Številka: Up-1631/08-12
Datum: 11. 9. 2008
O D L O Č B A
Ustavno sodišče je v postopku odločanja o
ustavni pritožbi Janeza Sekavčnika, Prevalje, ki ga zastopa Irma Pavlinič
Krebs, odvetnica v Kotljah, na seji 11. septembra 2008
o d l o č i l o:
Sklep Višjega sodišča v Mariboru št. I Ip
1747/2007 z dne 21. 2. 2008 se razveljavi in se zadeva vrne Višjemu sodišču v
Mariboru v novo odločanje.
O b r a z l o ž i t e v
A.
1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovor
pritožnika po izteku roka, naj se sklep o izvršbi razveljavi, ker je bil nad
njim kot samostojnim podjetnikom že začet in zaključen stečajni postopek.
Hkrati je zavrnilo tudi ugovor pritožnika zoper sklep o dodatnem sredstvu
izvršbe. Sprejelo je stališče, da je bil sklep o izvršbi na podlagi verodostojne
listine izdan zoper pritožnika kot fizično osebo in ne zoper pritožnika kot
samostojnega podjetnika posameznika ter da se zato »Sekavčnik Janez ne more
sklicevati na Sekavčnik Janeza kot samostojnega podjetnika«. Pojasnilo je, da
je pritožnik (brez pristavka s. p. in brez žiga) naveden na kreditni pogodbi,
iz katere izvira upnikova terjatev in da sodišče očitno zoper »navedenega
samostojnega podjetnika« ni izdalo nobenega sklepa o izvršbi. Višje sodišče je
zavrnilo pritožbo pritožnika in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Strinjalo
se je z razlogi sodišča prve stopnje ter dodalo, da označba pritožnika na
izvršilnem naslovu ne pušča nobenega dvoma, da je dolžnik fizična oseba. Menilo
je, da naknadno izvedeni stečaj v ničemer ne vpliva na odločitev sodišča prve
stopnje. Zavzelo je stališče, da »s prenehanjem statusne oblike izvajanja
dejavnosti (samostojni podjetnik posameznik) terjatev ne ugasne in tudi ne
preneha dolžnik te terjatve, ki je fizična oseba«. Pri tem se je sklicevalo na
334. člen Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 97/07 – ur. p. b. – v
nadaljevanju: OZ). Pojasnilo je, da sodna praksa, ki jo citira pritožba, res
zavzema drugačna stališča, vendar pa, da obstaja tudi drugačna sodna praksa
(pri čemer se je Višje sodišče v Mariboru sklicevalo na lastna sklepa št. II Cp
1039/05 in št. II Cp 1792/05).
2. Pritožnik v ustavni pritožbi zatrjuje
kršitev pravic iz 14. in iz 22. člena Ustave ter kršitev 2. člena Ustave. Meni,
da je stališče Višjega sodišča, da označba pritožnika na izvršilnem naslovu ne
pušča nobenega dvoma, da je dolžnik fizična oseba, očitno napačno. Pritožnik
pojasnjuje, da je bilo bistvo pritožbenih navedb, da za razsojo konkretne
zadeve ni pomembno dejstvo, da se sklep o izvršbi in kreditna pogodba oziroma
druge listine glasijo na pritožnika brez oznake samostojni podjetnik, temveč,
da je pomemben odgovor na vprašanje, ali je terjatev upnika nastala v zvezi z
opravljanjem njegove podjetniške dejavnosti ali zaradi zadovoljevanja njegovih
osebnih potreb. Navaja, da dolg nesporno izhaja iz opravljanja njegove
podjetniške dejavnosti, ker je v glavi kreditne pogodbe kot kreditojemalec
naveden pritožnik z dejavnostjo prevozništva in avtopralnice, ker je bil
pritožniku kredit odobren za obratna sredstva in ker je v 2. členu kreditne pogodbe
zapisano »kreditojemalec, ki opravlja dejavnost kot samostojni podjetnik«.
Meni, da je očitno napačno tudi stališče Višjega sodišča, da s prenehanjem
statusne oblike izvajanja dejavnosti (samostojni podjetnik posameznik) terjatev
ne ugasne. Meni, da se 334. člen OZ lahko uporabi le v primeru smrti dolžnika
oziroma upnika kot fizičnih oseb, ne pa v primeru prenehanja statusne oblike
samostojnega podjetnika posameznika, saj bi to pomenilo, da je pritožnik kot
fizična oseba dedič pritožnika kot samostojnega podjetnika. Pritožnik tudi
meni, da je Višje sodišče s sprejemom navedenega stališča odstopilo od
uveljavljene sodne prakse, v skladu s katero imata samostojni podjetnik
posameznik in fizična oseba kot nosilec enotno oziroma nerazdružljivo
subjektiviteto ter v skladu s katero z zaključenim stečajnim postopkom ugasnejo
vse obveznosti samostojnega podjetnika (ki so nastale do začetka stečajnega
postopka in ki izvirajo iz njegovega poslovanja). Pri tem se pritožnik sklicuje
na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 4400/2005 z dne 12. 10. 2005 v
povezavi z odločbo istega sodišča št. II Cgp 342/2005 in na sodbo in sklep
Višjega sodišča v Kopru št. I Cp 542/2006 z dne 25. 4. 2006, ki ju ustavni
pritožbi tudi prilaga, ter na sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cpg
490/2004 z dne 8. 9. 2005. Meni, da se Višje sodišče v izpodbijanem sklepu
diskriminacijsko sklicuje na lastno sodno prakso, ki ni objavljena na spletni
strani sodne prakse in zato tudi ni dostopna javnosti. Meni, da tako ravnanje
sodišča pomeni tudi kršitev 2. člena Ustave.
3. Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št.
Up-1631/08 z dne 23. 6. 2008 ustavno pritožbo zoper sklep Višjega sodišča v
Mariboru št. I Ip 1747/2007 z dne 21. 2. 2008 v zvezi s sklepom Okrajnega
sodišča v Slovenj Gradcu št. I 2284/2005 z dne 22. 11. 2007 sprejel v obravnavo
in do končne odločitve zadržal izvrševanje navedenih sklepov. O sprejemu
ustavne pritožbe v obravnavo je Ustavno sodišče na podlagi prvega odstavka 56.
člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – v
nadaljevanju: ZUstS) obvestilo Višje sodišče v Mariboru. Na podlagi drugega
odstavka 56. člena ZUstS je bila ustavna pritožba poslana nasprotni stranki v
postopku izvršbe, ki nanjo ni odgovorila.
B.
4. Z očitkom, da je izpodbijana odločitev v
nasprotju z ustaljeno in enotno sodno prakso, pritožnik uveljavlja kršitev
pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Iz te določbe izhaja
zahteva, da sodišče strank ne sme obravnavati tako, da bi v posamezni zadevi
samovoljno odločilo drugače, kot sicer redno odloča v vsebinsko podobnih
primerih. Ustava torej ne prepoveduje kakršnegakoli odstopa od ustaljene sodne
prakse, temveč le samovoljen odstop. Gre za zahtevo, da sodišče, če odloči, da
bo od uveljavljene sodne prakse odstopilo, razloge za to posebej obrazloži (kar
predvsem predpostavlja, da sodno prakso tudi pozna).1 Ustavni vidik (ne)dopustnosti odstopa od sodne prakse torej ne
pomeni, da Ustavno sodišče presoja materialnopravno pravilnost izpodbijane
sodbe, pač pa le, ali je odstop od sodne prakse ustrezno (v procesnem smislu)
obrazložen.2 Ob tem mora pritožnik za
utemeljitev obstoja kršitve te pravice izkazati troje: da o nekem vprašanju že
obstaja ustaljena in enotna sodna praksa, da odločitev v njegovem istovrstnem
primeru od te prakse odstopa in da je ta odstop arbitraren, torej da sodišče
zanj ni navedlo razumnih pravnih argumentov. Upoštevajoč navedene kriterije je
Ustavno sodišče preizkusilo, ali je očitek pritožnika utemeljen.
5. V obravnavani zadevi je Višje sodišče
potrdilo stališče sodišča prve stopnje, da označba pritožnika na izvršilnem
naslovu ne pušča nobenega dvoma, da je dolžnik fizična oseba, ter v
nadaljevanju: pojasnilo, da zato naknadno izvedeni stečaj v ničemer ne vpliva
na odločitev sodišča. Sprejelo je stališče, da s prenehanjem statusne oblike
izvajanja dejavnosti kot samostojni podjetnik posameznik terjatev ne ugasne in
tudi ne preneha dolžnik te terjatve, ki je fizična oseba. Zato je po mnenju
Višjega sodišča pritožnik, ki je bil samostojni podjetnik posameznik in nad
katerim je bil že začet in zaključen stečajni postopek (ne glede na to, iz
katere sfere izvira terjatev), upnikom še naprej odgovoren za svoje dolgove.
Sodišče se je pri tem oprlo na 334. člen OZ, ki določa, da s smrtjo dolžnika
(ali upnika) preneha obveznost samo, če je nastala glede na osebne lastnosti
katere izmed pogodbenih strank ali glede na osebne sposobnosti dolžnika.
Pritožnik zatrjuje, da je enotna in ustaljena sodna praksa v vsebinsko podobnih
primerih drugačna ter to utemeljuje z naslednjimi odločbami sodišč: s sodbo
Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 4400/2005 z dne 12. 10. 2005 v zvezi z
odločbo istega sodišča št. II Cgp 342/2005 in s sodbo in sklepom Višjega
sodišča v Kopru št. I Cp 542/2006 z dne 25. 4. 2006 ter s sklepom Višjega
sodišča v Ljubljani št. I Cpg 490/2004 z dne 8. 9. 2005.
6. Iz sodbe Višjega sodišča v Ljubljani št.
I Cp 4400/2005 z dne 12. 10. 2005 med drugim izhaja, da ni odločilnega pomena
dejstvo, da je v pogodbah in drugih listinah posameznik poimenovan le z imenom
in s priimkom, brez oznake, da gre za samostojnega podjetnika, saj je po
določbi 7. točke 1. člena Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št.
42/06 in nasl. – ZGD-1) samostojni podjetnik posameznik fizična oseba, ki na
trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost kot svojo izključno dejavnost.
Samostojni podjetnik je torej fizična in ne pravna oseba in to tudi tedaj, ko
opravlja gospodarsko dejavnost. Tako se tudi za stečaj samostojnega podjetnika
uporabljajo določbe Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Uradni
list RS, št. 67/93 in nasl. – v nadaljevanju: ZPPSL). Sodišče je v obrazložitvi
pojasnilo, da z zaključkom stečaja obveznosti samostojnega podjetnika, ki so
nastale do začetka postopka in izvirajo iz njegovega poslovanja, v celoti
ugasnejo, ker stečaj povzroči prenehanje pravne sposobnosti podjetnika. Enako
stališče je zavzelo tudi Višje sodišče v Kopru v sklepu št. I Cp 542/2006 z dne
25. 4. 2006, v katerem je pojasnilo, da za stečaj samostojnega podjetnika
veljajo iste določbe kot za stečaj pravnih oseb ter da je razlika le v tem, da
po zaključku stečaja proti samostojnemu podjetniku, nekdanji samostojni
podjetnik, ki je to prenehal biti z zaključkom stečaja, kot fizična oseba še
živi. Sodišče je menilo, da ga ta okoliščina ne sme postaviti v slabši položaj
v primerjavi z drugimi dolžniki (4. člen ZPPSL), to je, da bi moral še po
zaključku stečaja plačevati dolgove, ki v stečaju niso bili v celoti poravnani.
Zavzelo je stališče, da se upniki, ki svojih terjatev iz stečaja niso dobili v
celoti poplačanih ali pa jih v stečaju sploh niso prijavili, po zaključku
stečajnega postopka od nekdanjega samostojnega podjetnika ne morejo ničesar več
zahtevati. Enaka stališča so zavzela sodišča tudi v naslednjih vsebinsko
podobnih primerih, in sicer Višje sodišče v Ljubljani v sodbi št. I Cp 988/2005
z dne 9. 5. 2007 in v sklepih št. II Cpg 1150/2005 z dne 22. 12. 2005, št. II
Cpg 996/2005 z dne 24. 11. 2005, št. III Cp 853/05 z dne 6. 7. 2005, št. III Cp
2207/2005 z dne 16. 6. 2005, št. III Cp 2051/2005 z dne 25. 5. 2005 in št. II
Cpg 207/2003 z dne 10. 4. 2003 ter Višje sodišče v Celju v sklepih št. Cpg
149/2005 z dne 6. 4. 2005 in št. Cpg 338/2004 z dne 24. 11. 2004. Enako
stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče v sodbi št. II Ips 669/2005 z dne 31.
1. 2008. Iz navedene sodbe izhaja, da je ugotovitev, ali ima terjatev naravo
poslovne terjatve, bistvenega pomena, če je bil stečajni postopek zoper
samostojnega podjetnika že izveden. Vrhovno sodišče je zavzelo stališče, da z
zaključkom stečajnega postopka vse obveznosti samostojnega podjetnika, ki
nastanejo do začetka stečajnega postopka, v celoti ugasnejo, in sicer ne glede
na odstotek poplačila upnikov in ne glede na to, ali so jih upniki prijavili.
7. Ustavno relevantna je (šele) ustaljena
sodna praksa.3 O utečeni sodni praksi
govorimo tedaj, ko sodišča relativno daljši čas enako določajo obseg zgornje
premise, ki jo potem uporabijo v konkretnih primerih, če imajo ti primeri
lastnosti, ki se med seboj ujemajo.4 Gre
torej za več enakih odločb o enakem pravnem vprašanju, pri čemer matematične
formule o tem, koliko enakih odločb že izkazuje ustaljenost sodne prakse, ni.5 Ustavno sodišče na podlagi navedenih kriterijev ocenjuje, da
ustaljena in enotna sodna praksa o obravnavanem pravnem vprašanju obstaja in da
je takšna, kot jo zatrjuje pritožnik. Posebno težo daje temu dejstvo, da je
enako stališče zavzelo tudi Vrhovno sodišče kot najvišje sodišče v državi (prvi
odstavek 127. člena Ustave), ki med drugim skrbi tudi za enotno sodno prakso
(prvi odstavek 109. člena Zakona o sodiščih, Uradni list RS, št. 19/94 in nasl.
– ZS).
8. Izpodbijano pravno stališče Višjega
sodišča glede na navedeno pomeni odstop od enotne in ustaljene sodne prakse.
Sodišče bi zato moralo odstop od sodne prakse posebej in natančno utemeljiti,
kar bi pomenilo, da sodno prakso tudi pozna. Višje sodišče pa je zgolj navedlo,
da sodna praksa, ki jo pritožnik citira v pritožbi, zavzema drugačna stališča
in da obstaja tudi drugačna sodna praksa. Ob tem se je sklicevalo na dve svoji
odločbi (ki nista dostopni javnosti prek spletišča sodne prakse). Pojasnilo je
le, da je problem različnih razlag in s tem povezane različne sodne prakse v
podnormiranosti področja stečaja, in sicer predvsem zato, ker ni urejen
institut osebnega stečaja in v njegovem okviru odpust obveznosti. Višje sodišče
s temi navedbami po vsebini ni navedlo razlogov za odstop od sodne prakse.
Višje sodišče bi moralo z razumnimi in pravnimi argumenti pojasniti, zakaj je
njegova odločitev drugačna od ustaljene in enotne sodne prakse (to je od sodne
prakse, na katero se je skliceval pritožnik) in zakaj odločbi, na kateri se
sklicuje v obrazložitvi, podpirata tako odločitev. Z vidika pravice do enakega
varstva pravic namreč ni pomembno, katera izmed sodnih praks je pravilnejša,
saj ta pravica ne zagotavlja nespremenljivosti sodne prakse, temveč je
bistveno, da sodišče svojo drugačno odločitev ustrezno obrazloži. Pri tem pa je
treba poudariti: čim bolj je o določenem vprašanju sodna praksa enotno in
ustaljeno uveljavljena, tem večje je breme izčrpne in prepričljive obrazložitve
sodišča, ki od te prakse odstopa.6 Ker
Višje sodišče v obravnavani zadevi svoje odločitve, ki odstopa od enotne in
ustaljene sodne prakse, ni obrazložilo v skladu z navedenimi kriteriji, je
pritožniku kršilo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.
Ustavno sodišče je zato izpodbijani sklep Višjega sodišča razveljavilo in
zadevo vrnilo temu sodišču v novo odločanje. Sodišče pa bo moralo v novem
odločanju upoštevati razloge, navedene v tej odločbi.
9. Ker je Ustavno sodišče sklep sodišča
druge stopnje razveljavilo že zaradi kršitve pravice iz 22. člena Ustave, se v
presojo o obstoju drugih zatrjevanih kršitev človekovih pravic ni spuščalo.
C.
10. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo
na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik Jože Tratnik
ter sodnici in sodniki mag. Marta Klampfer, mag. Miroslav Mozetič, dr. Ernest
Petrič, Jasna Pogačar, dr. Ciril Ribičič in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo soglasno.
Jože Tratnik l.r.
Predsednik
_______________
1 A. Galič, Ustavno civilno procesno pravo, GV
Založba, Ljubljana, 2004, str. 317.
2 Tako že v odločbah Ustavnega sodišča št. Up-188/02
z dne 11. 12. 2003 (Uradni list RS, št. 134/03 in OdlUS XII, 112), št.
Up-444/06 z dne 10. 5. 2007 (Uradni list RS, št. 45/07 in OdlUS XVI, 53) in št.
Up-2684/07 z dne 8. 5. 2008 (Uradni list RS, št. 56/08).
3 Testen F., Enotna in ustaljena sodna praksa v
civilnih in gospodarskih zadevah, Podjetje in delo, let. 30, št. 6-7, str.
1051.
4 Pavčnik M., Teorija prava – prispevek k
razumevanju prava, Cankarjeva založba, Ljubljana, 2001, str. 257.
5 Povzeto po Testen F., cit. delo, str. 1051.
6 Galič A., Ustavnosodna praksa o argumentu
precedensa (pred »rednimi sodišči«), Podjetje in delo, let. 30, št. 6-7, str.
1084-1085.