Številka: U-I-244/08-14
Datum: 21. 1. 2010
O D L O Č B A
Ustavno sodišče je v postopku za oceno
ustavnosti in zakonitosti,
začetem z zahtevo Sindikata državnih organov Slovenije, Ljubljana, ki ga zastopa sekretar Drago Ščernjavič, na seji 21. januarja 2010
o d l o č i l o:
1. Drugi odstavek 25. člena, četrti
odstavek 49. člena in drugi odstavek 52. člena Zakona o sistemu plač v javnem
sektorju (Uradni list RS, št. 56/02, 72/03, 115/03 – ur. p. b., 126/03, 20/04 –
ur. p. b., 70/04, 24/05 – ur. p. b., 53/05, 70/05 – ur. p. b., 14/06, 32/06 –
ur. p. b., 68/06, 110/06 – ur. p. b., 57/07, 95/07 – ur. p. b., 17/08, 58/08,
80/08, 48/09, 91/09 in 108/09 – ur. p. b) niso v neskladju z Ustavo.
2. Zahteva za oceno ustavnosti in
zakonitosti 35. člena Kolektivne pogodbe za javni sektor (Uradni list RS, št.
57/08) se zavrže.
O b r a z l o ž i t e v
A.
1. Predlagatelj zahteva oceno ustavnosti
drugega odstavka 25. člena, četrtega odstavka 49. člena in drugega odstavka 52.
člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (v nadaljevanju: ZSPJS) ter 35.
člena Kolektivne pogodbe za javni sektor (v nadaljevanju: KPJS). Predlaga
njihovo odpravo.
2. Predlagatelj nasprotuje ureditvi o
dodatku za delovno dobo. Zatrjuje, da se je ta dodatek na podlagi izpodbijanih
določb znižal. Opozarja na 238. člen Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list
RS, št. 42/02 in nasl. – v nadaljevanju: ZDR), ki naj bi vsem delavcem
zagotavljal pravico do nezmanjšanega dodatka za delovno dobo, kar pa naj bi
zakonodajalec s četrtim odstavkom 49. člena ZSPJS za javne uslužbence odpravil.
Meni, da je prepustitev določitve višine dodatka kolektivni pogodbi za javni
sektor protiustavna in nezakonita, ker kolektivna pogodba ne more
razveljavljati oziroma spreminjati zakonskih določb. Dodatek za delovno dobo
naj bi bil že pridobljena pravica zaposlenega in se zato vanj ne bi smelo
posegati za nazaj. Navaja, da je Vlada v procesu sprejemanja izpodbijane ureditve
trdila, da znižanje dodatka ne bo pomenilo znižanja absolutnih zneskov plače iz
tega naslova, ker naj bi prišlo do povišanja osnovnih plač, v praksi pa so
številni delavci na varovani plači. Takšno znižanje naj bi bilo
diskriminacijsko, ker naj bi najbolj prizadelo starejše javne uslužbence. Bilo naj
bi tudi v neskladju s pravico do socialne varnosti (50. člen Ustave), z načelom
varstva zaupanja v pravo (2. člen Ustave) in z načelom enakosti pred zakonom
(drugi odstavek 14. člena Ustave), ker naj bi 238. člen ZDR vsem delavcem
(razen javnim uslužbencem) zagotavljal pravico do nezmanjšanega dodatka za
delovno dobo.
3. Predlagatelj izpodbija ureditev o
dodatku za stalnost, kolikor se nanaša na pripadnike stalne sestave Slovenske
vojske. Zatrjuje, da se je z ZSPJS ta dodatek znižal, s čimer naj bi se nezakonito
obšlo Zakon o obrambi (Uradni list RS, št. 82/94 in nasl. – v nadaljevanju:
ZObr). Drugi odstavek 52. člena ZSPJS naj bi neutemeljeno posegal v 98.f člen
ZObr, ki je po hierarhiji močnejši predpis, saj se po prvem odstavku 124. člena
Ustave sprejema z dvotretjinsko večino. Tega zakona naj zato ne bi bilo mogoče
spremeniti z drugim zakonom in še manj s kolektivno pogodbo. Z znižanjem
dodatka naj bi se poseglo v pridobljene pravice delavcev na obrambnem področju.
Takšno znižanje naj bi bilo v neskladju z 2. in s 50. členom Ustave.
4. Državni zbor v odgovoru na zahtevo
predlagatelja meni, da prepustitev določitve višine dodatka za delovno dobo kolektivni
pogodbi ni protiustavna. Navaja, da je določitev višine dodatkov rezultat
dogovarjanj med delodajalcem in sindikati, za kar je potrebna določena
fleksibilnost. Možnost urejanja plač s kolektivnimi pogodbami naj bi izhajala
že iz drugega odstavka 3. člena Zakona o kolektivnih pogodbah (Uradni list RS,
št. 43/06 – ZKolP). Znižanje dodatka za delovno dobo po mnenju Državnega zbora
ni v neskladju z načeloma enakosti pred zakonom in varstvom zaupanja v pravo.
Nespremenjena višina dodatka naj bi imela nesprejemljive javnofinančne
posledice. Dejstvo, da ureditev plač javnih uslužbencev vpliva na javne
finance, naj bi utemeljevalo tudi drugačno ureditev plač javnih uslužbencev v
primerjavi z drugimi zaposlenimi. V zvezi z drugimi očitki o znižanju dodatka
za delovno dobo se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-60/06,
U-I-214/06, U-I-228/06 z dne 7. 12. 2006 (Uradni list RS, št. 1/07 in OdlUS XV,
85 – v nadaljevanju: odločba št. U-I-60/06). V zvezi z očitki o znižanju
dodatka za stalnost navaja, da zaradi ohranjanja enotnosti med zaposlenimi v
javnem sektorju zakonodajalec ni mogel dopustiti, da bi ZObr porušil to
enotnost. ZObr in ZSPJS naj bi imela enako veljavo.
5. Vlada meni, da je večino navedb,
potrebnih za obravnavo te zadeve, posredovala že v mnenjih v zvezi z drugimi zahtevami
za presojo ustavnosti novega plačnega sistema. Navaja, da skupen plačni sistem
za javne uslužbence in funkcionarje zahteva uporabo enake stopnje dodatka za
delovno dobo in uporabo enake osnove, od katere se obračunava. Meni, da je
imela za znižanje trdne razloge, saj višina dodatka za delovno dobo pomembno
vpliva na finančne posledice novega plačnega sistema. To znižanje naj bi bilo
posledica tega, da se dodatek obračunava od osnovne plače, ki naj bi po novem
vključevala tudi vse dodatke in naj bi bila temu primerno višja od prejšnje
osnovne plače. Ohranitev dodatka v višini 0,5% naj bi zato znatno povečala
potrebna sredstva za izplačilo tega dodatka in privedla do nesprejemljivih
posledic za javne finance ter hkrati spremenila relativni vpliv delovne dobe na
višino plače posameznika. Poudarja, da naj znižanje dodatka za delovno dobo,
ker naj ta ne bi bil ustavnopravna kategorija, samo po sebi ne bi bilo ustavno
sporno. V zvezi s tem se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-60/06. Navedbe
o protiustavnem posegu v pridobljene pravice so po mnenju Vlade neutemeljene,
ker ZSPJS področje plač zaposlenih v javnem sektorju ureja drugače kot 238.
člen ZDR, za kar naj bi imel zakonodajalec podlago v 2. členu ZDR. Prav tako naj
ne bi šlo za kršitev načela enakosti pred zakonom, ker naj to načelo ne bi
zahtevalo splošne enakosti vseh, temveč naj bi zavezovalo zakonodajalca zgolj k
enakemu urejanju bistveno podobnih primerov. V zvezi z zahtevo glede dodatka za
stalnost Vlada navaja, da je višina tega dodatka enaka višini dodatka za delovno
dobo, zaradi česar je ob znižanju dodatka za delovno dobo prišlo tudi do
znižanja dodatka za stalnost. Sicer pa Vlada poudarja, da je predlagatelj
sodeloval v pogajanjih za sklenitev KPJS, ki jo je tudi podpisal, in tudi pri
usklajevanju vseh novel ZSPJS, zaradi česar naj bi bilo vlaganje zahteve za
presojo določb, s katerimi se je strinjal, nerazumljivo.
6. Predlagatelj na odgovor Državnega zbora
ni odgovoril. V odgovoru na mnenje Vlade navaja, da s KPJS za javne uslužbence
ni bilo možno določiti nižjega dodatka za delovno dobo, kot je določen z 238.
členom ZDR. Meni, da bi se moral javnim uslužbencem dodatek za delovno dobo (še
naprej) obračunavati po tej zakonski določbi. Znižanje dodatka za delovno dobo
naj bi bilo sporno tudi z vidika 120. člena Ustave, v skladu s katerim morajo
biti javni uslužbenci, ki vodijo upravne postopke, samostojni pri odločanju.
Samostojnost naj bi pomenila tudi neodvisnost, zaradi česar naj bi bilo mogoče
za javne uslužbence smiselno uporabiti odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-60/06.
Predlagatelj nasprotuje navedbam Vlade, da naj bi nespremenjena višina dodatka
pomenila povečanje vpliva delovne dobe na plačo, in zatrjuje, da se je ta vpliv
zmanjšal, pri čemer naj iz zakonodajnega gradiva ne bi izhajalo, da je bil to cilj
zakonodajalca. Sklicevanje Vlade na to, da naj bi nespremenjena višina dodatka
privedla do nesprejemljivih javnofinančnih posledic, ocenjuje kot
brezpredmetno, kar naj bi izhajalo iz odločitve Ustavnega sodišča v zadevi št.
U-I-60/06. Odgovoru prilaga mnenje Republiškega odbora Sindikata državnih
organov Slovenije in izračune o višini dodatkov za delovno dobo ter stalnost po
prejšnji in novi ureditvi.
B. – I.
7. Sindikat državnih organov Slovenije je
vložil pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti, ki pa jo je Ustavno sodišče
obravnavalo kot zahtevo. Omenjenemu sindikatu je namreč Ustavno sodišče
priznalo status predlagatelja. V skladu z enajsto alinejo prvega odstavka 23.a
člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – v
nadaljevanju: ZUstS) lahko namreč reprezentativni sindikat za območje države za
posamezno dejavnost ali poklic vloži zahtevo, če so ogrožene pravice delavcev.
Sindikat državnih organov Slovenije je reprezentativni sindikat v dejavnosti.
Ker naj bi bile z izpodbijano ureditvijo ogrožene pravice delavcev, ki jih
zastopa, so izpolnjeni pogoji v smislu navedene določbe ZUstS.
B. – II.
Presoja drugega odstavka 25. člena in
četrtega odstavka 49. člena ZSPJS (dodatek za delovno dobo)
8. Predlagatelj izpodbija ureditev o
dodatku za delovno dobo. Kot sindikat, ki zastopa delavce v državnih organih,
izpodbija to ureditev zlasti v delu, v katerem se nanaša na javne uslužbence iz
plačnih skupin C in J (7. člen ZSPJS), zaposlene v državnih organih. Glede na
to, da se izpodbijana ureditev nanaša na vse javne uslužbence, pa je Ustavno
sodišče ni presojalo ozko v tem okviru.
9. Drugi odstavek 25. člena ZSPJS se glasi:
»Višina dodatka za delovno dobo za vsako zaključeno leto delovne dobe se določi
s kolektivno pogodbo za javni sektor.« Navedeno sicer pomeni, da neposredno na
podlagi zakona dodatek za delovno dobo ni iztožljiva pravica. Ker pa iz Ustave
ne izhaja zahteva po zakonski ureditvi plač javnih uslužbencev, odločitev
zakonodajalca, da ureditev pravice do dodatka za delovno dobo prepusti avtonomnim
pravnim virom, ni v neskladju z Ustavo.
10. Predlagatelj zatrjuje, da se je dodatek
za delovno dobo na podlagi izpodbijane ureditve znižal. Pred uveljavitvijo
ZSPJS je del plače iz tega naslova urejal tretji odstavek 60. člena Zakona o
delavcih v državnih organih (Uradni list RS, št. 15/90 in nasl. – ZDDO). Po tej
zakonski določbi so se delovne izkušnje delavcev v državnih organih vrednotile
tako, da se je plača delavca v mesečnem znesku povečala za 0,5% za vsako začeto
leto delovne dobe, vendar največ do 20%. Ženskam, ki so imele več kot 25 let
delovne dobe, se je dodatek 0,5% za vsako začeto leto delovne dobe povečal še
za 0,25%. Glede višine dodatka po novih predpisih je bistven 35. člen KPJS. V
skladu z drugim odstavkom 25. člena ZSPJS je treba namreč s KPJS dogovorjeno
višino dodatka za delovno dobo upoštevati kot zakonsko varovan obseg te
pravice. Po 35. členu KPJS pripada javnemu uslužbencu dodatek za delovno dobo v
višini 0,33% od osnovne plače za vsako zaključeno leto delovne dobe.
Javnim uslužbenkam se ta dodatek za vsako
zaključeno leto delovne dobe nad 25 let poveča za 0,1%. Glede na navedeno navedbe
o znižanju dodatka za delovno dobo držijo.
11. Ustavno podlago za presojo očitkov o
znižanju dodatka za delovno dobo pomeni načelo varstva zaupanja v pravo iz 2.
člena Ustave. To ustavno načelo varuje posameznike pred neutemeljenimi posegi v
zakonske pravice z učinkom za naprej, za kar gre tudi v obravnavanem primeru.
Omenjeno načelo posameznikom zagotavlja, da jim država njihovega pravnega položaja
ne bo poslabšala arbitrarno, to je brez razloga, utemeljenega v prevladujočem
javnem interesu. Sprememba ureditve o dodatku za delovno dobo je eden izmed
ukrepov v okviru celovite plačne reforme, s katero se plače zaposlenih v javnem
sektorju določajo povsem na novo. Odločitev zakonodajalca, da ta dodatek zniža
in s tem spremeni relativni vpliv delovne dobe na višino plače posameznika,
sodi v polje njegove proste presoje. Ker pa gre za prehod iz enega plačnega
sistema v drugega, je treba v primeru poslabšanja položaja posameznih kategorij
zaposlenih spoštovati 2. člen Ustave, iz katerega izhaja zahteva, da se
posameznikom, ki bodo z izpodbijano spremembo prizadeti, omogoči, da se
postopno prilagodijo na novo ureditev (primerjaj z odločbo Ustavnega sodišča
št. U-I-60/06, točka 138, in s sklepom Ustavnega sodišča št. U-I-239/06 z dne 22.
3. 2007, točka 27, objavljenem na spletni strani Ustavnega sodišča
<www.us-rs.si>). To pa je bilo javnim uslužbencem zagotovljeno.
Upoštevaje prvi odstavek 49. člena in četrti odstavek 49.f člena ZSPJS, po
katerem javnim uslužbencem, ki bi po uveljavitvi novega plačnega sistema
prejeli nižjo plačo kot po predpisih, ki so se uporabljali do začetka obračuna
plač po ZSPJS, zagotavljata plačilo t. i. prevedbenega dodatka, je bil namreč
ta pogoj izpolnjen.
12. Znižanje dodatka za delovno dobo je po
mnenju predlagatelja tudi v neskladju z načelom enakosti pred zakonom iz
drugega odstavka 14. člena Ustave, ker naj javnim uslužbencem ne bi bilo
zagotovljeno enako varstvo pred znižanjem dodatka za delovno dobo, kot naj bi
ga zaposlenim v zasebnem sektorju zagotavljal 238. člen ZDR. Gre za očitek, ki
se nanaša na izpodbijani četrti odstavek 49. člena ZSPJS, na podlagi katerega
je bila za javne uslužbence izključena uporaba 238. člena ZDR. Četrti odstavek
49. člena ZSPJS namreč določa: »Ne glede na višino dodatka za delovno dobo, določenega
v 238. členu Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02), pripada
vsem javnim uslužbencem dodatek za delovno dobo v višini, določeni s Kolektivno
pogodbo za javni sektor.« Pri tem se 238. člen ZDR glasi: »Delavci, ki imajo ob
uveljavitvi tega zakona dodatek za delovno dobo najmanj v višini 0,5% od
osnovne plače za vsako izpolnjeno leto delovne dobe, ohranijo tak dodatek, ne
glede na višino dodatka, določeno s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti,
razen če je s to pogodbo ali pogodbo o zaposlitvi določen višji dodatek.« Navedeno
pomeni, da se zaposlenim v zasebnem sektorju, ki so imeli ob uveljavitvi ZDR
dodatek za delovno dobo najmanj v višini 0,5% od osnovne plače za vsako leto
delovne dobe, ohranja takšen dodatek, ne glede na njegovo morebitno znižanje s kolektivno
pogodbo na ravni dejavnosti, javnim uslužbencem pa se je na podlagi izpodbijane
ureditve dodatek za delovno dobo znižal. Pri tem ni bistveno, da se javnim
uslužbencem v skladu s prvim odstavkom 49. člena v zvezi s prvim do četrtim odstavkom
49.f člena ZSPJS zagotavlja plačilo t. i. prevedbenega dodatka. Plačilo
takšnega dodatka namreč ne pomeni ohranitve dodatka za delovno dobo v višini
0,5% osnovne plače javnega uslužbenca, temveč le izplačilo razlike v plači do
višine plače javnega uslužbenca po prejšnjih predpisih, če je ta po ZSPJS nižja
in dokler je nižja. V znesek primerljive plače po prejšnjih predpisih oziroma
po ZSPJS se namreč poleg dodatka za delovno dobo štejejo tudi drugi elementi
plače (glej drugi in tretji odstavek 49.f člena ZSPJS). Nižji dodatek za delovno
dobo po ZSPJS torej ni samostojen kriterij za izplačilo t. i. prevedbenega
dodatka. Javni uslužbenec, kljub znižanju dodatka za delovno dobo, ne bo
upravičen do plačila t. i. prevedbenega dodatka, če bo s povišanjem plače iz
kakšnega drugega naslova dosegel primerljivi znesek plače po prejšnjih predpisih.
Nasprotno pa je po 238. členu ZDR dodatek za delovno dobo varovan kot
samostojna kategorija. Glede na to ni sporno, da imajo zaposleni, za katere
velja ZDR, kar zadeva varstvo dodatka za delovno dobo, ugodnejši položaj kot
tisti, za katere velja ZSPJS. Vendar pa to razlikovanje ni v neskladju z načelom
enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Plača zaposlenih v
javnem sektorju se namreč določa na podlagi ZSPJS (prvi odstavek 3. člena
ZSPJS) in se, drugače kot plače delavcev v zasebnem sektorju, zagotavlja z javnimi
sredstvi. Gre za v izhodišču drugače zasnovana plačna sistema, tako da plačni položaji
delavcev v omenjenih različnih plačnih sistemih niso primerljivi. Ustavno
načelo enakosti pred zakonom pa zavezuje zakonodajalca zgolj k enaki obravnavi enakih
oziroma bistveno podobnih primerov, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre.
13. Neskladja izpodbijane ureditve z Ustavo
predlagatelj tudi ne more utemeljiti z očitki, da znižanje dodatka za delovno dobo
pomeni nedovoljeno diskriminacijo na podlagi starosti, ker naj bi bolj
prizadelo starejše delavke in delavce. Zakon je namreč dodatek za delovno dobo
vsem delavcem, tako starejšim kot mlajšim, znižal za enak odstotek. Od dneva
uveljavitve Zakona se bo plača zaradi dodatka za delovno dobo povečevala vsem
sorazmerno enako. Z navedbami o neskladju izpodbijane ureditve s pravico do
socialne varnosti iz prvega odstavka 50. člena Ustave predlagatelj ne more
uspeti zato, ker nižje plačilo prispevkov za socialno varnost, do katerega naj
bi prišlo zaradi znižanja dodatka za delovno dobo, samo po sebi še ne pomeni
posega v to ustavno pravico. Neutemeljeni pa so tudi očitki predlagatelja o
neskladju izpodbijane ureditve z Ustavo zato, ker naj bi posegala v
samostojnost oziroma neodvisnost javnih uslužbencev, kar naj bi bilo v
neskladju z drugim odstavkom 120. člena Ustave. Četudi bi bila materialna
stabilnost plačnega položaja uradnikov eden izmed elementov za zagotovitev
samostojnosti iz te določbe Ustave, bi bilo namreč o posegu v to ustavno načelo
mogoče govoriti samo v primeru bistvenega znižanja plač, za kar pa v
obravnavani zadevi, ko se javnim uslužbencem zagotavlja plačilo t. i.
prevedbenega dodatka, ne gre.
14. Glede na navedeno drugi odstavek 25.
člena in četrti odstavek 49. člena ZSPJS nista v neskladju z Ustavo.
B. – III.
Presoja drugega odstavka 52. člena ZSPJS
(dodatek za stalnost)
15. Predlagatelj izpodbija drugi odstavek
52. člena ZSPJS v delu, v katerem se nanaša na pripadnike stalne sestave
Slovenske vojske. Po drugem odstavku 52. člena ZSPJS znaša dodatek za stalnost
javnim uslužbencem oziroma uradnikom s posebnimi pooblastili po začetku izplačila
plač po tem zakonu enak odstotek, kot bo določen za dodatek za delovno dobo.
Višina dodatka za delovno dobo je po drugem odstavku 25. člena ZSPJS prepuščena
določitvi s kolektivno pogodbo za javni sektor in znaša 0,33% osnovne plače za
vsako zaključeno leto delovne dobe (prvi odstavek 35. člena KPJS).
16. Predlagatelj zatrjuje, da se je dodatek
za stalnost na podlagi izpodbijane ureditve pripadnikom stalne sestave
Slovenske vojske znižal. Pred začetkom izplačila plač po ZSPJS je bil dodatek
za stalnost za pripadnike stalne sestave vojske določen s prvim odstavkom 98.f
člena ZObr, po katerem jim je za vsako začeto leto dela na vojaški dolžnosti
nad pet let pripadal dodatek za stalnost v višini 0,5% osnovne plače. Iz
navedenega izhaja, da je na podlagi drugega odstavka 52. člena ZSPJS dejansko
prišlo do znižanja dodatka za stalnost, v primerjavi z dodatkom, ki je bil v
veljavi pred začetkom izplačila plač po ZSPJS.
17. Predlagatelj meni, da je takšno
znižanje v neskladju s prvim odstavkom 124. člena Ustave, ki določa, da vrsto,
obseg in organizacijo obrambe nedotakljivosti in celovitosti državnega ozemlja
ureja zakon, ki ga sprejme državni zbor z dvotretjinsko večino navzočih
poslancev. Zatrjuje namreč, da z ZSPJS ni mogoče spremeniti ZObr, ki se glede
na prvi odstavek 124. člena Ustave sprejema s kvalificirano večino. Pri tem pa
predlagatelj zmotno meni, da se prvi odstavek 124. člena Ustave o ureditvi vrste,
obsega in organizacije obrambe nedotakljivosti in celovitosti državnega ozemlja
nanaša tudi na ureditev dodatkov k plači zaposlenih v stalni sestavi vojske.
Gre sicer za materijo, ki je bila do začetka izplačila plač po ZSPJS urejena z
ZObr, ki pa ne pomeni nobene izmed odločitev iz prvega odstavka 124. člena Ustave,
ki jih ne bi bilo mogoče spremeniti z navadno večino poslanskih glasov. Zato
neskladje drugega odstavka 52. člena ZSPJS s prvim odstavkom 124. člena Ustave
ni podano.
18. Znižanje dodatka za stalnost, do
katerega je prišlo na podlagi izpodbijane določbe, naj bi bilo tudi v neskladju
z načelom varstva zaupanja v pravo (2. člen Ustave) in s pravico do socialne
varnosti (prvi odstavek 50. člena Ustave). Zatrjevano neskladje s temi
določbami Ustave ni podano iz razlogov, ki jih je Ustavno sodišče navedlo že ob
presoji enakih očitkov v zvezi z znižanjem dodatka za delovno dobo (11. in 13. točka
obrazložitve te odločbe).
B. – IV.
Zavrženje zahteve za presojo kolektivne
pogodbe
19. Po ustaljeni ustavnosodni presoji
Ustavno sodišče ni pristojno za presojo ustavnosti in zakonitosti določb kolektivnih
pogodb. Skladno s c) točko prvega odstavka 6. člena Zakona o delovnih in
socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 2/04 – ZDSS-1) so namreč za odločanje o
skladnosti kolektivnih pogodb z zakonom pristojna delovna sodišča v kolektivnih
delovnih sporih. Glede na to, da so po Ustavi (125. člen) sodniki pri
opravljanju sodniške funkcije vezani na Ustavo in zakon, vsebuje sodna presoja
skladnosti kolektivnih pogodb z zakonom hkrati tudi presojo njihove skladnosti
z Ustavo. Če pa bi delovno sodišče pri presoji zakonitosti kolektivne pogodbe
menilo, da je zakon, s katerim mora biti kolektivna pogodba skladna, v
neskladju z Ustavo, bo moralo po 156. členu Ustave postopek prekiniti in začeti
postopek za oceno ustavnosti zakona pred Ustavnim sodiščem. Glede na navedeno
je Ustavno sodišče zahtevo za presojo ustavnosti oziroma zakonitosti določb
KPJS zavrglo.
C.
20. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo
na podlagi 21. člena in prvega odstavka 25. člena ZUstS v sestavi: predsednik Jože
Tratnik ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, mag. Marta Klampfer, mag.
Miroslav Mozetič, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar, mag. Jadranka Sovdat in Jan
Zobec. Odločbo je sprejelo s sedmimi glasovi proti enemu. Proti je glasovala sodnica
Klampfer.
Jože Tratnik l.r.
Predsednik