavka 40.
člena ZUstS v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnici in sodniki mag.
Marta Klampfer, mag. Miroslav Mozetič, dr. Ernest Petrič, dr. Ciril Ribičič,
Jasna Pogačar in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo s petimi glasovi proti dvema.
Proti sta glasovala sodnika Mozetič in Ribičič. Sodnik Ribičič je dal
odklonilno ločeno mnenje.
Jože Tratnik l.r.
Predsednik
_______________
1 Člen 428 ZKP se glasi: "(1) Če se pravnomočna
sodba razveljavi in zadeva vrne v novo razsojo, se vzame za podlago prejšnja
obtožnica ali tisti njen del, ki se nanaša na razveljavljeni del sodbe.
(2) Sodišče mora opraviti vsa procesna dejanja in pretresti
vprašanja, na katera ga je opozorilo vrhovno sodišče.
(3) Pred sodiščem prve oziroma druge stopnje smejo stranke
navesti nova dejstva in predložiti nove dokaze.
(4) Sodišče je pri izdaji nove odločbe vezano na prepoved, ki
je predpisana v 385. členu tega zakona.
(5) Če se poleg odločbe nižjega sodišča razveljavi tudi odločba
višjega sodišča, se pošlje zadeva nižjemu sodišču po višjem sodišču."
2 "Upravičenje države do kaznovanja nastane s
storitvijo kaznivega dejanja, zato je to upravičenje preko zastaranja tudi
omejeno s potekom časa od storitve kaznivega dejanja." (Filipčič, K.,
Časovna odmerjenost učinkov kaznovanja v KZ-1, Pravna praksa št. 46/07).
3 Člen 112 KZ se glasi: "Tek in pretrganje
zastaranja kazenskega pregona
(1) Zastaranje kazenskega pregona se začne tistega dne, ko je
bilo kaznivo dejanje storjeno.
(2) Zastaranje ne teče v času, ko se po zakonu pregona ne sme
začeti ali nadaljevati.
(3) Zastaranje pretrga vsako procesno dejanje za pregon
storilca zaradi storjenega kaznivega dejanja.
(4) Zastaranje se pretrga tudi tedaj, če stori storilec v času,
ko teče zastaralni rok, enako hudo ali hujše kaznivo dejanje.
(5) Po vsakem pretrganju se začne zastaranje znova.
(6) Kazenski pregon zastara v vsakem primeru, če preteče
dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za zastaranje kazenskega
pregona."
4 Z navedeno odločbo je Ustavno sodišče razveljavilo
pravnomočno odločbo o prekršku, ker je ob ugotovitvi, da je sodnik za prekrške
pritožniku odpravil pravnomočno odločbo po nastopu absolutnega zastaranja,
kršil pritožnikovo pravico iz 22. člena Ustave.
5 Horvat, Š.: Zakon o kazenskem postopku s
komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 907.
6 "Do vrnitve zadeve v novo razsojo na glavni
obravnavi lahko pride, če je bila v postopku o zahtevi za varstvo zakonitosti,
vloženi v korist obdolženca, pravnomočna sodba razveljavljena zaradi bistvenih
kršitev določb kazenskega postopka (prvi odstavek 426. člena) ali zaradi
precejšnjega dvoma o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v
pravnomočni sodbi (427. člen)." Prav tam, str. 924.
7 Odločba Ustavnega sodišča št. Up-87/04 z dne 11.
5. 2006 (Uradni list RS, št. 53/06 in OdlUS XV, 47).
8 V teoriji ni enotnega odgovora na vprašanje, ali
se določbe KZ o absolutnem zastaranju kazenskega pregona upoštevajo tudi v
postopku po razveljavitvi sodbe zaradi vložene zahteve za varstvo zakonitosti.
V zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti, uveljavljeno v ZKP/76, je Grubiša
zastopal stališče, da je vprašanje zastaranja dokončno rešeno s pravnomočnostjo
obsodilne sodbe in da se to vprašanje ne more zastaviti niti v primeru, ko bi
bila ta sodba razveljavljena. Grubiša, M.: Krivični postupak, Postupak o
pravnim lijekovima, Informator, Zagreb, 1987, str. 401. Stališče, da zastaranje
v postopku po vloženem izrednem pravnem sredstvu ne teče, je zaslediti tudi v
hrvaški teoriji. Glej Katušić - Jergović, S.: Zastara, Hrvatski ljetopis za
kazneno pravo i praksu, št. 2/2006, str. 540. Drugačno stališče zastopa Dežman,
Z. v prispevku: "Ali tudi razveljavljena pravnomočna sodba pomeni
prenehanje zastaranja kazenskega pregona?", Pravna praksa, št. 18/07,
Priloga.
9 V teoriji in sodni praksi je splošno sprejeto
stališče, da v primeru dovoljene obnove kazenskega postopka zastaranje ne teče.
10 Grubiša, M.: Krivični postupak, Postupak o
pravnim lijekovima, Informator, Zagreb, 1987, str. 410.
11 Uvedba kazenskega postopka ima lahko za posledico
omejitev posameznih pravic. Če zakon ne določa česa drugega, nastanejo te
posledice s pravnomočnostjo obtožnice, pri kaznivih dejanjih, za katere je kot
glavna kazen predpisana denarna kazen ali zapor do treh let, pa z dnem, ko je
izdana obsodilna sodba, ne glede na to ali je postala pravnomočna ali ne (22.
člen ZKP).
12 Na načelni ravni ni mogoče izključiti obstoja
situacij, ki bi lahko tudi v novem postopku terjale odreditev pripora. To velja
zlasti za priporna razloga begosumnosti in ponovitvene nevarnosti, če obtoženec
kazni še ni prestal. Obstoj koluzijske nevarnosti pa je zaradi predhodno
opravljenega dokaznega postopka manj verjeten. V poštev bo prišla odreditev
pripora zaradi zagotovitve navzočnosti obdolženca na glavni obravnavi, če bo ta
z obstrukcijskim ravnanjem poskušal ovirati učinkovito izvedbo kazenskega
postopka. Možnost odreditve tega ukrepa je obsežena z določbami, ki določajo
pogoje za glavno obravnavo (drugi odstavek 307.