Številka: Up-879/06-16
Datum: 18. 9. 2008
O D L O Č B A
Ustavno sodišče je v postopku odločanja o
ustavni pritožbi Boštjana Šobe, Ljubljana, ki ga zastopa Jure Snoj, odvetnik v
Ljubljani, na seji 18. septembra 2008
o d l o č i l o:
1. Sklep Vrhovnega sodišča št. I Ips
150/2006 z dne 18. 5. 2006 se razveljavi v delu, ki se nanaša na pritožnika
Boštjana Šobo, in se zadeva v tem delu vrne Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.
2. Ustavna pritožba zoper sklep Višjega
sodišča v Ljubljani št. II Kp 251/2006 z dne 28. 4. 2006 v zvezi s sklepom
Okrožnega sodišča v Ljubljani št. II K 265/2004 z dne 19. 4. 2006 se zavrže.
O b r a z l o ž i t e v
A.
1. S sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani
št. II K 265/2004 z dne 19. 4. 2006 je bil zoper pritožnika na podlagi drugega odstavka
307. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v
nadaljevanju ZKP) odrejen pripor, da bi se zagotovila njegova navzočnost na
glavni obravnavi. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom št. II Kp 251/2006 z
dne 28. 4. 2006 pritožbo pritožnikovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.
Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora je pritožnikov zagovornik vložil
zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je Vrhovno sodišče s sklepom št. I Ips
150/2006 z dne 18. 5. 2006 zavrglo kot nedovoljeno.
2. Z ustavno pritožbo pritožnik izpodbija
sklep Vrhovnega sodišča in sklepa o odreditvi pripora. Ustavnemu sodišču
predlaga, naj izpodbijane sklepe razveljavi.
3. Pritožnik zatrjuje kršitve 2., 19., 20.,
21., 22., 23., 24., 25., 26., 27., 28., 29., 30. in 31. člena Ustave. Sklepu
Vrhovnega sodišča izrecno očita kršitvi 2. in 22. člena Ustave. Navaja, da je
sodišče s tem, ko je uvedlo razlikovanje med »priporom, ki se ga lahko odredi
iz disciplinskega razloga« in »priporom, ki se ga lahko odredi iz drugih
razlogov«, dalo četrtemu odstavku 420. člena ZKP drug pomen. Te razlike naj ZKP
ne bi poznal. Glede na ustavnopravno in mednarodnopravno priznano pravico do
prostosti naj bi sodišče brez zakonskega temelja omejilo pritožnikovo pravico
do osebne svobode tako, da je omejilo pravico do sodnega varstva, ne da bi pri
tem navedlo razumne pravne razloge. S tako odločitvijo naj bi tudi samovoljno
poseglo v funkcijo zakonodajalca.
4. V zvezi s sklepoma o odreditvi pripora
na podlagi drugega odstavka 307. člena ZKP pritožnik zatrjuje, da iz njune
obrazložitve ni mogoče razbrati, da bi sodišči sploh opravili tehtanje, ali je
bila njegova navzočnost nujna za kazenski postopek. Po oceni pritožnika
izpodbijana sklepa o tem nimata razlogov, zato naj ju ne bi bilo mogoče
preizkusiti. Glede na navedeno meni, da sta sklepa brez razumne pravne
obrazložitve in zato arbitrarna.
5. Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št.
Up-879/06 z dne 27. 3. 2008 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. V skladu s
prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07
– ur. p. b. – v nadaljevanju ZUstS) je o sprejemu ustavne pritožbe obvestil
Vrhovno sodišče.
B. – I.
6. Pritožnik izpodbija sklep Vrhovnega
sodišča (1. točka izreka), ki je procesne narave. Z njim je Vrhovno sodišče kot
nedovoljeno zavrglo zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je pritožnikov
zagovornik vložil zoper pravnomočni sklep, s katerim je bil zoper njega odrejen
pripor na podlagi drugega odstavka 307. člena ZKP.
7. Glavni očitek pritožnika je, da je
Vrhovno sodišče z izpodbijanim sklepom, ko je uvedlo neutemeljeno razlikovanje
med »priporom, ki se ga lahko odredi iz disciplinskega razloga«, in »priporom,
ki se ga lahko odredi iz drugih razlogov«, dalo četrtemu odstavku 420. člena
ZKP drug pomen. S tem naj bi Vrhovno sodišče kršilo pritožnikovo pravico do
enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave).
8. V izpodbijanem sklepu je Vrhovno sodišče
sprejelo enako stališče, kot ga je to sodišče že zavzelo v sklepu št. I Ips
284/2004 z dne 21. 10. 2004 in po katerem zoper sklep o odreditvi pripora na
podlagi drugega odstavka 307. člena ZKP ni mogoče vložiti zahteve za varstvo
zakonitosti. Tudi v izpodbijanem sklepu Vrhovno sodišče pojasnjuje, da gre pri
priporu po drugem odstavku 307. člena ZKP le za disciplinski ukrep kot sankcijo
za ravnanje obdolženca, ki se očitno izmika in noče priti na glavno obravnavo.
Ukrep naj bi bil namenjen zagotavljanju neoviranega dela sodišča. Pravna
podlaga, razlogi za odreditev in namen tega ukrepa naj bi bili vsebinsko
drugačni kot pri »rednem« priporu po 201. členu ZKP. Zato po mnenju Vrhovnega
sodišča »sklep o priporu, odrejen na podlagi drugega odstavka 307. člena ZKP,
ne sodi med sklepe o odreditvi pripora, zoper katere je izjemoma dovoljena
zahteva za varstvo zakonitosti«.
9. Ustavno sodišče je že v odločbi št.
Up-755/04 z dne 20. 9. 2006 (Uradni list RS, št. 112/06 in OdlUS XV, 96),1
s katero je med drugim razveljavilo sklep Vrhovnega sodišča št. I Ips 284/2004
z dne 21. 10. 2004, sprejelo stališče, »da je zakonodajalec pri tem, ko je
določil, da se sme zahteva za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno
odločbo o odreditvi pripora, izhajal iz tega, da je treba enake položaje pred
zakonom enako urediti (drugi odstavek 14. člena Ustave).« Navedlo je še, »da že
iz jezikovne razlage četrtega odstavka 420. člena ZKP izhaja, da namen
zakonodajalca ni bil v tem, da izključi možnost vložitve zahteve za varstvo
zakonitosti zoper pravnomočno odločbo o odreditvi pripora po drugem odstavku
307. člena ZKP.«2
10. V primeru izpodbijanega sklepa Vrhovno
sodišče pri razlagi četrtega odstavka 420. člena ZKP ni upoštevalo, da gre pri
odreditvi pripora po drugem odstavku 307. člena ZKP z vidika posega v pravico
do osebne svobode za enakovrsten poseg in torej za enak pravni položaj
pritožnika, kot je pravni položaj oseb, zoper katere je bil odrejen pripor po
prvem odstavku 201. člena ZKP. Zato je kršilo drugi odstavek 14. člena Ustave
in s tem pravico pritožnika do enakosti pred zakonom. Ker se po ustaljeni
ustavnosodni presoji t. i. beneficium cohaesionis v postopku z ustavno pritožbo
ne uporablja,3 je Ustavno sodišče izpodbijani sklep Vrhovnega
sodišča razveljavilo le v delu, v katerem se nanaša na pritožnika, in Vrhovnemu
sodišču v tem delu zadevo vrnilo v novo odločanje (1. točka izreka).
B. – II.
11. Pritožnik vlaga ustavno pritožbo tudi
zoper sklepa, s katerima je bil zoper njega odrejen pripor po drugem odstavku
307. člena ZKP (2. točka izreka).
12. Ustavna pritožba se lahko vloži šele,
ko so izčrpana vsa pravna sredstva (prvi odstavek 51. člena ZUstS). Pred
izčrpanjem izrednih pravnih sredstev lahko Ustavno sodišče izjemoma odloča o
ustavni pritožbi, če je zatrjevana kršitev očitna in če bi z izvršitvijo
posamičnega akta nastale za pritožnika nepopravljive posledice (drugi odstavek
51. člena ZUstS).
13. Iz razlogov, ki so navedeni v
obrazložitvi te odločbe in obširno pojasnjeni že v odločbi št. Up-755/04,
izhaja, da je zoper pravnomočno odločbo, s katero je bil zoper pritožnika
odrejen pripor po drugem odstavku 307. člena ZKP, dopustno vložiti zahtevo za
varstvo zakonitosti. Izpodbijani sklep, s katerim je Vrhovno sodišče kot
nedovoljeno zavrglo zahtevo za varstvo zakonitosti, ki je bila vložena zoper
pravnomočni sklep o odreditvi pripora, je Ustavno sodišče v relevantnem delu
razveljavilo in vrnilo zadevo Vrhovnemu sodišču v novo odločanje (1. točka
izreka).
14. Ker glede na navedeno procesna
predpostavka izčrpanosti pravnih sredstev ni podana, je Ustavno sodišče ustavno
pritožbo zavrglo (2. točka izreka).
C.
15. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo
na podlagi prvega odstavka 59. člena in pete alineje prvega odstavka 55.b člena
ZUstS v sestavi: podpredsednik dr. Ciril Ribičič ter sodnice in sodnika mag.
Marta Klampfer, mag. Marija Krisper Kramberger, mag. Miroslav Mozetič, dr.
Ernest Petrič in Jasna Pogačar. Sodniki dr. Mitja Deisinger, Jože Tratnik in
Jan Zobec so bili pri odločanju v tej zadevi izločeni. Odločbo je sprejelo s
petimi glasovi proti enemu. Proti je glasovala sodnica Klampfer.
dr. Ciril Ribičič l.r.
Podpredsednik
_______________
1Enako tudi v odločbi št. Up-967/05 z dne 7. 6.
2007.
2Če bi zakonodajalec za tovrstne primere želel
izključiti to izredno pravno sredstvo, bi moral to v ustreznih določbah izrecno
določiti in za takšno ureditev navesti tudi razloge, ki bi upravičevali
dopustnost drugačne pravne ureditve enakih položajev.
3Tako Ustavno sodišče že v odločbi št. Up-412/03 z
dne 8. 12. 2005 (Uradni list RS, št. 117/05 in OdlUS XIV, 104).