Številka: Up-3212/07-14
Datum: 3. 12. 2009
O D L O Č B A
Ustavno sodišče je v postopku odločanja o
ustavni pritožbi Anžeta Erbežnika, Veliko vojvodstvo Luksemburg, ki ga zastopa
Peter Peče, odvetnik v Mariboru, na seji 3. decembra 2009
o d l o č i l o:
Sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp
1570/2006 z dne 1. 6. 2007 se razveljavi in se zadeva vrne Višjemu delovnemu in
socialnemu sodišču v novo odločanje.
O b r a z l o ž i t e v
A.
1. Delovno sodišče prve stopnje je zavrglo
pritožnikovo tožbo, s katero je zahteval, naj se njegova zaposlitev pri
Evropskem parlamentu prizna kot zaposlitev pri državnem organu Republike
Slovenije v smislu štipendijskega razmerja med strankama, razveljavitev sklepov
tožene stranke z dne 19. 11. 2004 in 13. 4. 2005 ter povrnitev stroškov
postopka, podrejeno pa le razveljavitev navedenih sklepov in povrnitev
stroškov. Odločilo je tudi, da stranki krijeta vsaka svoje stroške. Svojo
odločitev je utemeljilo z ugotovitvijo, da z izpodbijanima sklepoma tožene
stranke ni bilo odločeno o pravici in obveznosti pritožnika, da sklepa nimata
posledic za pritožnika, da sta po naravi le poziv pritožniku za vrnitev
štipendije in da ne pomenita izvršilnega naslova. Pritožnik zato po stališču
sodišča nima pravnega interesa za sodno varstvo. Višje delovno in socialno
sodišče je pritožnikovo pritožbo zavrnilo. Strinjalo se je z zaključki
prvostopenjskega sodišča. Dodatno je presodilo, da je pritožnikov zahtevek za
priznanje zaposlitve pri Evropskem parlamentu kot zaposlitve pri državnem
organu Republike Slovenije v smislu štipendijskega razmerja zahtevek za
ugotovitev dejstev in ne pravic oziroma pravnega razmerja iz 181. člena Zakona
o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. – v nadaljevanju ZPP),
zahtevek za razveljavitev sklepov tožene stranke pa je po svoji naravi
ugotovitveni zahtevek. Ker pritožnik ne izpolnjuje pogojev za vložitev
ugotovitvene tožbe na podlagi 181. člena ZPP, posebni predpisi pa štipendistu
ne dajejo sodnega varstva v zvezi z odločitvami štipenditorja o vrnitvi
štipendije zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti, po presoji
pritožbenega sodišča tudi nima sodnega varstva v zvezi z odločitvijo tožene
stranke, da je dolžan vrniti prejete zneske štipendije. Odločilo je tudi, da
pritožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka in da revizije ne
dopusti. Zoper odločitev o nedopustitvi revizije je pritožnik vložil pritožbo,
ki jo je Vrhovno sodišče zavrnilo.
2. Odločitvi Višjega delovnega in
socialnega sodišča v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje pritožnik očita
kršitev 22., 23., 25. in 33. člena Ustave ter 6. in 13. člena Konvencije o
varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94,
MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP) v povezavi s 1. členom Protokola št. 1 k
EKČP. Sodišču očita, da mu je odreklo pravico do tožbe, da je z izpodbijano
odločitvijo posredno poseglo v njegovo lastninsko pravico in da ni odgovorilo
na njegove obsežne navedbe o pravnem interesu. V okviru teh navedb naj bi
namreč izpostavil napačnost stališča sodišča prve stopnje o nedopustnosti
tožbe. Zatrjeval naj bi, da je sklep tožene stranke obvezujoč, da je dajal
videz izvršilnega naslova in da je zanj imel pravne posledice. Izpodbijani
sklep naj bi namreč določal začetek teka zamudnih obresti, zato je na njegovi
podlagi, čeprav s pridržkom, začel z odplačevanjem prejete kadrovske
štipendije. Iz samega sklepa naj bi smiselno izhajalo, da bi morebitno
neplačilo pripeljalo do izvršilnega postopka in v tem smislu je po mnenju
pritožnika tudi treba razumeti pravni pouk v izpodbijanem sklepu o možnosti
sodnega varstva pred pristojnim sodiščem za delovne spore. Nezadostna naj bi
bila tudi obrazložitev sodišča glede njegovih navedb o upoštevnosti evropskega
prava v predmetnem sporu, o sojenju v razumnem roku glede na pozno odločitev
sodišča o nedopustnosti tožbe, o poštenem postopku in o pravici do sodnega
varstva. Izpodbijana odločitev je po mnenju pritožnika pavšalna in arbitrarna
ter ne zadosti zahtevam sodne odločbe, kot jih je izpostavilo Ustavno sodišče
npr. v sklepu št. Up-645/05 z dne 21. 3. 2006.1
3. Pritožnik je 15. 10. 2007 vložil ustavno
pritožbo zoper odločitev Višjega delovnega in socialnega sodišča v zvezi z
odločitvijo sodišča prve stopnje (Up-3212/07) ter 23. 5. 2008 ustavno pritožbo
zoper odločitev Vrhovnega sodišča in znova zoper odločitvi nižjih sodišč
(Up-1579/08). Ustavno sodišče je s sklepom senata št. Up-3212/07 in št.
Up-1579/08 z dne 20. 10. 2009 sprejelo v obravnavo ustavno pritožbo le zoper
odločitev Višjega delovnega in socialnega sodišča. O tem je bilo v skladu s
prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07
– ur. p. b. – v nadaljevanju ZUstS) obveščeno Višje delovno in socialno
sodišče. Na podlagi drugega odstavka 56. člena ZUstS je bila ustavna pritožba
poslana nasprotni stranki, ki na navedbe ni odgovorila.
B.
4. Ustavno sodišče je ustavni pritožbi
zaradi skupnega obravnavanja in odločanja združilo.
5. Delovno sodišče prve stopnje ni dopustilo
sodnega varstva zoper odločbe tožene stranke, ker naj pritožnik ne bi imel
pravnega interesa za vložitev tožbe za razveljavitev sklepov tožene stranke o
vračilu kadrovske štipendije. Takšno stališče je v celoti potrdilo Višje
delovno in socialno sodišče, pri čemer pa naj ne bi odgovorilo na bistvene
trditve pritožnika. Gre za trditve o izkazanosti pravnega interesa in zlasti za
trditve, da njegova pravica do sodnega varstva temelji na izrecni določbi
Pravilnika o štipendiranju (Uradni list RS, št. 49/04 – v nadaljevanju
Pravilnik). Na to pravico pa je bil izrecno opozorjen tudi v pravnem pouku
sklepov tožene stranke. S tem naj bi pritožbeno sodišče pritožniku, če se
izkažejo njegove navedbe za resnične, kršilo pravico do enakega varstva pravic
iz 22. člena Ustave.
6. Sestavni del pravice do enakega varstva
pravic iz 22. člena Ustave je pravica stranke, da se v kontradiktornem postopku
izjavi glede okoliščin, pomembnih za odločitev, in poda svoja pravna stališča.
Obveznost sodišča, ki izhaja iz te pravice stranke, je, da se z navedbami
strank seznani, preuči njihovo dopustnost in pravno upoštevnost ter se do njih,
če so dopustne in za odločitev pomembne, opredeli v obrazložitvi svoje
odločbe.
7. Iz sklepa Višjega delovnega in
socialnega sodišča izhaja, da je to potrdilo pravilnost stališča sodišča prve
stopnje glede narave izpodbijanih sklepov tožene stranke. Poudarilo je, da ne
gre za sklepe, s katerimi bi se odločalo o pravicah in obveznostih delavca, in
da ti sklepi niso izvršilni naslov. Ob ugotovitvi, da je zahtevek za
razveljavitev sklepov tožene stranke po svoji naravi ugotovitveni zahtevek, je
podrobneje obrazložilo, kdaj so ugotovitveni zahtevki dopustni. Ni pa
odgovorilo na trditve pritožnika, da je njegova pravica do sodnega varstva
utemeljena na izrecni določbi Pravilnika (četrti odstavek 28. člena) in da mu
zato sodišče ne bi smelo odreči sodnega varstva.
8. Ker se Višje delovno in socialno sodišče
do pritožnikovih bistvenih navedb ni opredelilo in nanje ni odgovorilo, je
pritožnika prikrajšalo za obrazloženo sodno odločbo in s tem kršilo njegovo
pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.
9. Zaradi ugotovljenih kršitev 22. člena
Ustave je Ustavno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo
Višjemu delovnemu in socialnemu sodišču v novo odločanje. Ker je izpodbijani
sklep razveljavilo že zaradi kršitve pravice iz 22. člena Ustave, obstoja
drugih zatrjevanih kršitev ni preizkušalo. V ponovljenem postopku bo moralo
Višje delovno in socialno sodišče odločiti ob upoštevanju razlogov oziroma
stališč, ki so narekovali sprejem te odločbe.
C.
10. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo
na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik Jože Tratnik
ter sodnici in sodniki dr. Mitja Deisinger, mag. Marija Krisper Kramberger,
mag. Miroslav Mozetič, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar, dr. Ciril Ribičič in
Jan Zobec. Odločbo je sprejelo soglasno.
Jože Tratnik l. r.
Predsednik
_______________
1 Objavljen na spletni strani Ustavnega sodišča www.us-rs.si.