Številka: U-I-56/08-15
Datum: 16. 12. 2009
O D L O Č B A
Ustavno sodišče je v postopku za oceno
ustavnosti, začetem z zahtevo Okrajnega sodišča v Celju, na seji 16. decembra
2009
o d l o č i l o:
Tretji, četrti in sedmi odstavek 66. člena
Zakona o prekrških (Uradni list RS, št. 7/03, 86/04, 23/05 – ur. p. b., 44/05,
55/05 – ur. p. b., 40/06, 51/06 – popr., 70/06 – ur. p. b., 115/06, 3/07 – ur.
p. b., 17/08 in 21/08 – popr.) se razveljavijo.
O b r a z l o ž i t e v
A.
1. Okrajno sodišče v Celju je v zadevi št.
PR 2862/2006 prekinilo postopek odločanja o zahtevi za sodno varstvo in
zahtevalo, naj Ustavno sodišče odloči o tem, ali je 66. člen Zakona o prekrških
(v nadaljevanju ZP-1) v skladu z Ustavo. Zatrjuje protiustavnost izpodbijanega
člena z 22., s 25 in z 29. členom Ustave. Pojasnjuje, da je v navedeni
prekrškovni zadevi prekrškovni organ na podlagi istega dejanja kršitelja
ugotovil dve kršitvi Zakona o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS, št.
83/04 in nasl. – v nadaljevanju ZVCP-1) in izdal plačilni nalog ter odločbo o
prekršku. Po vloženih zahtevah za sodno varstvo, v katerih je kršitelj zanikal
storitev prekrška, je Okrajno sodišče izvajalo enoten dokazni postopek, nato pa
zadevi združilo zaradi izdaje enotne sodbe o obeh očitanih prekrških. Po stališču
Okrajnega sodišča je treba sprejeti različno odločitev glede obeh prekrškov, in
sicer glede enega ustaviti postopek, glede drugega pa obdolženca spoznati za
odgovornega in mu izreči sankcijo. Predlagatelj meni, da odločbe ni mogoče
izdelati zaradi neustreznega pravnega pouka o pravnih sredstvih na podlagi
izpodbijanega člena. Ta naj bi obdolženca postavljal v povsem neenakopraven
položaj, saj naj bi imel pravico napovedati pritožbo zoper sodbo le prekrškovni
organ, obdolženec pa naj te pravice ne bi imel, čeprav naj bi se v postopku
branil. Predlagatelj poudarja, da gre tudi pri prekrških za kaznovanje, za
grožnjo z odvzemom prostosti zaradi izvršitve globe, zaradi česar morajo biti
zagotovljena vsa jamstva, ki jih Ustava zagotavlja v kazenskem postopku.
Predlagatelj meni, da so argumenti, ki izhajajo iz odločbe Ustavnega sodišča
št. U-I-56/06 z dne 15. 3. 2007 (Uradni list RS, št. 29/07 in OdlUS XVI, 21),
veljavni le v taki ureditvi, v kateri nobena stranka nima pravice do pritožbe.
V takem primeru postane sodba pravnomočna za obe stranki v isti fazi postopka.
Z dodelitvijo pravice do pritožbe eni stranki pa se po mnenju predlagatelja
vzpostavi očitno neuravnotežen položaj v postopku (22. in 29. člen Ustave), ki
obdolžencu kot šibkejši stranki odvzame pravico do pravnega sredstva (25. člen
Ustave). Takšna ureditev naj bi relativizirala pravico kršitelja do pravnega
sredstva. Če ta po vložitvi zahteve za sodno varstvo uspe in sodišče zahtevi za
sodno varstvo ugodi, naj bi s pravnim sredstvom uspel le pogojno. Odločitev o
zahtevi naj ne bi bila dokončna, saj jo lahko prekrškovni organ izniči z
napovedjo pritožbe, ki naj bi bila "ekskluzivna" pravica organa
pregona. Poleg navedenega naj državni tožilec ne bi bil omejen s kakršnokoli
prekluzijo glede navajanja dejstev in dokazov, kot to ves čas postopka velja za
obdolženca. Določba o prekluziji glede navajanja dejstev in dokazov iz četrtega
(pravilno tretjega) odstavka 157. člena ZP-1 naj bi se nanašala izrecno na
predlagatelja (ne na državnega tožilca) in le glede pritožbenega razloga
nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Okrajno sodišče še navaja, da odpira
nova ureditev preveč nejasnosti, tudi takih, ki sicer pomenijo bolj tehnična
vprašanja. Opozarja na nejasno pravno naravo instituta pritožbe državnega
tožilca in na vprašanje razmejitve z zahtevo za varstvo zakonitosti.
Zastavljalo naj bi se vprašanje, ali bo smelo sodišče prepozno pritožbo
državnega tožilca zavreči, ne da bi tvegalo očitek, da bi jo moralo po vsebini
upoštevati kot zahtevo za varstvo zakonitosti.
2. Na zahtevo je odgovoril Državni zbor.
Navaja, da se strinja z oceno in razlogi, ki izhajajo iz mnenja Vlade. Dodatno
navaja, da za prekrške po ZVCP-1 v hitrem postopku (razen za prekrške iz
pristojnosti Inšpektorata Republike Slovenije za notranje zadeve) ni mogoče
izreči globe v znesku, ki je višji od najnižjega predpisanega zneska, iz navedb
v zahtevi pa ne izhaja, da bi bil kršitelju izrečen odvzem premoženjske
koristi, ki presega 400 EUR. Sklicuje se na navedbe predlagatelja, da bo treba
postopek glede enega prekrška ustaviti zaradi pomanjkanja dokazov, glede
drugega pa obdolženca spoznati za odgovornega in mu izreči sankcijo. To po
mnenju Državnega zbora pomeni, da nobena od vloženih zahtev za sodno varstvo ne
bo zavržena, zato ne bo dopustna pritožba po prvem odstavku 66. člena ZP-1.
Prav tako po mnenju Državnega zbora ne bo mogla biti vložena pritožba po drugem
odstavku 66. člena ZP-1, saj ne gre za primer, ko je bila (v hitrem postopku)
izrečena višja globa od najnižje predpisane za prekršek ali ko je bil izrečen
odvzem premoženjske koristi, ki presega 400 EUR, kar je pogoj za dovoljenost
pritožbe. Ker ne gre za tak primer, pritožbe ne bo mogel napovedati prekrškovni
organ po tretjem odstavku 66. člena ZP-1, kar naj bi utemeljevalo sklep, da v
konkretni zadevi pritožba zoper sodbo o zahtevah za sodno varstvo ni dovoljena.
Druge navedbe predlagatelja o zatrjevani neustavnosti določbe 66. člena ZP-1
naj ne bi izhajale iz konkretnega primera, v katerem bi moralo sodišče
odločiti. Po mnenju Državnega zbora se iz razlogov, navedenih v zahtevi, dvom v
ustavnost 66. člena ZP-1 ne bi mogel pojaviti, če bi Okrajno sodišče pravilno
uporabilo zakon glede vprašanja združitve postopkov kot glede dovoljenosti
pritožbe. Zato Državni zbor Ustavnemu sodišču predlaga, naj zahtevo zaradi
neizpolnjevanja procesne predpostavke zavrže oziroma jo v primeru presoje
izpolnjenosti procesnih predpostavk kot neutemeljeno zavrne.
3. Vlada in Ministrstvo za pravosodje v
svojih mnenjih najprej izražata pomisleke o izpolnjenosti procesne predpostavke
iz prvega odstavka 23. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št.
64/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZUstS). Vlada poudarja, da je predlagatelj
izvedel celoten postopek, težave pa so nastale šele pri izdelavi sodbe.
Predlagatelj naj bi ravnal nepravilno, ko je združil obe zadevi zaradi skupnega
obravnavanja na podlagi 107. člena ZP-1. S tem naj bi sam povzročil položaj,
zaradi katerega so nastale težave pri pravnem pouku. Odločitev Ustavnega
sodišča naj bi imela vpliv na druge postopke o prekršku, zato se Vladi in
Ministrstvu zastavlja vprašanje, ali je primerno, da odloča o ustavnosti
izpodbijane določbe na podlagi primera, ki odstopa od običajnega načina
odločanja v postopku z zahtevo za sodno varstvo. Glede vsebinskih navedb
zahteve Vlada in Ministrstvo menita, da je položaj obeh strank v postopu o
prekršku (obdolženca in prekrškovnega organa) uravnotežen. Pritožba
prekrškovnega organa naj bi bila njegovo prvo pravno sredstvo. Če te ne bi
imel, bi lahko govorili o neenakem položaju. Vlada in Ministrstvo se sklicujeta
na četrti odstavek 66. člena ZP-1, po katerem sme državni tožilec vložiti
pritožbo v škodo ali v korist kršitelja. Kršitelj naj bi bil v ugodnejšem
položaju, saj ima pravico v osmih dneh podati odgovor na pritožbo, ki jo je
vložil državni tožilec, medtem ko prekrškovni organ te pravice nima, čeprav se
lahko državni tožilec pritoži tudi v korist kršitelja. Po mnenju Vlade in
Ministrstva 66. člen ZP-1 ni v neskladju s pravico do pritožbe iz 25. člena Ustave,
saj je ta pravica obdolžencu zagotovljena z zahtevo za sodno varstvo, s
pritožbo v primerih iz 66. člena ZP-1 in z zahtevo za varstvo zakonitosti.
Izpodbijana določba naj tudi ne bi bila v neskladju z 29. členom Ustave, saj
ima obdolženec pravico v zahtevi za sodno varstvo navajati dejstva in
predlagati dokaze, ki jih je predlagal že v hitrem postopku, nova dejstva in
dokaze pa lahko navaja le, če izkaže za verjetno, da jih brez svoje krivde ni
mogel uveljavljati v hitrem postopku. Če bi bil obdolženec upravičen v zahtevi
za sodno varstvo navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze, ki bi jih
lahko navajal oziroma predlagal že v hitrem postopku, pa jih po svoji krivdi
ni, bi lahko s tem zlorabil institut pravnega sredstva z namenom zavlačevanja
postopka o prekršku, kar bi lahko imelo za posledico zastaranje pregona. Tudi v
interesu obdolženca naj bi bilo, da čim prej navede vsa dejstva in predlaga vse
dokaze, saj dolgotrajnost postopka vpliva na stroške, ki jih je obdolženec
dolžan plačati v primeru, da se ugotovi njegova odgovornost za prekršek. Vlada
in Ministrstvo nadalje menita, da ni vprašljiva razmejitev med pravico do
pritožbe pristojnega državnega tožilca in zahtevo za varstvo zakonitosti.
Četudi sodišče zavrže pritožbo državnega tožilca po osmem odstavku 66. člena
ZP-1, lahko ta vloži zahtevo za varstvo zakonitosti, ki je izredno pravno
sredstvo in za katerega ob smiselni uporabi določb Zakona o kazenskem postopku
(Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – ZKP) ni časovne omejitve. Glede na
navedeno naj bi bila zahteva Okrajnega sodišča neutemeljena.
4. Odgovor Državnega zbora in mnenji Vlade
ter Ministrstva za pravosodje so bili poslani predlagatelju, ki nanje ni
odgovoril.
B. – I.
5. Po 156. členu Ustave mora sodišče, če
pri odločanju meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti protiustaven,
postopek prekiniti in začeti postopek pred Ustavnim sodiščem. Prekinitev
postopka in uporaba določenega zakona ali dela zakona v sodnem postopku sta kot
pogoja za začetek postopka za oceno ustavnosti določena tudi v 23. členu ZUstS.
6. Okrajno sodišče je zahtevi za oceno
ustavnosti predpisa priložilo sklep št. PR 2862/2006 z dne 11. 3. 2008, s
katerim je zaradi vložitve zahteve za oceno ustavnosti 66. člena ZP-1 prekinilo
postopek o prekršku do odločitve Ustavnega sodišča. Iz sklepa in zahteve
sodišča izhaja, da bi moralo sodišče pri oblikovanju pravnega pouka v sodni
odločbi uporabiti izpodbijane določbe, ki so po mnenju sodišča protiustavne.
Dejstvo, da je oblikovanje pravnega pouka v odločbi sodišča odvisno od ureditve
pravnih sredstev, tj. od ureditve v 66. členu ZP-1, zadošča za ugotovitev, da
so izpolnjene procesne predpostavke za vsebinsko odločanje o zahtevi
predlagatelja.
B. – II.
7. Predlagatelj navaja, da izpodbija 66.
člen ZP-1. Člen 66 ZP-11 V zahtevi primerja položaj domnevnega
kršitelja v postopku po odločitvi o zahtevi za sodno varstvo s položajem
prekrškovnega organa oziroma državnega tožilca. Navaja, da je njegov položaj v
postopku s pritožbo neuravnotežen. Za predlagatelja so v obravnavani zadevi sporna
domnevno večja upravičenja prekrškovnega organa oziroma državnega tožilca. Ker
ta izhajajo iz tretjega, četrtega in sedmega odstavka 66. člena ZP-1, je bilo
treba opraviti presojo 66. člena ZP-1 v tem delu.
8. Z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona
o prekrških (Uradni list RS, št. 17/08 – v nadaljevanju ZP-1E) sta bila v ZP-1
uvedena instituta napovedi pritožbe prekrškovnega organa in pritožbe državnega
tožilca, ki pomenita novost v ureditvi prekrškovnega prava.2 Ker se
je Ustavnemu sodišču zastavilo vprašanje jasnosti te zakonske ureditve, se je
moralo, preden je sploh presojalo zatrjevano neskladje z 22., s 25. in z 29.
členom Ustave, opredeliti do tega vprašanja. Ker je eno od temeljnih načel
pravne države (2. člen Ustave), da morajo biti zakonske norme jasne, razumljive
in nedvoumne, je Ustavno sodišče navedeno zakonsko določbo preizkusilo z vidika
skladnosti s tem načelom.
9. Navedeno načelo pravne države zahteva,
da so predpisi jasni in določni, tako da je mogoče nedvomno ugotoviti vsebino
in namen norme. To velja za vse predpise, zlasti pa je to pomembno pri
predpisih, ki vsebujejo pravne norme, ki določajo pravice ali dolžnosti pravnih
subjektov. Zahteva po jasnosti in določnosti predpisa ne pomeni, da morajo biti
predpisi taki, da jih ne bi bilo treba razlagati. Uporaba predpisov vedno
pomeni njihovo razlago in tako kot vsi drugi predpisi, so tudi zakoni predmet
razlage. Z vidika pravne varnosti, ki je eno od načel pravne države iz 2. člena
Ustave, pa postane predpis sporen takrat, kadar s pomočjo pravil o razlagi
pravnih norm ne moremo priti do jasne vsebine predpisa (odločba Ustavnega
sodišča št. U-I-32/00 z dne 10. 7. 2003, Uradni list RS, št. 73/03 in OdlUS
XII, 71).
10. Iz zahteve predlagatelja in odgovora
Državnega zbora je razvidno, da pravico državnega tožilca do pritožbe razlagata
različno. Kot je razbrati iz odgovora Državnega zbora, ta pravico državnega
tožilca do pritožbe razlaga zožujoče, in sicer tako, da se nanaša le na zadeve,
v katerih je bila z odločbo prekrškovnega organa izrečena višja globa od
najnižje predpisane za prekršek ali je bil izrečen odvzem premoženjske koristi,
ki presega 400 EUR, sodišče pa je v postopku z zahtevo za sodno varstvo odločbo
prekrškovnega organa odpravilo ali jo je spremenilo in ustavilo postopek ali je
izreklo nižjo globo kot prekrškovni organ ali opomin. Predlagatelj pa obseg
tožilčeve pritožbe razlaga drugače, saj ne upošteva kriterija izrečene sankcije
ali višine odvzete premoženjske koristi.
11. Tretji odstavek 66. člena ZP-1
taksativno našteva primere, v katerih lahko prekrškovni organ napove pritožbo:
če je sodišče odpravilo odločbo prekrškovnega organa; če je sodišče spremenilo
odločbo prekrškovnega organa in ustavilo postopek o prekršku; če je sodišče
izreklo nižjo globo kot prekrškovni organ ali opomin. Navedeno pomeni, da je
napoved pritožbe mogoča, kadar je odločeno v korist domnevnega kršitelja.
Zakonodajalec je poleg taksativnega normiranja uporabil še tehniko sklicevanja.
Tako se tretji odstavek 66. člena ZP-1 z uporabo besedne zveze "zoper
odločbe iz prejšnjega odstavka" sklicuje na drugi odstavek 66. člena ZP-1,
ki določa zadeve, v katerih je dovoljena pritožba domnevnega kršitelja in
drugih oseb iz prvega odstavka 59. člena ZP-1.3
12. Jezikovna razlaga4 tretjega
odstavka 66. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom istega člena bi kazala na
to, da sme prekrškovni organ napovedati pritožbo (napovedi potencialno sledi
pritožba državnega tožilca) v zadevah, v katerih je bila z odločbo prekrškovnega
organa izrečena višja globa od najnižje predpisane za prekršek ali je bil
izrečen odvzem premoženjske koristi, ki presega 400 EUR. Vendar taka razlaga ob
upoštevanju drugih razlagalnih argumentov ni prepričljiva. Kriterija izrečene
sankcije in določenega zneska odvzete premoženjske koristi sta v drugem
odstavku 66. člena ZP-1 določena glede na način odločanja prekrškovnega organa
o sankciji5 in glede na pomembnost zadeve za domnevnega kršitelja.
Zato ni logično, da se ta kriterija upoštevata tudi pri razlagi obsega pritožbe
državnega tožilca. Na neprepričljivost take razlage kaže tudi vrednostni
kontekst, iz katerega izhaja, da je namen instituta pritožbe državnega tožilca
doseganje zakonite odločitve o prekršku.6 Tega namena pa ni mogoče v
celoti uresničiti, če je pritožba državnega tožilca določena z vrsto zadev
tako, da se upošteva način odločanja o sankciji in pomembnost zadeve za
domnevnega kršitelja. Teleološka razlaga zato utemeljuje širši obseg primerov,
v katerih sme prekrškovni organ napovedati pritožbo, vendar bi taka razlaga
presegla jezikovni okvir besedila. Če upoštevamo še namen zakonodajalca, po
katerem naj bi pritožba državnega tožilca opravljala tudi funkcijo
zagotavljanja enotnosti sodne prakse,7 je rezultat razlage še bolj
negotov. Zastavlja se namreč vprašanje, kako naj državni tožilec z vlaganjem
pritožbe učinkovito izvršuje svojo funkcijo, če sme pritožbo vložiti le v
zadevah, v katerih je prekrškovni organ predhodno napovedal pritožbo.8
Poleg tega ni jasno, zakaj naj bi se enotnost sodne prakse zagotavljala samo v
primerih, ko je bila z odločbo prekrškovnega organa izrečena višja globa od
najnižje predpisane za prekršek ali odvzem premoženjske koristi, ki presega 400
EUR. Ob tem je treba upoštevati dejstvo, da sme državni tožilec vložiti še
izredno pravno sredstvo – zahtevo za varstvo zakonitosti, ki je namenjeno
varstvu zakonitosti in zagotavljanju enotnosti sodne prakse.9 Kakšna
je razmejitev med obema pravnima sredstvoma, iz ZP-1 ni jasno razvidno. Tako
kot pri zahtevi za varstvo zakonitosti lahko državni tožilec vloži pritožbo v
škodo ali v korist domnevnega kršitelja (tretji stavek četrtega odstavka 66.
člena ZP-1). Dejstvo, da sme državni tožilec vložiti pritožbo tudi v korist
domnevnega kršitelja, bi lahko pomenilo, da v postopku s pritožbo kot državni
organ (ne kot stranka postopka) opravlja pomembno nadzorno funkcijo. Če
navedeno določbo razlagamo v povezavi s tretjim odstavkom 66. člena ZP-1, se
zastavlja vprašanje, ali lahko to funkcijo sploh izvršuje, če je napoved pritožbe
predvidena le za primere, ko je že prvostopenjsko sodišče (deloma ali v celoti)
odločilo v korist domnevnega kršitelja.10
13. Glede na navedeno je izpodbijana
ureditev pravnega sredstva prekrškovnega organa oziroma državnega tožilca, kot
je določena v tretjem odstavku 66. člena ZP-1 in tretjem stavku četrtega
odstavka istega člena, nejasna, te nejasnosti pa ni mogoče odpraviti z
ustaljenimi metodami razlage pravnih norm. Ustavno sodišče zato ne more
presoditi, ali je izpodbijana zakonska ureditev v neskladju z 22., s 25. in z
29. členom Ustave. Ker sta tretji odstavek 66. člena in tretji stavek četrtega
odstavka 66. člena ZP-1 v neskladju z 2. členom Ustave, ju je Ustavno sodišče
razveljavilo. Z razveljavitvijo navedenih določb ostaneta brez pomena četrti
odstavek v preostalem delu in sedmi odstavek 66. člena ZP-1, saj ju ni več
mogoče uporabiti. Zato ju je Ustavno sodišče razveljavilo.
C.
14. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo
na podlagi 43. člena ZUstS v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnici in
sodniki dr. Mitja Deisinger, mag. Marija Krisper Kramberger, mag. Miroslav
Mozetič, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar, dr. Ciril Ribičič in Jan Zobec.
Odločbo je sprejelo soglasno.
Jože Tratnik l. r.
Predsednik
_______________
1 Člen 66 ZP-1se glasi:
"(1) Zoper sklep sodišča, s katerim je bila zahteva za
sodno varstvo zavržena, je dovoljena pritožba iz vseh razlogov iz 154. člena
tega zakona.
(2) Zoper druge odločbe sodišča prve stopnje lahko osebe iz
prvega odstavka 59. člena tega zakona vložijo pritožbo iz razlogov po 1., 2. in
4. točki 154. člena tega zakona, razen glede stroškov postopka organa,
pristojnega za odločanje o prekrških, če je bila izrečena višja globa od
najnižje predpisane za prekršek ali če je bil izrečen odvzem premoženjske koristi,
ki presega 400 eurov.
(3) Zoper odločbe iz prejšnjega odstavka lahko prekrškovni
organ v roku za vložitev pritožbe napove pritožbo v naslednjih primerih:
– če je sodišče odpravilo odločbo prekrškovnega organa;
– če je sodišče spremenilo odločbo prekrškovnega organa in ustavilo
postopek o prekršku;
– če je sodišče izreklo nižjo globo kot prekrškovni organ ali opomin.
(4) Napoved pritožbe se vloži pri sodišču, ki je odločilo o
zahtevi za sodno varstvo. V roku za vložitev napovedi pritožbe mora prekrškovni
organ predložiti spis državnemu tožilcu, pristojnemu za sodišče, ki odloča o
zahtevi za sodno varstvo. Pristojni državni tožilec lahko vloži pritožbo v
osmih dneh od prejema spisa in sicer iz razlogov po drugem odstavku tega člena
v škodo ali v korist kršitelja.
(5) Pritožbo se obravnava po določbah pritožbenega postopka v
rednem sodnem postopku.
(6) Osebe iz drugega odstavka tega člena vložijo pritožbo pri
prekrškovnem organu, ki je izdal odločbo, zoper katero je bila vložena zahteva
za sodno varstvo. Prekrškovni organ pritožbo posreduje skupaj s spisom na
sodišče, ki je odločilo o zahtevi za sodno varstvo.
(7) Kadar se pritoži državni tožilec, pritožbo vloži skupaj s
spisom pri sodišču, ki je odločilo o zahtevi za sodno varstvo. Sodišče po
preizkusu pravočasnosti in dovoljenosti pritožbe posreduje kršitelju izvod
pritožbe, ki sme nato v osmih dneh po prejemu podati sodišču odgovor na
pritožbo. Pritožbo in odgovor z vsemi spisi predloži sodišče višjemu sodišču.
(8) Prepozno ali nedovoljeno pritožbo zavrže sodišče, ki je
odločilo o zahtevi za sodno varstvo, s sklepom, ki ga tudi vroči vlagateljem iz
drugega in četrtega odstavka tega člena."
2 Prejšnja ureditev državnemu tožilcu ni omogočala
nobenega pravnega sredstva.
3 Kot je razvidno iz zakonodajnega gradiva, se je
prvotno besedilo tretjega odstavka 66. člena ZP-1 v upoštevnem delu glasilo:
"Zoper druge odločbe sodišča prve stopnje lahko prekrškovni organ v roku
za vložitev pritožbe napove pritožbo v naslednjih primerih …" V postopku
obravnave predloga ZP-1E je Zakonodajno-pravna služba opozorila, da je treba
del tretjega odstavka 66. člena natančneje oblikovati, tako da bo vidno, na
katere "druge odločbe sodišča prve stopnje" se možnost napovedi
pritožbe nanaša. Če naj bi zajela odločbe, ki so opredeljene v drugem odstavku
istega člena, je to po mnenju Zakonodajno-pravne službe mogoče doseči s
sklicevanjem na ta odstavek.
4 Poglavitno sredstvo interpretacije je jezikovna
razlaga predpisa. Jezikovni okvir pomeni izhodišče, ki ga dopolnjujejo ostale
metode razlage (npr. teleološka, logična, sistemska, zgodovinska). Več o tem M.
Pavčnik, Teorija prava, 3. razširjena, spremenjena in dopolnjena izdaja, GV
Založba, Ljubljana 2007, str. 483–484.
5 Kadar prekrškovni organ izreče višjo globo od
najnižje predpisane za prekršek, opravi tudi vrednotenje teže prekrška.
6 Glede na dopustne pritožbene razloge pomeni
možnost instančne presoje zagotavljanje nadzora nad zakonitostjo odločitev
prvostopenjskega sodišča.
7 Iz zakonodajnega gradiva je razvidno, da naj bi
dvostopenjsko sodno odločanje zagotavljalo nadzor nad zakonitostjo in
pravilnostjo dela prvostopenjskega sodišča in enotnost sodne prakse. Predlog
Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o prekrških – nujni postopek – EPA
1860-IV, Poročevalec DZ, št. 10/08.
8 Odločitev o napovedi pritožbe je v celoti
prepuščena prekrškovnemu organu.
9 Po prvem odstavku 169. člena ZP-1 se lahko zahteva
za varstvo zakonitosti vloži zoper vsako odločbo, izdano na drugi stopnji,
oziroma vsako pravnomočno odločbo, če je prekršen ta zakon ali predpis, ki
določa prekršek. Po 170. členu ZP-1 odloča o zahtevi za varstvo zakonitosti
Vrhovno sodišče Republike Slovenije v senatu treh sodnikov na nejavni seji.
Zahteva za varstvo zakonitosti je edino pravno sredstvo za varstvo zakonitosti
in za poenotenje sodne prakse na ravni države. Več o pomenu zahteve za varstvo
zakonitosti H. Jenull, Zakon o prekrških s komentarjem, GV Založba, Ljubljana
2009, str. 721.
10 Taka možnost bi lahko prišla v poštev v primerih,
ko bi sodišče izreklo nižjo globo kot prekrškovni organ ali bi izreklo opomin,
državni tožilec pa bi menil, da bi moralo sodišče spremeniti odločbo
prekrškovnega organa in ustaviti postopek o prekršku, ali da sodišče ni
pravilno odmerilo sankcije ali da je prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu.
Ne glede na to ostanejo zunaj dometa pritožbe državnega tožilca vse tiste
zadeve, v katerih sodišče ni ugodilo zahtevi za sodno varstvo domnevnega
kršitelja.