Odločba o razveljavitvi sodbe Upravnega sodišča

Številka: Up-2677/08-21

Datum: 15. 4. 2010

O D L O Č B A

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Magdalene Kovač, Ljubljana, ki jo zastopa Barbka Zdolšek, odvetnica v Ljubljani, na seji 15. aprila 2010

o d l o č i l o:

Sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije št. U 1471/2007 z dne 18. 3. 2008 se razveljavi. Zadeva se vrne Upravnemu sodišču v novo odločanje.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1. Upravna enota Ljubljana je z odločbo o denacionalizaciji upravičencu (tj. pravnemu predniku pritožnice) vrnila v last del nepremičnin, vpisanih pri vl. št. 573 in 559, k. o. Gradiško predmestje II. Z isto odločbo je Republiki Sloveniji (kot zavezanki za denacionalizacijo) naložila izročiti vrnjene nepremičnine v posest pritožnice, pritožnici pa je naložila plačati na transakcijski račun zavezanke revalorizirano odškodnino, ki je bila prejšnjemu lastniku izplačana ob nacionalizaciji. V zvezi s pritožbama, ki sta ju zoper to odločitev vložili stranki z interesom ter Republika Slovenija, je Ministrstvo za okolje in prostor odločbo upravnega organa prve stopnje odpravilo in zahtevo za denacionalizacijo zavrnilo. Z izpodbijano sodbo je Upravno sodišče zavrnilo tožbo, ki jo je pritožnica vložila zoper odločitev pritožbenega upravnega organa. Presodilo je, da pritožničinemu pravnemu predniku ni mogoče vrniti spornih nepremičnin v last, ker je pri teh nepremičninah v zemljiški knjigi že vpisana lastninska pravica v njegovo korist oziroma v korist njegovih pravnih naslednikov, za vrnitev podržavljenega premoženja zgolj v posest pa Zakon o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I in nasl. – v nadaljevanju ZDen) ne daje podlage. Zoper odločitev sodišča prve stopnje je pritožnica vložila revizijo, ki jo je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavrglo.

2. Pritožnica izpodbija sodbo Upravnega sodišča in odločbo Ministrstva za okolje in prostor, izpodbijala pa je tudi sklep Vrhovnega sodišča. Izpodbijani odločitvi očita kršitev pravice do enakega obravnavanja iz 22. člena Ustave. Navaja, da so organi odločanja v postopku ugotovili, da so bile nepremičnine, ki so bile predmet zahteve za denacionalizacijo, podržavljene na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Uradni list FLRJ, št. 52/58 – v nadaljevanju ZNNZGZ) in z odločbo Občinskega ljudskega odbora Ljubljana-Vič izročene v posest Stanovanjski zadrugi »Podrožnik«. Meni, da na odločitev o upravičenju do denacionalizacije ne more vplivati dejstvo, da odvzem nepremičnin iz posesti njenega pravnega prednika ni bil vpisan v zemljiško knjigo, in tudi ne dejstvo, da je v zemljiški knjigi pri teh nepremičninah zaradi neizvedenih vpisov sprememb glede pravice uporabe vpisana lastninska pravica v korist pritožničinega pravnega prednika oziroma njegovih dedičev. Utemeljitev izpodbijane sodbe Upravnega sodišča naj bi bila protislovna, saj naj bi kljub ugotovitvi, da so bile sporne nepremičnine nacionalizirane, sodišče prve stopnje pri presoji upoštevalo zgolj zemljiškoknjižno stanje v času denacionalizacije, čeprav je bilo v postopku ugotovljeno, da to ne ustreza dejanskemu stanju. Ker naj bi bila ponovna pridobitev lastninske pravice na podržavljenem premoženju po ZDen mogoča le na podlagi odločbe o denacionalizaciji, naj bi bilo stališče, po katerem izdaja te odločbe ni potrebna, če je lastninska pravica nekdanjega lastnika oziroma njegovih dedičev že vpisana v zemljiško knjigo, arbitrarno in v nasprotju s temeljnim konceptom ZDen. Pritožnica navaja, da ji izpodbijana odločitev onemogoča varstvo pravic zoper tretje osebe, saj naj bi dva od lastnikov stanovanjskih dvojčkov, zgrajenih na delu nacionaliziranih zemljišč, pri pristojnem sodišču že vložila lastninsko tožbo, s katero zahtevata priznanje lastninske pravice prav na zemljiščih, ki so bila predmet denacionalizacije, tožbo pa utemeljujeta zgolj na neurejenem oziroma na nepravilnem zemljiškoknjižnem stanju. Ustavnemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sodni odločbi razveljavi in odločbo upravnega organa druge stopnje odpravi ter zadevo vrne temu organu v novo odločanje.

3. Ustavno sodišče je s sklepom senata z dne 14. 1. 2010 ustavno pritožbo zoper sodbo Upravnega sodišča sprejelo v obravnavo, ustavne pritožbe zoper sklep Vrhovnega sodišča o zavrženju revizije pa ni sprejelo v obravnavo. O sprejemu ustavne pritožbe v obravnavo je na podlagi prvega odstavka 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZUstS) obvestilo Upravno sodišče, v skladu z drugim odstavkom istega člena je ustavno pritožbo poslalo v odgovor strankam z interesom, ki na ustavno pritožbo niso odgovorile.

B.

4. Upravno sodišče je z izpodbijano sodbo pritrdilo odločitvi Ministrstva za okolje in prostor o zavrnitvi zahteve za denacionalizacijo, ni pa v celoti pritrdilo razlogom, ki jih je Ministrstvo navedlo v obrazložitvi svoje odločitve. Upravno sodišče se je strinjalo z nosilnim argumentom te odločitve, po katerem se zahteva za denacionalizacijo zavrne zaradi že vpisane lastninske pravice v korist prejšnjega lastnika oziroma njegovih pravnih naslednikov v zemljiško knjigo. V obravnavani zadevi naj bi bilo torej odločilno, da je na nepremičninah v zemljiški knjigi že vpisana lastninska pravica v korist prejšnjega lastnika. Ker odvzem pravice uporabe ni bil vpisan v zemljiško knjigo, Upravno sodišče meni, da »nacionalizacija ni bila izvedena v celoti« in se je »pravica uporabe prejšnjega lastnika preoblikovala v lastninsko pravico«. Tako je svojo odločitev sprejelo na podlagi stališča, da gre v obravnavani zadevi le za vprašanje vračanja posesti, kar pa v postopku denacionalizacije ni mogoče. Pri tem se Upravno sodišče sklicuje na vsebino prvega odstavka 2. člena in prvega odstavka 16. člena Zden⁽¹⁾ oziroma III. poglavja ZDen, ki določa oblike denacionalizacije.

5. Pritožnica očita taki odločitvi, da je arbitrarna in brez razumne pravne utemeljitve ter da s tem krši pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ki je v upravnih in sodnih postopkih poseben izraz načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Odločitev o zavrnitvi zahteve za denacionalizacijo, ker so pritožničin prednik oziroma njegovi pravni nasledniki v zemljiško knjigo že vpisani kot lastniki podržavljenih nepremičnin, naj bi bila očitno napačna in protislovna, v škodo upravičenca do denacionalizacije, hkrati pa naj bi onemogočala varstvo pravic proti tretjim.

6. Nepravilna uporaba prava (tako materialnega kot procesnega) sama po sebi še ne pomeni kršitve ustavnoprocesnih jamstev, ki jih zagotavlja pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Oceno samovolje oziroma arbitrarnosti Ustavno sodišče izreče, če sodišče svoje odločitve sploh ne utemelji s pravnimi argumenti, tako da je mogoče sklepati, da ni odločalo na podlagi zakona, temveč na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev. Tega sodbi Upravnega sodišča ni mogoče očitati. Glede na vsebino navedb pritožnice, pa je treba opraviti presojo, ali sporna odločitev ne temelji na kakšnem od pravnih stališč, ki so z vidika varstva pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave nesprejemljiva.

7. Ustavno sodišče je namreč pri odločanju o vseh denacionalizacijskih zadevah izhajalo iz stališča, po katerem pravica do denacionalizacije pomeni upravičenje, ki ima svoj temelj v pravici do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Kot poseg v navedeno pravico je štelo spremembo ureditve denacionalizacije, s katero se je položaj denacionalizacijskih upravičencev poslabšal v primerjavi z ureditvijo ob uveljavitvi ZDen (glej npr. odločba št. U-I-22/99 z dne 2. 12. 1999, Uradni list RS, št. 1/2000 in OdlUS VIII, 273). Človekove pravice pa je mogoče omejiti le v primerih, ki jih izrecno določa Ustava, in zaradi varstva človekovih pravic drugih (tretji odstavek 15. člena Ustave). Zato pri odločanju o ustavni pritožbi Ustavno sodišče smiselno enako presoja, ali je sodišče izpodbijano odločitev sprejelo na podlagi pravnega stališča (razlage zakona), ki ni združljivo s kakšno človekovo pravico.

8. V obravnavanem primeru je bila zahteva za denacionalizacijo zavrnjena zato, ker je po uveljavitvi ZDen in po vložitvi zahteve za denacionalizacijo prišlo do vpisa lastninske pravice v zemljiški knjigi na denacionalizacijskega upravičenca oziroma pri nekaterih nepremičninah na njegove pravne naslednike. Na prvi pogled se zdi, da s tako odločitvijo do poslabšanja položaja denacionalizacijskega upravičenca ne more priti. Ali gre za tak primer ali ne, je v obravnavanem primeru odvisno od vprašanja, kakšne pravne posledice je imel nevpis odvzema pravice uporabe v zemljiško knjigo.

9. V obravnavanem primeru je bilo v postopku ugotovljeno, da so bila zemljišča prejšnjega lastnika nacionalizirana na podlagi ZNNZGZ. Na podlagi ZNNZGZ so bila zemljišča nacionalizirana že z uveljavitvijo tega zakona. Člen 38 tega zakona je določal, da nezazidano gradbeno zemljišče ostane v posesti prejšnjega lastnika vse dotlej, dokler ga po odločbi občinskega ljudskega odbora ne izroči v posest občini ali komu drugemu, da sezida stavbo ali kakšen drug objekt ali izvede kakšna druga dela. Če zemljišča po nacionalizaciji niso bila tudi odvzeta, je prejšnji lastnik vračilo lastninske pravice uveljavljal na podlagi 31. člena ZDen, saj je obdržal pravico uporabe na nacionaliziranih zemljiščih. Po tej določbise je na podržavljenem zemljišču, na katerem ima upravičenec pravico uporabe, vzpostavila lastninska pravica v njegovo korist. Ustavno sodišče je že v odločbi št. U-I-130/01 z dne 23. 5. 2002 (Uradni list RS, št. 54-I/02 in OdlUS XI, 87) navedlo, da je postala navedena določba ZDen brezpredmetna zaradi ex lege lastninjenja stavbnih zemljišč po Zakonu o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (Uradni list RS, št. 44/97 in 59/01 – v nadaljevanju ZLNDL). Prejšnjim lastnikom, ki so ostali imetniki pravice uporabe, namreč od uveljavitve ZLNDL ni treba več vzpostavljati lastninske pravice v postopku denacionalizacije (tj. z odločbo državnega organa, kar pomeni pridobitev te pravice s pravnomočnostjo te odločbe), saj so postali lastniki teh zemljišč že z uveljavitvijo tega zakona (tj. s 25. 7. 1997).

10. Prvi odstavek 2. člena ZLNDL namreč določa, da postanejo nepremičnine lastnina fizičnih oseb, ki imajo na nepremičnini pravico uporabe. Lastninska pravica po ZLNDL se torej ni pridobila z vpisom v zemljiško knjigo, temveč na podlagi zakona. Dobili so jo tisti, ki so ob uveljavitvi tega zakona imeli pravico uporabe. Do uveljavitve ZLNDL je bila denacionalizacija edina pravna podlaga za pridobitev lastninske pravice na nacionaliziranih zemljiščih, na katerih so prejšnji lastniki oziroma njihovi pravni nasledniki imeli pravico uporabe. Z uveljavitvijo ZLNDL pa so v teh primerih imetniki pravice uporabe lastninsko pravico pridobili že ex lege, zato pridobitev lastninske pravice z odločbo o denacionalizaciji niti ni več mogoča.

11. Po ugotovitvah, navedenih tudi v obrazložitvi sodbe Upravnega sodišča, pa so bila v obravnavanem primeru nacionalizirana zemljišča z odločbo z dne 6. 4. 1960 vzeta iz posesti prejšnjega lastnika in izročena Stanovanjski zadrugi »Podrožnik« za gradnjo stanovanjskih dvojčkov, vendar odločba o odvzemu navedenih zemljišč iz posesti prejšnjega lastnika »v zemljiški knjigi ni bila izvedena«. Stavbna zemljišča, ki so bila izročena občini ali komu drugemu zaradi uresničitve prostorskega izvedbenega načrta, se po prvem odstavku 32. člena ZDen ne vračajo, če so bila ob uveljavitvi tega zakona že oddana za gradnjo. Če je bilo zemljišče oddano za gradnjo pred več kot dvema letoma pred uveljavitvijo ZDen, investitor pa ni začel z gradnjo, je v tretjem odstavku 32. člena ZDen določena izjema od navedenega pravila in s tem vračanje v naravi. ZDen torej za podržavljena in odvzeta zemljišča določa denacionalizacijo praviloma z odškodnino, saj je po naravi stvari mogoče pričakovati, da obstajajo navedene ovire za vračanje v naravi. Če so izpolnjeni pogoji iz tretjega odstavka 32. člena ZDen pa je mogoče nacionalizirana in odvzeta zemljišča vrniti tudi v naravi.

12. Po mnenju Upravnega sodišča nacionalizacija v zemljiški knjigi ni bila v celoti izvedena, saj pravica uporabe prejšnjega lastnika »ni bila izbrisana, temveč se je ob lastninjenju stavbnih zemljišč ta pravica preoblikovala v lastninsko pravico prejšnjega lastnika oziroma njegovih pravnih naslednikov, …«. Tako stališče bi pomenilo, da so postali lastniki nepremičnin tisti, ki so bili vpisani kot imetniki pravice uporabe, in ne tisti, ki so pravico uporabe dejansko imeli.

13. Stališče, po katerem bi lastninsko pravico pridobil tisti, ki je vpisan kot imetnik pravice uporabe, ne glede na to, da mu je bila ta pravica odvzeta ali pa jo je morda odsvojil celo sam, in ne tisti, ki je to pravico imel ob uveljavitvi ZLNDL, bi pomenilo odvzem upravičenj, ki so jih slednji imeli kot imetniki pravice uporabe. »Pravica uporabe stavbnega zemljišča v družbeni lastnini obsega pravico uporabljati to zemljišče na ta način, da se na njem postavi stavba ali drug gradbeni objekt in da se uporablja za potrebe tega objekta. Ta pravica ima stvarnopravne učinke proti tretjim osebam. Imetnik pravice uporabe ima posestno varstvo in petitorno tožbo.«⁽²⁾ Povedano pomeni, da je imetnik pravice uporabe užival varstvo, analogno varstvu lastninske pravice, in da glede pravnega varstva, med lastninsko pravico in pravico uporabe, ki so jo na družbeni lastnini imele fizične osebe, ni bilo bistvenih razlik. Glede na vsebino teh upravičenj bi torej stališče, po katerem lastninske pravice ne bi pridobil imetnik pravice uporabe, ampak tisti, ki je bil kot imetnik pravice uporabe vpisan v zemljiško knjigo, pomenilo nedopusten poseg v pravico iz 33. člena Ustave za vse imetnike pravice uporabe. Zato je takšna razlaga 2. člena ZLNDL v neskladju s to človekovo pravico.

14. Tako je treba ugotoviti, kdo je bil ob uveljavitvi ZDen pravi (ne samo domnevni zemljiškoknjižni) imetnik pravice uporabe na sporni nepremičnini ne glede na vpis v zemljiško knjigo. Kdo je bil nosilec pravice uporabe, je torej treba presojati po tedaj veljavnih predpisih.⁽³⁾ Upoštevati je namreč treba, da sta se največkrat v zemljiški knjigi izvedla le vpis družbene lastnine in vpis pravice uporabe prvega imetnika, pozneje pa nič več. To pa ne pomeni, da je imetnik pravice uporabe ostal tisti, ki je bil vpisan. Za veljavnost prenosa pravice uporabe namreč vpis v zemljiško knjigo ni bil konstitutiven pogoj.⁽⁴⁾

15. Kot je razvidno iz zakonodajnega gradiva,⁽⁵⁾ je predlagatelj ZLNDL v obrazložitvi izpostavil problematiko neažurnega zemljiškoknjižnega stanja, zato je Zakon prvotno določal vpis po uradni dolžnosti le za pridobitev lastninske pravice Republike Slovenije, ne pa tudi drugih. Tako je bil vpis lastninske pravice fizičnih oseb po ZLNDL do novele iz leta 2001 mogoč le na predlog. Zaradi uvajanja elektronske zemljiške knjige je zakonodajalec menil,⁽⁶⁾ da se bo tudi zemljiškoknjižno stanje uredilo po Zakonu o zemljiški knjigi (Uradni list RS, št. 33/95 in nasl. – ZZK) in je s tretjim odstavkom 2. člena ZLNDL, uveljavljenim z novelo tega zakona iz leta 2001 (Zakon o dopolnitvah Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini, Uradni list RS, št. 59/2001 – ZLNDL-A), določil vpis lastninske pravice po uradni dolžnosti, če je bila pravica uporabe vpisana v korist fizične osebe. Tako se je lahko zgodilo, da so v zemljiški knjigi kot lastniki nepremičnin vpisane tudi fizične osebe, ki te pravice po prvem odstavku 2. člena ZLNDL niso pridobile.

16. Lastninsko pravico po ZLNDL so torej pridobili imetniki pravice uporabe ne glede na to, ali so bili kot imetniki pravice uporabe vpisani v zemljiško knjigo ali ne. Tisti, ki pravice uporabe ob uveljavitvi ZLNDL ni imel, lastninske pravice po tem zakonu ni mogel pridobiti, tudi če je bila pravica uporabe v zemljiški knjigi vpisana na njegovo ime. Enako velja za prejšnjega lastnika podržavljenih zemljišč, ki je bil ob nacionalizaciji vpisan kot imetnik pravice uporabe. Če mu je bila ta pravica uporabe kasneje odvzeta, po ZLNDL ni mogel postati lastnik teh zemljišč. Iz navedenega izhaja, da nevpis odvzema pravice uporabe v zemljiško knjigo ne more biti razlog za zavrnitev zahteve za denacionalizacijo.

17. Po drugi strani je zemljiška knjiga javna knjiga, za katero velja, da je resnično tisto, kar je v njej napisano. Vezanost organa in sodišča, ki odloča o denacionalizaciji, na zapise v zemljiški knjigi pa v primerih, kot je obravnavani, privede do poslabšanja položaja denacionalizacijskega upravičenca. Zastavlja se vprašanje, kaj lahko naredi napačno vpisani lastnik, ki to ni. V zemljiškoknjižnem postopku je res predvideno obveščanje strank o vpisih (155. člen Zakona o zemljiški knjigi, Uradni list RS, št. 58/03, 45/08 in 28/09 – v nadaljevanju ZZK-1), vendar se v primerih vpisov po uradni dolžnosti lahko zgodi, da naslovi strank ne ustrezajo, zato sledi nabitje na sodno desko (šesti odstavek 154. člena ZZK-1). Ugovor udeležencev postopka proti sklepu zemljiškoknjižnega referenta je mogoč le v 8 dneh od vročitve sklepa o vpisu, pritožbo proti sklepu o vpisu, ki ga izda zemljiškoknjižni sodnik, pa lahko vložijo v 15 dneh. Poleg tega se v postopkih denacionalizacije odloča o vračilu nepremičnin na ime prejšnjega lastnika, ki je lahko pokojni že pred uveljavitvijo ZLNDL ali celo pred uveljavitvijo ZDen (kot npr. tudi v obravnavanem primeru). ZZK-1 pozna tudi izbrisno tožbo, vendar se zahtevek za izbris vknjižbe lahko uveljavlja proti tistemu, v čigar korist je bila z izpodbijano vknjižbo vknjižena pridobitev pravice (prvi odstavek 244. člena ZZK-1). To pomeni, da neupravičeno vpisani denacionalizacijski upravičenec oziroma njegov pravni naslednik ne more tožiti samega sebe.

18. Odločitev Upravnega sodišča sicer ne posega v premoženjskopravni položaj imetnikov pravice uporabe, ker ta odločitev nima takih pravnih posledic. Je pa Upravno sodišče kot odločilno štelo, da je denacionalizacijski upravičenec že lastnik stavbnih zemljišč, ki so mu bila odvzeta. Iz navedenega je razvidno, da lastninske pravice po ZLNDL prejšnji lastniki, ki jim je bila na zemljiščih odvzeta tudi pravica uporabe, niso pridobili, tudi če so vpisani v zemljiški knjigi kot lastniki. Dokler ne bo ugodeno tožbenemu zahtevku aktivno legitimiranih oseb, denacionalizacija po izpodbijanem stališču ni mogoča. Pritožnica navaja, da je ena pravda v teku, nasprotni stranki z interesom v upravnem sporu pa ne navajata, da sta vložili tožbo. V denacionalizacijskem postopku sta uveljavljali oviro za vračanje v naravi dela zemljišč, ker naj bi bil del funkcionalnega zemljišča stavbe, ki sta jo kupili.

19. Denacionalizacijski upravičenci oziroma pravni nasledniki so torej v takih primerih odvisni od aktivnosti pravih lastnikov, ki so to postali ex lege (bodisi tisti, ki uveljavljajo pridobitev pravice uporabe na funkcionalnem zemljišču, bodisi pravni nasledniki stanovanjske zadruge), a njihova lastninska pravica v zemljiško knjigo ni vpisana, ker tudi pravica uporabe, ki so jo pridobili, ni bila vpisana. Ker pa je rok za vložitev zahteve za denacionalizacijo prekluziven in je potekel že decembra 1993, pritožnica nove zahteve za denacionalizacijo ne bo več mogla vložiti.

20. Stališče, da do denacionalizacije ni upravičen denacionalizacijski upravičenec, ki je vpisan v zemljiško knjigo kot lastnik, zato, ker odvzem zemljišč ni bil vpisan, izniči pravico do denacionalizacije, ki mu jo daje 32. člen ZDen. Kot je bilo že prej navedeno, lahko tisti, ki so ob uveljavitvi ZLNDL imeli pravico uporabe na nepremičninah in so zato postali lastniki teh nepremičnin, zoper tistega, ki je vpisan kot lastnik, čeprav ob uveljavitvi ZLNDL ni imel pravice uporabe, vložijo lastninsko tožbo. V teh pravdnih postopkih sodišče ne more odločati o morebitni odškodnini za podržavljena zemljišča, ki jih prejšnjemu lastniku ni mogoče vrniti v naravi. Denacionalizacijski upravičenec pa kasneje nove zahteve za denacionalizacijo ne bo mogel vložiti, ker je rok za vlaganje zahtev za denacionalizacijo potekel že decembra 1993.

21. Po drugi strani pravnomočna odločba o vrnitvi zemljišč v last, ki jo organ izda v denacionalizacijskem postopku, pomeni originarno pridobitev lastninske pravice. Zato je treba v denacionalizacijskem postopku obstoj ovir za vračanje v naravi presojati tudi z vidika vprašanja, kdo je ob uveljavitvi ZDen imel pravico uporabe na zemljiščih, ki so predmet denacionalizacije. Vendar je od odločitve o tem vprašanju lahko odvisna le odločitev o obliki denacionalizacije, ne pa o upravičenosti do denacionalizacije nasploh. V obsegu, v katerem zemljišč ni mogoče vrniti v naravi, je namreč prejšnji lastnik, tj. denacionalizacijski upravičenec, upravičen do odškodnine.

22. Po navedenem zgolj vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo, ne da bi pridobil lastninsko pravico, denacionalizacijskemu upravičencu ne daje enakega pravnega položaja, kot bi ga imel, če bi bilo odločeno o zahtevi za denacionalizacijo. To stališče namreč izključuje vsa upravičenja do denacionalizacije, ki jih je denacionalizacijski upravičenec imel pred vpisom lastninske pravice v zemljiško knjigo, saj prejšnjim lastnikom, tj. denacionalizacijskim upravičencem, odreka pravico do denacionalizacije, čeprav lastninske pravice po ZLNDL niso pridobili. Zato je tudi stališče, po katerem zahtevi za denacionalizacijo ni mogoče ugoditi ne z vrnitvijo v naravi ne z odškodnino, če je v zemljiški knjigi vpisana lastninska pravica, ker odvzem pravice uporabe ni bil vpisan, v neskladju s pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Zakonska ureditev, ki bi določala vpisu v zemljiško knjigo pomen, ki ga ta vpis, ko gre za pravico uporabe, nima, bi nedopustno posegla v pravico iz 33. člena Ustave, saj bi izničila upravičenja, ki so jih imeli imetniki pravice uporabe (glej 13. točko obrazložitve te odločbe). To pomeni, da tudi razlaga določb ZDen, po kateri bi denacionalizacijski upravičenci izgubili pravico do denacionalizacije zaradi napačnega vpisa lastninske pravice v zemljiško knjigo, krši 33. člen Ustave.

23. Ker izpodbijana odločitev temelji na pravnem stališču, ki ni združljivo s pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave, je Ustavno sodišče sodbo Upravnega sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo odločanje. Pri ponovnem odločanju o tožbi zoper odločbo Ministrstva za okolje in prostor Upravno sodišče svoje presoje ne bo smelo opreti na stališče, za katero je Ustavno sodišče ugotovilo, da je v neskladju z Ustavo.

C.

24. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: podpredsednik mag. Miroslav Mozetič ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, mag. Marija Krisper Kramberger, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar, mag. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Sodnik Jože Tratnik je bil izločen pri odločanju o zadevi. Odločbo je sprejelo soglasno.

mag. Miroslav Mozetič l.r.
Podpredsednik

⁽¹⁾ Po prvem odstavku 2. člena ZDen je denacionalizacija vrnitev podržavljenega premoženja v naravi. Po prvem odstavku 16. člena ZDen pa se premoženje vrne z vrnitvijo v last in posest, z vrnitvijo lastninske pravice ali z vrnitvijo lastninskega deleža.

⁽²⁾ A. Finžgar, Družbena lastnina, Novi pogledi na pravni režim stavbnih zemljišč v družbeni lastnini, ČZ Uradni list SR Slovenije, Ljubljana 1979, str. 51.

⁽³⁾ M. Damjan, Prehod nekdanjih družbenih objektov, zgrajenih za javne namene, v zasebno last in varstvo javnega interesa, VII. dnevi civilnega prava, Institut za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, Ljubljana 2009, str. 84. Tako tudi M. Juhart, Funkcionalno zemljišče skozi čas in predpise, Pravna praksa, št. 3 (2008), Priloga.

⁽⁴⁾ M. Juhart, cit. delo, str. IV.

⁽⁵⁾ Poročevalec Državnega zbora, št. 31/97, str. 19.

⁽⁶⁾ Poročevalec Državnega zbora, št. 27/01, str. 41.