Ustavno sodišče je v postopku za preizkus
pobude gospodarske družbe Salus, d.d., Ljubljana, ki jo zastopa Anton Marolt,
odvetnik v Ljubljani, in gospodarske družbe Kemofarmacija, veletrgovina za
oskrbo zdravstva, d.d., Ljubljana, ki jo zastopa Bojan Pečenko, odvetnik v
Ljubljani, na seji dne 9. 11. 1995
o d l o č i l o
1. Pobuda za oceno ustavnosti in
zakonitosti uredbe o načinu oblikovanja cen zdravil za humano rabo in pomožnih
zdravilnih sredstev (Uradni list RS, št. 41/95) se v delu, ki se nanaša na ukrepe
določitve cen proizvajalcev medicinskega blaga v zvezi z določanjem
veleprodajnih cen domačih proizvajalcev, zavrže.
2. Uredba iz 1. točke izreka, v delu, ki se
nanaša na določanje deleža trgovine z zdravili na debelo v veleprodajni ceni,
ni v neskladju z ustavo in zakonom.
3. V 3. členu uredbe iz prve točke izreka
se v prvem odstavku razveljavi besedilo “ki je veljala na dan 20. 6. 1995”, v
drugem odstavku pa besedilo “na dan 20. 6. 1995”.
O b r a z l o ž i t e v
A)
1. Pobudnika navajata, da je vlada dne 13.
7. 1995 sprejela uredbo o načinu oblikovanja cen zdravil za humano rabo in
pomožnih zdravilnih sredstev (v nadaljevanju: uredbo), s katero je določila
oblikovanje veleprodajnih cen za medicinsko blago in delež za pokrivanje
stroškov trgovine, tako da ga je v strukturi cene (rabat) omejila z zgornjo
mejo 6,55% za blago domačih proizvajalcev oziroma z zgornjo mejo pribitka k
neto veleprodajni ceni (marža) za uvoženo blago. Vlada naj bi se v uredbi
sklicevala na pooblastilo iz 5. člena zakona o cenah (Uradni list RS, št.
1/91-I – v nadaljevanju: ZC). Po tej določbi naj bi bila vlada pristojna za
predpisovanje ukrepov določitve cen za posamezne pomembne proizvode in storitve
oziroma zaradi preprečevanja monopolnega oblikovanja cen. Po mnenju prvega pobudnika
za ukrep, predpisan z uredbo, ni bila podana nobena zakonska predpostavka,
kajti proizvajalci in veletrgovci po trditvah pobudnika razpolagajo z
zadostnimi zalogami medicinskega blaga, cene tega blaga naj bi bile stabilne,
zadnje spremembe cen naj bi bile oktobra leta 1994 in februarja 1995. V
Sloveniji naj bi se s trgovino medicinskega blaga na debelo ukvarjalo več kot
39 konkurenčnih veletrgovcev, zato po mnenju prvega pobudnika tudi za monopolno
oblikovanje cen ne gre.
2. Po 4. členu zakona o trgovini (Uradni
list RS, št. 18/93 – v nadaljevanju: ZT) je po navedbah prvega pobudnika
predpisano, da trgovcu z akti državnih organov in organov lokalne skupnosti ni
mogoče omejiti pravic do svobodnega nastopanja na trgu, preprečevati konkurence
in ga spravljati v neenak položaj, razen v primerih, določenih z zakonom.
Uredba pa naj bi veletrgovcem posegla v pravico do pridobivanja dohodka.
Prihodek veletrgovcev naj bi uredba omejila le na stroške, kar naj bi bilo v
nasprotju s 74. členom ustave, po katerem je vsem pravnim subjektom
zagotovljena pravica do svobodne gospodarske pobude. Z omejitvijo konkurence
veletrgovcem medicinskega blaga so ti po prepričanju obeh pobudnikov
postavljeni v neenakopraven položaj nasproti veletrgovcem, ki trgujejo z drugim
blagom.
3. Na poziv ustavnega sodišča je prvi
pobudnik vlogo dopolnil in v dokaz višine rabata, ki ga je imel dogovorjenega s
proizvajalci, dostavil kopijo kupoprodajne pogodbe s proizvajalcem Krka p.o.,
Novo mesto, z dne 1. 7. 1989, z aneksi za leto 1990, za leto 1991, za leto
1992, za leto 1993, za leto 1994 in za leto 1995, nadalje pogodbe in anekse k
pogodbam, sklenjene s proizvajalcem LEK p.o. iz Ljubljane za leta 1990, 1991,
1993 in 1994, kupoprodajno pogodbo s podjetjem Belupo d.o.o., Ljubljana, z
aneksom za leto 1995 in pa anekse za leta 1990, 1991 in 1993 k prodajni
pogodbi, sklenjeni s podjetjem Podravka F.C. Marketing. Iz vseh predloženih
pogodb oziroma aneksov izhaja, da so prodajalci pobudniku priznavali
10-odstotni rabat za kritje stroškov trgovine na debelo.
4. Pobudnik Kemofarmacija navaja, da
izpodbijana uredba oblikovanje cene uvoženega blaga veže na devizne tečaje
tujih valut, veljavne na dan 20. 6. 1995. S predpisanim fiksnim tečajem naj bi
vlada uvoznikom določila nakupno ceno blaga tujih dobaviteljev, čeprav se
zaradi drsečega tečaja slovenskega tolarja cena dejansko spreminja. Zatrjuje,
da se je v obdobju od 20. 6. 1995 pa do 20. 9. 1995 “podjetniški” tečaj
ameriškega dolarja povečal za 10,4%. Pri uvozu medicinskega blaga, zajetega z
izpodbijano uredbo, naj uvozniki ne bi pokrivali niti enostavne reprodukcije,
zato naj bi vlada hkrati s sprejemom ukrepa po 6. členu ZC morala zagotoviti
nadomestilo do ravni cen, s katero bi pokrivala stroške uvoznikov do ravni
enostavne reprodukcije.
5. Pobudnika imata status gospodarskih
družb, dejavnost drugega pobudnika je oskrba profesionalnih porabnikov v
zdravstvu, dejavnost prvega pobudnika pa je pretežno trgovina na debelo z
medicinskim blagom. Izpodbijana uredba naj bi jima v nasprotju s 1. členom
zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 31/93) omejila pravico do
pridobivanja dobička, zato menita, da za podano pobudo izkazujeta pravni
interes.
6. Prvi pobudnik meni, da bi bili v primeru
odprave Uredbe veletrgovci z medicinskim blagom od svojih kupcev upravičeni
zahtevati razliko med ceno, oblikovano po izpodbijani uredbi, in ceno, veljavno
do uveljavitve uredbe. Izterjava od teh kupcev pa naj bi bila, zaradi njihove
razpršenosti draga, zamudna ali celo nemogoča. Težko popravljivo škodo prvi
pobudnik utemeljuje še z okoliščino, da naj bi tečaj nemške marke rasel, kar
naj bi mu prihodek še dodatno zniževalo, ker se pri uvoženem blagu obračunavajo
devizne cene po tečaju, veljavnem na dan 20. 6. 1995. Z izvrševanjem
izpodbijane uredbe naj bi torej za veletrgovce, katerih poslovni predmet je
medicinsko blago, nastale težko popravljive škodljive posledice, zato predlaga,
naj ustavno sodišče izpodbijano uredbo odpravi, do končne odločitve pa zadrži
njeno izvajanje. Začasno zadržanje izvrševanja izpodbijane uredbe iz podobnih
razlogov kot prvi predlaga tudi drugi pobudnik.
7. V zvezi s predlogom pobudnikov, da naj
ustavno sodišče do končne odločitve zadrži izvrševanje izpodbijane uredbe,
vlada navaja, da uredba temelji na pooblastilu, določenem v 5. členu ZC. Ukrep
naj bi narekovala 39-odstotna rast stroškov zdravljenja v okviru obveznega
zdravstvenega zavarovanja v letu 1995 v Sloveniji. Z ukrepom naj bi posegla le
na zdravila za humano rabo in pomožna zdravilna sredstva, ki se izdajajo na
zdravniški recept oziroma naročilnico zdravnika. Ob tem naj bi se vlada
zavedala, da je cena uvoženega medicinskega blaga odvisna od gibanja tečaja
tujih valut, zato je v 4. členu predvidela možnost korekcije veleprodajnih cen
medicinskega blaga iz uvoza. Po vladinem stališču gospodarskim subjektom ni
okrnjena pravica do ustvarjanja dobička, saj naj bi z ukrepom posegla le na
cene medicinskega blaga, ki se izdaja na recept in naročilnico zdravnika,
hkrati pa naj bi bila omogočila spremembo cen.
Vlada meni, da je v interesu narodnega
gospodarstva in makroekonomske politike pristojna omejiti raven dobička
gospodarskih subjektov, ki ga ti ustvarijo na trgu, če se blago financira s
sredstvi proračuna.
B)
8. Po 24. členu zakona o ustavnem sodišču
(Uradni list RS, št. 15/95 – v nadaljevanju: ZUstS) lahko vsakdo da pisno
pobudo za začetek postopka, če izkaže svoj pravni interes. Ta je podan, če
predpis, katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice,
pravne interese oziroma v njegov pravni položaj. V skladu s citirano določbo
ZustS mora biti za izkaz pravnega interesa pobudnikova pravica ogrožena, s
pričakovano meritorno odločbo ustavnega sodišča pa naj bi se njegov pravni
položaj izboljšal. Pričakovana korist se mora v pobudnikovi pravni sferi
neposredno izkazati.
9. Na višino prihodka trgovcev na debelo
vpliva poleg obsega prometa, predvsem višina trgovske marže oziroma rabata.
Dobiček gospodarske družbe ni odvisen le od njenega prihodka, ampak tudi od
notranje ekonomike poslovanja in številnih organizacijskih in drugih faktorjev,
ki vplivajo na zniževanje stroškov družbe. Ne glede na to omejevanje marže
oziroma rabata vpliva na ekonomski položaj in na pobudnikove interese do
ustvarjanja dobička, zato pobudnika za vložitev pobude za oceno ustavnosti in
zakonitosti uredbe v delu, ki se nanaša na delež veleprodajne cene, namenjene
za pokrivanje stroškov veletrgovine (rabat, ki ga lahko v strukturi cene
trgovina na debelo dogovori s proizvajalcem), in pa v delu, ki se nanaša na
veleprodajne cene medicinskega blaga, uvoženega iz drugih držav, ter v tej
zvezi deleža, namenjenega pokrivanju stroškov veletrgovine (marža), izkazujeta
pravni interes.
10. Pobudnika pa ne izkazujeta pravnega
interesa za vložitev pobude za oceno ustavnosti in zakonitosti tistega dela
uredbe, s katerim je določena raven cen zdravil za humano rabo in pomožnih
sredstev, ki jih uporabljajo pravne in fizične osebe pri opravljanju
zdravstvene dejavnosti in se predpisujejo na recept ter so proizvedena v
Sloveniji.
11. Z ustavo zagotovljena podjetniška
svoboda gospodarskih subjektov (74. člen) je omejena s socialnimi načeli,
vgrajenimi v ustavo. Ustavno načelo svobodne gospodarske pobude zagotavlja
gospodarskim subjektom veliko svobodo, vendar pa hkrati državi nalaga skrb za
spremljanje tržne igre in dolžnost, da zagotavlja ravnovesje med ustavno zagotovljeno
svobodo gospodarske pobude in socialnimi načeli. Zakonodajalcu nalaga, da
oblikuje gospodarsko politiko, in ga pooblašča za sprejem ukrepov, s katerimi
bo lahko zagotovil uresničitev ciljev te politike.
12. S tem namenom je zakonodajalec
oblikoval in sprejel ZC. Z načelom prostega oblikovanja cen je gospodarskim
subjektom prepustil svobodno določanje oziroma dogovarjanje cen, ob tem pa je
predvidel možnost, da v primeru, ko bi zaradi podjetniške svobodne iniciative
pri posameznih pomembnejših proizvodih in storitvah nastopile hude motnje na
trgu oziroma monopolno oblikovanje cen, in v drugih primerih oblikovanja
skupnih cen pride do intervencije izvršilne oblasti za odpravo in preprečitev
takih pojavov (5. člen ZC).
13. Ustavno sodišče je pristojno za presojo
skladnosti izpodbijanega podzakonskega akta z zakonom in ustavnimi načeli, ni
pa pristojno presojati usklajenosti teh aktov z gospodarsko politiko države.
Njegova pristojnost se nanaša na oceno, ali so izpolnjene zakonske predpostavke
za izdajo ukrepov, uvedenih z izpodbijano uredbo, in na to, ali je vlada pri
sprejemu ukrepov ravnala v skladu z zakonskim pooblastilom.
14. Na podlagi podatkov, zbranih na
Ministrstvu za ekonomske odnose in razvoj, Zavodu za statistiko RS in Splošnem
združenju za trgovino Gospodarske zbornice Slovenije, je ustavno sodišče
ugotovilo, da so cene medicinskemu blagu v Sloveniji od osamosvojitve, ko so se
začele prosto oblikovati, pa do sprejema izpodbijane uredbe bolj porasle, kot
so porasle cene drugemu blagu. S porastom cen se je hkrati povečala osnova za
obračun rabatov in marž trgovcev na debelo s tovrstnim blagom. Poslovni uspehi
proizvajalcev zdravil za humano rabo in pomožnih zdravilnih sredstev, zlasti pa
veletrgovcev s tem blagom, so postali izredno ugodni in se iz leta v leto
povečujejo. Povprečne mesečne bruto plače delavcev, zaposlenih pri veletrgovcih
z medicinskim blagom, so tako v obdobju od januarja 1995 pa do julija 1995
znašale 308.786 SIT (povprečne plače delavcev zaposlenih v trgovini na debelo v
Sloveniji v enakem obdobju, pa le 117.921 SIT; povprečne v Sloveniji 109.267
SIT, v negospodarstvu 130.376,00 SIT, v gospodarstvu 102.423 SIT). Povprečno so
se cene v maloprodaji od aprila 1994 do aprila 1995 povečale za 5,9 %, cene
zdravil pa za 10,2 %. Vsi veletrgovci z zdravili so v poslovnem letu 1994
izkazali dobiček. Po podatkih Zavoda za Statistiko RS je znašala povprečna
splošna maloprodajna marža v Sloveniji v obdobju od aprila 1994 pa do aprila
1995 17,9 %, maloprodajna marža v prodaji na drobno medicinskega blaga pa 15,3
%. Gibanja veleprodajnih rabatov in marž statistika ne zajema. Iz zbranih
podatkov Ministrstva za ekonomske odnose in razvoj izhaja, da so v zadnjem
obdobju zelo narasli stroški za zdravila Zavoda za zdravstveno zavarovanje
Slovenije.
15. Ustavno sodišče ocenjuje, da vlada
zdravila za humano rabo in pomožna zdravilna sredstva, ki se izdajajo na
zdravniški recept, upravičeno šteje za pomembnejše proizvode v smislu ZC.
16. Ne glede na to, ali gre za rabat ali
maržo, ki pripade veletrgovcem, je ta sestavni – kalkulativni del veleprodajne
cene. Rabat in marža se v okviru veleprodajne cene praviloma določata v
odstotku od določene osnove, zato je od višine odstotka rabata ali marže
odvisna tudi višina veleprodajne cene. Z zmanjšanjem odstotka rabata oziroma
marže se zmanjšuje veleprodajna cena.
Izredno ugodni poslovni rezultati
veletrgovine z medicinskim blagom, zlasti pa dve sto odstotkov višje povprečne
bruto plače delavcev, zaposlenih pri veletrgovcih z medicinskim blagom, v
primerjavi s povprečnimi bruto plačami delavcev v Sloveniji (v obdobju od
januarja do julija 1995) na eni strani in pa povečanje stroškov zdravljenja, ki
se krijejo s prispevno stopnjo zavarovancev na drugi strani, so po oceni
ustavnega sodišča kažejo na nesorazmerja, ki v skladu s predpostavkami 5. člena
ZC opravičujejo vladno intervencijo. Izpodbijani ukrep, ki se nanaša na
veletrgovino oziroma na določitev višine rabata in marže, je selektiven in
sprejet le v obsegu, da se odpravi prekomerno povečevanje stroškov zdravljenja
in da se zavarovanci kot potrošniki zdravstvenih storitev zaščitijo. Ukrep se
namreč nanaša le na medicinsko blago, ki se izdaja na zdravniški recept, za vse
druge vrste blaga pa ostaja režim oblikovanja cen in veletrgovinskih rabatov
oziroma marž nespremenjen. Posegel je le na tretjino rabata, ki so ga
veletrgovci običajno dosegali v pogodbenih razmerjih z domačimi proizvajalci.
Pri tem ukrep ne razlikuje medicinskega blaga, ki ga veletrgovci prodajajo iz
svojih skladišč, od blaga, ki ga prodajajo v tranzitu in ki jim povzroča
bistveno nižje stroške kot prvo. Ukrep je začasnega značaja, namenjen odpravi
prekomernih stroškov zdravljenja, ki nastajajo zaradi visoke cene medicinskega
blaga.
17. Vlada s sprejemom ukrepa, ki se nanaša
na znižanje oziroma omejitev rabata in marže veletrgovcev, ni presegla
pooblastila, ki ji ga daje 5. člen ZC. Ustavno sodišče ne sprejema navedb
pobudnika, da so veletrgovci z medicinskim blagom postavljeni v neenakopraven
položaj nasproti veletrgovcem z drugim blagom. Veletrgovci, ki trgujejo z
medicinskim blagom, so po oceni ustavnega sodišča že glede na naravo blaga, s
katerim trgujejo, v določeni prednosti pred večino drugih trgovcev. To
potrjujejo tudi njihovi izjemno ugodni poslovni rezultati in izjemno ugodna
raven plač pri njih zaposlenih delavcev. V opisanem obsegu je interventni ukrep
po oceni ustavnega sodišča zakonit in ni v nasprotju ne s 74. členom in ne s
14. členom ustave, kot to navajata pobudnika.
18. Po ustavi je Slovenija demokratična
republika in pravna država, v kateri velja načelo delitve oblasti na
zakonodajno, izvšilno in sodno (1., 2. in 3. člen ustave). Upravni organi
opravljajo svoje delo samostojno v okviru in na podlagi ustave in zakonov
(drugi odstavek 120. člena ustave). Ustava tudi določa, da morajo biti
podzakonski predpisi in drugi splošni akti v skladu z ustavo in zakoni (tretji
odstavek 153. člena ustave). Načelo delitve oblasti torej veže upravne organe
pri izdaji predpisov na zakonsko pooblastilo. Pravic in obveznosti pravnih
subjektov upravni organi ne morejo samostojno urejati, spreminjati ali
ukinjati. Zakonsko normo smejo dopolnjevati le tako, da prispevajo k
udejanjenju z zakonom določenega cilja.
19. V 5. členu ZC je zakonodajalec dal vladi
pooblastilo za sprejem ukrepov na področju oblikovanja cen posameznih pomembnih
proizvodov in storitev, hkrati pa mu je določil pogoje, ki morajo biti
izpolnjeni, da vlada lahko ukrepa.
20. V 3. členu izpodbijane uredbe je vlada,
sklicujoč se na 5. člen ZC, predpisala ukrep, po katerem je uvoznikom
medicinskega blaga predpisala, da se devizna protivrednost uvoženega
medicinskega blaga kot element neto veleprodajne cene obračuna po tečaju tuje
valute, veljavnem na dan 20. 6. 1995. To zamrznitev (fiksiranje) tečaja je
vlada uvedla, ne da bi pri tem upoštevala 11. člen zakona o deviznem poslovanju
(Uradni list RS, št. 1/91-I in 71/93 – v nadaljevanju: ZDP), po katerem se
tečaji tujih valut oblikujejo prosto na deviznem trgu, in 27. člen istega
zakona, po katerem so uvozniki blaga dolžni vrednost uvoženega blaga, določeno
v tuji valuti, banki, pooblaščeni za plačila do tujine, plačati v tolarjih po
tečaju, veljavnem na dan, ko so banki predložili nalog za plačilo. Z uvedbo
ukrepa, po katerem se uvoznikom medicinskega blaga ne priznava dejanska cena,
ki so jo dolžni v skladu z ZDP plačati za uvoženo blago, kot kalkulativni
element neto veleprodajne cene, je po oceni ustavnega sodišča vlada presegla
pooblastilo iz 5. člena ZC. Posegla je v pravico teh uvoznikov, ki jo imajo v
skladu z veljavnimi predpisi, kar pa ni v skladu z načelom zakonitosti,
izvedenim iz načela delitve oblasti. Vlada v odgovoru na pobudnikove navedbe
zgolj zatrjuje, da je ravnala v skladu z zakonskim pooblastilom, z ničimer pa
ni dokazala, kako naj bi dejanska cena uvoženega medicinskega blaga,
zaobseženega z vladnim ukrepom, vplivala na zatrjevane hude motnje na trgu.
Prav tako vlada ni dokazala, kako naj bi sprejeti ukrep vplival na odpravo
domnevnega stanja.
21. Vlada za ukrep, uveden s 3. členom
uredbe, po katerem je uvoznikom obračunavanje devizne protivrednosti
medicinskega blaga kot kalkulativnega elementa neto veletrgovske cene omejila
na tečaje tujih valut, veljavne na dan 20. 6. 1995, po oceni ustavnega sodišča
ni imela zakonskega pooblastila, zato ga je ustavno sodišče razveljavilo.
22. Na podlagi gornjih ugotovitev je
ustavno sodišče uredbo v delu 3. člena, ki se nanaša na na zamrznitev tečajev
tujih valut pri izračunavanju tolarske vrednosti medicinskega blaga iz uvoza,
razveljavilo.
C)
23. To odločbo je ustavno sodišče sprejelo
na podlagi 25. člena ter prvega odstavka 21. člena zakona o ustavnem sodišču
(Uradni list RS, št. 15/94) v sestavi: predsednik dr. Tone Jerovšek in sodniki
dr. Peter Jambrek, mag. Matevž Krivic, mag. Janez Snoj, dr. Janez Šinkovec, dr.
Lovro Šturm, Franc Testen, dr. Lojze Ude in dr. Boštjan M. Zupančič. Izrek je
sprejelo v 1. in 2. točki soglasno, v 3. točki pa s šestimi glasovi proti trem
(proti so glasovali sodniki Krivic, Snoj in Šturm, ki so glasovali za odpravo).
Št. U-I-145/95
Ljubljana, dne 9. novembra 1995.
Predsednik
dr. Tone Jerovšek l. r.