Številka: Up-2677/08-21
Datum: 15. 4. 2010
O D L O Č B A
Ustavno sodišče je v postopku odločanja o
ustavni pritožbi Magdalene Kovač, Ljubljana, ki jo zastopa Barbka Zdolšek,
odvetnica v Ljubljani, na seji 15. aprila 2010
o d l o č i l o:
Sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije št. U 1471/2007 z
dne 18. 3. 2008 se razveljavi. Zadeva se vrne Upravnemu sodišču v novo
odločanje.
O b r a z l o ž i t e v
A.
1. Upravna enota Ljubljana je z odločbo o
denacionalizaciji upravičencu (tj. pravnemu predniku pritožnice) vrnila v last
del nepremičnin, vpisanih pri vl. št. 573 in 559, k. o. Gradiško predmestje II.
Z isto odločbo je Republiki Sloveniji (kot zavezanki za denacionalizacijo)
naložila izročiti vrnjene nepremičnine v posest pritožnice, pritožnici pa je
naložila plačati na transakcijski račun zavezanke revalorizirano odškodnino, ki
je bila prejšnjemu lastniku izplačana ob nacionalizaciji. V zvezi s pritožbama,
ki sta ju zoper to odločitev vložili stranki z interesom ter Republika
Slovenija, je Ministrstvo za okolje in prostor odločbo upravnega organa prve
stopnje odpravilo in zahtevo za denacionalizacijo zavrnilo. Z izpodbijano sodbo
je Upravno sodišče zavrnilo tožbo, ki jo je pritožnica vložila zoper odločitev
pritožbenega upravnega organa. Presodilo je, da pritožničinemu pravnemu
predniku ni mogoče vrniti spornih nepremičnin v last, ker je pri teh
nepremičninah v zemljiški knjigi že vpisana lastninska pravica v njegovo korist
oziroma v korist njegovih pravnih naslednikov, za vrnitev podržavljenega
premoženja zgolj v posest pa Zakon o denacionalizaciji (Uradni list RS, št.
27/91-I in nasl. – v nadaljevanju ZDen) ne daje podlage. Zoper odločitev
sodišča prve stopnje je pritožnica vložila revizijo, ki jo je Vrhovno sodišče
Republike Slovenije zavrglo.
2. Pritožnica izpodbija sodbo Upravnega
sodišča in odločbo Ministrstva za okolje in prostor, izpodbijala pa je tudi
sklep Vrhovnega sodišča. Izpodbijani odločitvi očita kršitev pravice do enakega
obravnavanja iz 22. člena Ustave. Navaja, da so organi odločanja v postopku
ugotovili, da so bile nepremičnine, ki so bile predmet zahteve za
denacionalizacijo, podržavljene na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih
zgradb in gradbenih zemljišč (Uradni list FLRJ, št. 52/58 – v nadaljevanju
ZNNZGZ) in z odločbo Občinskega ljudskega odbora Ljubljana-Vič izročene v
posest Stanovanjski zadrugi »Podrožnik«. Meni, da na odločitev o upravičenju do
denacionalizacije ne more vplivati dejstvo, da odvzem nepremičnin iz posesti
njenega pravnega prednika ni bil vpisan v zemljiško knjigo, in tudi ne dejstvo,
da je v zemljiški knjigi pri teh nepremičninah zaradi neizvedenih vpisov
sprememb glede pravice uporabe vpisana lastninska pravica v korist
pritožničinega pravnega prednika oziroma njegovih dedičev. Utemeljitev
izpodbijane sodbe Upravnega sodišča naj bi bila protislovna, saj naj bi kljub
ugotovitvi, da so bile sporne nepremičnine nacionalizirane, sodišče prve
stopnje pri presoji upoštevalo zgolj zemljiškoknjižno stanje v času
denacionalizacije, čeprav je bilo v postopku ugotovljeno, da to ne ustreza
dejanskemu stanju. Ker naj bi bila ponovna pridobitev lastninske pravice na
podržavljenem premoženju po ZDen mogoča le na podlagi odločbe o
denacionalizaciji, naj bi bilo stališče, po katerem izdaja te odločbe ni
potrebna, če je lastninska pravica nekdanjega lastnika oziroma njegovih dedičev
že vpisana v zemljiško knjigo, arbitrarno in v nasprotju s temeljnim konceptom
ZDen. Pritožnica navaja, da ji izpodbijana odločitev onemogoča varstvo pravic
zoper tretje osebe, saj naj bi dva od lastnikov stanovanjskih dvojčkov,
zgrajenih na delu nacionaliziranih zemljišč, pri pristojnem sodišču že vložila
lastninsko tožbo, s katero zahtevata priznanje lastninske pravice prav na
zemljiščih, ki so bila predmet denacionalizacije, tožbo pa utemeljujeta zgolj na
neurejenem oziroma na nepravilnem zemljiškoknjižnem stanju. Ustavnemu sodišču
predlaga, naj izpodbijani sodni odločbi razveljavi in odločbo upravnega organa
druge stopnje odpravi ter zadevo vrne temu organu v novo odločanje.
3. Ustavno sodišče je s sklepom senata z
dne 14. 1. 2010 ustavno pritožbo zoper sodbo Upravnega sodišča sprejelo v
obravnavo, ustavne pritožbe zoper sklep Vrhovnega sodišča o zavrženju revizije
pa ni sprejelo v obravnavo. O sprejemu ustavne pritožbe v obravnavo je na
podlagi prvega odstavka 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS,
št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZUstS) obvestilo
Upravno sodišče, v skladu z drugim odstavkom istega člena je ustavno pritožbo
poslalo v odgovor strankam z interesom, ki na ustavno pritožbo niso odgovorile.
B.
4. Upravno sodišče je z izpodbijano sodbo
pritrdilo odločitvi Ministrstva za okolje in prostor o zavrnitvi zahteve za
denacionalizacijo, ni pa v celoti pritrdilo razlogom, ki jih je Ministrstvo
navedlo v obrazložitvi svoje odločitve. Upravno sodišče se je strinjalo z
nosilnim argumentom te odločitve, po katerem se zahteva za denacionalizacijo
zavrne zaradi že vpisane lastninske pravice v korist prejšnjega lastnika
oziroma njegovih pravnih naslednikov v zemljiško knjigo. V obravnavani zadevi
naj bi bilo torej odločilno, da je na nepremičninah v zemljiški knjigi že
vpisana lastninska pravica v korist prejšnjega lastnika. Ker odvzem pravice
uporabe ni bil vpisan v zemljiško knjigo, Upravno sodišče meni, da
»nacionalizacija ni bila izvedena v celoti« in se je »pravica uporabe
prejšnjega lastnika preoblikovala v lastninsko pravico«. Tako je svojo
odločitev sprejelo na podlagi stališča, da gre v obravnavani zadevi le za
vprašanje vračanja posesti, kar pa v postopku denacionalizacije ni mogoče. Pri
tem se Upravno sodišče sklicuje na vsebino prvega odstavka 2. člena in prvega
odstavka 16. člena Zden(1) oziroma III. poglavja ZDen, ki določa
oblike denacionalizacije.
5. Pritožnica očita taki odločitvi, da je
arbitrarna in brez razumne pravne utemeljitve ter da s tem krši pravico do
enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ki je v upravnih in sodnih
postopkih poseben izraz načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14.
člena Ustave. Odločitev o zavrnitvi zahteve za denacionalizacijo, ker so
pritožničin prednik oziroma njegovi pravni nasledniki v zemljiško knjigo že
vpisani kot lastniki podržavljenih nepremičnin, naj bi bila očitno napačna in
protislovna, v škodo upravičenca do denacionalizacije, hkrati pa naj bi
onemogočala varstvo pravic proti tretjim.
6. Nepravilna uporaba prava (tako
materialnega kot procesnega) sama po sebi še ne pomeni kršitve ustavnoprocesnih
jamstev, ki jih zagotavlja pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena
Ustave. Oceno samovolje oziroma arbitrarnosti Ustavno sodišče izreče, če
sodišče svoje odločitve sploh ne utemelji s pravnimi argumenti, tako da je
mogoče sklepati, da ni odločalo na podlagi zakona, temveč na podlagi
kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev. Tega sodbi Upravnega sodišča
ni mogoče očitati. Glede na vsebino navedb pritožnice, pa je treba opraviti
presojo, ali sporna odločitev ne temelji na kakšnem od pravnih stališč, ki so z
vidika varstva pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave nesprejemljiva.
7. Ustavno sodišče je namreč pri odločanju
o vseh denacionalizacijskih zadevah izhajalo iz stališča, po katerem pravica do
denacionalizacije pomeni upravičenje, ki ima svoj temelj v pravici do zasebne
lastnine iz 33. člena Ustave. Kot poseg v navedeno pravico je štelo spremembo
ureditve denacionalizacije, s katero se je položaj denacionalizacijskih
upravičencev poslabšal v primerjavi z ureditvijo ob uveljavitvi ZDen (glej npr.
odločba št. U-I-22/99 z dne 2. 12. 1999, Uradni list RS, št. 1/2000 in OdlUS
VIII, 273). Človekove pravice pa je mogoče omejiti le v primerih, ki jih
izrecno določa Ustava, in zaradi varstva človekovih pravic drugih (tretji
odstavek 15. člena Ustave). Zato pri odločanju o ustavni pritožbi Ustavno
sodišče smiselno enako presoja, ali je sodišče izpodbijano odločitev sprejelo
na podlagi pravnega stališča (razlage zakona), ki ni združljivo s kakšno
človekovo pravico.
8. V obravnavanem primeru je bila zahteva
za denacionalizacijo zavrnjena zato, ker je po uveljavitvi ZDen in po vložitvi
zahteve za denacionalizacijo prišlo do vpisa lastninske pravice v zemljiški
knjigi na denacionalizacijskega upravičenca oziroma pri nekaterih nepremičninah
na njegove pravne naslednike. Na prvi pogled se zdi, da s tako odločitvijo do
poslabšanja položaja denacionalizacijskega upravičenca ne more priti. Ali gre
za tak primer ali ne, je v obravnavanem primeru odvisno od vprašanja, kakšne
pravne posledice je imel nevpis odvzema pravice uporabe v zemljiško knjigo.
9. V obravnavanem primeru je bilo v
postopku ugotovljeno, da so bila zemljišča prejšnjega lastnika nacionalizirana
na podlagi ZNNZGZ. Na podlagi ZNNZGZ so bila zemljišča nacionalizirana že z
uveljavitvijo tega zakona. Člen 38 tega zakona je določal, da nezazidano
gradbeno zemljišče ostane v posesti prejšnjega lastnika vse dotlej, dokler ga
po odločbi občinskega ljudskega odbora ne izroči v posest občini ali komu
drugemu, da sezida stavbo ali kakšen drug objekt ali izvede kakšna druga dela.
Če zemljišča po nacionalizaciji niso bila tudi odvzeta, je prejšnji lastnik vračilo
lastninske pravice uveljavljal na podlagi 31. člena ZDen, saj je obdržal
pravico uporabe na nacionaliziranih zemljiščih. Po tej določbise je na
podržavljenem zemljišču, na katerem ima upravičenec pravico uporabe,
vzpostavila lastninska pravica v njegovo korist. Ustavno sodišče je že v
odločbi št. U-I-130/01 z dne 23. 5. 2002 (Uradni list RS, št. 54-I/02 in OdlUS
XI, 87) navedlo, da je postala navedena določba ZDen brezpredmetna zaradi ex
lege lastninjenja stavbnih zemljišč po Zakonu o lastninjenju nepremičnin v
družbeni lastnini (Uradni list RS, št. 44/97 in 59/01 – v nadaljevanju ZLNDL).
Prejšnjim lastnikom, ki so ostali imetniki pravice uporabe, namreč od
uveljavitve ZLNDL ni treba več vzpostavljati lastninske pravice v postopku
denacionalizacije (tj. z odločbo državnega organa, kar pomeni pridobitev te
pravice s pravnomočnostjo te odločbe), saj so postali lastniki teh zemljišč že
z uveljavitvijo tega zakona (tj. s 25. 7. 1997).
10. Prvi odstavek 2. člena ZLNDL namreč
določa, da postanejo nepremičnine lastnina fizičnih oseb, ki imajo na
nepremičnini pravico uporabe. Lastninska pravica po ZLNDL se torej ni pridobila
z vpisom v zemljiško knjigo, temveč na podlagi zakona. Dobili so jo tisti, ki
so ob uveljavitvi tega zakona imeli pravico uporabe. Do uveljavitve ZLNDL je
bila denacionalizacija edina pravna podlaga za pridobitev lastninske pravice na
nacionaliziranih zemljiščih, na katerih so prejšnji lastniki oziroma njihovi
pravni nasledniki imeli pravico uporabe. Z uveljavitvijo ZLNDL pa so v teh
primerih imetniki pravice uporabe lastninsko pravico pridobili že ex lege, zato
pridobitev lastninske pravice z odločbo o denacionalizaciji niti ni več mogoča.
11. Po ugotovitvah, navedenih tudi v
obrazložitvi sodbe Upravnega sodišča, pa so bila v obravnavanem primeru
nacionalizirana zemljišča z odločbo z dne 6. 4. 1960 vzeta iz posesti
prejšnjega lastnika in izročena Stanovanjski zadrugi »Podrožnik« za gradnjo
stanovanjskih dvojčkov, vendar odločba o odvzemu navedenih zemljišč iz posesti
prejšnjega lastnika »v zemljiški knjigi ni bila izvedena«. Stavbna zemljišča,
ki so bila izročena občini ali komu drugemu zaradi uresničitve prostorskega
izvedbenega načrta, se po prvem odstavku 32. člena ZDen ne vračajo, če so bila
ob uveljavitvi tega zakona že oddana za gradnjo. Če je bilo zemljišče oddano za
gradnjo pred več kot dvema letoma pred uveljavitvijo ZDen, investitor pa ni
začel z gradnjo, je v tretjem odstavku 32. člena ZDen določena izjema od
navedenega pravila in s tem vračanje v naravi. ZDen torej za podržavljena in
odvzeta zemljišča določa denacionalizacijo praviloma z odškodnino, saj je po
naravi stvari mogoče pričakovati, da obstajajo navedene ovire za vračanje v
naravi. Če so izpolnjeni pogoji iz tretjega odstavka 32. člena ZDen pa je
mogoče nacionalizirana in odvzeta zemljišča vrniti tudi v naravi.
12. Po mnenju Upravnega sodišča
nacionalizacija v zemljiški knjigi ni bila v celoti izvedena, saj pravica
uporabe prejšnjega lastnika »ni bila izbrisana, temveč se je ob lastninjenju
stavbnih zemljišč ta pravica preoblikovala v lastninsko pravico prejšnjega
lastnika oziroma njegovih pravnih naslednikov, …«. Tako stališče bi pomenilo,
da so postali lastniki nepremičnin tisti, ki so bili vpisani kot imetniki
pravice uporabe, in ne tisti, ki so pravico uporabe dejansko imeli.
13. Stališče, po katerem bi lastninsko
pravico pridobil tisti, ki je vpisan kot imetnik pravice uporabe, ne glede na
to, da mu je bila ta pravica odvzeta ali pa jo je morda odsvojil celo sam, in
ne tisti, ki je to pravico imel ob uveljavitvi ZLNDL, bi pomenilo odvzem
upravičenj, ki so jih slednji imeli kot imetniki pravice uporabe. »Pravica
uporabe stavbnega zemljišča v družbeni lastnini obsega pravico uporabljati to
zemljišče na ta način, da se na njem postavi stavba ali drug gradbeni objekt in
da se uporablja za potrebe tega objekta. Ta pravica ima stvarnopravne učinke
proti tretjim osebam. Imetnik pravice uporabe ima posestno varstvo in petitorno
tožbo.«(2) Povedano pomeni, da je imetnik pravice uporabe užival
varstvo, analogno varstvu lastninske pravice, in da glede pravnega varstva, med
lastninsko pravico in pravico uporabe, ki so jo na družbeni lastnini imele
fizične osebe, ni bilo bistvenih razlik. Glede na vsebino teh upravičenj bi
torej stališče, po katerem lastninske pravice ne bi pridobil imetnik pravice
uporabe, ampak tisti, ki je bil kot imetnik pravice uporabe vpisan v zemljiško
knjigo, pomenilo nedopusten poseg v pravico iz 33. člena Ustave za vse imetnike
pravice uporabe. Zato je takšna razlaga 2. člena ZLNDL v neskladju s to
človekovo pravico.
14. Tako je treba ugotoviti, kdo je bil ob
uveljavitvi ZDen pravi (ne samo domnevni zemljiškoknjižni) imetnik pravice
uporabe na sporni nepremičnini ne glede na vpis v zemljiško knjigo. Kdo je bil
nosilec pravice uporabe, je torej treba presojati po tedaj veljavnih predpisih.(3)
Upoštevati je namreč treba, da sta se največkrat v zemljiški knjigi izvedla le
vpis družbene lastnine in vpis pravice uporabe prvega imetnika, pozneje pa nič
več. To pa ne pomeni, da je imetnik pravice uporabe ostal tisti, ki je bil
vpisan. Za veljavnost prenosa pravice uporabe namreč vpis v zemljiško knjigo ni
bil konstitutiven pogoj.(4)
15. Kot je razvidno iz zakonodajnega
gradiva,(5) je predlagatelj ZLNDL v obrazložitvi izpostavil
problematiko neažurnega zemljiškoknjižnega stanja, zato je Zakon prvotno
določal vpis po uradni dolžnosti le za pridobitev lastninske pravice Republike
Slovenije, ne pa tudi drugih. Tako je bil vpis lastninske pravice fizičnih oseb
po ZLNDL do novele iz leta 2001 mogoč le na predlog. Zaradi uvajanja
elektronske zemljiške knjige je zakonodajalec menil,(6) da se bo
tudi zemljiškoknjižno stanje uredilo po Zakonu o zemljiški knjigi (Uradni list
RS, št. 33/95 in nasl. – ZZK) in je s tretjim odstavkom 2. člena ZLNDL,
uveljavljenim z novelo tega zakona iz leta 2001 (Zakon o dopolnitvah Zakona o
lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini, Uradni list RS, št. 59/2001 –
ZLNDL-A), določil vpis lastninske pravice po uradni dolžnosti, če je bila
pravica uporabe vpisana v korist fizične osebe. Tako se je lahko zgodilo, da so
v zemljiški knjigi kot lastniki nepremičnin vpisane tudi fizične osebe, ki te
pravice po prvem odstavku 2. člena ZLNDL niso pridobile.
16. Lastninsko pravico po ZLNDL so torej
pridobili imetniki pravice uporabe ne glede na to, ali so bili kot imetniki
pravice uporabe vpisani v zemljiško knjigo ali ne. Tisti, ki pravice uporabe ob
uveljavitvi ZLNDL ni imel, lastninske pravice po tem zakonu ni mogel pridobiti,
tudi če je bila pravica uporabe v zemljiški knjigi vpisana na njegovo ime.
Enako velja za prejšnjega lastnika podržavljenih zemljišč, ki je bil ob
nacionalizaciji vpisan kot imetnik pravice uporabe. Če mu je bila ta pravica
uporabe kasneje odvzeta, po ZLNDL ni mogel postati lastnik teh zemljišč. Iz
navedenega izhaja, da nevpis odvzema pravice uporabe v zemljiško knjigo ne more
biti razlog za zavrnitev zahteve za denacionalizacijo.
17. Po drugi strani je zemljiška knjiga
javna knjiga, za katero velja, da je resnično tisto, kar je v njej napisano.
Vezanost organa in sodišča, ki odloča o denacionalizaciji, na zapise v
zemljiški knjigi pa v primerih, kot je obravnavani, privede do poslabšanja
položaja denacionalizacijskega upravičenca. Zastavlja se vprašanje, kaj lahko
naredi napačno vpisani lastnik, ki to ni. V zemljiškoknjižnem postopku je res
predvideno obveščanje strank o vpisih (155. člen Zakona o zemljiški knjigi,
Uradni list RS, št. 58/03, 45/08 in 28/09 – v nadaljevanju ZZK-1), vendar se v
primerih vpisov po uradni dolžnosti lahko zgodi, da naslovi strank ne
ustrezajo, zato sledi nabitje na sodno desko (šesti odstavek 154. člena ZZK-1).
Ugovor udeležencev postopka proti sklepu zemljiškoknjižnega referenta je mogoč
le v 8 dneh od vročitve sklepa o vpisu, pritožbo proti sklepu o vpisu, ki ga
izda zemljiškoknjižni sodnik, pa lahko vložijo v 15 dneh. Poleg tega se v
postopkih denacionalizacije odloča o vračilu nepremičnin na ime prejšnjega
lastnika, ki je lahko pokojni že pred uveljavitvijo ZLNDL ali celo pred
uveljavitvijo ZDen (kot npr. tudi v obravnavanem primeru). ZZK-1 pozna tudi
izbrisno tožbo, vendar se zahtevek za izbris vknjižbe lahko uveljavlja proti
tistemu, v čigar korist je bila z izpodbijano vknjižbo vknjižena pridobitev
pravice (prvi odstavek 244. člena ZZK-1). To pomeni, da neupravičeno vpisani
denacionalizacijski upravičenec oziroma njegov pravni naslednik ne more tožiti
samega sebe.
18. Odločitev Upravnega sodišča sicer ne
posega v premoženjskopravni položaj imetnikov pravice uporabe, ker ta odločitev
nima takih pravnih posledic. Je pa Upravno sodišče kot odločilno štelo, da je
denacionalizacijski upravičenec že lastnik stavbnih zemljišč, ki so mu bila
odvzeta. Iz navedenega je razvidno, da lastninske pravice po ZLNDL prejšnji
lastniki, ki jim je bila na zemljiščih odvzeta tudi pravica uporabe, niso
pridobili, tudi če so vpisani v zemljiški knjigi kot lastniki. Dokler ne bo
ugodeno tožbenemu zahtevku aktivno legitimiranih oseb, denacionalizacija po
izpodbijanem stališču ni mogoča. Pritožnica navaja, da je ena pravda v teku,
nasprotni stranki z interesom v upravnem sporu pa ne navajata, da sta vložili
tožbo. V denacionalizacijskem postopku sta uveljavljali oviro za vračanje v
naravi dela zemljišč, ker naj bi bil del funkcionalnega zemljišča stavbe, ki
sta jo kupili.
19. Denacionalizacijski upravičenci oziroma
pravni nasledniki so torej v takih primerih odvisni od aktivnosti pravih lastnikov,
ki so to postali ex lege (bodisi tisti, ki uveljavljajo pridobitev pravice
uporabe na funkcionalnem zemljišču, bodisi pravni nasledniki stanovanjske
zadruge), a njihova lastninska pravica v zemljiško knjigo ni vpisana, ker tudi
pravica uporabe, ki so jo pridobili, ni bila vpisana. Ker pa je rok za vložitev
zahteve za denacionalizacijo prekluziven in je potekel že decembra 1993,
pritožnica nove zahteve za denacionalizacijo ne bo več mogla vložiti.
20. Stališče, da do denacionalizacije ni
upravičen denacionalizacijski upravičenec, ki je vpisan v zemljiško knjigo kot
lastnik, zato, ker odvzem zemljišč ni bil vpisan, izniči pravico do
denacionalizacije, ki mu jo daje 32. člen ZDen. Kot je bilo že prej navedeno,
lahko tisti, ki so ob uveljavitvi ZLNDL imeli pravico uporabe na nepremičninah
in so zato postali lastniki teh nepremičnin, zoper tistega, ki je vpisan kot
lastnik, čeprav ob uveljavitvi ZLNDL ni imel pravice uporabe, vložijo
lastninsko tožbo. V teh pravdnih postopkih sodišče ne more odločati o morebitni
odškodnini za podržavljena zemljišča, ki jih prejšnjemu lastniku ni mogoče
vrniti v naravi. Denacionalizacijski upravičenec pa kasneje nove zahteve za
denacionalizacijo ne bo mogel vložiti, ker je rok za vlaganje zahtev za
denacionalizacijo potekel že decembra 1993.
21. Po drugi strani pravnomočna odločba o
vrnitvi zemljišč v last, ki jo organ izda v denacionalizacijskem postopku,
pomeni originarno pridobitev lastninske pravice. Zato je treba v
denacionalizacijskem postopku obstoj ovir za vračanje v naravi presojati tudi z
vidika vprašanja, kdo je ob uveljavitvi ZDen imel pravico uporabe na
zemljiščih, ki so predmet denacionalizacije. Vendar je od odločitve o tem
vprašanju lahko odvisna le odločitev o obliki denacionalizacije, ne pa o
upravičenosti do denacionalizacije nasploh. V obsegu, v katerem zemljišč ni
mogoče vrniti v naravi, je namreč prejšnji lastnik, tj. denacionalizacijski
upravičenec, upravičen do odškodnine.
22. Po navedenem zgolj vpis lastninske
pravice v zemljiško knjigo, ne da bi pridobil lastninsko pravico,
denacionalizacijskemu upravičencu ne daje enakega pravnega položaja, kot bi ga
imel, če bi bilo odločeno o zahtevi za denacionalizacijo. To stališče namreč
izključuje vsa upravičenja do denacionalizacije, ki jih je denacionalizacijski
upravičenec imel pred vpisom lastninske pravice v zemljiško knjigo, saj
prejšnjim lastnikom, tj. denacionalizacijskim upravičencem, odreka pravico do
denacionalizacije, čeprav lastninske pravice po ZLNDL niso pridobili. Zato je
tudi stališče, po katerem zahtevi za denacionalizacijo ni mogoče ugoditi ne z
vrnitvijo v naravi ne z odškodnino, če je v zemljiški knjigi vpisana lastninska
pravica, ker odvzem pravice uporabe ni bil vpisan, v neskladju s pravico do
zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Zakonska ureditev, ki bi določala vpisu v
zemljiško knjigo pomen, ki ga ta vpis, ko gre za pravico uporabe, nima, bi
nedopustno posegla v pravico iz 33. člena Ustave, saj bi izničila upravičenja,
ki so jih imeli imetniki pravice uporabe (glej 13. točko obrazložitve te
odločbe). To pomeni, da tudi razlaga določb ZDen, po kateri bi
denacionalizacijski upravičenci izgubili pravico do denacionalizacije zaradi
napačnega vpisa lastninske pravice v zemljiško knjigo, krši 33. člen Ustave.
23. Ker izpodbijana odločitev temelji na
pravnem stališču, ki ni združljivo s pravico do zasebne lastnine iz 33. člena
Ustave, je Ustavno sodišče sodbo Upravnega sodišča razveljavilo in zadevo
vrnilo temu sodišču v novo odločanje. Pri ponovnem odločanju o tožbi zoper
odločbo Ministrstva za okolje in prostor Upravno sodišče svoje presoje ne bo
smelo opreti na stališče, za katero je Ustavno sodišče ugotovilo, da je v
neskladju z Ustavo.
C.
24. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo
na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: podpredsednik mag.
Miroslav Mozetič ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, mag. Marija
Krisper Kramberger, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar, mag. Jadranka Sovdat in
Jan Zobec. Sodnik Jože Tratnik je bil izločen pri odločanju o zadevi. Odločbo
je sprejelo soglasno.
mag. Miroslav Mozetič l.r.
Podpredsednik
(1) Po prvem odstavku 2. člena ZDen je
denacionalizacija vrnitev podržavljenega premoženja v naravi. Po prvem odstavku
16. člena ZDen pa se premoženje vrne z vrnitvijo v last in posest, z vrnitvijo
lastninske pravice ali z vrnitvijo lastninskega deleža.
(2) A. Finžgar, Družbena lastnina, Novi pogledi na
pravni režim stavbnih zemljišč v družbeni lastnini, ČZ Uradni list SR
Slovenije, Ljubljana 1979, str. 51.
(3) M. Damjan, Prehod nekdanjih družbenih objektov,
zgrajenih za javne namene, v zasebno last in varstvo javnega interesa, VII.
dnevi civilnega prava, Institut za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v
Ljubljani, Ljubljana 2009, str. 84. Tako tudi M. Juhart, Funkcionalno zemljišče
skozi čas in predpise, Pravna praksa, št. 3 (2008), Priloga.
(4) M. Juhart, cit. delo, str. IV.
(5) Poročevalec Državnega zbora, št. 31/97, str. 19.
(6) Poročevalec Državnega zbora, št. 27/01, str. 41.