Odločba o delni razveljavitvi sklepa Višjega sodišča v Ljubljani in sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani

Številka: Up-1727/08-22

Datum: 1. 4. 2010

O D L O Č B A

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi družb Kapitalska družba pokojninskega in invalidskega zavarovanja, d. d., Ljubljana, ki jo zastopa predsednik uprave Borut Jamnik, in Slovenska odškodninska družba, d. d., Ljubljana, ki jo zastopa direktor Tomaž Kuntarič, na seji 1. aprila 2010

o d l o č i l o:

1. Sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Ip 4425/2007 z dne 27. 2. 2008 v delu, ki se nanaša na pritožnici, ter 1. in 3. točka izreka sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani št. 11 I 2005/04660 z dne 20. 11. 2006 se razveljavita.

2. Zadeva se vrne Okrajnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje.

3. Nasprotna udeleženka družba Europapier, d.d., Ljubljana, sama nosi svoje stroške postopka z ustavno pritožbo.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom o izvršbi dovolilo izvršbo proti pritožnicama, ki sta bili pred izbrisom delničarki gospodarske družbe, izbrisane iz sodnega registra po določbah Zakona o finančnem poslovanju podjetij (Uradni list RS, št. 54/99 in 110/99 – v nadaljevanju ZFPPod). Upnik je razpolagal z izvršilnim naslovom, pridobljenim proti izbrisani družbi. Pritožnici sta zoper sklep o izvršbi pravočasno ugovarjali, sodišče prve stopnje pa je njun ugovor zavrnilo. Zoper ta sklep sta pritožnici vložili pritožbo, ki jo je Višje sodišče zavrnilo z izpodbijanim sklepom. Višje sodišče je svojo odločitev oprlo predvsem na pravno stališče, da zgolj majhen lastniški delež pritožnic ne omogoča sklepa, da nista mogli vplivati na poslovanje izbrisane družbe, saj se z upravljanjem družb ukvarjata profesionalno. Po mnenju Višjega sodišča bi morali pritožnici dokazati, da sta poskusili vplivati na poslovanje družbe s predlogi, pa zaradi majhnega deleža nista uspeli. Očitek prve pritožnice o odstopu od ustaljene sodne prakse je sodišče zavrnilo z utemeljitvijo, da je sodna praksa glede kriterijev za presojo pasivnosti družbenikov težko primerljiva, da pa je v sodni praksi prav tako mogoče najti stališče, ki šteje kot odločilno profesionalno ukvarjanje družbenika z upravljanjem družb.

2. Pritožnici zatrjujeta kršitev 2., 14., 22. in 25. člena Ustave. Višjemu sodišču očitata, da je njegova odločitev očitno napačna in arbitrarna. Razlaga zakonskih določb ZFPPod in odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-135/00 z dne 9. 10. 2002 (Uradni list RS, št. 93/02 in OdlUS XI, 211) naj bi bila očitno napačna in naj ne bi upoštevala v pravni znanosti uveljavljenih metod razlage. To naj bi zlasti veljalo za stališče, da bi pritožnici morali dokazati svojo aktivnost, da bi dokazali svojo pasivnost v družbi, kot tudi za stališče, da je profesionalno ukvarjanje z dejavnostjo odločilen kriterij za odločitev o njuni aktivnosti. Poudarjanje njunega profesionalnega ukvarjanja z dejavnostjo naj bi ju v primerjavi z drugimi dolžniki v podobnih primerih postavljalo v neenakopraven položaj. Iz višine njunega deleža v osnovnem kapitalu družbe naj bi bilo očitno, da z 0,6% deležem niti pravno (za uveljavljanje pravic manjšinskih delničarjev je namreč potreben najmanj 10% delež) niti dejansko nista mogli vplivati na poslovanje družbe. Prav tako naj bi sodišče zanemarilo značilnosti delniške družbe, v kateri se volja delničarjev manifestira na skupščini, kjer pa se odloča le o temeljnih razvojnih vprašanjih ter o določenih organizacijsko-statusnih vprašanjih družbe, ne pa o vprašanjih rednega poslovanja ter vodenja poslov družbe. Pritožnici očitata odločitvi tudi odstop od ustaljene sodne prakse, iz katere naj bi izhajalo, da je odločilni kriterij za presojo vloge družbenika v družbi njegov dejanski vpliv na poslovanje družbe. Sklicujeta se na sodne odločbe Višjega in Vrhovnega sodišča (in jih prilagata) kot tudi na sodne odločbe sodišč prve stopnje, kjer je bilo odločeno v njuno korist in je bila izvršba ustavljena.

3. Ustavno sodišče je ustavno pritožbo s sklepom senata št. Up-1727/08 z dne 24. 2. 2009 sprejelo v obravnavo. O sprejemu ustavne pritožbe v obravnavo je Ustavno sodišče na podlagi prvega odstavka 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZUstS) obvestilo Višje sodišče v Ljubljani.

4. Na podlagi drugega odstavka 56. člena ZUstS je bila ustavna pritožba poslana nasprotni stranki v izvršilnem postopku, ki je nanjo odgovorila. Navaja, da se pritožnici v postopku z ustavno pritožbo ne moreta sklicevati na kršitev 2. člena Ustave, ker ta neposredno ne ureja človekovih pravic. Ne strinja se z očitkom pritožnic o domnevnem odstopu od sodne prakse in poudarja, da v Sloveniji ni uveljavljen precedenčni učinek sodnih odločb ter da je sodnik vezan le na Ustavo in zakon. Prav tako se ne strinja, da je bila pritožnicama kršena pravica iz 25. člena Ustave, saj je bila njuna pritožba vsebinsko obravnavana. Odločitev Višjega sodišča v izpodbijanem sklepu naj bi bila pravilna, še zlasti naj bi sodišče pravilno razlagalo odločbo št. U-I-135/00 s tem, ko naj bi se oprlo tudi na druge kriterije za presojo položaja pritožnic kot aktivnih delničark, ne le na višino njunih deležev. Poleg tega naj pritožnici ne bi dokazali, kakšno je bilo število vseh delnic, ker naj bi bilo le na ta način mogoče ugotoviti njun dejanski delež v osnovnem kapitalu izbrisane družbe. Pritožnici bi morali dokazati, da sta podajali predloge na skupščinah, s katerimi nista uspeli, saj naj bi le na ta način dokazali svojo pasivnost. Podajanje predlogov po Zakonu o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 15/05 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZGD) naj ne bi bilo vezano na imetništvo določenega deleža delnic. Dodaja, da je 100% lastnica obeh pritožnic Republika Slovenija, kar pomeni, da je Vlada Republike Slovenije, ki je odrekla soglasje za začetek stečajnega postopka nad izbrisano družbo, ta je bila invalidsko podjetje in je zato za začetek stečajnega postopka potrebovala soglasje Vlade, povzročila oškodovanje upnikov. Tudi to dejstvo naj bi bilo treba upoštevati pri presoji statusa pritožnic. Pojasnjuje, da je bila na skupščinah izbrisane družbe pooblaščenka pritožnic, ki je bila hkrati članica nadzornega sveta izbrisane družbe, zato naj vpliv obeh pritožnic na poslovanje družb sploh ne bi mogel biti vprašljiv. Predlaga, naj Ustavno sodišče ustavno pritožbo kot neutemeljeno zavrne, pritožnicama pa naloži, naj ji povrneta stroške postopka pred Ustavnim sodiščem.

5. Odgovor nasprotne udeleženke je bil poslan pritožnicama. V ZGD ne vidita opore za stališče nasprotne stranke, po katerem bi moral delničar, ki ne dosega praga za uveljavljanje pravic manjšinskih delničarjev, te kljub temu uveljaviti in torej vlagati predloge. Menita, da je s tem stališčem povsem zanemarjena ureditev odločanja v delniški družbi, ki dosledno temelji na načelu večinskega deleža v osnovnem kapitalu družbe. V delniški družbi naj bi imel tudi strokovno usposobljen delničar le toliko vpliva, kolikor mu ga zagotavlja njegov delež, in če je ta delež premajhen, takšnemu delničarju strokovna usposobljenost ne more zagotoviti vpliva na poslovanje družbe. V zvezi z očitkom nasprotne stranke, da je na dveh skupščinah sodelovala pooblaščenka pritožnic, ki je bila hkrati članica nadzornega sveta, pritožnici odgovarjata, da je običajna praksa, da namesto majhnih delničarjev glasuje pooblaščenec ter da zgolj to dejstvo ne spremeni možnosti njunega dejanskega vpliva na izid glasovanja na skupščini.

B.

6. Odstranitvi nedelujočih gospodarskih družb iz pravnega prometa je namenjen institut izbrisa gospodarskih družb iz sodnega registra brez likvidacije, ki je bil urejen v 3. poglavju ZFPPod, sedaj pa ga ureja 7. poglavje Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS, št. 126/07 – v nadaljevanju ZFPPIPP). Gre za položaj, ko družba preneha poslovati, vendar nima (več) premoženja, nad njo pa ni bil začet drug postopek prenehanja, kot na primer stečajni ali likvidacijski postopek. V takem položaju ZFPPod domneva, da je družba prenehala, da pa formalnega postopka prenehanja ni opravila, kar pomeni, da ni predlagala izbrisa iz sodnega registra po določbah Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 65/09 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZGD-1) o prenehanju družbe po skrajšanem postopku. ZFPPod določa dva izbrisna razloga, iz katerih se družba izbriše iz sodnega registra. Prvi odstavek 25. člena ZFPPod tako določa, da se po uradni dolžnosti izbriše iz sodnega registra družba, če v dveh zaporednih poslovnih letih ni predložila poročila oziroma letnega računovodskega poročila organizaciji, pooblaščeni za obdelovanje in objavljanje podatkov (1. točka), ali če gospodarska družba nima premoženja (2. točka). Pri tem se šteje, da družba nima premoženja, če družba neprekinjeno ne opravlja izplačil prek računa pri organizaciji, ki za gospodarsko družbo opravlja posle plačilnega prometa (drugi odstavek 25. člena ZFPPod). Ta domneva je izpodbojna, saj lahko družba dokaže, da premoženje kljub vsemu ima in se na ta način izogne izbrisu iz sodnega registra.⁽¹⁾ Izbrisu družbe iz sodnega registra sledi sankcija neomejene solidarne odgovornosti družbenikov za obveznosti izbrisane družbe. Po četrtem odstavku 27. člena ZFPPod se namreč šteje, da so družbeniki izbrisane družbe dali izjavo o prevzemu morebitnih neporavnanih obveznosti družbe.

7. Z odločbo št. U-I-135/00 je Ustavno sodišče (delno) razveljavilo četrti in peti odstavek 27. člena ZFPPod, kolikor se nanašata na družbenike, ki glede na kriterije iz obrazložitve te odločbe niso odgovorni za obveznosti izbrisane družbe (t. i. pasivni ali nepravi družbeniki). Ugotovilo je namreč, da navedeni določbi brez razumnega razloga, ki izhaja iz narave stvari, enako urejata različne položaje družbenikov izbrisanih družb, kar pomeni kršitev drugega odstavka 14. člena Ustave.⁽²⁾ Položaji družbenikov izbrisanih družb se namreč po mnenju Ustavnega sodišča razlikujejo glede na vpliv, ki so ga imeli na poslovanje družbe, pri čemer tudi pri aktivnih ali pravih družbenikih obstajajo na eni strani razlike med delničarji delniških družb in družbeniki družb z omejeno odgovornostjo, na drugi strani pa so tudi razlike znotraj odnosov med samimi družbeniki družbe z omejeno odgovornostjo.⁽³⁾

8. Iz izpodbijanih sklepov izhaja stališče sodišč, da je "aktivnost" pritožnic in s tem njuna odgovornost za dolgove izbrisane družbe utemeljena že s tem, da se profesionalno ukvarjata z upravljanjem družb, in s tem, da bi svojo pasivnost morali dokazati tako, da bi dokazali, da sta dajali predloge, vendar ju je večinski delničar preglasoval.

9. Z očitkom, da stališče sodišč, ki se nanaša na njuno dejavnost in iz nje izhajajočo višjo stopnjo skrbnosti, zaradi česar naj bi bili aktivni družbenici, ne upošteva kriterijev iz odločbe št. U-I-135/00, pritožnici zatrjujeta neskladje izpodbijanega stališča z drugim odstavkom 14. člena Ustave.

10. Splošno načelo enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave zahteva, da se bistveno enake položaje ureja enako. Če zakonodajalec takšne položaje ureja različno, pa mora za razlikovanje obstajati razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari (tako tudi v odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-68/04 z dne 6. 4. 2006, Uradni list RS, št. 45/06 in OdlUS XV, 26). Po drugi strani pa načelo enakosti pred zakonom zakonodajalca zavezuje tudi k takšni normativni različnosti, ki ustreza normativni različnosti dejanskih stanj, ki jih ureja. Če zakonodajalec kljub temu različna dejanska stanja obravnava enako, pa mora za to obstajati razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari. Ta pravila zavezujejo tudi sodišče, ki na podlagi zakona odloča v posameznem postopku.

11. Stališče sodišč, po katerem je družbenik izbrisane družbe aktivni družbenik, če se profesionalno ukvarja z upravljanjem premoženja, ne upošteva različnosti položajev med takimi družbeniki oziroma ne upošteva kriterija za razlikovanje med družbeniki, tj. vpliva na poslovanje družbe. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-135/00 natančneje pojasnilo razlike v položajih družbenikov izbrisanih družb, ne le med aktivnimi in pasivnimi družbeniki, temveč tudi med položaji samih aktivnih družbenikov. Tudi položaji družbenikov, ki se profesionalno ukvarjajo z dejavnostjo upravljanja premoženja, se namreč razlikujejo po tem, ali gre za družbenika v delniški družbi ali v družbi z omejeno odgovornostjo, kdo je posamezni delničar (pravna ali fizična oseba) in predvsem po tem, kakšen je bil delež družbenika v osnovnem kapitalu izbrisane družbe. Šele celoviti pogled na položaj posameznega družbenika glede na okoliščine konkretnega primera lahko da odgovor na vprašanje, ali je družbenik pravno in dejansko lahko vplival na poslovanje družbe, tj. na vodenje poslov družbe, zaradi česar ga je mogoče opredeliti kot aktivnega družbenika.⁽⁴⁾

12. Ker torej izpodbijano stališče sodišč enako obravnava različne položaje družbenikov izbrisane družbe, se zastavlja vprašanje, ali za to obstaja razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari. Kot tak razlog se pri osebah, ki se profesionalno ukvarjajo z dejavnostjo upravljanja premoženja, ponuja višja stopnja skrbnosti pri nastopanju v pravnem prometu ter še posebej pri izvrševanju pravic in dolžnosti, ki izvirajo iz imetništva deleža v gospodarski družbi. Vendar pa tak razlog že po naravi stvari ni razumen, saj zgolj profesionalno ukvarjanje z dejavnostjo upravljanja premoženja ne omogoča sklepa, da je tak družbenik imel dejansko in pravno možnost vpliva na poslovanje izbrisane družbe. Poleg tega višja stopnja skrbnosti ne pomeni, da se takim subjektom lahko nalaga dodatne ali drugačne dolžnosti, kot sicer izhajajo iz korporacijskega prava,⁽⁵⁾ temveč le, da morajo svoje dolžnosti izpolnjevati bolj skrbno. Takšna razlaga tako ne upošteva možnosti, ki jih korporacijska zakonodaja daje na razpolago družbenikom glede na to, za kakšno vrsto družbe gre. Prav tako ne upošteva, kdo sprejema odločitve o poslovanju družbe in na kakšen način se te sprejemajo v posamezni vrsti družbe. Če ima na primer posamezni delničar v delniški družbi tako nizek delež, da ne more uveljavljati niti pravic manjšinskih delničarjev, ki pa vendarle zahtevajo določen prag (desetino ali dvajsetino osnovnega kapitala družbe), zanj ne more biti pravno odločilno, ali se z upravljanjem premoženja ukvarja profesionalno ali ne. Tak delničar ima namreč na razpolago le tiste pravice, ki niso odvisne od višine njegovega deleža oziroma od števila delnic,⁽⁶⁾ to so pravica glasovanja, pravica sodelovati na skupščini, pravica do obveščenosti, pravica dajati predloge in nasprotne predloge, pravica do sodnega varstva zoper sklepe skupščine. Uveljavljanje navedenih pravic pa ne pomeni, da je delničar, ki je te pravice izkoristil, tudi vplival na odločanje na skupščini, saj je za sprejem odločitev v delniški družbi zmeraj potrebna večina. To sicer ne pomeni, da niso mogoči primeri, ko je nek družbenik, kljub nizkemu deležu v osnovnem kapitalu družbe, lahko aktivni družbenik. Če je lahko s pomočjo kakšnega drugega pravnega ali dejanskega razmerja vplival na poslovanje izbrisane družbe⁽⁷⁾ ali je lahko dosegel vpliv na poslovanje izbrisane družbe s pomočjo (kapitalsko ali osebno) povezanih oseb ali prek njih,⁽⁸⁾ je lahko tudi družbenik z minimalnim deležem aktivni družbenik izbrisane družbe.

13. Ker torej ne obstaja razumen razlog, izhajajoč iz narave stvari, za enako obravnavanje različnih položajev družbenikov izbrisane družbe, ki se profesionalno ukvarjajo z upravljanjem premoženja, je bila z izpodbijanim stališčem sodišč pritožnicama kršena pravica do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Ustavno sodišče je zato sklepa obeh sodišč v navedenem obsegu razveljavilo (1. točka izreka) in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (2. točka izreka). V novem postopku bo sodišče moralo upoštevati razloge iz te odločbe. Ker je Ustavno sodišče izpodbijana sklepa razveljavilo že zaradi navedene kršitve, se v presojo drugih zatrjevanih kršitev ni spuščalo.

14. Po prvem odstavku 34. člena ZUstS, ki se na podlagi prvega odstavka 49. člena ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo, nosi vsak udeleženec v postopku pred Ustavnim sodiščem svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače. Za drugačno odločitev bi morali obstajati posebni razlogi, ki jih nasprotna udeleženka ne navaja. Zato je Ustavno sodišče glede stroškov odločilo tako, kot izhaja iz 3. točke izreka tega sklepa.

C.

15. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS in prvega odstavka 34. člena v zvezi s prvim odstavkom 49. člena ZUstS v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, mag. Marta Klampfer, mag. Marija Krisper Kramberger, mag. Miroslav Mozetič, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar, mag. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo s petimi glasovi proti štirim. Proti so glasovali sodnici in sodnika Deisinger, Klampfer, Pogačar in Tratnik.

Jože Tratnik l.r.
Predsednik

⁽¹⁾ Povzeto iz odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-117/07 z dne 21. 6. 2007 (Uradni list RS, št. 58/07 in OdlUS XVI, 64), 10. tč. obrazložitve.

⁽²⁾ Primerjaj 76. tč. v zvezi z 42. do 47. tč. obrazložitve odločbe št. U-I-135/00.

⁽³⁾ Glej zlasti 42. do 45. tč. obrazložitve odločbe št. U-I-135/00, kjer so pojasnjene razlike, ki izhajajo že iz zakonsko urejenega položaja različnih družbenikov.

⁽⁴⁾ Tudi nova ureditev izbrisa iz sodnega registra brez likvidacije po ZFPPIPP glede ugotavljanja položaja aktivnega družbenika sledi tej logiki – glej sedmi odstavek 442. člena ZFPPIPP.

⁽⁵⁾ Iz splošnega korporacijskega prava izhaja, da članstvo v delniški družbi samo po sebi delničarjem ne nalaga nobenih posebnih dolžnosti. Glavna obveznost delničarja je obveznost do popolnega vplačila emisijske vsote vpisanih delnic (220. člen ZGD oziroma 22. člen ZGD-1). Statut lahko predvidi dodatne obveznosti delničarjev (226. člen ZGD oziroma 228. člen ZGD-1), ki pa so fakultativne narave in v nasprotju z glavno obveznostjo ne morejo imeti za posledico izključitve delničarja iz družbe in družba ne more izpeljati t. i. kaducitetnega postopka, v katerem bi delničarju odvzela njegovo delnico, kakor je to mogoče v primeru glavne obveznosti (222. člen ZGD oziroma 224. člen ZGD-1). Drugih obveznosti ZGD delničarjem ne nalaga. Teh ne nalaga niti ZFPPod, ki ureja dolžnosti organov družbe v primeru finančnih kriz. Nasprotno pa je ZFPPIPP, ki je razveljavil ZFPPod, uvedel novo dolžnostno ravnanje družbenikov, in sicer dolžnost predlagati začetek stečajnega postopka (druga alineja 2. točke sedmega odstavka 442. člena ZFPPIPP). S tem pa ni izključena možnost, da niso določenim specifičnim subjektom s specialnimi predpisi naložene dodatne oziroma druge dolžnosti.

⁽⁶⁾ Tako se majhnim delničarjem, ki imajo le pravice, ki niso odvisne od velikosti deleža, na splošno odreka interes za sodelovanje pri upravljanju družbe. Priznava se jim le še premoženjskopravne pravice iz delnice. Zato zakonodaje praviloma omogočajo tudi njihovo izključitev iz delniške družbe – "squeeze out" (v slovenskem pravu to določa 384. do 388. člen ZGD-1) oziroma delničarjem omogoča izstop iz delniške družbe – "sell out" (389. člen ZGD-1).

⁽⁷⁾ Primerjaj drugo alinejo 2. točke 7. odstavka 442. člena ZFPPIPP.

⁽⁸⁾ Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 53/2008 z dne 26. 3. 2008.