Ustavno sodišče je v postopku odločanja o
ustavni pritožbi dr. A. A. iz Ž. na seji dne 17. februarja 2000
o d l o č i l o:
1. Sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 1219/99 z dne 14.
7. 1999 in sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani št. I P 403/99 z dne 26. 5. 1999
se razveljavita.
2. Zadeva se vrne Okrožnemu sodišču v Ljubljani v novo
odločanje.
O b r a z l o ž i t e v
A)
1. Med postopkom za razvezo zakonske zveze
med pritožnikom in njegovo ženo je okrožno sodišče izdalo začasno odredbo, s
katero je zaupalo njune štiri mladoletne otroke v varstvo in vzgojo materi,
pritožniku pa naložilo plačevanje preživnine zanje v višini 132.000 SIT
mesečno. Pritožnik se je zoper odločitev sodišča prve stopnje pritožil, višje
sodišče pa je njegovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.
2. V ustavni pritožbi, s katero izpodbija v
izreku navedena sklepa sodišč, pritožnik zatrjuje, da je sodišče izdalo začasno
odredbo zgolj na temelju navedb tožnice, ne da bi izvedlo kakršnekoli dokaze
ali ugotavljalo dejstva, pomembna za odločitev. Po mnenju pritožnika je
izpodbijana začasna odredba, ki zanj pomeni odvzem roditeljske pravice,
krivična in nepotrebna, saj zanjo ni nobenega razloga in jo je sodišče izdalo
le na temelju domneve, da je za otroke mati pomembnejša od očeta. Takšna odločitev
sodišča je po mnenju pritožnika v nasprotju z načeli pravne države iz 2. člena
ustave in predstavlja kršitev njegovih pravic iz 14., 21., 22., 34. in 54.
člena ustave.
3. Senat ustavnega sodišča je s sklepom št.
Up-232/99 z dne 24. 11. 1999 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. V skladu z
določbama 6. in 56. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94
– v nadaljevanju: ZUstS) je bila ustavna pritožba vročena Višjemu sodišču v
Ljubljani in nasprotni stranki v pravdi, ki na pritožnikove navedbe iz ustavne
pritožbe nista odgovorila.
B)
4. Zakon o zakonski zvezi in družinskih
razmerjih (Uradni list SRS, št. 14/89 in naslednji – v nadaljevanju: ZZZDR) je
v času izdaje izpodbijanih sklepov, v prvem odstavku 72. člena vseboval
določbo, ki je sodišču dajala možnost, da je med postopkom za razvezo zakonske
zveze s sklepom izdalo začasno odredbo, s katero je odločilo, pri kom naj bodo
in kdo naj preživlja skupne otroke do odločitve v razvezni pravdi. Sedaj tako
pooblastilo sodišču daje določba prvega odstavka 411. člena zakona o pravdnem
postopku (Uradni list RS, št. 26/99 – v nadaljevanju: ZPP). Na podlagi navedene
določbe ZZZDR je Okrožno sodišče v Ljubljani izdalo izpodbijano začasno
odredbo, s katero je med razvezno pravdo pritožnika in njegove žene odločilo
tako o preživljanju njunih otrok kot tudi o začasni dodelitvi otrok v varstvo
in vzgojo. Začasno odredbo glede preživljanja je sodišče izdalo na predlog
pritožnikove žene, to je tožnice v postopku za razvezo zakonske zveze, o
začasni dodelitvi otrok v varstvo in vzgojo tožnici pa je odločilo po uradni
dolžnosti. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je sodišče svojo odločitev o
dodelitvi otrok v varstvo in vzgojo materi utemeljilo z ugotovitvijo, da je
zaradi čustvene navezanosti otrok primerneje, da ostanejo pri materi ter da
zaenkrat ni okoliščin, ki bi vzbujale pomisleke o tem, da bo mati tudi po
izdani začasni odredbi ustrezno izvrševala svojo starševsko funkcijo. O
preživnini pa je sodišče odločilo na podlagi navedb tožnice v tožbi in pripravljalni
vlogi, da pritožnik ne spoštuje več njunega dogovora o preživljanju otrok, zato
mora tožnica, katere dohodki so precej nižji od pritožnikovih, sama nositi
stroške za njihovo preživljanje. Sodišče je ocenilo, da bi bile zaradi tega
lahko resno ogrožene koristi mladoletnih otrok.
5. Ustavno sodišče v postopku z ustavno
pritožbo ne presoja, ali je odločitev sodišča sama po sebi pravilna, ampak
izpodbijano odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene
človekove pravice ali temeljne svoboščine. Pri ugotavljanju, ali izpodbijana
sklepa posegata v pritožnikove ustavne pravice, je ustavno sodišče na podlagi
pritožnikovega zatrjevanja, da je sodišče izdalo začasno odredbo zgolj na
temelju navedb tožnice, ter da je sodišče odločilo, ne da bi izvedlo
kakršnekoli dokaze, izpodbijana sklepa preizkusilo z vidika morebitne kršitve
pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena ustave.
6. Iz pravice do enakega varstva pravic v
postopku iz 22. člena ustave, ki je poseben izraz pravice do enakosti pred
zakonom iz drugega odstavka 14. člena ustave, izhaja tudi zahteva po
kontradiktornem postopku. V njem mora biti vsaki stranki dana možnost, da
predstavi svoja stališča tako glede dejanske kot pravne podlage spora, da
predlaga dokaze ter da se izjavi o navedbah nasprotne stranke ter rezultatih
dokazovanja pod pogoji, ki je ne postavljajo v neenakopraven položaj nasproti
drugi stranki. Navedena ustavna določba terja od sodišča, da mora postopek
voditi ob spoštovanju temeljne zahteve po enakopravnosti in procesnem
ravnotežju strank ter spoštovanju njihove pravice, da se branijo pred vsemi
procesnimi dejanji, ki lahko vplivanjo na njihove pravice in interese. Ta
zahteva temelji na spoštovanju človekove osebnosti in dostojanstva, saj
zagotavlja vsakomur možnost izjaviti se v postopku, ki zadeva njegove pravice
in interese, in tako preprečuje, da bi postal le predmet postopka.
7. Zahteva po kontradiktornem postopku kot
izrazu pravice do enakega varstva pravic mora biti spoštovana v vseh postopkih
in v vseh fazah postopka, tudi v postopku za izdajo začasne odredbe. V
postopkih za izdajo začasnih odredb so zaradi posebnosti, ki izhajajo iz
njihove narave, utemeljena in dopustna nekatera odstopanja od siceršnjih
zahtev, ki izhajajo iz 22. člena ustave. Ker je namen zahteve po
kontradiktornem postopku v veliki meri v tem, da imajo stranke možnost vplivati
na odločitev sodišča, je smiselno, da se ta zahteva uresničuje že v fazah
postopka pred izdajo sodne odločbe. Začasna odredba pa kot sredstvo za
zavarovanje zahtevka, za katero zadošča že verjetnost utemeljenosti zahtevka,
največkrat svoj namen doseže le, če je izdana v hitrem postopku, v določenih
primerih celo brez vnaprejšnjega opozorila nasprotni stranki. Ustavno sodišče
je tako že v sklepu št. Up-321/96 z dne 15. 1. 1997 (OdlUS VI, 80) pojasnilo,
da je v postopku za izdajo začasne odredbe glede na navedene posebnosti
dopustna in utemeljena tudi takšna ureditev, ki kontradiktornosti ne zagotavlja
že na obravnavi oziroma pred izdajo sodne odločbe, pač pa naknadno, z
vložitvijo ugovora zoper prvostopno odločitev. Ugovor pa je po določbah zakona
o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 51/98 in naslednji – v
nadaljevanju: ZIZ) pravno sredstvo, ki ne zadrži izvršitve izpodbijane odločbe
in o katerem najprej odloči sodišče, ki je izdalo izpodbijano odločitev. Le če
to sodišče ugotovi, da ugovor ni utemeljen, ga pošlje višjemu sodišču, da o
njem odloči kot o pritožbi (9. in 54. člen ZIZ). V postopkih za izdajo začasnih
odredb je torej dopustno, da kontradiktornost na račun učinkovitosti izdane
začasne odredbe ni vzpostavljena že pred njeno izdajo, ampak šele v postopku z
ugovorom, torej še vedno v postopku pred sodiščem prve stopnje.
8. Pritožnik v ustavni pritožbi navaja, to
dejstvo pa je razvidno tudi iz obrazložitve izpodbijanega sklepa okrožnega
sodišča, da se pred izdajo sklepa o začasni odredbi o navedbah tožnice v
predlogu za izdajo začasne odredbe ni izjavil, niti sodišču ni posredoval
svojih stališč ali predlagal dokazov v zvezi s predlagano začasno odredbo. Z
vidika pravice iz 22. člena ustave in te ustavnosodne presoje pa je pomembno,
ali je v postopku odločanja o začasni odredbi na prvi stopnji to možnost sploh
imel. Iz datumov vročitve izpodbijanega sklepa o začasni odredbi in tožbe za
razvezo s predlogom za izdajo začasne odredbe pritožniku je razvidno, da
pritožnik pred izdajo sklepa o začasni odredbi ni imel možnosti, da se izjavi o
vprašanjih, ki zadevajo izdano začasno odredbo. Izpodbijani sklep o začasni
odredbi mu je bil namreč vročen istočasno s predlogom za njegovo izdajo ter z
razvezno tožbo. To dejstvo pa ob upoštevanju, da je v postopkih za izdajo
začasnih odredb dopustna z uveljavitvijo instituta ugovora naknadna
vzpostavitev kontradiktornosti, še ne pomeni kršitve načela kontradiktornosti.
Sodišče pa je v obravnavanem primeru v pravnem pouku izpodbijanega sklepa kot
pravno sredstvo zoper ta sklep navedlo le pritožbo, ne pa ugovora. V skladu s
pravnim poukom se je pritožnik zoper izpodbijani sklep pritožil, o njegovi
pritožbi pa je odločilo višje sodišče. V postopku pred sodiščem prve stopnje je
torej tožnica, ki je v tožbi, s katero je zahtevala razvezo zakonske zveze in
predlagala izdajo začasne odredbe ter tudi v dodatni pripravljalni vlogi, imela
možnost, da navaja dejstva ter predlaga dokaze v svojo korist, pritožnik pa
take možnosti ni imel. S tem, ko sodišče, ki je izdalo začasno odredbo,
pritožniku pred izdajo začasne odredbe ni vročilo predloga za izdajo začasne
odredbe in mu tako ni omogočilo, da se o predlogu izjavi, hkrati pa mu ni
omogočilo vložitve ugovora zoper izdano začasno odredbo, o katerem bi samo
odločilo in s tem zadostilo zahtevi po kontradiktornosti, je pritožnika
postavilo v bistveno slabši položaj v postopku od tožničinega in kršilo njegovo
pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena ustave.
9. Iz določbe 22. člena ustave izhaja tudi
dolžnost sodišča, da pretehta navedbe strank, da na podlagi enakopravno
izvedenega dokaznega postopka odloči o utemeljenosti zahtevka in da v
obrazložitvi odločbe z razlogi za svojo odločitev seznani stranki. Kot že
rečeno, v postopkih za izdajo začasnih odredb zaradi njihove narave obstajajo
nekatere posebnosti. Ena izmed njih je tudi ta, da se sodišče ni dolžno na
podlagi izvedenega dokaznega postopka prepričati o utemeljenosti zahtevka,
temveč zadostuje že verjetnost, da je zahtevek utemeljen. Vendar pa to dejstvo,
niti dejstvo, da sodišče takšno začasno odredbo, kot je izpodbijana, lahko izda
samo po uradni dolžnosti, ne pomenita, da sodišče lahko izda začasno odredbo,
ne da bi sploh ugotavljalo podanost razlogov zanjo in ne da bi to ustrezno
obrazložilo. Ker ZZZDR, na podlagi katerega je sodišče izdalo izpodbijano
začasno odredbo, ni vseboval posebnih določb glede pogojev za izdajo začasnih
odredb, se smiselno, z upoštevanjem, da gre za začasne odredbe, ki jih sodišče
izdaja zaradi zavarovanja koristi otrok, ki so med razveznimi postopki lahko
ogrožene, uporabljajo ustrezne določbe ZIZ. V obravnavanem primeru pa je
sodišče prve stopnje kot razlog za začasno odredbo o dodelitvi otrok tožnici,
ki jo je izdalo po uradni dolžnosti, v obrazložitvi izpodbijanega sklepa
navedlo le, da ni okoliščin, ki bi vzbujale pomisleke o tem, da bo tožnica tudi
poslej ustrezno izvrševala svojo starševsko funkcijo, ter da je glede na
čustveno navezanost otrok, primerneje, da ostanejo skupaj pri materi. Takšna
obrazložitev je pomanjkljiva, saj iz nje ni razvidno, da bi sodišče ugotavljalo
obstoj pogojev za izdajo začasne odredbe, ampak je o dodelitvi odločilo, kot
zatrjuje tudi pritožnik, le na podlagi navedb tožnice v tožbi za razvezo
zakonske zveze, ki pa ne predstavljajo razloga za dodelitev otroka z začasno
odredbo. O tem, komu bodo otroci dodeljeni v varstvo in vzgojo, mora namreč
sodišče vsakokrat, ko razveže zakonsko zvezo odločiti na podlagi tožbe za
razvezo. Če pa sodišče med postopkom za razvezo ugotovi, da bi bile pravice in
koristi otrok lahko ogrožene, če ne bo odločilo o dodelitvi otrok enemu izmed
staršev, z izdajo začasne odredbe o dodelitvi poskrbi, da se njihove pravice in
koristi med trajanjem razveznega postopka zavarujejo. V obravnavanem primeru pa
iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni razvidno, da bi sodišče ugotovilo ali
sploh ugotavljalo, ali so takšni pogoji za izdajo začasne odredbe podani. Tega
pa ni naredilo niti višje sodišče, ki je prvostopenjski sklep potrdilo z
obrazložitvijo, da ni razlogov, da sodišče začasne odredbe ne bi izdalo,
namesto, da bi ugotavljalo, ali so razlogi za njeno izdajo podani. Takšni sodni
odločbi, ki v obrazložitvi ne vsebujeta razlogov za odločitev sodišča ter ju je
sodišče sprejelo v postopku, v katerem pritožniku na prvi stopnji ni bila v
obsegu iz 8. točke te obrazložitve dana možnosti, da se izjavi, predstavljata kršitev
pritožnikove pravice iz 22. člena ustave.
10. Ker je ustavno sodišče ugotovilo, da je
bila pritožniku z izpodbijanima sklepoma kršena pravica do enakega varstva
pravic iz 22. člena ustave, ju je razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve
stopnje v novo odločanje. Pri novem odločanju bo moralo sodišče v postopku, v
katerem bodo spoštovane tudi pritožnikove ustavne pravice, presojati, ali so
izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe, in če bo ugotovilo, da so razlogi
podani in izdalo začasno odredbo, svojo odločitev tudi ustrezno obrazložiti.
11. Ker je ustavno sodišče ugotovilo
kršitev pravice iz 22. člena ustave in je iz tega razloga izpodbijana sklepa
razveljavilo, se ni spuščalo v presojo, ali so bile z izpodbijanima sklepoma
pritožniku kršene tudi druge zatrjevane ustavne pravice.
C)
12. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo
na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik Franc Testen
ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, dr. Miroslava
Geč-Korošec, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Mirjam Škrk, dr. Lojze Ude in
dr. Dragica Wedam-Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.
Št. Up-232/99
Ljubljana, dne 17. februarja 2000.
Predsednik
Franc Testen l. r.