Odločba o razveljavitvi sklepa Vrhovnega sodišča

Številka: Up-879/06-16

Datum: 18. 9. 2008

O D L O Č B A

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Boštjana Šobe, Ljubljana, ki ga zastopa Jure Snoj, odvetnik v Ljubljani, na seji 18. septembra 2008

o d l o č i l o:

1. Sklep Vrhovnega sodišča št. I Ips 150/2006 z dne 18. 5. 2006 se razveljavi v delu, ki se nanaša na pritožnika Boštjana Šobo, in se zadeva v tem delu vrne Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.

2. Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. II Kp 251/2006 z dne 28. 4. 2006 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. II K 265/2004 z dne 19. 4. 2006 se zavrže.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1. S sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. II K 265/2004 z dne 19. 4. 2006 je bil zoper pritožnika na podlagi drugega odstavka 307. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju ZKP) odrejen pripor, da bi se zagotovila njegova navzočnost na glavni obravnavi. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom št. II Kp 251/2006 z dne 28. 4. 2006 pritožbo pritožnikovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora je pritožnikov zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je Vrhovno sodišče s sklepom št. I Ips 150/2006 z dne 18. 5. 2006 zavrglo kot nedovoljeno.

2. Z ustavno pritožbo pritožnik izpodbija sklep Vrhovnega sodišča in sklepa o odreditvi pripora. Ustavnemu sodišču predlaga, naj izpodbijane sklepe razveljavi.

3. Pritožnik zatrjuje kršitve 2., 19., 20., 21., 22., 23., 24., 25., 26., 27., 28., 29., 30. in 31. člena Ustave. Sklepu Vrhovnega sodišča izrecno očita kršitvi 2. in 22. člena Ustave. Navaja, da je sodišče s tem, ko je uvedlo razlikovanje med »priporom, ki se ga lahko odredi iz disciplinskega razloga« in »priporom, ki se ga lahko odredi iz drugih razlogov«, dalo četrtemu odstavku 420. člena ZKP drug pomen. Te razlike naj ZKP ne bi poznal. Glede na ustavnopravno in mednarodnopravno priznano pravico do prostosti naj bi sodišče brez zakonskega temelja omejilo pritožnikovo pravico do osebne svobode tako, da je omejilo pravico do sodnega varstva, ne da bi pri tem navedlo razumne pravne razloge. S tako odločitvijo naj bi tudi samovoljno poseglo v funkcijo zakonodajalca.

4. V zvezi s sklepoma o odreditvi pripora na podlagi drugega odstavka 307. člena ZKP pritožnik zatrjuje, da iz njune obrazložitve ni mogoče razbrati, da bi sodišči sploh opravili tehtanje, ali je bila njegova navzočnost nujna za kazenski postopek. Po oceni pritožnika izpodbijana sklepa o tem nimata razlogov, zato naj ju ne bi bilo mogoče preizkusiti. Glede na navedeno meni, da sta sklepa brez razumne pravne obrazložitve in zato arbitrarna.

5. Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-879/06 z dne 27. 3. 2008 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZUstS) je o sprejemu ustavne pritožbe obvestil Vrhovno sodišče.

B. – I.

6. Pritožnik izpodbija sklep Vrhovnega sodišča (1. točka izreka), ki je procesne narave. Z njim je Vrhovno sodišče kot nedovoljeno zavrglo zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je pritožnikov zagovornik vložil zoper pravnomočni sklep, s katerim je bil zoper njega odrejen pripor na podlagi drugega odstavka 307. člena ZKP.

7. Glavni očitek pritožnika je, da je Vrhovno sodišče z izpodbijanim sklepom, ko je uvedlo neutemeljeno razlikovanje med »priporom, ki se ga lahko odredi iz disciplinskega razloga«, in »priporom, ki se ga lahko odredi iz drugih razlogov«, dalo četrtemu odstavku 420. člena ZKP drug pomen. S tem naj bi Vrhovno sodišče kršilo pritožnikovo pravico do enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave).

8. V izpodbijanem sklepu je Vrhovno sodišče sprejelo enako stališče, kot ga je to sodišče že zavzelo v sklepu št. I Ips 284/2004 z dne 21. 10. 2004 in po katerem zoper sklep o odreditvi pripora na podlagi drugega odstavka 307. člena ZKP ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti. Tudi v izpodbijanem sklepu Vrhovno sodišče pojasnjuje, da gre pri priporu po drugem odstavku 307. člena ZKP le za disciplinski ukrep kot sankcijo za ravnanje obdolženca, ki se očitno izmika in noče priti na glavno obravnavo. Ukrep naj bi bil namenjen zagotavljanju neoviranega dela sodišča. Pravna podlaga, razlogi za odreditev in namen tega ukrepa naj bi bili vsebinsko drugačni kot pri »rednem« priporu po 201. členu ZKP. Zato po mnenju Vrhovnega sodišča »sklep o priporu, odrejen na podlagi drugega odstavka 307. člena ZKP, ne sodi med sklepe o odreditvi pripora, zoper katere je izjemoma dovoljena zahteva za varstvo zakonitosti«.

9. Ustavno sodišče je že v odločbi št. Up-755/04 z dne 20. 9. 2006 (Uradni list RS, št. 112/06 in OdlUS XV, 96),¹ s katero je med drugim razveljavilo sklep Vrhovnega sodišča št. I Ips 284/2004 z dne 21. 10. 2004, sprejelo stališče, »da je zakonodajalec pri tem, ko je določil, da se sme zahteva za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno odločbo o odreditvi pripora, izhajal iz tega, da je treba enake položaje pred zakonom enako urediti (drugi odstavek 14. člena Ustave).« Navedlo je še, »da že iz jezikovne razlage četrtega odstavka 420. člena ZKP izhaja, da namen zakonodajalca ni bil v tem, da izključi možnost vložitve zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno odločbo o odreditvi pripora po drugem odstavku 307. člena ZKP.«²

10. V primeru izpodbijanega sklepa Vrhovno sodišče pri razlagi četrtega odstavka 420. člena ZKP ni upoštevalo, da gre pri odreditvi pripora po drugem odstavku 307. člena ZKP z vidika posega v pravico do osebne svobode za enakovrsten poseg in torej za enak pravni položaj pritožnika, kot je pravni položaj oseb, zoper katere je bil odrejen pripor po prvem odstavku 201. člena ZKP. Zato je kršilo drugi odstavek 14. člena Ustave in s tem pravico pritožnika do enakosti pred zakonom. Ker se po ustaljeni ustavnosodni presoji t. i. beneficium cohaesionis v postopku z ustavno pritožbo ne uporablja,³ je Ustavno sodišče izpodbijani sklep Vrhovnega sodišča razveljavilo le v delu, v katerem se nanaša na pritožnika, in Vrhovnemu sodišču v tem delu zadevo vrnilo v novo odločanje (1. točka izreka).

B. – II.

11. Pritožnik vlaga ustavno pritožbo tudi zoper sklepa, s katerima je bil zoper njega odrejen pripor po drugem odstavku 307. člena ZKP (2. točka izreka).

12. Ustavna pritožba se lahko vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva (prvi odstavek 51. člena ZUstS). Pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev lahko Ustavno sodišče izjemoma odloča o ustavni pritožbi, če je zatrjevana kršitev očitna in če bi z izvršitvijo posamičnega akta nastale za pritožnika nepopravljive posledice (drugi odstavek 51. člena ZUstS).

13. Iz razlogov, ki so navedeni v obrazložitvi te odločbe in obširno pojasnjeni že v odločbi št. Up-755/04, izhaja, da je zoper pravnomočno odločbo, s katero je bil zoper pritožnika odrejen pripor po drugem odstavku 307. člena ZKP, dopustno vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti. Izpodbijani sklep, s katerim je Vrhovno sodišče kot nedovoljeno zavrglo zahtevo za varstvo zakonitosti, ki je bila vložena zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora, je Ustavno sodišče v relevantnem delu razveljavilo in vrnilo zadevo Vrhovnemu sodišču v novo odločanje (1. točka izreka).

14. Ker glede na navedeno procesna predpostavka izčrpanosti pravnih sredstev ni podana, je Ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrglo (2. točka izreka).

C.

15. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena in pete alineje prvega odstavka 55.b člena ZUstS v sestavi: podpredsednik dr. Ciril Ribičič ter sodnice in sodnika mag. Marta Klampfer, mag. Marija Krisper Kramberger, mag. Miroslav Mozetič, dr. Ernest Petrič in Jasna Pogačar. Sodniki dr. Mitja Deisinger, Jože Tratnik in Jan Zobec so bili pri odločanju v tej zadevi izločeni. Odločbo je sprejelo s petimi glasovi proti enemu. Proti je glasovala sodnica Klampfer.

dr. Ciril Ribičič l.r.

Podpredsednik

_______________

¹Enako tudi v odločbi št. Up-967/05 z dne 7. 6. 2007.

²Če bi zakonodajalec za tovrstne primere želel izključiti to izredno pravno sredstvo, bi moral to v ustreznih določbah izrecno določiti in za takšno ureditev navesti tudi razloge, ki bi upravičevali dopustnost drugačne pravne ureditve enakih položajev.

³Tako Ustavno sodišče že v odločbi št. Up-412/03 z dne 8. 12. 2005 (Uradni list RS, št. 117/05 in OdlUS XIV, 104).