Številka: Up-1857/07-70
U-I-161/07
Datum: 3. 12. 2009
O D L O Č B A
Ustavno sodišče je v postopku odločanja o
ustavni pritožbi in v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobudo Andra
Perića in Alana Perića, oba Republika Hrvaška, ki ju zastopa Odvetniška pisarna
Jadek & Pensa, d.n.o. – o.p., Ljubljana, na seji 3. decembra 2009
o d l o č i l o:
1. Člen 23 Zakona o Skladu Republike Slovenije za nasledstvo in
visokem predstavniku Republike Slovenije za nasledstvo (Uradni list RS, št.
29/06) se razveljavi.
2. Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št.
I Cp 7279/2006 z dne 31. 1. 2007 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v
Ljubljani št. P 1054/2002-I z dne 7. 7. 2006 se zavrže.
O b r a z l o ž i t e v
A.
1. Pobudnika oziroma pritožnika (v nadaljevanju
pobudnika) izpodbijata 23. člen Zakona o Skladu Republike Slovenije za
nasledstvo in visokem predstavniku Republike Slovenije za nasledstvo (ZSNVPN).
Ta določa, da ostanejo prekinjeni oziroma odloženi (če pa so se nadaljevali, se
ponovno prekinejo oziroma odložijo) vsi postopki pred sodišči v Republiki
Sloveniji (v nadaljevanju RS), ki zadevajo devizne hranilne vloge v poslovni
banki ali katerikoli njeni podružnici v katerikoli državi naslednici nekdanje
Socialistične federativne republike Jugoslavije (v nadaljevanju SFRJ) in ki so
prekinjeni oziroma odloženi na podlagi Zakona o Skladu Republike Slovenije za
sukcesijo (Uradni list RS, št. 10/93 in nasl. – v nadaljevanju ZSSuk). Določa
tudi, do kdaj navedena prekinitev oziroma odlog traja. Pobudnika menita, da je
23. člen ZSNVPN v neskladju s prvim odstavkom 23. člena Ustave, ker naj bi
odlagal uveljavljanje pravnega varstva za nedoločen in nedoločljiv čas v
prihodnost, s čimer naj bi onemogočal učinkovito uveljavljanje pravice do
meritorne sodne odločbe. Pri tem se pobudnika sklicujeta na odločbi Ustavnega
sodišča št. U-I-195/99 z dne 12. 12. 2002 (Uradni list RS, št. 7/03 in OdlUS
XI, 256) in št. Up-76/03, U-I-288/04 z dne 17. 3. 2005 (Uradni list RS, št.
34/05 in OdlUS XIV, 110). Menita, da iz pravice do sodnega varstva izhaja, da
je treba posamezniku dejansko, ne le formalno, zagotoviti, da o njegovih
pravicah in pravnih koristih odloča sodišče. Sodišče naj bi moralo o zahtevi za
pravno varstvo vsebinsko odločiti v razumnem času. Te zahteve naj v primeru
izpodbijane določbe ne bi bile izpolnjene, ker je zakonodajalec vezal
nadaljevanje postopka na nastop bodočega negotovega dejstva, zato naj pobudnika
ne bi mogla predvideti, kdaj se bo postopek nadaljeval. Pobudnika dalje 23.
členu ZSNVPN očitata neskladje z načelom pravne varnosti iz 2. člena Ustave.
Poudarjata, da je določba tako nedoločna, da pravni naslovniki na njeni podlagi
ne morejo vedeti, kdaj se bodo prekinjeni postopki nadaljevali, in so v pravni
negotovosti glede časa meritorne obravnave njihovih zahtevkov. Nadaljevanje
postopkov naj bi bilo nepredvidljivo, saj naj bi bilo po preteklih izkušnjah
povsem negotovo, kdaj (če sploh) bo rešeno vprašanje prevzema jamstva SFRJ ali
Narodne banke Jugoslavije (v nadaljevanju NBJ) za devizne hranilne vloge.
2. Državni zbor v odgovoru na pobudo
navaja, da je poseg v pravico do sodnega varstva, ki izhaja iz 23. člena
ZSNVPN, utemeljen z javnim interesom, ki ga v celoti upravičuje. Nadaljevanje
oziroma dokončanje sodnih postopkov pred sklenitvijo sporazuma o prevzemu
jamstev SFRJ ali NBJ za devizne vloge v skladu s 7. členom priloge C Sporazuma
o vprašanjih nasledstva (Zakon o ratifikaciji Sporazuma o vprašanjih
nasledstva, Uradni list RS, št. 71/02, MP, št. 20/02 – v nadaljevanju MSVN) bi
utegnilo po mnenju Državnega zbora prejudicirati rešitev tega vprašanja z
mednarodnimi pogajanji. Poleg tega naj bi bilo treba upoštevati dejstvo, da je
zoper Novo Ljubljansko banko, d. d., Ljubljana (v nadaljevanju NLB), in
Ljubljansko banko, d. d., Ljubljana (v nadaljevanju LB), v teku veliko število
pravdnih in izvršilnih postopkov, njihovo nadaljevanje in dokončanje pred
sklenitvijo sporazuma pa naj bi negativno vplivalo na stabilnost slovenskega
bančnega sistema. Državni zbor meni, da trenutek nadaljevanja postopka v
izpodbijani določbi niti ne bi mogel biti natančneje določen, saj zakonodajalec
ne more predvideti, kdaj bo sklenjen navedeni sporazum. Iz MSVN naj bi vendarle
izhajalo, da mora do njega priti čim prej. Zavzema stališče, da bi bila
zakonska določba, ki bi omogočala nadaljevanje prekinjenih postopkov pred
sklenitvijo sporazuma iz 7. člena priloge C MSVN, dejansko v nasprotju z MSVN.
Državni zbor navaja, da je treba pri presoji sorazmernosti posega v človekovo
pravico do sodnega varstva upoštevati, da lahko tožniki v sporih v zvezi z
deviznimi hranilnimi vlogami, vloženimi v bankah zunaj ozemlja RS, sodno
varstvo uveljavljajo pred sodišči Republike Hrvaške (v nadaljevanju RH).
Državni zbor zavrača očitke o kršitvi 2. člena Ustave iz enakih razlogov kot
očitke o posegu v prvi odstavek 23. člena Ustave.
3. Vlada meni, da 23. člen ZSNVPN ni v
neskladju z Ustavo. V svojem (prvem) mnenju odgovarja le na očitke pobudnikov o
neskladju s prvim odstavkom 23. člena Ustave. Navaja, da se naslednice nekdanje
SFRJ v MSVN niso dogovorile o prevzemu jamstev nekdanje SFRJ ali NBJ za devizne
hranilne vloge, pač pa so sklenile, da se morajo pogajanja o tem odprtem
vprašanju nemudoma nadaljevati. Vlada RS naj bi si prizadevala za začetek
pogajanj, vendar teh pobud druge države naslednice dosedaj niso sprejele. Vlada
pojasnjuje, da je RS z Ustavnim zakonom za izvedbo temeljne ustavne listine o
samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91 in
nasl. – v nadaljevanju UZITUL) uredila jamstvo za izplačilo starih deviznih
vlog nediskriminacijsko in v skladu s teritorialnim načelom. ZSNVPN naj bi
določal za nadaljevanje postopkov odložni pogoj, ki ga je vzpostavil že MSVN.
Čas »odložitve« postopkov naj bi bil določljiv, ker je vezan na pogajanja, ki
jih zahteva mednarodna pogodba, ratificirana od vseh podpisnic. Zato Vlada
ocenjuje, da izpodbijana določba ne odvzema pravice do sodnega varstva, pač pa
njeno uresničitev le odlaga do rešitve predhodnega vprašanja, ki je nujna za
meritorno odločanje sodišč. Poseg v navedeno človekovo pravico naj bi bil zato
dopusten. Vlada opozarja, da bi lahko dokončanje prekinjenih oziroma odloženih
sodnih postopkov v primeru sklenitve sporazuma z drugimi državami naslednicami
pomenilo »prejudic«.
4. Vlada je pozneje dopolnila svoja
stališča o zadevi z dodatnim (drugim) mnenjem. Pri njegovem nastanku je
sodeloval tudi visoki predstavnik Republike Slovenije za nasledstvo. Poudarja,
da je vprašanje deviznih hranilnih vlog, za katere je jamčila SFRJ,
nasledstveno vprašanje, in opisuje način deviznega poslovanja v SFRJ. Meni, da
vzpostavitev samostojnosti in suverenosti RS ni imela vpliva na jamstveno shemo
zavarovanja deviznih depozitov občanov v RH. Vlada se v zvezi z naravo
vprašanja jamstva za devizne hranilne vloge kot sukcesijskega vprašanja
sklicuje na sodbo velikega senata Evropskega sodišča za človekove pravice (v
nadaljevanju ESČP) v zadevi Kovačić in drugi proti Sloveniji z dne 3. 10. 2008
in na pritrdilno ločeno mnenje sodnika Ressa v tej zadevi. Navaja, da bi morala
pobudnika začeti pravdni postopek pred pristojnim hrvaškim sodiščem, in prilaga
sklep občinskega sodišča v Osijeku, iz katerega naj bi izhajalo, da je večje
število hrvaških varčevalcev uspešno izterjalo svoje terjatve do podružnice LB
v RH. Pobudnika naj zato sploh ne bi imela pravnega interesa za izpodbijanje
23. člena ZSNVPN. Sicer pa naj bi izpodbijana določba pomenila pravni temelj le
za mirovanje pravic in ne za poseg v pridobljene pravice. Vlada navaja, da so
se pogajanja po 7. členu priloge C MSVN začela še pred njegovo formalno
uveljavitvijo in da se ta določba nanaša na vse poslovne banke, ki so po
razpadu SFRJ nadaljevale poslovanje skladno z novo uvedenimi nacionalnimi
pravnimi režimi. Med državami naslednicami naj ne bi bilo soglasja o obsegu
prevzemanja jamstev bivše države, ključnega pomena pa naj bi bilo upoštevanje
izhodišča, po katerem se jamstvo federacije razdeli na dan, ko je posamezna
država razglasila samostojnost. Vlada navaja, da si je RS po ustavitvi pogajanj
leta 2002 večkrat prizadevala izpostaviti pomen njihovega nadaljevanja, da bi
se čim hitreje rešilo vprašanje deviznih varčevalcev. Vendar naj intervencije
pri RH ne bi bile uspešne. Kljub temu Vlada ocenjuje, da obstaja velika
verjetnost za obnovitev pogajanj še pred pristopom RH k Evropski uniji.
5. Pobudnika ne soglašata z oceno Državnega
zbora o sorazmernosti posega v pravico do sodnega varstva in opozarjata, da bi
lahko ZSNVPN (če bi res imel za namen le preprečiti prejudic pri sklepanju
bodoče mednarodne pogodbe) prekinil le tiste postopke, ki izhajajo iz jamstev
SFRJ ali NBJ za devizne hranilne vloge, ne pa vseh postopkov pred domačimi
sodišči, ki zadevajo te vloge. Država naj ne bi smela izrabiti svoje
zakonodajne moči za izboljšanje svojega položaja v postopku, v katerem je ena
od toženih strank. Pobudnika v tej zvezi navajata sodbi ESČP v zadevah Grške
Rafinerije Stran in Stratis Andreadis proti Grčiji z dne 9. 12. 1994 ter
Papageorgiou proti Grčiji z dne 22. 10. 1997. Iz sodbe ESČP v zadevi
Lecarpentier proti Franciji z dne 14. 2. 2006 naj bi izhajalo, da javni
interes, izkazan kot finančni interes države, ne more biti dopusten cilj
omejitve človekovih pravic. Tega, da bi izpodbijana ureditev preprečevala
nastanek neravnovesja v bančnem sektorju in splošno prizadetost gospodarske
dejavnosti, pa naj zakonodajalec pri sprejemanju ZSNVPN ne bi utemeljil z
nobenimi študijami. Pobudnika navajata, da ni pomembno, če so za odločanje v
določenih sporih v zvezi z deviznimi hranilnimi vlogami pristojna tudi hrvaška
sodišča, saj naj RS ne bi mogla na svojem ozemlju omejevati človekovih pravic z
izgovorom, da se spoštujejo na ozemlju druge države.
6. Pobudnika v odgovoru na prvo mnenje
Vlade zavračata stališče, da ZSNVPN ne odvzema pravice do sodnega varstva.
Menita, da bi bila ta pravica iluzorna, če ne bi zagotavljala končne odločitve
v sodnih postopkih, pri čemer se sklicujeta na sodbi ESČP v zadevah Aćimović
proti Hrvaški z dne 9. 10. 2003 in Kutić proti Hrvaški z dne 1. 3. 2002.
Poudarjata, da je Vlada sama navedla, da nekatere države naslednice ne
izkazujejo interesa za rešitev vprašanja prevzema jamstev nekdanje SFRJ ali
NBJ. Ne strinjata se z oceno, da MSVN določa odložni pogoj za odločanje pred
sodišči. Dalje pobudnika navajata, da – tudi če bi bilo omenjeno stališče Vlade
o rešitvi vprašanja jamstev kot nujnem pogoju za meritorno odločanje pravilno –
bi to lahko veljalo le za obravnavo zahtevkov iz naslova teh jamstev. Zahtevki,
ki jih pobudnika sodno uveljavljata, naj ne bi bili takšni. Zato naj rešitev
njunih zahtevkov tudi ne bi mogla prejudicirati sklenitve sporazuma z drugimi
državami naslednicami. Po mnenju pobudnikov namreč izpodbijana določba ZSNVPN
nesorazmerno posega v pravico iz prvega odstavka 23. člena Ustave, ker s tem,
da določa prekinitev vseh postopkov, ki zadevajo devizne hranilne vloge, očitno
presega področje, na katerem bi bila lahko bojazen pred prejudicem legitimni
cilj za omejevanje človekovih pravic. Pobudnika sta se odzvala tudi na dodatno
mnenje Vlade. Navajata, da niso vsa vprašanja, ki izhajajo iz deviznih
hranilnih vlog, za katere je jamčila SFRJ, nasledstvena vprašanja. Ugovarjata
stališčem Vlade, ki jima odrekajo pravni interes za vložitev pobude. Vprašanji,
ali so njuni zahtevki utemeljeni in katero sodišče je pristojno za odločanje o
njih, naj ne bi bili upoštevni za presojo kršitve pravice do sodnega varstva.
Pobudnika opozarjata, da obstaja večja verjetnost, da bodoče negotovo dejstvo,
na katerega izpodbijana določba navezuje nadaljevanje sodnih postopkov (uspešen
zaključek pogajanj), ne bo nikoli nastopilo.
7. Z ustavno pritožbo, ki sta jo vložila
hkrati s pobudo, pobudnika izpodbijata pravnomočen sklep o prekinitvi postopka,
ki ga je na podlagi 23. člena ZSNVPN sodišče prve stopnje sprejelo v pravdi, v
kateri pobudnika zahtevata od različnih tožencev plačilo določene denarne vsote
iz naslova hrambe denarnih sredstev pri LB in iz drugih pravnih podlag. Višje
sodišče je v izpodbijanem sklepu zavzelo stališče, da mora sodišče prekiniti
postopek in na podlagi 156. člena Ustave začeti pred Ustavnim sodiščem postopek
za oceno ustavnosti zakona le tedaj, kadar samo dvomi, da je zakon, ki ga mora
uporabiti pri sojenju, v skladu z Ustavo. Ocenilo je, da gre v tej pravdi
nedvomno za postopek, ki zadeva devizne hranilne vloge, ne glede na to, da
pobudnika utemeljujeta zahtevek proti posameznim toženkam na različnih pravnih
podlagah. Bistveno naj bi bilo to, da je bil postavljen le en tožbeni predlog.
8. Pobudnika očitata tej odločitvi kršitev
22. člena, prvega odstavka 23. člena in 25. člena Ustave. Pravica do enakega
varstva pravic naj bi jima bila kršena z očitno napačno pravno presojo Višjega
sodišča, da uveljavljata proti vsem toženim strankam zahtevek, ki se nanaša na
devizne hranilne vloge, saj naj glede tretjetožene in četrtotožene stranke ne
bi bilo tako. S tem pravnim stališčem naj bi Višje sodišče brez utemeljitve
odstopilo od enotne in ustaljene sodne prakse v zvezi z vprašanjem identitete
tožbenega zahtevka. Pobudnika menita, da jima je Višje sodišče kršilo pravico
do pravnega sredstva, ker naj bi samo dopolnilo pomanjkljivo obrazložitev
sklepa sodišča prve stopnje, ki ni pojasnilo svojega stališča, da njuni
zahtevki zoper vse tožene stranke zadevajo devizne hranilne vloge. Očitek o
kršitvi pravice do sodnega varstva temelji predvsem na mnenju pobudnikov, da
izpodbijani sklep o prekinitvi postopka temelji na določbi ZSNVPN, ki je v
neskladju z Ustavo. To stališče utemeljujeta s podobnimi razlogi, kot sta jih
navedla v pobudi za začetek postopka za oceno ustavnosti 23. člena ZSNVPN.
Pobudnika opozarjata, da sta tožbo vložila že leta 1995 in da je pravdni
postopek pred zadnjo prekinitvijo že bil prekinjen na podlagi določb ZSSuk.
Predpisi naj bi jima tako že ves čas preprečevali, da bi prišla do meritorne
odločitve v zadevi.
9. Ustavno sodišče je s sklepom senata št.
Up-1857/07, U-I-161/07 z dne 28. 10. 2008 ustavno pritožbo sprejelo v
obravnavo. O tem je na podlagi prvega odstavka 56. člena Zakona o Ustavnem
sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZUstS)
obvestilo Višje sodišče v Ljubljani. V skladu z drugim odstavkom 56. člena
ZUstS je bila ustavna pritožba poslana nasprotnim udeležencem. Na ustavno
pritožbo je odgovorila le LB, ki Ustavnemu sodišču predlaga, naj jo zavrne. LB
pritrjuje stališču sodišč, da gre v predmetni pravdi za postopek, ki zadeva
stare devizne hranilne vloge, kar naj bi izhajalo iz vseh vlog pobudnikov.
Meni, da 23. člen ZSNVPN ni v neskladju z Ustavo, saj naj bi sodno varstvo le
odlagal do rešitve vprašanja nasledstva. LB se sklicuje na sodbo velikega
senata ESČP v zadevi Kovačić in drugi proti Sloveniji in na pritrdilno ločeno
mnenje sodnika Ressa. Iz sodbe naj bi izhajalo, da je treba vprašanje deviznih
vlog rešiti z medsebojnimi pogajanji držav naslednic SFRJ, kot naj bi sicer
predvideval že MSVN. Prekinitev postopkov za čas do sklenitve ustreznega
dogovora o prevzemu jamstev za devizne vloge naj po mnenju ESČP ne bi pomenila
kršitve človekovih pravic.
10. V odgovoru na navedbe nasprotnega
udeleženca pobudnika ponavljata svoje stališče, da Višje sodišče ne bi smelo
nadomestiti pomanjkljive obrazložitve sklepa prve stopnje. ESČP naj ne bi
zavzelo stališča, da je treba obstoječe postopke prekiniti do sklenitve
dogovora med državami naslednicami. Prav tako naj ne bi presojalo, ali gre v
primeru prekinitve postopkov za kršitev človekovih pravic. Pobudnika
poudarjata, da neaktivnost držav naslednic pri pogajanjih še toliko bolj
utemeljuje neprimernost ureditve ZSNVPN. Po njunem mnenju njuni zahtevki ne
temeljijo na jamstvu za devizne depozite.
B. – I.
Odločitev o pobudi
11. Ustavno sodišče je pobudo sprejelo in
ob izpolnitvi pogojev iz četrtega odstavka 26. člena ZUstS nadaljevalo z
odločanjem o stvari sami. Pobudnika sta izčrpala pravno varstvo pred domačimi
sodišči in sta hkrati vložila ustavno pritožbo zoper sklep, s katerim je Višje
sodišče sprejelo zanju neugodno procesno odločitev, ter pobudo za začetek
postopka za oceno ustavnosti zakonske določbe, na podlagi katere je bil sklep
izdan. S tem sta izkazala pravni interes za vložitev pobude (prvi odstavek 24.
člena ZUstS). Na pravni interes pobudnikov ne more vplivati morebitna možnost
zaščite njunih premoženjskih interesov (tudi) s sprožitvijo ustreznih postopkov
v tuji državi.
12. Člen 23 ZSNVPN se glasi:
»(1) Postopki pred sodišči v Republiki
Sloveniji, ki zadevajo devizne hranilne vloge v poslovni banki ali katerikoli
njeni podružnici v katerikoli državi naslednici nekdanje SFRJ in ki so
prekinjeni oziroma odloženi na podlagi Zakona o skladu Republike Slovenije za
sukcesijo (Uradni list RS, št. 10/93, 38/94, 40/97, 7/03 – odločba US in 86/04
– ZPSSJAN(1)), ostanejo prekinjeni oziroma odloženi. Postopki iz
prejšnjega stavka, ki so se nadaljevali, se ponovno prekinejo oziroma odložijo.
(2) Postopki iz prejšnjega odstavka so
prekinjeni oziroma odloženi do rešitve vprašanja prevzema jamstva SFRJ ali
Narodne banke Jugoslavije za te vloge v skladu s 7. členom priloge C Sporazuma
o vprašanjih nasledstva in se po izpolnitvi tega pogoja nadaljujejo po uradni
dolžnosti.«
13. Izpodbijana določba se nanaša na del
postopkov pred sodišči v RS, ki so bili v času uveljavitve ZSNVPN (ali v času
pred njo) prekinjeni oziroma odloženi na podlagi določb ZSSuk. Njen učinek se
razteza le na »postopke, ki zadevajo devizne hranilne vloge v poslovni banki
ali katerikoli njeni podružnici v katerikoli državi naslednici nekdanje SFRJ«.
Določba odkazuje na 15.č člen ZSSuk, ki je sodiščem, ki so vodila določene
pravdne ali izvršilne postopke zoper osebe s sedežem ali stalnim bivališčem v
RS nalagal prekinitev pravd oziroma odlog izvršb, in sicer (kot je določal 15.e
člen ZSSuk) do uveljavitve zakona iz 15.c člena ZSSuk, ki naj bi uredil
obveznosti Sklada Republike Slovenije za uveljavljanje pravic in obveznosti v
postopku sukcesije do subjektov po ZSSuk v skladu z ureditvijo terjatev in obveznosti
iz nasledstva Republike Slovenije do SFRJ. Člen 15.č ZSSuk je bilo treba
razumeti v zvezi s 15.d in 15.g členom istega zakona, iz katerih je izhajalo,
da se postopki prekinejo oziroma odložijo le, če so zahtevki posredno ali
neposredno povezani s pravnimi razmerji do subjektov nekdanje federacije ali s
pravnimi razmerji iz naslova statusne odgovornosti do subjektov nekdanje SFRJ,
vtoževane oziroma izvrševane terjatve pa so nastale do 25. 6. 1991. Po
navedenih določbah ZSSuk je v sodni praksi prihajalo tudi do prekinitev oziroma
odlogov postopkov, ki so ustrezali opisanim zakonskim kriterijem, v njih pa so
tožniki ali upniki uveljavljali svoje terjatve iz deviznih hranilnih vlog,
deponiranih pred osamosvojitvijo RS v bankah, ki so imele sedež na ozemlju RS.(2)
Po naravi stvari(3) gre v večini teh primerov za devizne hranilne
vloge, za katere RS ni prevzela jamstva z 19. členom UZITUL, s katerim je – po
stanju na dan uveljavitve UZITUL – prevzela jamstvo le za devize na deviznih
računih in deviznih hranilnih knjižicah, vložene v bankah na ozemlju RS.(4)
Te devizne vloge so bile deponirane v podružnicah slovenskih bank v drugih
republikah nekdanje SFRJ. Navedene okoliščine so pomembne, ker je Ustavno
sodišče v tej zadevi moralo upoštevati, da so na podlagi izpodbijane določbe
ZSNVPN prekinjeni pravdni postopki in odloženi izvršilni postopki prekinjeni
oziroma odloženi že dlje časa in ne le od tedaj, ko je pravno podlago za te
oblike zastoja v postopku dal 23. člen ZSNVPN. Novela ZSSuk, ki je tovrstne
prekinitve in odloge prva omogočila,(5) je bila uveljavljena 5. 7.
1997. Ustavno sodišče je v odločbi št. Up-76/03, U-I-288/04, v kateri je
ugotovilo protiustavnost Zakona o preoblikovanju Sklada Republike Slovenije za
sukcesijo in ustanovitvi Javne agencije Republike Slovenije za nasledstvo
(Uradni list RS, št. 86/04 – v nadaljevanju ZPSSJAN), odločilo, da se vsi
postopki, ki so bili prekinjeni oziroma odloženi na podlagi ZSSuk, nadaljujejo
na predlog strank, če zakonodajalec ugotovljene neustavnosti ZPSSJAN ne odpravi
v roku devetih mesecev od objave odločbe Ustavnega sodišča. Na podlagi tako
določenega načina izvršitve odločbe Ustavnega sodišča so stranke imele možnost
predlagati nadaljevanje prekinjenih postopkov od 1. 1. 2006 do 22. 3. 2006, ko
je bil uveljavljen ZSNVPN. Ta zakon je del nadaljevanih postopkov(6)
zelo kmalu ponovno prekinil oziroma odložil, za enako opredeljen segment
tistih, ki se še niso nadaljevali po predlogu strank, pa je določil, da
ostanejo prekinjeni oziroma odloženi. Vsi ti postopki imajo skupno značilnost,
da trajajo že relativno dolgo.(7)
14. Pravica do sodnega varstva iz prvega
odstavka 23. člena Ustave pomeni pravico vsakogar, da o njegovih pravicah in
dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča
neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Ta pravica je
zagotovljena tudi s prvim odstavkom 6. člena Konvencije o varstvu človekovih
pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v
nadaljevanju EKČP). Pravica do sodnega varstva je procesno jamstvo, ki
posamezniku zagotavlja pravico do vsebinske odločitve v sporu, ne pa tudi
pravice do točno določene vsebine takšne odločitve. Bistvenega pomena je
časovna komponenta navedene pravice, na katero kaže v prvem odstavku 23. člena
Ustave vsebovana besedna zveza »brez nepotrebnega odlašanja«. Pravica v
razumnem času s sodnim varstvom uveljaviti svoje pravice je eden od bistvenih
pogojev za učinkovito uresničevanje vseh drugih človekovih pravic. Njen namen
je zagotoviti učinkovitost sodnega varstva: prepozno sodno varstvo lahko izniči
njegove učinke. Če namreč sodno varstvo pride prepozno, je prizadeta oseba v
enakem položaju kot tedaj, ko sodnega varstva sploh nima.(8) Teorija
poudarja, da sprejem zakonodaje, ki prekinja vse tekoče sodne postopke v vrsti
zadev, lahko povzroči kršitev pravice do dostopa do sodišča (in sojenja v
razumnem roku) po prvem odstavku 6. člena EKČP.(9)
15. V obravnavanem primeru je zakonodajalec
trajanje prekinitve oziroma odloga vezal na rešitev vprašanja prevzema jamstva
nekdanje SFRJ ali NBJ za devizne hranilne vloge v poslovnih bankah ali njihovih
podružnicah v državah naslednicah nekdanje SFRJ v skladu s 7. členom priloge C
MSVN.(10) Po rešitvi tega vprašanja naj bi se postopki nadaljevali
po uradni dolžnosti. MSVN je mednarodna pogodba, ki jo je sklenilo in
ratificiralo pet držav naslednic nekdanje SFRJ,(11) ki so se – kot
so navedle v preambuli pogodbe – »v interesu vseh držav naslednic in njihovih
državljanov, interesu stabilnosti v regiji ter dobrih medsebojnih odnosov«
zavedle potrebe, da rešijo nasledstvena vprašanja in določijo pravično
razdelitev »pravic, obveznosti, premoženja in dolgov« nekdanje SFRJ. Z MSVN
sicer niso bila razrešena vsa sporna nasledstvena vprašanja, vendar je bil
vzpostavljen stalen mehanizem za nadaljnje pogajanje in dogovarjanje v obliki
Stalnega skupnega odbora visokih predstavnikov držav naslednic, ki nadzira
učinkovito uresničevanje MSVN, hkrati pa je forum, na katerem se lahko
razpravlja o vprašanjih, ki se utegnejo pojaviti med njegovim uresničevanjem
(drugi odstavek 4. člena MSVN). Pravila za delitev finančnih sredstev in
obveznosti nekdanje SFRJ so vsebovana v prilogi C MSVN. Eno najtrših
pogajalskih vprašanj v tem vsebinskem delu sporazuma je bilo prav vprašanje
alokacije jamstev SFRJ (12) za devizne hranilne vloge, ki so ga države naslednice nazadnje
izločile iz MSVN in je predmet nadaljnjih pogajanj pod okriljem Banke za
mednarodne poravnave.(13) Državam naslednicam nekdanje SFRJ se torej
za zdaj ni uspelo dogovoriti o enotnem pristopu k reševanju tega vprašanja in
so ga vse uredile v skladu s svojimi notranjimi pravili: RS, kot je navedeno v
13. točki obrazložitve te odločbe, je prevzela jamstvo po teritorialnem načelu.
To pomeni, da v tem trenutku ne jamči za izplačilo deviznih hranilnih vlog, ki
so bile deponirane v podružnicah ali drugačnih poslovnih enotah LB in Kreditne
banke Maribor, d. d., Maribor, v drugih republikah nekdanje SFRJ.(14)
Ustavno sodišče ne razpolaga s podatki, iz katerih bi lahko z razumno mero gotovosti
sklepalo, kdaj bo prišlo do rešitve spornega vprašanja iz 7. člena priloge C
MSVN.(15)
16. Ustavno sodišče se je moralo najprej
opredeliti do enega bistvenih stališč Državnega zbora, ki meni, da: (1) 23.
člen ZSNVPN »temelji« na določbi 7. člena priloge C MSVN, (2) ima na podlagi
drugega odstavka 153. člena Ustave MSVN kot ratificirana veljavna mednarodna
pogodba v hierarhiji pravnih aktov prednost pred zakonom in (3) bi bilo
nadaljevanje prekinjenih sodnih postopkov pred sklenitvijo dogovora držav
naslednic nekdanje SFRJ o prevzemu jamstev SFRJ ali NBJ za devizne hranilne
vloge dejansko v nasprotju z MSVN in kot takšno ustavno nedopustno. Vlada temu
stališču pritrjuje, ko navaja, da izpodbijana določba pomeni odložni pogoj, ki
ga je predhodno vzpostavil že MSVN. Vlada in Državni zbor torej smiselno
zatrjujeta, da zakonodajalec pri sprejemanju ZSNVPN zaradi prevzetih
mednarodnopravnih obveznosti ni imel druge izbire, kot da je uzakonil
izpodbijano ureditev, ki utemeljuje prekinitev in odlog določenih sodnih
postopkov. Po razlagi, ki jo zastopata, je v MSVN vsebovana mednarodnopravna
zaveza pogodbenih strank, da v sporih glede prevzema jamstev SFRJ ali NBJ
začasno odložijo uresničevanje sodnega varstva pred svojimi sodišči.
17. Ustavno sodišče v prvi vrsti ugotavlja,
da je 23. člen ZSNVPN podlaga za prekinitev oziroma odlog vseh sodnih
postopkov, ki zadevajo devizne hranilne vloge, ne le tistih, v katerih je
tožena stranka država (pravna podlaga zahtevkov pa državno jamstvo za
obveznosti bank). Ne glede na to Ustavno sodišče ocenjuje, da ni mogoče
sprejeti razlage 7. člena priloge C MSVN, kot jo ponujata Vlada in Državni
zbor. Iz jezikovnega pomena te določbe izhaja zgolj obveznost pogodbenih
strank, da nemudoma pristopijo k pogajanjem glede spornega vprašanja,
opredeljenega v določbi, pri čemer morajo pri pogajanjih vsebinsko upoštevati
zlasti interese posameznikov – bančnih deponentov. Jezikovna razlaga ima v
mednarodnem pravu poseben pomen.(16) Iz četrtega odstavka 31. člena
Dunajske konvencije o pogodbenem pravu (Uradni list SFRJ, MP, št. 30/72 in
Uradni list RS, št. 35/92 – DKPP) izhaja, da se v pogodbi uporabljeni izrazi
uporabljajo v »posebnem smislu« (ne pa po običajnem smislu) le, če se ugotovi,
da je bil tak namen pogodbenih strank. Iz nekaterih drugih določb MSVN, ki
tvorijo razlagalni kontekst 7. člena priloge C, izhaja kvečjemu težnja po
lajšanju dostopa posameznikov do sodišč,(17) zaradi česar v MSVN ni
mogoče najti podlage za tako namensko razlago te mednarodne pogodbe, ki bi dala
23. členu ZSNVPN naravo določbe, ki zgolj prenaša v notranji pravni red z MSVN
prevzete mednarodnopravne obveznosti.
18. Ustavno sodišče je v dosedanji
ustavnosodni presoji zavzelo stroga merila za presojo zakonov, ki na nejasen in
nedoločen način odlagajo uveljavitev pravice do sodnega varstva v različnih
kategorijah sporov. Tako je v odločbi št. U-I-195/99 razveljavilo določbe o
prekinitvi pravdnega postopka oziroma o odlogu izvršbe po uradni dolžnosti v
15.č in 15.d členu ZSSuk, kolikor so se nanašale na odškodninske zahtevke
posameznikov zaradi škode, nastale pri služenju vojaškega roka v Jugoslovanski
ljudski armadi nekdanje SFRJ na ozemlju RS. Ugotovilo je, da je od škodnega
dogodka do časa odločanja Ustavnega sodišča, skoraj brez izjeme, moralo miniti
že dvanajst let; ZSSuk pa je konec trajanja zakonite prekinitve postopka bolj
napovedal kot predpisal, ko je določil, da se postopki po uradni dolžnosti
nadaljujejo po uveljavitvi posebnega zakona, za katerega v času odločanja
Ustavnega sodišča ni bilo znano niti, da bi se pripravljal.(18) Za
pretežni del po ZSSuk prekinjenih pravdnih in odloženih izvršilnih postopkov se
po tej odločbi ni nič spremenilo. Nastali neustavni položaj je Ustavno sodišče
saniralo z odločbo št. Up-76/03, U-I-288/04, v kateri je odločilo o
neskladnosti ZPSSJAN z Ustavo, ker ni določal nadaljevanja pravdnih in
izvršilnih postopkov, ki so bili prekinjeni oziroma odloženi na podlagi ZSSuk.
Poudarilo je, da se negotovost glede prekinjenih oziroma odloženih sodnih
postopkov v času od sprejema odločbe št. U-I-195/99 ni zmanjšala, pač pa se je
s sprejemom ZPSSJAN (ki je o nadaljevanju postopkov molčal) kvečjemu povečala.
Zakonodajalec je s svojo opustitvijo pravico do sodnega varstva izvotlil in ji
odvzel vsak koristen učinek, zaradi česar Ustavnemu sodišču niti ni bilo treba
tehtati sorazmerja med posegom v navedeno pravico in morebitnim javnim
interesom, ki bi tak poseg upravičeval.
19. S 23. členom ZSNVPN je zakonodajalec
(glede postopkov, ki zadevajo devizne hranilne vloge) samo nadaljeval s svojim
pristopom odlašanja sodnega varstva tožnikov v pravdnem postopku in upnikov v
izvršilnem postopku na negotov in nedoločen prihodnji čas, kot ga je prikazal
že v ZSSuk in ZPSSJAN. Svoje stališče o takem pristopu zakonodajalca je Ustavno
sodišče dvakrat že nedvoumno izrazilo in v obravnavanem primeru ne vidi
razlogov za njegovo spremembo. Izpodbijana zakonska določba, ki določa (ali
ohranja že obstoječe) prekinitve in odloge, je sicer res nekoliko bolj
konkretizirana kot ureditev v ZSSuk (v ZPSSJAN pa ustrezne določbe sploh ni
bilo), vendar je tudi zanjo značilno, da konec trajanja zakonitih zastojev v
postopku bolj napoveduje kot predpisuje. Odkazovanje na mogočo rešitev
zapletenega nasledstvenega vprašanja, katere v tretjem letu od uveljavitve
ZSNVPN (in več kot sedem let po podpisu MSVN) ni še nikjer na vidiku, pomeni za
imetnike deviznih hranilnih vlog nič manj kot arbitrarno negotovost. Pri tem je
njihov položaj kvečjemu težji, saj se sporno vprašanje, kakor ga »rešuje«
izpodbijana določba, lahko uredi le z mednarodnimi pogajanji oziroma z
arbitražo ali na drug v mednarodnem pravu sprejet način, ki ni odvisen le od
volje slovenskega zakonodajalca. Še toliko bolj izrazito se kaže poseg v
pravico do sodnega varstva v obravnavanem primeru, ko gre za prekinitve in
odloge, ki na podlagi različnih predpisov trajajo od julija 1997, torej že
trinajsto leto. Ker noben cilj ne more upravičiti posega v pravico do sodnega
varstva, če je njegova posledica sprejem ukrepa, ki to pravico povsem izvotli
oziroma izključuje, se Ustavno sodišče ni ukvarjalo s trditvami predlagatelja
ZSNVPN o morebitni škodi, ki bi nastala v primeru nadaljevanja zadevnih sodnih
postopkov, ter s trditvami Državnega zbora in Vlade o negativnem vplivu na
stabilnost slovenskega bančnega sistema in morebitnem »prejudicu«. Tudi
stališče Vlade, po katerem naj bi izpodbijana določba dostop do sodišč le
odlagala do rešitve predhodnega vprašanja, ki je nujen pogoj za meritorno
odločitev, ni prepričljivo. Glede na to, da je pravna podlaga za odločanje sodišč
v tipičnih sporih, ki zadevajo devizne hranilne vloge, jasna,(19)
celo če ne bi bila, pa so sodišča vezana na določbe prvih treh odstavkov 3.
člena Zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 in nasl. – ZS),(20)
ni videti razloga, da bi rešitev vprašanja deviznih jamstev v nasledstvenih
pogajanjih šteli za nujen pogoj za nadaljevanje pravdnih in izvršilnih
postopkov. To stališče ima oporo tudi v presoji ESČP, ki je v dveh sodbah
ugotovilo, da je RH kršila pravico iz prvega odstavka 6. člena EKČP.(21)
20. V navedenem primeru je pri oceni
ustavnosti 23. člena ZSNVPN treba upoštevati, da so pravdni in izvršilni
postopki, ki zadevajo devizne hranilne vloge, prekinjeni oziroma odloženi že
zelo dolgo, upoštevaje tudi učinek prejšnjih predpisov in čas, ki je potekel od
uveljavitve ZSNVPN (13. točka obrazložitve te odločbe). Potek časa negotovosti
glede nadaljevanja postopkov ni niti najmanj zmanjšal. Ustavno sodišče meni, da
izpodbijana ureditev zato pomeni tak poseg v pravico strank do sodnega varstva,
ki posega v samo bistvo te pravice in jim jo dejansko odvzema. Ker je pravica
do sodnega varstva v teh primerih povsem izvotljena, Ustavnemu sodišču ni bilo
treba opraviti tehtanja teže posledic ocenjevanega posega v prizadeto človekovo
pravico v razmerju do teže z izpodbijano določbo zasledovanega javnega interesa
po t. i. strogem testu sorazmernosti.(22) Noben, še tako dopusten
cilj, ukrepa, ki izključuje pravico iz prvega odstavka 23. člena Ustave, ne
more upravičiti in prestati testa sorazmernosti.(23)
21. Glede na navedeno je Ustavno sodišče
ugotovilo protiustavnost izpodbijane zakonske določbe in jo razveljavilo (1.
točka izreka). Zato ni presojalo drugih očitkov pobudnikov. Z začetkom
učinkovanja odločbe Ustavnega sodišča ne bo več pravne podlage za nadaljnje
trajanje prekinitev pravdnih postopkov in odlogov izvršilnih postopkov pred
slovenskimi sodišči, ki zadevajo devizne hranilne vloge v poslovni banki ali
katerikoli njeni podružnici v katerikoli državi naslednici nekdanje SFRJ, ki so
bili utemeljeni na razveljavljeni določbi.
B. – II.
22. Pobudnika z ustavno pritožbo
izpodbijata sklep o prekinitvi postopka, ki ga je sodišče izdalo na podlagi
razveljavljenega 23. člena ZSNVPN. Za vložitev ustavne pritožbe mora biti
izkazan pravni interes. Pobudnika bi zato morala izkazati, da bo ugoditev
ustavni pritožbi izboljšala njun pravni položaj oziroma zanju pomenila določeno
pravno korist, ki je brez tega ne moreta doseči. Na obstoj pravnega interesa
mora Ustavno sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka.
23. Z odločitvijo Ustavnega sodišča o
razveljavitvi 23. člena ZSNVPN se bo po objavi te odločbe v Uradnem listu
Republike Slovenije nadaljeval tudi pravdni postopek pri Okrožnem sodišču v
Ljubljani pod št. P 1054/2002, v katerem pobudnika zahtevata od različnih
tožencev plačilo denarnega zneska iz naslova sklenitve pogodbe o deviznem
depozitu oziroma drugih s tem povezanih pravnih podlag. S tem, ko je Ustavno
sodišče omogočilo, da se nadaljuje prekinjeni pravdni postopek pobudnikov, je
pobudnikoma sodno varstvo zagotovljeno. Glede na navedeno pobudnika nimata več
pravnega interesa za odločitev o ustavni pritožbi. Zato jo je Ustavno sodišče
zavrglo (2. točka izreka).
C.
24. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo
na podlagi 43. člena in druge alineje prvega odstavka 55.b člena ZUstS v
sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnici in sodniki dr. Mitja Deisinger,
mag. Marija Krisper Kramberger, mag. Miroslav Mozetič, dr. Ernest Petrič, Jasna
Pogačar, dr. Ciril Ribičič in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo s petimi glasovi
proti trem. Proti so glasovali sodniki Deisinger, Mozetič in Tratnik.
Jože Tratnik l.r.
Predsednik
(1) V besedilu zakona gre za očitno pomoto; prava
kratica je »ZSSuk«.
(2) Vrhovno sodišče je v sklepu št. II Ips 395/99 z
dne 12. 4. 2000 zavzelo stališče, da so terjatve deviznih varčevalcev proti LB
iz naslova deviznih hranilnih vlog, ki so nastale v času pred osamosvojitvijo
RS in glede katerih ta ni prevzela jamstva po 19. členu UZITUL, terjatve, ki so
posredno povezane s pravnimi razmerji s subjekti nekdanje federacije. Povezane
so s pravnimi razmerji, v katerih je bila LB do NBJ.
(3) Devizne hranilne vloge, za katere je RS prevzela
jamstvo, so se normalno izplačevale in deponentom praviloma ni bilo treba
sprožiti pravnih postopkov.
(4) Kot je pojasnilo Vrhovno sodišče v sklepih št.
II Ips 613/96 in II Ips 614/96 z dne 1. 4. 1998, je kraj vložitve deviz po 19.
členu UZITUL kraj dejanskega vplačila in ne sedež bančne centrale, v sklopu
katere so bile filiale in podružnice na ozemlju SFRJ izven ozemlja RS. Za
devize, vložene v filialah in podružnicah, lociranih v drugih republikah
nekdanje SFRJ, ni jamstva RS.
(5) Zakon o dopolnitvah Zakona o Skladu Republike
Slovenije za sukcesijo (Uradni list RS, št. 40/97 – v nadaljevanju ZSSuk-B).
(6) Le tiste, ki »zadevajo« določene devizne
hranilne vloge.
(7) Iz dopisa predsednice Okrajnega sodišča v
Ljubljani z dne 18. 9. 2008 izhaja, da je bilo na pravdnem oddelku tega sodišča
konec avgusta 2008 na podlagi 23. člena ZSNVPN prekinjenih 29 zadev, starejših
od deset let. Pobudnika sta svojo tožbo vložila leta 1995.
(8) Primerjaj z odločbo Ustavnega sodišča št.
U-I-65/05 z dne 22. 9. 2005 (Uradni list RS, št. 92/05 in OdlUS XIV, 72).
(9) Tako A. Galič, Ustavno civilno procesno pravo,
GV Založba, Ljubljana 2004, str. 58.
(10) Člen 7 priloge C MSVN se glasi: »O prevzemu
jamstev SFRJ ali NBJ za devizne hranilne vloge v poslovni banki in kateri koli
njeni podružnici v kateri koli državi naslednici pred dnem njene razglasitve
neodvisnosti se nemudoma začnejo pogajanja, pri čemer je zlasti treba
upoštevati zaščito deviznih hranilnih vlog posameznikov. Ta pogajanja bodo
potekala pod pokroviteljstvom Banke za mednarodne poravnave.«
(11) Bosna in Hercegovina, RH, Republika Makedonija,
RS in Zvezna republika Jugoslavija.
(12) SFRJ je za njihovo izplačilo jamčila na podlagi
76. člena Zakona o bankah in drugih finančnih organizacijah (Uradni list SFRJ,
št. 10/89 in nasl. – ZBFO).
(13) O poteku pogajanj pred sklenitvijo MSVN
podrobneje B. Bohte, Sporazum o nasledstvu po SFRJ, Pravnik, št. 9–10 (2001),
str. 574–575.
(14) Z Ustavnim zakonom o dopolnitvah ustavnega
zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti
Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 45/94 – UZITUL-A) ustanovljeni NLB in
Nova Kreditna banka Maribor, d. d., Maribor, od obeh »starih« bank nista
prevzeli obveznosti za devize na deviznih računih in deviznih hranilnih
knjižicah, za katere RS ni prevzela jamstva po 19. členu UZITUL.
(15) Vlada in visoki predstavnik Republike Slovenije
za nasledstvo sicer pozitivno gledata na možnost obnovitve pogajanj še pred
pristopom RH k evropskim integracijam. Vendar hkrati navajata, da RH še ni
privolila v nadaljevanje pogajanj pred Banko za mednarodne poravnave.
(16) V opombi št. 6 mnenja Ustavnega sodišča št.
Rm-2/02 z dne 5. 12. 2002 (Uradni list RS, št. 117/02 in OdlUS XI, 246) je
Ustavno sodišče poudarilo, da »zaradi pravne varnosti in v izogib prevelike
svobode pogodbenic pri namenski razlagi daje mednarodnopravna judikatura in
doktrina poseben poudarek jezikovni razlagi mednarodne pogodbe«.
(17) Člen 8 MSVN določa, da morajo države naslednice
zagotoviti, da imajo državljani drugih držav naslednic dostop do sodišč,
upravnih sodišč in organov vsake države naslednice, da se zagotovi uresničevanje
MSVN. Člen 7 priloge G določa, da imajo vse fizične in pravne osebe vsake
države naslednice na podlagi vzajemnosti enako pravico dostopa do sodišč,
upravnih sodišč in organov te države in drugih držav naslednic zaradi
uresničevanja varstva svojih pravic.
(18) Ker je bilo pravd ali izvršilnih postopkov, za
kakršne je šlo v tej odločbi, pred slovenskimi sodišči le nekaj, Ustavnemu
sodišču ni bilo treba tehtati sorazmerja med posegom v pravico do sodnega
varstva in morebitnim javnim interesom, ki bi ga bolj ali manj upravičeval.
Predlagatelj ZSSuk-B je prekinitev oziroma odlog sodnih postopkov sicer
utemeljeval s potrebo po preprečitvi »prejudiciranja rešitve sukcesijskega
vprašanja«, saj naj bi bila njegova rešitev vezana na akt, ki bo celovito urejal
problematiko pravnega nasledstva (Poročevalec DZ, št. 25/97, str. 36).
(19) Glej 19. člen, tretjo alinejo drugega odstavka
22.b člena, 22.d člen in drugi odstavek 22.g člena UZITUL.
(20) »Sodnik je pri opravljanju sodniške funkcije
vezan na ustavo in zakon. V skladu z ustavo je vezan tudi na splošna načela
mednarodnega prava in na ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe.
Če se civilnopravna zadeva ne da rešiti na temelju veljavnih
predpisov, upošteva sodnik predpise, ki urejajo podobne primere. Če je rešitev
zadeve kljub temu pravno dvomljiva, odloči v skladu s splošnimi načeli pravnega
reda v državi. Pri tem ravna v skladu s pravnim izročilom in z utrjenimi
spoznanji pravne vede.
Sodnik ravna vselej tako, kot bi imel pred seboj nedoločeno
število primerov iste vrste.«
(21) S sodbo v zadevi Kutić proti Hrvaški z dne 1.
3. 2002 je ugotovilo, da je država kršila pravico oškodovancev do sojenja v
razumnem roku zaradi dolžine obdobja (več kot šest let), v katerem so bili na
podlagi zakona prekinjeni pravdni postopki proti državi za povračilo škode
zaradi nasilnih, terorističnih in podobnih dejanj z utemeljitvijo, da se
pripravlja nova zakonodaja. Podobna je odločitev v zadevi Aćimović proti
Hrvaški z dne 9. 10. 2003. Odškodninske pravde proti državi za povračilo škode,
ki so jo pri opravljanju svoje službe v času vojne povzročili pripadniki vojske
in policije, so bile zaradi pripravljanja nove zakonodaje prekinjene celo manj
kot štiri leta (ESČP je štelo za pomembno, da je država prekoračila rok za pripravo
nove zakonodaje, ki si ga je sama postavila).
(22) Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-18/02 z dne
24. 10. 2003 (Uradni list RS, št. 108/03 in OdlUS XII, 86).
(23) Tako Ustavno sodišče tudi v odločbi št.
Up-76/03, U-I-288/04.