Odločba o razveljavitvi sklepa Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 1219/99 z dne 14. 7. 1999 in sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani št. I P 403/99 z dne 26. 5. 1999

Zgodovina predpisa \| Citat

	Odločba o razveljavitvi sklepa Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 1219/99 z dne 14. 7. 1999 in sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani št. I P 403/99 z dne 26. 5. 1999 (Uradni list RS, št. 24/00)

Datum sprejetja	17.02.2000
Datum objave	17.03.2000
Datum začetka veljavnosti	17.03.2000

SOP	2000-01-1073

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi dr. A. A. iz Ž. na seji dne 17. februarja 2000

o d l o č i l o:

1. Sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 1219/99 z dne 14. 7. 1999 in sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani št. I P 403/99 z dne 26. 5. 1999 se razveljavita.

2. Zadeva se vrne Okrožnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje.

O b r a z l o ž i t e v

1. Med postopkom za razvezo zakonske zveze med pritožnikom in njegovo ženo je okrožno sodišče izdalo začasno odredbo, s katero je zaupalo njune štiri mladoletne otroke v varstvo in vzgojo materi, pritožniku pa naložilo plačevanje preživnine zanje v višini 132.000 SIT mesečno. Pritožnik se je zoper odločitev sodišča prve stopnje pritožil, višje sodišče pa je njegovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

2. V ustavni pritožbi, s katero izpodbija v izreku navedena sklepa sodišč, pritožnik zatrjuje, da je sodišče izdalo začasno odredbo zgolj na temelju navedb tožnice, ne da bi izvedlo kakršnekoli dokaze ali ugotavljalo dejstva, pomembna za odločitev. Po mnenju pritožnika je izpodbijana začasna odredba, ki zanj pomeni odvzem roditeljske pravice, krivična in nepotrebna, saj zanjo ni nobenega razloga in jo je sodišče izdalo le na temelju domneve, da je za otroke mati pomembnejša od očeta. Takšna odločitev sodišča je po mnenju pritožnika v nasprotju z načeli pravne države iz 2. člena ustave in predstavlja kršitev njegovih pravic iz 14., 21., 22., 34. in 54. člena ustave.

3. Senat ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-232/99 z dne 24. 11. 1999 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. V skladu z določbama 6. in 56. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) je bila ustavna pritožba vročena Višjemu sodišču v Ljubljani in nasprotni stranki v pravdi, ki na pritožnikove navedbe iz ustavne pritožbe nista odgovorila.

4. Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 14/89 in naslednji – v nadaljevanju: ZZZDR) je v času izdaje izpodbijanih sklepov, v prvem odstavku 72. člena vseboval določbo, ki je sodišču dajala možnost, da je med postopkom za razvezo zakonske zveze s sklepom izdalo začasno odredbo, s katero je odločilo, pri kom naj bodo in kdo naj preživlja skupne otroke do odločitve v razvezni pravdi. Sedaj tako pooblastilo sodišču daje določba prvega odstavka 411. člena zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 – v nadaljevanju: ZPP). Na podlagi navedene določbe ZZZDR je Okrožno sodišče v Ljubljani izdalo izpodbijano začasno odredbo, s katero je med razvezno pravdo pritožnika in njegove žene odločilo tako o preživljanju njunih otrok kot tudi o začasni dodelitvi otrok v varstvo in vzgojo. Začasno odredbo glede preživljanja je sodišče izdalo na predlog pritožnikove žene, to je tožnice v postopku za razvezo zakonske zveze, o začasni dodelitvi otrok v varstvo in vzgojo tožnici pa je odločilo po uradni dolžnosti. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je sodišče svojo odločitev o dodelitvi otrok v varstvo in vzgojo materi utemeljilo z ugotovitvijo, da je zaradi čustvene navezanosti otrok primerneje, da ostanejo pri materi ter da zaenkrat ni okoliščin, ki bi vzbujale pomisleke o tem, da bo mati tudi po izdani začasni odredbi ustrezno izvrševala svojo starševsko funkcijo. O preživnini pa je sodišče odločilo na podlagi navedb tožnice v tožbi in pripravljalni vlogi, da pritožnik ne spoštuje več njunega dogovora o preživljanju otrok, zato mora tožnica, katere dohodki so precej nižji od pritožnikovih, sama nositi stroške za njihovo preživljanje. Sodišče je ocenilo, da bi bile zaradi tega lahko resno ogrožene koristi mladoletnih otrok.

5. Ustavno sodišče v postopku z ustavno pritožbo ne presoja, ali je odločitev sodišča sama po sebi pravilna, ampak izpodbijano odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Pri ugotavljanju, ali izpodbijana sklepa posegata v pritožnikove ustavne pravice, je ustavno sodišče na podlagi pritožnikovega zatrjevanja, da je sodišče izdalo začasno odredbo zgolj na temelju navedb tožnice, ter da je sodišče odločilo, ne da bi izvedlo kakršnekoli dokaze, izpodbijana sklepa preizkusilo z vidika morebitne kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena ustave.

6. Iz pravice do enakega varstva pravic v postopku iz 22. člena ustave, ki je poseben izraz pravice do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena ustave, izhaja tudi zahteva po kontradiktornem postopku. V njem mora biti vsaki stranki dana možnost, da predstavi svoja stališča tako glede dejanske kot pravne podlage spora, da predlaga dokaze ter da se izjavi o navedbah nasprotne stranke ter rezultatih dokazovanja pod pogoji, ki je ne postavljajo v neenakopraven položaj nasproti drugi stranki. Navedena ustavna določba terja od sodišča, da mora postopek voditi ob spoštovanju temeljne zahteve po enakopravnosti in procesnem ravnotežju strank ter spoštovanju njihove pravice, da se branijo pred vsemi procesnimi dejanji, ki lahko vplivanjo na njihove pravice in interese. Ta zahteva temelji na spoštovanju človekove osebnosti in dostojanstva, saj zagotavlja vsakomur možnost izjaviti se v postopku, ki zadeva njegove pravice in interese, in tako preprečuje, da bi postal le predmet postopka.

7. Zahteva po kontradiktornem postopku kot izrazu pravice do enakega varstva pravic mora biti spoštovana v vseh postopkih in v vseh fazah postopka, tudi v postopku za izdajo začasne odredbe. V postopkih za izdajo začasnih odredb so zaradi posebnosti, ki izhajajo iz njihove narave, utemeljena in dopustna nekatera odstopanja od siceršnjih zahtev, ki izhajajo iz 22. člena ustave. Ker je namen zahteve po kontradiktornem postopku v veliki meri v tem, da imajo stranke možnost vplivati na odločitev sodišča, je smiselno, da se ta zahteva uresničuje že v fazah postopka pred izdajo sodne odločbe. Začasna odredba pa kot sredstvo za zavarovanje zahtevka, za katero zadošča že verjetnost utemeljenosti zahtevka, največkrat svoj namen doseže le, če je izdana v hitrem postopku, v določenih primerih celo brez vnaprejšnjega opozorila nasprotni stranki. Ustavno sodišče je tako že v sklepu št. Up-321/96 z dne 15. 1. 1997 (OdlUS VI, 80) pojasnilo, da je v postopku za izdajo začasne odredbe glede na navedene posebnosti dopustna in utemeljena tudi takšna ureditev, ki kontradiktornosti ne zagotavlja že na obravnavi oziroma pred izdajo sodne odločbe, pač pa naknadno, z vložitvijo ugovora zoper prvostopno odločitev. Ugovor pa je po določbah zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 51/98 in naslednji – v nadaljevanju: ZIZ) pravno sredstvo, ki ne zadrži izvršitve izpodbijane odločbe in o katerem najprej odloči sodišče, ki je izdalo izpodbijano odločitev. Le če to sodišče ugotovi, da ugovor ni utemeljen, ga pošlje višjemu sodišču, da o njem odloči kot o pritožbi (9. in 54. člen ZIZ). V postopkih za izdajo začasnih odredb je torej dopustno, da kontradiktornost na račun učinkovitosti izdane začasne odredbe ni vzpostavljena že pred njeno izdajo, ampak šele v postopku z ugovorom, torej še vedno v postopku pred sodiščem prve stopnje.

8. Pritožnik v ustavni pritožbi navaja, to dejstvo pa je razvidno tudi iz obrazložitve izpodbijanega sklepa okrožnega sodišča, da se pred izdajo sklepa o začasni odredbi o navedbah tožnice v predlogu za izdajo začasne odredbe ni izjavil, niti sodišču ni posredoval svojih stališč ali predlagal dokazov v zvezi s predlagano začasno odredbo. Z vidika pravice iz 22. člena ustave in te ustavnosodne presoje pa je pomembno, ali je v postopku odločanja o začasni odredbi na prvi stopnji to možnost sploh imel. Iz datumov vročitve izpodbijanega sklepa o začasni odredbi in tožbe za razvezo s predlogom za izdajo začasne odredbe pritožniku je razvidno, da pritožnik pred izdajo sklepa o začasni odredbi ni imel možnosti, da se izjavi o vprašanjih, ki zadevajo izdano začasno odredbo. Izpodbijani sklep o začasni odredbi mu je bil namreč vročen istočasno s predlogom za njegovo izdajo ter z razvezno tožbo. To dejstvo pa ob upoštevanju, da je v postopkih za izdajo začasnih odredb dopustna z uveljavitvijo instituta ugovora naknadna vzpostavitev kontradiktornosti, še ne pomeni kršitve načela kontradiktornosti. Sodišče pa je v obravnavanem primeru v pravnem pouku izpodbijanega sklepa kot pravno sredstvo zoper ta sklep navedlo le pritožbo, ne pa ugovora. V skladu s pravnim poukom se je pritožnik zoper izpodbijani sklep pritožil, o njegovi pritožbi pa je odločilo višje sodišče. V postopku pred sodiščem prve stopnje je torej tožnica, ki je v tožbi, s katero je zahtevala razvezo zakonske zveze in predlagala izdajo začasne odredbe ter tudi v dodatni pripravljalni vlogi, imela možnost, da navaja dejstva ter predlaga dokaze v svojo korist, pritožnik pa take možnosti ni imel. S tem, ko sodišče, ki je izdalo začasno odredbo, pritožniku pred izdajo začasne odredbe ni vročilo predloga za izdajo začasne odredbe in mu tako ni omogočilo, da se o predlogu izjavi, hkrati pa mu ni omogočilo vložitve ugovora zoper izdano začasno odredbo, o katerem bi samo odločilo in s tem zadostilo zahtevi po kontradiktornosti, je pritožnika postavilo v bistveno slabši položaj v postopku od tožničinega in kršilo njegovo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena ustave.

9. Iz določbe 22. člena ustave izhaja tudi dolžnost sodišča, da pretehta navedbe strank, da na podlagi enakopravno izvedenega dokaznega postopka odloči o utemeljenosti zahtevka in da v obrazložitvi odločbe z razlogi za svojo odločitev seznani stranki. Kot že rečeno, v postopkih za izdajo začasnih odredb zaradi njihove narave obstajajo nekatere posebnosti. Ena izmed njih je tudi ta, da se sodišče ni dolžno na podlagi izvedenega dokaznega postopka prepričati o utemeljenosti zahtevka, temveč zadostuje že verjetnost, da je zahtevek utemeljen. Vendar pa to dejstvo, niti dejstvo, da sodišče takšno začasno odredbo, kot je izpodbijana, lahko izda samo po uradni dolžnosti, ne pomenita, da sodišče lahko izda začasno odredbo, ne da bi sploh ugotavljalo podanost razlogov zanjo in ne da bi to ustrezno obrazložilo. Ker ZZZDR, na podlagi katerega je sodišče izdalo izpodbijano začasno odredbo, ni vseboval posebnih določb glede pogojev za izdajo začasnih odredb, se smiselno, z upoštevanjem, da gre za začasne odredbe, ki jih sodišče izdaja zaradi zavarovanja koristi otrok, ki so med razveznimi postopki lahko ogrožene, uporabljajo ustrezne določbe ZIZ. V obravnavanem primeru pa je sodišče prve stopnje kot razlog za začasno odredbo o dodelitvi otrok tožnici, ki jo je izdalo po uradni dolžnosti, v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedlo le, da ni okoliščin, ki bi vzbujale pomisleke o tem, da bo tožnica tudi poslej ustrezno izvrševala svojo starševsko funkcijo, ter da je glede na čustveno navezanost otrok, primerneje, da ostanejo skupaj pri materi. Takšna obrazložitev je pomanjkljiva, saj iz nje ni razvidno, da bi sodišče ugotavljalo obstoj pogojev za izdajo začasne odredbe, ampak je o dodelitvi odločilo, kot zatrjuje tudi pritožnik, le na podlagi navedb tožnice v tožbi za razvezo zakonske zveze, ki pa ne predstavljajo razloga za dodelitev otroka z začasno odredbo. O tem, komu bodo otroci dodeljeni v varstvo in vzgojo, mora namreč sodišče vsakokrat, ko razveže zakonsko zvezo odločiti na podlagi tožbe za razvezo. Če pa sodišče med postopkom za razvezo ugotovi, da bi bile pravice in koristi otrok lahko ogrožene, če ne bo odločilo o dodelitvi otrok enemu izmed staršev, z izdajo začasne odredbe o dodelitvi poskrbi, da se njihove pravice in koristi med trajanjem razveznega postopka zavarujejo. V obravnavanem primeru pa iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni razvidno, da bi sodišče ugotovilo ali sploh ugotavljalo, ali so takšni pogoji za izdajo začasne odredbe podani. Tega pa ni naredilo niti višje sodišče, ki je prvostopenjski sklep potrdilo z obrazložitvijo, da ni razlogov, da sodišče začasne odredbe ne bi izdalo, namesto, da bi ugotavljalo, ali so razlogi za njeno izdajo podani. Takšni sodni odločbi, ki v obrazložitvi ne vsebujeta razlogov za odločitev sodišča ter ju je sodišče sprejelo v postopku, v katerem pritožniku na prvi stopnji ni bila v obsegu iz 8. točke te obrazložitve dana možnosti, da se izjavi, predstavljata kršitev pritožnikove pravice iz 22. člena ustave.

10. Ker je ustavno sodišče ugotovilo, da je bila pritožniku z izpodbijanima sklepoma kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena ustave, ju je razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pri novem odločanju bo moralo sodišče v postopku, v katerem bodo spoštovane tudi pritožnikove ustavne pravice, presojati, ali so izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe, in če bo ugotovilo, da so razlogi podani in izdalo začasno odredbo, svojo odločitev tudi ustrezno obrazložiti.

11. Ker je ustavno sodišče ugotovilo kršitev pravice iz 22. člena ustave in je iz tega razloga izpodbijana sklepa razveljavilo, se ni spuščalo v presojo, ali so bile z izpodbijanima sklepoma pritožniku kršene tudi druge zatrjevane ustavne pravice.

12. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik Franc Testen ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, dr. Miroslava Geč-Korošec, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Mirjam Škrk, dr. Lojze Ude in dr. Dragica Wedam-Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.

Št. Up-232/99

Ljubljana, dne 17. februarja 2000.

Predsednik
Franc Testen l. r.