Številka: U-I-409/19-38
Up-1455/19-51
Datum: 8. 12. 2022
ODLOČBA
Ustavno sodišče je v postopku preizkusa ustavne pritožbe in v
postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobudo Gregorja Žnuderla, Maribor, ki
ga zastopa Odvetniška pisarna Ketiš, Janžekovič in partnerji, d. o. o.,
Maribor, na seji 8. decembra 2022
odločilo:
1. Tretji odstavek 422. člena in četrti odstavek
423. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 176/21 –
uradno prečiščeno besedilo) nista v neskladju z Ustavo.
2. Zakon o kazenskem postopku je v neskladju z Ustavo, ker
obsojencu ne omogoča, da v zvezi z vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti
predlaga odlog ali prekinitev izvršitve kazni zapora.
3. Državni zbor mora ugotovljeno protiustavnost iz prejšnje
točke izreka odpraviti v roku enega leta po objavi te odločbe v Uradnem listu
Republike Slovenije.
4. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti
27. člena Zakona o začasnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic
COVID-19 (Uradni list RS, št. 152/20) se zavrže.
5. Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča
št. I Ips 21966/2014 z dne 26. 11. 2020 v zvezi s sodbo Višjega
sodišča v Mariboru št. II Kp 21966/2014 z dne 22. 1. 2019 in s sodbo
Okrožnega sodišča v Mariboru št. I K 21966/2014 z dne
9. 10. 2017 se ne sprejme.
6. Ustavna pritožba zoper:
-
sklep Višjega sodišča v Mariboru št. II Kp 21966/2014 z dne
2. 7. 2019,
-
odločbo Višjega sodišča v Mariboru št. I Kp 21966/2014
z dne 8. 7. 2019 v zvezi z odločbo Okrožnega sodišča v Mariboru št. I
Ikz 21966/2014 z dne 19. 6. 2019 ter
-
ravnanje Okrožnega sodišča v Mariboru in Vrhovnega sodišča v zvezi z
odločanjem o predlogu za odlog izvrševanja kazni zapora, podanem v vloženi
zahtevi za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v
Mariboru št. I K 21966/2014 z dne 9. 10. 2017, se zavrže.
Obrazložitev
A.
1. Pritožnik je vložil ustavno pritožbo zoper
pravnomočno obsodilno sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru, s katero mu je bila
izrečena kazen dveh let zapora, zoper sklep Višjega sodišča, s katerim je bila
zavrnjena njegova pritožba zoper sklep o zavrnitvi prošnje za nadomestitev
kazni zapora z zaporom ob koncih tedna, in zoper pravnomočno odločbo o
zavrnitvi prošnje za odlog izvršitve kazni zapora po 24. členu Zakona o
izvrševanju kazenskih sankcij (Uradni list RS, št. 110/06 – uradno
prečiščeno besedilo, 76/08, 40/09, 109/12, 54/15, 11/18 in 141/22 – v
nadaljevanju ZIKS-1). Vložil je tudi ustavno pritožbo zoper ravnanje Okrožnega
sodišča v Mariboru in Vrhovnega sodišča, ki nista odločili o njegovem predlogu
za odlog izvršitve pravnomočne sodbe oziroma naj ne bi postopali v skladu s
tretjim odstavkom 422. člena oziroma četrtim odstavkom 423. člena
Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Pritožnik navaja, da je
5. 6. 2019 pri Okrožnem sodišču v Mariboru vložil zahtevo za varstvo
zakonitosti zoper pravnomočno obsodilno sodbo. V zahtevi naj bi predlagal odlog
oziroma prekinitev izvršitve izpodbijane pravnomočne sodbe. Niti sodišče prve
stopnje niti Vrhovno sodišče naj ne bi odločili o predlogu. Vrhovno sodišče naj
bi zahtevo za varstvo zakonitosti prejelo od sodišča prve stopnje šele
11. 11. 2019. Pritožnik naj bi že od 28. 7. 2019 dalje prestajal
zaporno kazen v Zavodu za prestajanje zaporne kazni Dob pri Mirni.
2. Pritožnik meni, da izvrševanje zaporne kazni še pred
odločitvijo o predlogu za odlog oziroma o zahtevi za varstvo zakonitosti krši
njegove ustavne pravice. Sklicuje se na kršitev pravice do osebne svobode iz
19. člena Ustave. Ta pravica naj bi imela v hierarhiji ustavnih pravic
posebno težo, kazen zapora pa naj bi pomenila enega izmed najhujših mogočih
posegov v človekovo svobodo, ki naj bi bil že po svoji naravi nepopravljiv.
Pritožnik uveljavlja tudi kršitev pravice do pravnega sredstva iz
13. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin
(Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP) ter
pravic iz 6. člena EKČP in 2. člena Protokola št. 7 k EKČP. V
skladu s sodbami Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP)
v zadevi Martynyuk proti Rusiji z dne 8. 10. 2019, v
zadevi Shvydka proti Ukrajini z dne 30. 10. 2014 in v
zadevi Tsvetkova in drugi proti Rusiji z dne 10. 4.
2018naj tudi morebitna kasneje dosojena odškodnina ne bi mogla nadomestiti
pravice iz EKČP. Pritožnik poudarja, da ni nobene potrebe, da bi bilo treba
zaporno kazen izvršiti pred odločitvijo Vrhovnega oziroma Ustavnega sodišča.
Zoper njega naj v postopku ne bi bil odrejen pripor.
3. Pritožnik vlaga tudi pobudo za začetek postopka za
presojo ustavnosti tretjega odstavka 422. člena in četrtega odstavka
423. člena ZKP, ker naj bi bili izpodbijani določbi neskladni z 19. in
23. členom Ustave, s 5. in 6. členom EKČP ter s 7. členom
Protokola št. 2 k EKČP. Določbi naj ne bi bili jasni, saj naj ne bi
določali, da morata sodišče prve stopnje in Vrhovno sodišče odločiti o predlogu
za odlog izvršitve zaporne kazni ter pretehtati, ali obstajajo utemeljeni
razlogi za izvrševanje zaporne kazni pred odločitvijo Vrhovnega sodišča o
pravnih sredstvih. Niti naj ne bi določali, da ima ta postopek suspenzivni učinek
na pravnomočno sodbo.
4. Ustavno sodišče je s sklepom št. U-I-409/19 z
dne 16. 4. 2020 pobudo sprejelo v obravnavo. Presodilo je tudi, da je
izpolnjen pogoj izkazovanja pravnega interesa. Pobuda je bila na podlagi prvega
odstavka 28. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS,
št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v
nadaljevanju ZUstS) poslana Državnemu zboru.
5. Državni zbor v odgovoru na pobudo navaja, da je
četrti odstavek 423. člena ZKP že prestal presojo skladnosti z Ustavo, in
se pri tem sklicuje na sklep št. U-I-253/03 z dne 16. 6. 2005. V njem
naj bi Ustavno sodišče pojasnilo, da gre za izjemni ukrep, ki ga ima na voljo
Vrhovno sodišče pred odločanjem o zahtevi za varstvo zakonitosti, ki sicer nima
suspenzivnega učinka. Potrdilo naj bi tudi, da je merilo »glede na vsebino
zahteve za varstvo zakonitosti«, po katerem odloča Vrhovno sodišče o odložitvi
ali prekinitvi izvršitve pravnomočne sodne odločbe, dovolj določno, saj naj bi
ga bilo mogoče razumeti tako, da Vrhovno sodišče odloča glede na možnost za
uspeh zahteve za varstvo zakonitosti. Namen zahteve za varstvo zakonitosti naj
bi bil odprava kršitev zakona, ki so bile storjene s pravnomočno sodno odločbo
ali v sodnem postopku, ter zagotovitev enotne sodne prakse. Pomen izpodbijane
ureditve naj bi bilo zato treba presojati tudi z vidika ustavno določenega
položaja Vrhovnega sodišča kot najvišjega rednega sodišča v državi.
6. Mnenje o ustavnosti presojanih določb ZKP je
Ustavnemu sodišču posredovala tudi Vlada. Njeno stališče je, da ker sta
izpodbijani določbi v nespremenjeni obliki v veljavi že od začetka uveljavitve
ZKP, torej dobrih 15 let, naj bi bil to tudi pokazatelj njune jasnosti in
nespornosti. Izpodbijani določbi naj obsojencu ne bi dajali pravice, da zahteva
odložitev ali prekinitev izvršitve pravnomočne sodne odločbe. To pravico naj bi
imel obsojenec zgolj v primerih, ki jih določa ZIKS-1. Vrhovno sodišče naj bi
kot najvišje redno sodišče moralo skrbeti za zagotovitev pravne varnosti, za
enotnost in za razvoj sodne prakse. Zahteva za varstvo zakonitosti naj bi bila
izredno pravno sredstvo in naj bi zasledovala specifični namen, povezan z
ustavno vlogo Vrhovnega sodišča. Pri oceni izpodbijane ureditve naj bi bilo
treba upoštevati tudi vpliv sodnega odločanja na pravnomočnost kot ustavno
vrednoto (158. člen Ustave), ki zagotavlja stabilnost pravnih razmerij in
je kot takšna povezana z načeli pravne države (2. člen Ustave) tudi v
kazenskem postopku. Pobuda naj bi izhajala iz napačne premise, da naj bi
izpodbijani določbi urejali nekakšno obliko začasne odredbe v postopku
odločanja o zahtevi za varstvo zakonitosti. Šlo naj bi zgolj za možnost, dano
Vrhovnemu sodišču, neodvisno od volje obsojenca. Morebitna ureditev začasne
odredbe tudi pri postopku na Vrhovnem sodišču bi po oceni Vlade podaljšala
postopke na Vrhovnem sodišču, hkrati pa bi znatno oslabila institut
pravnomočnosti, zlasti v zapornih zadevah. Glede na možnosti odloga izvršitve
kazni zapora na podlagi ZIKS-1 naj takšna ureditev ne bi bila potrebna oziroma
naj bi lahko pripeljala do nejasnosti, kolikor bi dva instituta urejala enako
problematiko. Začasno zadržanje naj ne bi bilo smiselno v pripornih zadevah.
Zahteva za obvezno ureditev začasnega zadržanja v postopku odločanja o zahtevi
za varstvo zakonitosti naj ne bi imela ustavne podlage.
7. Odgovor Državnega zbora in mnenje Vlade sta bila
vročena pobudniku, ki nanju ni odgovoril.
8. Pritožnik je 20. 2. 2021 vložil tudi pobudo za
začetek postopka za oceno ustavnosti 27. člena Zakona o začasnih ukrepih za
omilitev in odpravo posledic COVID-19 (v nadaljevanju ZZUOOP). Hkrati je
razširil ustavno pritožbo na sodbo Vrhovnega sodišča, s katero je sodišče
zavrnilo njegovo zahtevo za varstvo zakonitosti zoper izpodbijano pravnomočno
obsodilno sodbo.
9. Pritožnik uveljavlja kršitev pravice do enakega
varstva pravic iz 22. člena Ustave, ker naj bi bila izrečena zaporna kazen
nesorazmerna. Obsodba naj bi odstopala od sodne prakse in prakse davčnih in
drugih oblasti v Republiki Sloveniji. Sodišča naj ne bi obrazložila, zakaj si
je ustavni pritožnik za isto dejanje zaslužil višjo kazen kot kdorkoli drug, in
to celo na zaprtem oddelku zapora Dob. Davčni organi naj pred obsodbo ne bi
ugotovili obstoja davčne obveznosti. Izvedenec, ki je ugotovil fiktivnost
posojil, naj bi prekoračil svoja pooblastila. Sodba, ki naj bi temeljila na
»dvomu, da je imel obsojenec namen znesek vrniti«, naj ne bi bila obrazložena.
Vrhovno sodišče naj se tudi ne bi opredelilo do zatrjevane kršitve v zvezi z
zavrnitvijo predloga za postavitev novega izvedenca. Pri tem naj bi zmotno
navedlo, da naj pritožnik tega očitka v pritožbah ne bi bil uveljavljal, čeprav
naj bi prav ta očitek v pritožbi podrobno zatrjeval.
10. Pritožnik zatrjuje tudi kršitev pravic iz 2. in
22. člena Ustave ter iz 5. in 6. člena EKČP, ker naj bi sodišče prve
stopnje pol leta neutemeljeno zadrževalo njegovo zahtevo za varstvo zakonitosti
s predlogom za zadržanje izvršitve zaporne kazni, namesto da bi jo nemudoma
posredovalo Vrhovnemu sodišču. Uveljavlja tudi kršitev pravice do
nepristranskega sojenja (prvi odstavek 23. člena Ustave) zaradi določenih
ravnanj sodnice prve stopnje. Vodstvo zapora naj mu ne bi dovolilo nobenih
ugodnosti, ki so jih deležni ostali zaporniki, med drugim predčasnega odpusta
in izhodov, da bi obiskal družino. V času, ko naj bi mu bil odobren pogojni
odpust, naj bi policisti izvedli hišno preiskavo in z orožjem strašili njegovo
družino. Pravica do osebne svobode (19. člen Ustave) in pravica do enakega
varstva pravic (22. člen Ustave) naj bi mu bili kršeni tudi s tem, ko se
mu je obdobje trajanja statusa obsojenca zaradi ukrepov za omilitev posledic
epidemije COVID-19 podaljšalo.
B. – I.
Pomembno ustavnopravno vprašanje
11. Ustavno sodišče je s sklepom št. U-I-253/03 že
odločalo o pobudi za začetek postopka za oceno ustavnosti 423. člena ZKP.
Pobudnika sta zatrjevala neskladje z 2. členom in drugim odstavkom
14. člena Ustave, Ustavno sodišče pa je pobudo kot očitno neutemeljeno
zavrnilo. Obravnavana zadeva odpira drugo, pomembno ustavnopravno vprašanje, in
sicer vprašanje skladnosti izpodbijane ureditve s pravico do sodnega varstva iz
prvega odstavka 23. člena Ustave.
12. Pravica do sodnega varstva iz prvega odstavka
23. člena Ustave zahteva, da ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in
dolžnostih brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z
zakonom ustanovljeno sodišče. Po ustaljeni ustavnosodni presoji pravica do
sodnega varstva zagotavlja možnost predložitve zadeve sodišču, ki bo v zadevi v
razumnem času vsebinsko (meritorno) odločilo.1Gre torej za jamstvo
sodne odločitve o pravicah in obveznostih oziroma kazenskih obtožbah zoper
posameznika. Ustava sicer ne zagotavlja pravice do izrednih pravnih sredstev.
Vendar iz pravice do učinkovitega sodnega varstva iz prvega odstavka
23. člena Ustave izhaja, da mora biti v primeru, ko zakon določeno
(izredno) pravno sredstvo dopusti, stranki zagotovljeno, da to pravno sredstvo
tudi učinkovito uveljavi.2 Ni namreč namen Ustave, da bi
človekove pravice priznala zgolj formalno in teoretično, ampak je ustavna
zahteva, da mora biti zagotovljena možnost učinkovitega in dejanskega izvrševanja
človekovih pravic.3 Eden izmed vidikov učinkovitosti pravice do
sodnega varstva pa je tudi zagotovitev ustreznih procesnih sredstev, ki
preprečujejo, da bi v času postopka pred sodiščem prišlo do ravnanj, ki bi
povzročila, da sodno varstvo ne bi več moglo doseči svojega namena. Takšno
sodno varstvo ne more biti ne učinkovito in ne smiselno.4 Takšno
razlago 23. člena Ustave, ki izhaja iz citiranih odločitev Ustavnega
sodišča, podpira tudi 13. člen EKČP, ki podobno zahteva učinkovitost
pravnih sredstev in na katerega se pritožnik tudi sklicuje.
Vloga Vrhovnega sodišča in izrednih pravnih sredstev
13. Člen 127 Ustave določa, da je Vrhovno sodišče
najvišje sodišče v državi, ki odloča o rednih in izrednih pravnih sredstvih ter
opravlja druge zadeve, ki jih določa zakon. Kot najvišji organ sodne oblasti
ima položaj precedenčnega sodišča, v pristojnosti katerega so mehanizmi za
zagotavljanje enotne sodne prakse in s tem za zagotavljanje enakega varstva
pravic (22. člen Ustave), pri tem pa skrbi tudi za varovanje človekovih
pravic.5 Ustvarjanje sodniškega prava z vsemi uveljavljenimi
metodami razlage krepi tudi položaj sodne veje oblasti v razmerju do
zakonodajne veje.6 Vrhovno sodišče skrbi za enotno sodno prakso
z razvijanjem prava prek sodne prakse, poenotenjem neenotne sodne prakse in
preprečevanjem ustavnopravno nedovoljenih odstopov od oblikovanih precedensov.7 Naloga
Vrhovnega sodišča torej je, da avtoritativno reši sporna vprašanja in
razhajanja v pravnih mnenjih, da zagotavlja nadaljnji razvoj prava ter da
nižjim sodiščem zagotavlja jasna vodila v obliki ustaljene sodne prakse.8 Le
Vrhovno sodišče lahko zagotovi učinkovito usmerjanje delovanja in razvoja
celotnega sistema delovanja sodstva.9 To njegovo nalogo
poudarja tudi prvi odstavek 109. člena Zakona o sodiščih (Uradni list RS,
št. 94/07 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08, 96/09, 33/11, 63/13, 17/15,
104/20 – ZS). Pravno sredstvo, ki ga obravnava Vrhovno sodišče, uresničuje
javni interes po varovanju enotnosti pravnega sistema in zakonitosti sodniških
odločitev, s tem pa posredno – z varstvom javnega interesa – tudi individualne interese
posameznikov. Po drugi strani pa pravno sredstvo, ki je na voljo stranki sodnega
postopka, uresničuje tudi povsem individualni interes stranke, osredotočene na
razrešitev konkretnega spora. Od ureditve pravnega sredstva je odvisno, ali bo
kateri od navedenih interesov prevladal, in če bo, kateri.10
14. Ker Ustava ne zagotavlja pravice do izrednih pravnih
sredstev, je obseg varstva, ki ga v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi daje
23. člen Ustave, odvisen od ureditve tega postopka ter od namenov in
ciljev zakonodajalca pri uvedbi sistema izrednih pravnih sredstev. Ustavno
sodišče je tako v odločbi št. Up-1782/08, U-I-166/08 z dne 18. 6.
2009 (Uradni list RS, št. 54/09, in OdlUS XVIII, 27) odločilo, da so lahko
pogoji za dostop do Vrhovnega sodišča strožji, če v sistemu revizije
subjektivni vidik, tj. varstvo pravic strank v konkretnem primeru, ni primaren,
temveč sta poudarjena objektivni pomen tega pravnega sredstva in vloga
Vrhovnega sodišča za razvoj prava, za usmerjanje sodne prakse in za njeno
poenotenje. Iz istega razloga je Ustavno sodišče v sklepu št. U-I-302/09,
Up-1472/09, U-I-139/10, Up-748/10 z dne 12. 5. 2011 (Uradni list RS,
št. 43/11, in OdlUS XIX, 22) odločilo, da odsotnost obrazložitve sklepa o
nedopustitvi revizije ni v neskladju s pravico do obrazložene sodne odločbe iz
22. člena Ustave.
15. Zakon o kazenskem postopku (Uradni list SFRJ,
št. 4/77, 14/85, 74/87, 57/89, 83/89 in 3/90, Uradni list RS – stari,
št. 37/90, ter Uradni list RS, št. 63/94) je poznal relativno veliko
število izrednih pravnih sredstev, pri čemer tožilec in obdolženec glede
možnosti vlaganja teh sredstev in obsega dopustnih uveljavljanih kršitev nista
bila v enakem položaju.11 Če je bil s pravnomočno sodno odločbo
prekršen materialni ali procesni zakon, se je ta kršitev lahko uveljavljala z
dvema izrednima pravnima sredstvoma: z zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je
lahko vložil javni tožilec Republike Slovenije, in z zahtevo za izreden
preizkus pravnomočne sodbe, ki jo je lahko vložil obsojenec oziroma njegov
zagovornik. Po stališču predlagatelja Zakona o kazenskem postopku (Uradni list
RS, št. 63/94) pa ni bilo sprejemljivo, da bi še naprej obstajala razlika
glede razlogov, iz katerih obe stranki lahko vlagata izredno pravno sredstvo
zaradi kršitve zakona.12 Po zdajšnji ureditvi imata zato
tožilec in obdolženec na razpolago isto izredno pravno sredstvo, zahtevo za
varstvo zakonitosti, pri čemer jo tožilec lahko vloži ne samo v škodo, temveč
tudi v korist obdolženca.13 Za vložitev tega izrednega pravnega
sredstva zoper pravnomočno sodbo, s katero je kazenski postopek pravnomočno
končan, ni zahtevana precedenčnost izpostavljenega pravnega vprašanja.
Predlagatelj Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku
(Uradni list RS, št. 91/11 – v nadaljevanju ZKP-K) je sicer kot težavo
obstoječe ureditve izpostavil prav preširok dostop kazenskih zadev na Vrhovno
sodišče, ne da bi se zahteval pomen zadev za enotno uporabo zakona in za sodno
prakso.14 Vendar je bil pogoj precedenčnosti določen zgolj za
druge sodne odločbe, s katerimi se kazenski postopek ne konča.15 Kot
dodatna omejitev dostopa do Vrhovnega sodišča je bila z ZKP-K uvedena zahteva
po vsebinski izčrpanosti očitkov v pritožbi.16 Zakon o
spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS,
št. 22/19 – ZKP-N) je predvidel tudi poenostavljeno obravnavanje očitno
neutemeljenih zahtev za varstvo zakonitosti. Za slednje lahko vrhovni državni
tožilec predlaga, naj se zavrnejo, o predlogu pa odloča Vrhovno sodišče v
senatu treh sodnikov.17 Če senat predlogu ugodi, Vrhovno
sodišče izda sodbo s skrajšano obrazložitvijo.18
16. Kljub navedenim spremembam kazenske procesne
zakonodaje je namen zahteve za varstvo zakonitosti, ki se vloži zoper
pravnomočno obsodilno sodbo, še vedno dvojen – zagotoviti enotno uporabo
zakonskega prava in odpraviti kršitve zakona, storjene s pravnomočno sodno
odločbo ali s sodnim postopkom.19 ZKP za vložitev zahteve za
varstvo zakonitosti ne določa strogih formalnih pogojev. Obsojenec lahko vloži
to pravno sredstvo sam, tudi če nima opravljenega pravniškega državnega izpita,
uveljavlja pa lahko širok nabor kršitev procesnega in materialnega prava.20 Precedenčnost
pravnega vprašanja ni pogoj za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Zato
zahteva po precedenčnosti, drugače kot pri institutu dopuščene revizije v
civilnih postopkih in v upravnem sporu, pri takšni ureditvi izrednega pravnega
sredstva ne prevlada nad subjektivno dimenzijo varstva pravic strank v
konkretnih sporih.21
Vrste, pomen in izvršitev kazni
17. Obsojencu se po 43. členu Kazenskega zakonika
(Uradni list RS, št. 50/12 – uradno prečiščeno besedilo, 6/16 – popr.,
54/15, 38/16, 27/17, 23/20, 91/20, 95/21 in 186/21 – v nadaljevanju KZ-1) smejo
izreči kazen zapora, denarna kazen, prepoved vožnje motornega vozila in izgon
iz države, če je tujec. Kazni so osrednja oblika kazenskih sankcij, izražajo
socialnoetično obsodbo storilčevega dejanja in pomenijo neposreden poseg v
pravice posameznika.22 Po zaporedju, kakor ga določa
43. člen KZ-1, je najstrožja med kaznimi kazen zapora. Pomeni namreč poseg
v osebno svobodo, ki je varovana v 19. členu Ustave in je ob pravici do
življenja najpomembnejša družbena vrednota ter za posameznika najpomembnejša
dobrina.23 Pravica do osebne svobode ima v primerjavi z
ostalimi človekovimi pravicami in svoboščinami posebno težo24 tudi
zato, ker spada v krog pravic, ki so še posebej poudarjeno povezane s
posameznikom kot nosilcem njegove lastne absolutne notranje vrednosti.25 Bistvo
zapora je omejitev posameznikove osebne svobode, druga prikrajšanja pa so
nedopustna, kolikor niso neločljivo povezana z omejitvijo svobode.26 Zaporna
kazen je sicer v zgodovinskem kontekstu nedvomno predstavljala pomemben
civilizacijski dosežek zaradi večje humanosti v primerjavi s smrtno in
telesnimi kaznimi. Ker pa je osebna svoboda vrednota par excellence,
je kazen odvzema prostosti dopustno uporabiti le kot skrajno sredstvo in le za
najkrajše še potrebno obdobje.27
18. Bistvo kazni je v zagotavljanju varstva pred
kaznivimi dejanji s prevzgojo storilca in s povračilom povzročenega zla, ki naj
služi kot opozorilo drugim, da naj se takšnih ravnanj vzdržijo. Za povračilni
(retribucijski) namen kazni je značilno, da se obrača v preteklost k že
izvršenemu kaznivemu dejanju in skuša izravnati povzročeno zlo z zlom,
izraženim s kaznijo, pri čemer naj bo zagotovljena sorazmernost, ki je
usmerjena zlasti k preprečevanju prestrogega sankcioniranja. Za preprečevalni
(preventivni) namen kazni pa je značilno, da se obrača v prihodnost in skuša
oblikovati kazen tako, da bi bilo z njo v prihodnje mogoče preprečiti nova
kazniva dejanja, pri čemer naj kazen zastraševalno in odvračilno vpliva na
potencialne storilce kaznivih dejanj (generalna prevencija), obenem pa naj
prepreči vsakokratnemu storilcu, da bi ponavljal kazniva dejanja (specialna
prevencija).28 V tem kontekstu je pomembna tudi pozitivna
generalna prevencija, ki se kot krovni pojem uporablja za različne učinke
kaznovanja, ki naj bi na dolgi rok preprečevali kriminaliteto. V ta kontekst
sodijo tudi funkcija utrjevanja zaupanja v pravni red, ki zadošča univerzalnemu
družbenemu pričakovanju o nujnosti sankcioniranja kršitev; pedagoška funkcija
kazni, ki služi zlasti učenju in utrjevanju moralnih inhibicij do kaznivih
dejanj z zagroženimi in izrečenimi kaznimi; in pomiritvena funkcija, ki pa se
izraža v pomiritvi jeze ter drugih neprijetnih občutij zoper storilca zaradi
izreka kazni, ki jo družba dojema kot pravično.29
19. Zahteva za varstvo zakonitosti je izredno pravno
sredstvo, s katerim lahko obsojenec doseže razveljavitev ali spremembo
pravnomočne obsodilne sodbe, s katero mu je bila izrečena zaporna kazen. Če to
doseže, odpade pravna podlaga za izvršitev posega države v osebno svobodo. Vsak
poseg države v osebno svobodo posameznika že po svoji naravi pusti na prizadeti
osebi nepopravljive posledice.30 Če obsojenec na podlagi
izpodbijane pravnomočne sodbe nastopi prestajanje zaporne kazni, nato pa se
izkaže, da je bila obsodba neupravičena in jo je po odločitvi Vrhovnega sodišča
treba razveljaviti, neizbežno nastanejo posledice, ki jih niti naknadna
razveljavitev niti sprememba sodbe ne moreta popolnoma odpraviti. Škodljivih
učinkov na zdravstveno stanje, duševno zdravje in družbeni položaj neupravičeno
obsojenega31 tudi morebitna naknadna odškodnina ne more odtehtati.32 Ustava
v 30. členu sicer določa pravico po krivem obsojenega do rehabilitacije in
odškodnine,33 vendar je predvsem treba preprečevati neupravičen
odvzem prostosti. Odškodninsko varstvo je namreč samo ultima ratio pravne
države, ki se aktivira, ko državni sistem ustavnosti in zakonitosti v razmerju
do posameznikov odpove.34 Vsako neupravičeno prestajanje
zaporne kazni prav tako škoduje zaupanju v pravni red, družbeni pomiritvi in
krepitvi moralnih vrednot. Zato preventivni učinki kazni v takšnem primeru ne
ostanejo zgolj neuresničeni, temveč so celo subverzirani.
20. Glede na škodljive učinke neupravičenega prestajanja
zaporne kazni, pomen človekove pravice do osebne svobode iz 19. člena
Ustave in veljavno ureditev instituta zahteve za varstvo zakonitosti35 iz
pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave izhaja tudi
zahteva za vzpostavitev ustreznih procesnih sredstev za preprečitev
neupravičenega prestajanja zaporne kazni. Ustavno sodišče je zato v
nadaljevanju preverilo, ali ZKP vsebuje učinkovita in zadostna sredstva, ki bi
v čim večji meri preprečila izvrševanje zaporne kazni, če bi bila pravnomočna
obsodilna sodba kasneje v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti
razveljavljena ali spremenjena.
B. – II.
Zakonska ureditev preizkusa pravnomočne odločitve o
izvrševanju kazni zapora
21. Tretji odstavek 422. člena in četrti odstavek
423. člena ZKP urejata odlog oziroma prekinitev izvršitve pravnomočne
sodne odločbe zaradi vložene zahteve za varstvo zakonitosti. Člen 422 ZKP
se glasi:
»(1) Zahteva za varstvo zakonitosti se poda pri sodišču, ki
je izdalo odločbo na prvi stopnji.
(2) Predsednik senata sodišča prve stopnje zavrže s
sklepom zahtevo za varstvo zakonitosti, če je vložena zoper odločbo vrhovnega
sodišča (drugi odstavek 420. člena), če jo je vložil nekdo, ki ni imel te
pravice (prvi odstavek 421. člena), ali če je prepozna (tretji odstavek
421. člena). Zoper ta sklep je dovoljena pritožba na sodišče druge
stopnje.
(3) Sodišče prve stopnje sme, glede na vsebino zahteve
za varstvo zakonitosti odrediti, da se izvršitev pravnomočne sodne odločbe
odloži ali prekine.«
Člen 423 ZKP pa določa:
»(1) O zahtevi za varstvo zakonitosti odloča vrhovno sodišče
na seji.
(2) Vrhovno sodišče s sklepom zavrže zahtevo za varstvo
zakonitosti, če je ta nedovoljena ali prepozna (drugi odstavek 422. člena)
ali ne izpolnjuje pogojev iz prvega ali petega odstavka 420. člena, sicer
pa izvod zahteve pošlje nasprotni stranki, ki lahko v petnajstih dneh od
prejema zahteve oziroma v osmih dneh, če gre za zahtevo zoper odločbo iz
četrtega odstavka 420. člena tega zakona, nanjo odgovori. Vrhovnemu državnemu
tožilstvu se zahteva za varstvo zakonitosti pošlje s spisi.
(3) Preden se zadeva predloži v odločanje, lahko
preskrbi sodnik, ki je določen za poročevalca, po potrebi poročilo o
zatrjevanih kršitvah zakona.
(4) Glede na vsebino zahteve lahko vrhovno sodišče
odredi, da se izvršitev pravnomočne sodne odločbe odloži oziroma prekine.«
22. Po ureditvi v ZKP vložitev zahteve za varstvo
zakonitosti nima suspenzivnega učinka na pravnomočno obsodilno sodbo, s katero
je bila obsojencu izrečena zaporna kazen. Sodišče prve stopnje po
422. členu ZKP in Vrhovno sodišče po 423. členu ZKP pa lahko po
uradni dolžnosti s sklepom, glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti,
odložita oziroma prekineta izvršitev pravnomočne sodne odločbe, s tem pa tudi
izvršitev izrečene zaporne kazni. Tak sklep se izda le, če je podana zelo
velika verjetnost, ki meji že skoraj na gotovost, da bo vložnik z zahtevo
uspel.36
23. Vrhovno sodišče je na zaprosilo Ustavnemu sodišču
posredovalo podatke o odločitvah Vrhovnega sodišča v obdobju od leta 2015 do
leta 2020, v katerih je Vrhovno sodišče zadržalo izvršitev pravnomočne
obsodilne sodbe. V navedenem obdobju je Vrhovno sodišče zadržalo izvršitev 23
pravnomočnih sodnih odločb, vse odločbe so bile v postopku z zahtevo za varstvo
zakonitosti razveljavljene ali spremenjene. V 16 primerih od 23 je bilo o
prekinitvi oziroma odlogu odločeno na seji Vrhovnega sodišča hkrati z
odločitvijo o glavni stvari, torej šele tedaj, ko so sodniki odločili o
razveljavitvi oziroma spremembi pravnomočne sodne odločbe. Pred sodišči prve
stopnje pa je bilo glede na podatke, ki jih je posredovalo Vrhovno sodišče, v
obdobju od leta 2015 do leta 2020 odločeno zgolj o enem začasnem zadržanju, pri
čemer je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti nato zavrglo.
24. Ureditev v izpodbijanih določbah ZKP omogoča
Vrhovnemu sodišču in sodišču prve stopnje, da po uradni dolžnosti zadržita
izvršitev zaporne kazni, če ocenita, da je to treba storiti glede na vsebino
zahteve za varstvo zakonitosti. Iz podatkov, ki jih je posredovalo Vrhovno
sodišče, pa izhaja, da se navedena ureditev v praksi tudi uporablja. Takšna
ureditev že po naravi stvari ne more pomeniti posega v pravico do sodnega
varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Zato je Ustavno sodišče
odločilo, da navedeni določbi ZKP nista v neskladju z Ustavo (1. točka izreka).
B. – III.
Ocena posega v prvi odstavek 23. člena Ustave
25. Pobudnik je skupaj z zahtevo za varstvo zakonitosti
vložil predlog za odlog ali prekinitev izvršitve zaporne kazni. Pri tem je
posebej poudaril, da pri njem v postopku niso bili ugotovljeni priporni
razlogi. Niti sodišče prve stopnje niti Vrhovno sodišče nista izdali sklepa, s
katerim bi odločili o njegovem predlogu. Takšno ravnanje sodišč je v skladu z
ZKP, saj ta zakon ne ureja postopka, po katerem bi lahko obsojenec zaradi
vložitve zahteve za varstvo zakonitosti predlagal odlog oziroma prekinitev
izvršitve pravnomočne obsodilne sodbe.37 Če sodišče v skladu s
422. členom oziroma 423. členom ZKP oceni, da niso izpolnjeni pogoji
za odložitev ali prekinitev izvršitve pravnomočne odločbe, ne izda negativnega
sklepa niti, če je obsojenec tak predlog podal v zahtevi za varstvo
zakonitosti.38
26. Predlog za odlog ali prekinitev izvršitve
pravnomočne sodne odločbe bi imel naravo začasnega ukrepa. Začasni ukrepi so
dopolnilne narave, saj so namenjeni učinkovitemu varstvu pravic oziroma
obveznosti, ki so primarni predmet postopka sodnega varstva. Tudi z vidika
Ustave so začasni ukrepi, kot je na primer institut začasne odredbe po Zakonu o
izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 3/07 – uradno prečiščeno
besedilo, 93/07, 28/09, 51/10, 26/11, 53/14, 54/15, 11/18 in 36/21 – ZIZ), v
funkciji učinkovitega zagotavljanja drugih ustavnih pravic, in sicer zlasti
pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave.39 Spadajo
namreč med procesna sredstva, ki preprečujejo, da bi v času postopka prišlo do
ravnanj, ki bi povzročila, da s končno odločitvijo sodno varstvo ne bi več
moglo doseči svojega namena.40
27. Če sodišče prve stopnje oziroma Vrhovno sodišče ne
uporabita svojih pooblastil iz 422. in 424. člena ZKP, s pravnomočnostjo
obsodilne sodbe po ZKP ni več ovir za izvršitev zaporne kazni. Glede na poseben
pomen človekove pravice do osebne svobode in posledice neupravičenega
izvrševanja zaporne kazni pa takšna pooblastila sodišč za učinkovitost postopka
z zahtevo za varstvo zakonitosti ne zadostujejo. Pri tem je treba upoštevati
tudi pravico do kontradiktornega postopka oziroma pravico do izjave kot osrednje
ustavnoprocesno jamstvo iz 22. člena Ustave. Pravica do kontradiktornega
postopka stranki zagotavlja možnost sodelovanja v sodnem postopku in možnost
obrambe pred vsemi procesnimi dejanji, ki bi lahko vplivala na njene pravice
ali na njen pravni položaj.41 Pomen te pravice je torej
zagotoviti, da je stranka subjekt postopka oziroma se je ne obravnava kot
objekt postopka.42 Ker sodišče ne izda sklepa v primeru
neizpolnjenosti pogojev za zadržanje ali prekinitev izvršitve zaporne kazni,
obsojenec (oziroma osebe, ki vložijo zahtevo za varstvo zakonitosti v njegovo
korist) ne more ugotoviti, ali je sodišče sploh preverilo izpolnjenost teh
pogojev, niti ne more v zvezi s tem od sodišča zahtevati odločitve. Hkrati pa
obsojenec sam ne more predlagati začasnega ukrepa, s katerim bi lahko dosegel
podoben učinek. To pa pomeni, da trenutna ureditev ne zagotavlja tako
učinkovitega položaja aktivnega udeleženca pred sodiščem, kot je potrebno pri
najbolj invazivni kazenski sankciji, to je odvzemu svobode. S tem pa je zaradi
pomena, ki ga ima razpoložljivost začasnih ukrepov za učinkovitost postopka z
zahtevo za varstvo zakonitosti, poseženo v njegovo pravico do učinkovitega
sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave.
Ocena dopustnosti posega
28. Ustavno sodišče mora v nadaljevanju oceniti, ali je
takšen poseg dopusten. Po ustaljeni ustavnosodni presoji je mogoče omejiti
človekovo pravico, če je zakonodajalec zasledoval ustavno dopusten cilj in če
je omejitev skladna z načeli pravne države (2. člen Ustave), in sicer s
tistim izmed teh načel, ki prepoveduje prekomerne posege države (splošno načelo
sorazmernosti). Oceno, ali ne gre morda za čezmeren poseg, sprejme Ustavno
sodišče na podlagi t. i. strogega testa sorazmernosti, ki obsega presojo
primernosti, nujnosti in sorazmernosti posega.43
29. Vlada v svojem mnenju navaja, da bi morebitna
ureditev postopka z začasnim ukrepom, kot je začasna odredba, pri Vrhovnem
sodišču podaljšala postopke, hkrati pa naj bi zaradi odloga nastopa zaporne
kazni znatno oslabila institut pravnomočnosti v zapornih zadevah. Učinkovitost
postopka in s tem zagotavljanje pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja
kot pomembnega vidika pravice do sodnega varstva (prvi odstavek 23. člena
Ustave) je nedvomno ustavno dopusten cilj.44 V kriminološki
literaturi je tudi splošno sprejeto stališče, da mora biti časovni razmik med
storitvijo kaznivega dejanja in kaznovanjem čim manjši.45 Že
Beccaria je poudaril, da mora kazen kar najhitreje slediti zločinu; manjši je
časovni razmik med zločinom in kaznijo, pravičnejša in koristnejša je kazen.
Kazenski postopek mora biti končan v najkrajšem možnem času,46 pa
tudi v kazenskem postopku izrečena kazen se mora čim prej izvršiti. Tudi
raziskave na področju vedenjske analize so pokazale, da je hitrost ključni
dejavnik učinkovitosti kaznovanja.47
30. Pogoj za izvršljivost obsodilne sodbe in s tem za
izvršitev zaporne kazni je pravnomočnost sodbe, čeprav sodba s trenutkom
pravnomočnosti še ne postane tudi izvršljiva (drugi odstavek 129. člena
ZKP).48 Pravnomočnost je pomembna ustavna kategorija. Že splošna
določba 158. člena Ustave daje podlago za sklepanje, da s pravnomočnostjo
pridobi sodna ali upravna odločba pravno moč, s katero zavezuje vse, na katere
se nanaša, in vzpostavi pravni mir, hkrati pa preprečuje ponovno odločanje o
isti stvari. Pravnomočnost sodbe pomeni, da se dejanska in pravna vprašanja
pojmujejo kot dokončno rešena in da je kazenski postopek končan, ker je
obravnavana zadeva razsojena stvar.49 S pravnomočnostjo
obsodilne sodbe je ovržena domneva nedolžnosti (3. člen ZKP). Od dneva
pravnomočnosti obsodilne sodbe učinkujejo pravne posledice obsodbe (prvi
odstavek 80. člena KZ-1) ter začne teči zastaralni rok za izvršitev
kazenskih sankcij (92. člen KZ-1).50 Zahteva po
spoštovanju pravnomočnosti je tudi sestavni del pravice do sodnega varstva iz
prvega odstavka 23. člena Ustave.51
31. Da bi bil poseg ustavno dopusten, mora biti nujen za
dosego cilja. Poseg je nujen, če je zasledovani cilj mogoče doseči le na
zakonsko urejen način in če ne obstajata niti možnost dosega cilja brez posega
niti blažji način, ki manj poseže v zavarovano ustavno dobrino (ko torej ni na
razpolago manj invazivnega, a enako primernega in za dosego cilja učinkovitega
ukrepa).
32. Doseganja cilja učinkovitega postopka s pravnim
sredstvom ni mogoče razumeti zgolj tako, da se zagotovi čim hitrejši konec
postopka, pač pa je cilj zakonita, hitra in ekonomična izvedba, ki ob hkratnem
spoštovanju ustavnih jamstev subjektov postopka privede do pravilne in zakonite
vsebinske odločitve.52 Vendar prav odsotnost možnosti, da obsojenec,
pri katerem ne obstajajo priporni razlogi, predlaga začasni ukrep, zanj ne
zagotavlja učinkovitosti postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti, saj obstaja
realna možnost, da bo tudi v primeru uspeha s tem izrednim pravnim sredstvom
pred odločitvijo Vrhovnega sodišča prestal (lahko tudi dobršen) del zaporne
kazni. To še posebej velja, kadar je predviden čas reševanja zahteve za varstvo
zakonitosti daljši od trajanja izrečene zaporne kazni. Za odvračanje takšne
škode pa ne zadostujejo možnosti odloga kazni po ZIKS-1, saj so te povezane
zgolj z osebnimi okoliščinami obsojenca in ne z vsebino vloženih izrednih
pravnih sredstev. Pri tem je Ustavno sodišče upoštevalo tudi, da takšen začasni
ukrep ne bi posegel v pravnomočno odločitev o kazenski odgovornosti. Izvršitev
pravnomočne odločitve o prostostni kazni bi se zadržala le začasno, do
odločitve o zahtevi za varstvo zakonitosti. Institut pravnomočnosti zato ne bi
bil znatno oslabljen, kot trdi Vlada. V postopku z zahtevo za varstvo
zakonitosti pravnomočnost tudi nima teže, ki jo ima sicer, saj gre za enega od
postopkov, ki omogočajo poseg v pravnomočno sodno odločbo.53 Ureditev,
po kateri obsojencu, pri katerem ne obstajajo priporni razlogi, ni omogočeno,
da bi zaradi vsebine zahteve za varstvo zakonitosti predlagal začasno zadržanje
izvršitve zaporne kazni, zato ne pomeni nujnega ukrepa za doseganje
učinkovitosti postopka s tem pravnim sredstvom, za čim hitrejšo izvršitev prisojene
zaporne kazni oziroma za spoštovanje pravnomočnosti. V veljavni ureditvi tudi
ne obstaja drug enakovreden ukrep, s katerim bi se lahko dosegel enak učinek.
33. Ker ukrep ni nujen za doseganje zasledovanega cilja,
pomeni odsotnost možnosti, da bi obsojenec (ali njegov zagovornik) zaradi
vsebine zahteve za varstvo zakonitosti predlagal začasno zadržanje izvršitve
zaporne kazni, prekomeren poseg v pravico do sodnega varstva iz prvega odstavka
23. člena Ustave. Zato je z njo v neskladju.
Odločitev Ustavnega sodišča
34. Skladno s prvim odstavkom 48. člena ZUstS
Ustavno sodišče sprejme ugotovitveno odločbo, kadar je izpodbijani predpis v
neskladju z Ustavo zato, ker določenega vprašanja ne ureja ali ga ureja na
način, ki ne omogoča razveljavitve. ZKP ne daje obsojencu pravice predlagati
začasni ukrep, s katerim bi do odločitve o njegovem pravnem sredstvu lahko
dosegel odlog ali prekinitev izvršitve kazni zapora. Torej gre za položaj iz
prvega odstavka 48. člena ZUstS. Zato je Ustavno sodišče ugotovilo, da je
ZKP v neskladju z Ustavo (2. točka izreka). Na podlagi drugega odstavka
48. člena ZUstS je zakonodajalcu naložilo, naj ugotovljeno protiustavnost
odpravi v roku enega leta (3. točka izreka). Presoja Ustavnega sodišča v tej
zadevi se praviloma ne nanaša na položaj oseb, ki so bile do pravnomočnosti
obsodilne sodbe v priporu oziroma se jim je status pripornika spremenil v
status zapornika.
35. Zakonodajalec ima pri oblikovanju postopka s
predlogom za začasni ukrep na voljo široko polje proste presoje, v katerem mora
upoštevati ustavne pravice udeležencev v postopku, javno varnost in zahtevo po
učinkovitem delovanju sodišč. Ker je tak predlog povezan z vsebino zahteve za
varstvo zakonitosti, je lahko vlaganje predloga časovno zamejeno enako kot pri
tej zahtevi. Ker sodišče, ki odloča o pravnem sredstvu, najlažje presodi, ali
bi to pravno sredstvo lahko bilo uspešno, je primerno, da o predlogu odloči
Vrhovno sodišče. Za hitrejše odločanje o predlogu pa se lahko določi, da
Vrhovno sodišče odloča v ožji sestavi kot o zahtevi. Standard, ki se zahteva za
morebitno zadržanje pravnomočne obsodilne sodbe, je lahko enak trenutnemu
standardu iz četrtega odstavka 423. člena ZKP, lahko pa se določi tudi
drugačen standard. V okviru poslovanja sodišč je treba tudi zagotoviti, da
Vrhovno sodišče predlog z zahtevo za varstvo zakonitosti čim prej prejme od
sodišča prve stopnje, tako da lahko o predlogu čim prej odloči.54
36. Ustavno sodišče ni določilo načina izvršitve te
odločbe, kar bi lahko storilo v skladu s pooblastili iz drugega odstavka
40. člena ZUstS. Gre namreč za sistemsko in ne posamično spremembo v
sistemu pravnih sredstev, ki jo je treba temu ustrezno umestiti v pravila
kazenskega postopka in ustavnosodnega varstva.
B. – IV.
O pobudi za začetek postopka za oceno ustavnosti
27. člena ZZUOOP
37. Pobudo za začetek postopka za
oceno ustavnosti lahko da, kdor izkaže svoj pravni interes (prvi odstavek
24. člena ZUstS). Po drugem odstavku navedenega člena je pravni interes
podan, če predpis ali splošni akt, izdan za izvrševanje javnih pooblastil,
katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne
interese oziroma v njegov pravni položaj. V primeru, ko izpodbijani predpis ne
učinkuje neposredno, se lahko pobuda vloži šele po izčrpanju pravnih sredstev
zoper posamični akt, izdan na podlagi izpodbijanega predpisa, hkrati z ustavno
pritožbo pod pogoji iz 50. do 60. člena ZUstS.55
38. Pravni interes pobudnik utemeljuje
z navajanjem, da je obsojenec, ki naj bi se mu zaporna kazen iztekla aprila
2021, zaradi ukrepov za preprečevanje epidemije COVID-19 pa naj bi se mu
sankcija proti njegovi volji podaljševala.
39. Člen 27 ZZUOOP ne učinkuje
neposredno za vse, ki prestajajo zaporno kazen. Prvi odstavek navedenega člena
daje zgolj pooblastilo direktorju zavoda za prestajanje kazni zapora, da lahko
po uradni dolžnosti prekine prestajanje kazni zapora obsojencu tudi, če je to
potrebno zaradi preprečitve širjenja virusa SARS-CoV-2.56 V
skladu s tretjim odstavkom 27. člena ZZUOOP je zoper odločbo direktorja
dovoljena pritožba, ki ne zadrži njene izvršitve. Vendar pobudnik ne zatrjuje,
da bi izčrpal pravna sredstva zoper odločbo o prekinitvi prestajanja zaporne
kazni. Zato je Ustavno sodišče pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti
27. člena ZZUOOP zavrglo (4. točka izreka).
B. – V.
Glede ustavne pritožbe
40. Po drugem odstavku 55.c člena ZUstS se ustavna
pritožba sprejme v obravnavo, če gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih
svoboščin, ki je imela hujše posledice za pritožnika, ali če gre za pomembno
ustavnopravno vprašanje, ki presega pomen konkretne zadeve. Pritožnik v zahtevi
za varstvo zakonitosti ni izčrpal očitka, da naj bi bila izrečena zaporna kazen
nesorazmerna in da naj bi odstopala od ustaljene sodne prakse. Na očitke, da
naj bi izvedenec, ki je ugotovil fiktivnost posojil, prekoračil svoja
pooblastila in da naj prvostopenjska sodba glede »dvoma, da je imel obsojenec
namen znesek vrniti«, ne bi bila obrazložena, je Vrhovno sodišče odgovorilo v
8. in 10. točki obrazložitve sodbe. Pritožnik ne pojasni, zakaj naj bi bili v
nasprotju s pravico iz 22. člena Ustave ugotovitvi Vrhovnega sodišča, da
je sodišče prve stopnje določno in obširno utemeljilo, zakaj dvigov z računov
ni štelo za dejanska posojila in zakaj izvedenec ni prekoračil pooblastil. Iz
predložene pritožbe tudi ne izhaja, da bi pritožnik v njej izrecno nasprotoval
zavrnitvi predloga za postavitev novega izvedenca. Pritožnik prav tako niti v
pritožbi niti v zahtevi za varstvo zakonitosti ni izčrpal očitkov o kršitvi
pravice do nepristranskega sojenja iz prvega odstavka 23. člena Ustave.
Kršitve, ki se nanašajo na odločanje direktorja zapora, pa bi moral pritožnik
uveljavljati v pravnih sredstvih zoper odločbo direktorja in šele nato v
(pravočasni) ustavni pritožbi.
41. V obravnavani zadevi pogoji za sprejem ustavne
pritožbe zoper sodbo Vrhovnega sodišča v zvezi s sodbo Višjega sodišča v
Mariboru in s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru niso izpolnjeni, zato Ustavno
sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo (5. točka izreka).
42. Ustavna pritožba zoper izpodbijana sklep Višjega
sodišča v Mariboru z dne 2. 7. 2019 in odločbo Višjega sodišča v Mariboru
z dne 8. 7. 2019 v zvezi z odločbo Okrožnega sodišča v Mariboru z dne
19. 6. 2019 je prepozna, saj je bila vložena po preteku 60-dnevnega roka
iz prvega odstavka 52. člena ZUstS. Ustavna pritožba neposredno zoper
ravnanje oziroma opustitev ravnanja sodišč, ki nista odločili o predlogu za
odlog izvršitve pravnomočne obsodilne sodbe, in zoper ravnanje policistov pa ni
mogoča. Po prvem odstavku 50. člena ZUstS se lahko ustavna pritožba vloži
le zoper posamični akt državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca
javnih pooblastil, s katerim je bilo odločeno o kakšni pritožnikovi pravici ali
obveznosti. Ustavno sodišče torej ni pristojno neposredno presojati morebitnih
kršitev človekovih pravic, ki nastanejo z ravnanjem ali opustitvijo dolžnega
ravnanja državnih organov.57 Zato je Ustavno sodišče ustavno
pritožbo v tem delu zavrglo (6. točka izreka).
C.
43. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi
21. in 48. člena, tretjega odstavka 25. člena, drugega odstavka 55.b
člena ter prve in četrte alineje prvega odstavka 55.b člena ZUstS ter
petega odstavka v zvezi s tretjo alinejo tretjega odstavka 46. člena
Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11,
70/17 in 35/20) v sestavi: predsednik dr. Matej Accetto ter sodnica in sodniki
Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA), dr. Rajko Knez, dr. Marijan
Pavčnik, dr. Rok Svetlič, Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Odločbo
je sprejelo soglasno. Sodnika Jaklič in Šorli sta dala pritrdilni ločeni
mnenji.
Dr. Matej Accetto
predsednik
__________________
1
Odločba Ustavnega sodišča št. Up-163/98 z dne 22. 6. 2000
(Uradni list RS, št. 64/2000 in 91/2000 – popr., ter OdlUS IX, 294).
2 Odločba
Ustavnega sodišča št. Up-1273/07 z dne 22. 5. 2008 (Uradni list RS,
št. 59/08, in OdlUS XVII, 35).
3 Odločba
Ustavnega sodišča št. Up-209/99 z dne 9. 12. 1999 (OdlUS VIII, 301).
4 Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-418/18, Up-920/18
z dne 5. 11. 2020 (Uradni list RS, št. 191/20, in OdlUS XXV, 24), 12.
točka obrazložitve; primerjaj tudi odločbo Ustavnega sodišča št. Up-209/99
z dne 9. 12. 1999 (OdlUS VIII, 301).
5 T. Pavčnik v: M. Avbelj, Komentar Ustave Republike Slovenije,
II. del, Nova univerza, Evropska pravna fakulteta, Nova Gorica 2019, str. 283.
Primerjaj M. Pavčnik, Teorija prava : prispevek k razumevanju prava, Lexpera,
GV Založba, Ljubljana 2020, str. 294.
6 T.
Pavčnik, nav. delo, str. 32.
7 T. Pavčnik, Precedenčnost, ustvarjalnost in predvidljivost:
antagonizem ali sinergija? v: N. Betetto in drugi (ur.), Liber amicorum Anton
Gašer Frantar, Ljubljana 2020, str. 31.
8 M. Bobek, Quantity or Quality?, Reassessing the Role of
Supreme Jurisdictions in Central Europe, The American Journal of Comparative
Law, št. 1 (2009), str. 62.
9 M. Šorli, Ne številčnost, kompaktnost in
prepoznavnost Vrhovnega sodišča, Pravna praksa, št. 13 (2008), str. 6–8.
10 Primerjaj
M. Bobek, nav. delo, str. 40.
11 Razen v primerih neprave in prave obnove kazenskega postopka
je bilo pravnomočno sodbo mogoče spremeniti še z izredno omilitvijo kazni, z
zahtevo za varstvo zakonitosti ter z zahtevo obdolženca za izreden preizkus
pravnomočne sodbe. Slednje izredno pravno sredstvo je bilo uvedeno leta 1976 s
ciljem, da se izključi monopol javnega tožilca, da vlaga izredno pravno
sredstvo zaradi kršitev zakona; glej Poročevalec Državnega zbora, št. 22,
Predlog za izdajo zakona o kazenskem postopku z osnutkom zakona – EPA 287, 19.
7. 1993, str. 74.
12 Prav
tam.
13 Zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodno
odločbo, s katero je bil kazenski postopek končan, in zoper sodni postopek, ki
je tekel pred tako pravnomočno odločbo, smejo po prvem odstavku 421. člena
ZKP vložiti vrhovni državni tožilec, obdolženec in zagovornik. Po obdolženčevi
smrti pa jo smejo v njegovo korist vložiti osebe iz drugega odstavka
367. člena tega zakona.
14 Poročevalec Državnega zbora, Predlog zakona o spremembah in
dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku (ZKP-K) – EPA 1892-V, 3. 6. 2011, str.
4.
15 Glej
68. člen ZKP-K.
16 Prav
tam.
17 Osmi
odstavek 25. člena ZKP.
18 Drugi
odstavek 425. člena ZKP.
19 Primerjaj
Š. Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana
2004, str. 907.
20 Glej
prvi odstavek 420. člena ZKP.
21 Gre za drugačen položaj kot v sklepu Ustavnega sodišča
št. U-I-302/09, Up-1472/09, U-I-139/10, Up-748/10, 13. in 14. točka
obrazložitve.
22 M. Ambrož, Prisilni ukrepi materialne narave in njihovo izvrševanje,
v: A. Šelih in K. Filipčič (ur.), Kriminologija, IUS Software, GV Založba;
Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti, Ljubljana 2015, str. 541.
23 Z. Dežman v: M. Šepec (ur.), Kazenski zakonik (KZ-1) : s
komentarjem : [splošni del], Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2021, str. 667.
24 Primerjaj
odločbi nemškega Zveznega ustavnega sodišča BVerfGE 65, 317, 322, in BVerfGE
22, 178, 180.
25 Odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-109/10 z dne
26. 9. 2011 (Uradni list RS, št. 78/11, in OdlUS XIX, 26), 9. točka
obrazložitve, in št. Up-563/15 z dne 19. 10. 2017 (Uradni list RS,
št. 67/17, in OdlUS XXII, 31), 13. točka obrazložitve.
26 M.
Ambrož, nav. delo, str. 547.
27 L. Bavcon in drugi, Kazensko pravo, splošni del
(6. izdaja), Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2013, str.
386–387.
28 Prav
tam, str. 383–384.
29 M. Ambrož, Namen kaznovanja: pozitivna generalna prevencija?
Revija za kriminalistiko in kriminologijo, št. 1 (2016), str. 6–8.
30 Sklep
Ustavnega sodišča št. Up-729/03 z dne 11. 12. 2003.
31 Brooks in Greenberg med pogoste in dolgotrajne neželene
psihološke učinke neupravičeno obsojenih uvrščata zlasti upad samopodobe,
samostigmatizacijo, nastanek ali poglobitev depresivnih in anksioznih motenj,
posttravmatsko stresno motnjo, nespečnost in druge nekategorizirane
psihosomatske motnje. Navajata tudi težave pri vzpostavljanju in vzdrževanju
medosebnih razmerij, družbeno stigmatizacijo, izgubo zaupanja v organe pregona
ter sodne oblasti, izgubo službe in zaslužka ter težave pri prilagajanju na
vsakdanje življenje po vrnitvi na prostost. Glej S. K. Brooks in N. Greenberg,
Psychological impact of being wrongfully accused of criminal offences: A
systematic literature review, Medicine, Science and the Law, let. 61,
št. 1 (2021), str. 44–54.
32 Glej
sodbe ESČP v zadevah Martynyuk proti Rusiji, Shvydka proti Ukrajini
ter Tsvetkova in drugi proti Rusiji.
33 Navedena ustavna določba določa objektivno odgovornost države
za škodo v primeru, ko je iz kateregakoli vzroka (krivdnega ali nekrivdnega,
pravnega ali protipravnega) prišlo do neupravičene obsodbe oziroma
neutemeljenega odvzema prostosti (glej odločbo Ustavnega sodišča
št. U-I-60/98 z dne 16. 7. 1998 (Uradni list RS, št. 56/98, in OdlUS
VII, 150), 12. točka obrazložitve).
34 D. Jadek Pensa v: L. Šturm, Komentar Ustave Republike
Slovenije, Fakulteta za državne in evropske študije, Kranj 2010, str. 295, in
M. Šepec v: M. Avbelj (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, Nova
univerza, Evropska pravna fakulteta, Ljubljana 2019, str. 291.
35 Ta za vložitev tega pravnega sredstva zoper pravnomočno
obsodilno sodbo ne zahteva precedenčnega pravnega vprašanja.
36 Š.
Horvat, nav. delo, str. 915-917.
37 Tudi po ureditvi v ZIKS-1 vložitev zahteve za varstvo
zakonitosti ni razlog, na podlagi katerega lahko obsojenec zaprosi sodišče za
odlog izvršitve kazni. Po prvem odstavku 24. člena ZIKS-1 se lahko
izvršitev kazni zapora odloži, 1. če obsojenec ni zmožen nastopiti kazni zaradi
bolnišničnega zdravljenja; 2. če v njegovi ožji družini kdo umre ali je huje
bolan in je nujno potrebna obsojenčeva pomoč; 3. če je potrebna odložitev, da
bi lahko opravil ali dokončal neodložljiva poljska ali sezonska dela ali dela,
ki jih je povzročila naravna nesreča ali kakšna druga nesreča, pa v svoji
družini nima za delo drugih sposobnih članov; 4. če mora opraviti določeno
delo, ki ga je začel, in bi nastala občutnejša škoda, če ga ne bi opravil; 5.
če je potrebna odložitev, da konča šolo ali opravi izpit, za katerega se je
pripravljal; 6. če je odložitev potrebna, da poskrbi za varstvo in vzgojo
otrok, ali v primerih, ko bi se lahko bistveno poslabšale bivanjske razmere
njegove družine, o čemer da mnenje pristojni center, na območju katerega
prebiva obsojenčeva družina; 7. če so skupaj z njim obsojeni njegov zakonec
oziroma oseba, ki z obsojencem živi v življenjski skupnosti, ki je po predpisih
o zakonski zvezi in družinskih razmerjih v pravnih posledicah izenačena z
zakonsko zvezo, oseba, s katero je oseba, zoper katero se izvršuje kazenska
sankcija, v partnerski zvezi po zakonu, ki ureja partnerske zveze, ali drugi
člani skupnega gospodinjstva ali že prestajajo kazen in bi bilo ogroženo
preživljanje starih, bolnih ali mladoletnih družinskih članov, če bi vsi
obsojeni hkrati prestajali kazen zapora; 8. če ima obsojenka otroka, ki še ni
star eno leto, ali če je obsojenka noseča in do poroda ni ostalo več kot pet
mesecev, ali če ima otroka, ki še ni star dve leti, in zahtevajo posebni
zdravstveni, socialni ali drugi razlogi, da sama skrbi zanj; 9. če je potrebna
odložitev, da obsojenec dokonča program zdravljenja odvisnosti, v katerega je
vključen, in bi njegova prekinitev ogrozila uspešno dokončanje programa, če to
predlaga pristojni center.
38 Š.
Horvat, nav. delo, str. 915–917.
39 Odločba Ustavnega sodišča št. Up-2501/08 z dne 19. 2.
2009 (Uradni list RS, št. 17/09, in OdlUS XVIII, 63), 15. točka
obrazložitve.
40 Odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-275/97 z dne
16. 7. 1998 (OdlUS VII, 231) in št. Up-209/99 z dne 9. 12. 1999
(OdlUS VIII, 301).
41 Sklepa Ustavnega sodišča št. Up-184/98 z dne 2. 2. 1999
(OdlUS VIII, 134), 3. točka obrazložitve in št. Up-216/99 z dne 19. 12.
2000 (OdlUS IX, 315), 3. točka obrazložitve ter odločba Ustavnega sodišča
št. Up-1084/16 z dne 5. 6. 2019, 6. točka obrazložitve.
42 Odločbe Ustavnega sodišča št. Up-39/95 z dne 16. 1.
1997 (OdlUS VI, 71), 10. točka obrazložitve; št. Up-570/10 z dne 13. 10.
2011 (Uradni list RS, št. 93/11), 9. točka obrazložitve; in
št. Up-1084/16, 6. točka obrazložitve.
43 Glej 25. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča
št. U-I-18/02 z dne 24. 10. 2003 (Uradni list RS, št. 108/03, in
OdlUS XII, 86).
44 Odločbi Ustavnega sodišča št. Up-991/17, U-I-304/20 z dne
17. 12. 2020 (Uradni list RS, št. 5/21), 32. točka obrazložitve, in
št. Up-320/14, U-I-5/17 z dne 14. 9. 2017 (Uradni list RS, št. 59/17,
in OdlUS XXII, 9), 33. točka obrazložitve.
45 K.
Filipčič, Klasična kriminologija, v: A. Šelih in K. Filipčič (ur.), nav delo,
str. 50–53.
46 C.
Beccaria, O zločinih in kaznih, v: L. Bavcon (ur.), O zločinih in kaznih. Dva
govora o splošnih načelih kriminalnega prava in njegovi literarni
zgodovini, Pravna fakulteta, Cankarjeva založba, Ljubljana 2002, str. 88.
47 A. B. Apel in J. W. Diller, Prison as Punishment: A Behavior-Analytic
Evaluation of Incarceration, The Behavior Analyst, let. 40, št. 1, 2017,
str. 243–256.
48 Po prvem odstavku 129. člena ZKP postane sodba
pravnomočna, če se ne more izpodbijati s pritožbo. Če je bila zoper sodbo
vložena pritožba, nastopi pravnomočnost z dnem, ko sodišče prve stopnje prejme
spise z overjenimi prepisi sodbe sodišča druge stopnje oziroma z dnem razglasitve
sodbe. Pred pravnomočnostjo lahko obtoženec nastopi prestajanje kazni na lastno
zahtevo, če je bil zoper njega odrejen ali podaljšan pripor po razglasitvi
nepravnomočne sodbe (361. člen ZKP).
49 Z. Dežman,
A. Erbežnik, Kazensko procesno pravo Republike Slovenije, GV Založba, Ljubljana
2003, str. 500.
50 Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-3871/07, U-I-80/09
z dne 1. 10. 2009 (Uradni list RS, št. 88/09, in OdlUS XVIII, 42), 16. in
18. točka obrazložitve.
51 Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-5/16 z dne 19. 1. 2017
(Uradni list RS, št. 6/17), 16. točka obrazložitve; enako tudi odločba
Ustavnega sodišča št. U-I-418/18, Up-920/18.
52 Primerjaj
odločbo Ustavnega sodišča št. Up-320/14, U-I-5/17, 35. točka obrazložitve.
53 Odločba
Ustavnega sodišča št. U-I-418/18, Up-920/18.
54 Pobudnik je zaporno kazen na podlagi izpodbijane pravnomočne
sodbe začel prestajati 28. 7. 2019, Vrhovno sodišče pa je njegovo zahtevo za
varstvo zakonitosti prejelo šele 11. 11. 2019, kar je več kot tri mesece
kasneje. To pa pomeni, da se Vrhovno sodišče pred izvršitvijo kazni zapora z
vsebino zahteve za varstvo zakonitosti in s predlogom za zadržanje izvršitve ni
moglo seznaniti.
55 Sklep
Ustavnega sodišča št. U-I-275/07 z dne 22. 11. 2007, Uradni list RS,
št. 110/07, in OdlUS XVI, 82.
56 Prvi odstavek 27. člena ZZUOOP se glasi: »Ne glede na
prvi odstavek 82. člena ZIKS-1 lahko direktor zavoda za prestajanje kazni
zapora po uradni dolžnosti prekine prestajanje kazni zapora obsojencu tudi, če
je to potrebno zaradi preprečitve širjenja virusa SARS-CoV-2, za čas enega
meseca, kadar ne obstajajo varnostni zadržki. Trajanje prekinitve kazni zapora
se lahko obsojencu podaljšuje dokler obstaja razlog za prekinitev.«
57 Glej
sklep Ustavnega sodišča št. Up-1742/07, U-I-153/07 z dne 24. 5. 2007.
Veljaven predpis
Veljaven predpis, vendar se še ne uporablja
Objavljen predpis, ki še ne velja
Neveljaven predpis
Neveljaven predpis, ki se še uporablja
Predpis v pripravi
Konec postopka, predpis ni nikoli veljal
Konzumiran ali obsoleten predpis