Opozorilo: Besedilo odločbe z vključenim
popravkom
Up-163/98
22. 6. 2000
O D L O Č B A
Ustavno sodišče je v
postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B.,
odvetnik v Z. na seji dne 22. junija 2000
o d l o č i l o:
1. Sodba in sklep
Vrhovnega sodišča št. VIII Ips-128/97 z dne 7. 4. 1998 se razveljavita.
2. Zadeva se vrne
Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.
O b r a z l o ž i t e
v
A.
1. Pritožnik je kot
zasebni obrtnik v novembru 1991 svojemu delavcu odpovedal delovno razmerje.
Odpuščeni delavec se je v skladu s takrat veljavno Kolektivno pogodbo o
delovnih razmerjih med delavci in samostojnimi obrtniki (Uradni list RS, št.
18/89) pritožil na disciplinsko komisijo pri občinskem Sindikatu delavcev pri
zasebnikih. Ta je ugotovila, da očitane kršitve niso take, za katere bi
delodajalec lahko izrekel neposredno odpoved, temveč bi moral delavcu prej
izreči pismeni opomin. V sodnem postopku, ki ga je začel delavec, je bilo
pritožniku naloženo plačilo plače in prispevkov ter vpis delovne dobe delavcu
za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Zahtevek
pritožnika za presojo odločitve disciplinske komisije je bil na prvi stopnji
zavrnjen kot neutemeljen, na drugi stopnji pa zavržen, ker naj bi ne imel
aktivne legitimacije za vložitev tožbe. Izpodbijana revizijska sodba pritožniku
sicer priznava pravico do sodnega varstva, kljub temu pa revizijo zavrže kot
nedovoljeno - z utemeljitvijo, da zaradi poteka zastaralnega roka ne bi bilo
mogoče ponovno odločiti o odpovedi. Zaradi tega naj bi ne imel pravnega
interesa za revizijo. Pritožnik zatrjuje kršitev človekovih
pravic iz 14., 15., 22. in 23. člena Ustave.
2. Senat Ustavnega
sodišča je s sklepom št. Up-163/98 z dne 16. 2. 2000 ustavno pritožbo sprejel v
obravnavo. V skladu s 56. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št.
15/94 - v nadaljevanju: ZUstS) je bila poslana Vrhovnemu sodišču, ki nanjo ni
odgovorilo.
B.
3. V spornem postopku
so sodišča odločala o tožbi in nasprotni tožbi: obe imata isto dejansko podlago
in sta vloženi zaradi istih disciplinskih sklepov. Delodajalec je izdal sklep o
odpovedi delovnega razmerja zaradi kršitev delovnih obveznosti. Delavec
se je pritožil na drugostopni organ, ki je bil predviden s takrat veljavno
kolektivno pogodbo. Drugostopna disciplinska komisija je pritožbi delavca
ugodila in delodajalcu naložila, da pokliče delavca nazaj na delo in mu prizna
vse pravice za čas, ko ni delal. Ker delodajalec tega ni storil, je delavec
zahteval izvršitev dokončnega sklepa, delodajalec pa je z nasprotno tožbo
zahteval razveljavitev sklepa drugostopne disciplinske komisije: smiselno torej
odločitev o zakonitosti odpovedi in posledično zavrnitev dajatvenega zahtevka
delavca.
4. Če bi sodišče
odločalo le o tožbi delavca - o njegovem dajatvenem zahtevku - bi lahko
izhajalo iz ugotovitve, da je odločitev o disciplinski odpovedi dokončna in
izvršljiva. Ne bi se mu bilo treba ukvarjati z vprašanjem zakonitosti same
odpovedi. Ker pa je odločalo tudi o nasprotni tožbi, je moralo tudi o tem
odločiti meritorno.
5. Kršitev procesnega
ali materialnega prava sama po sebi še ne utemeljuje ustavne pritožbe. Ustavno
sodišče namreč ni instanca sodiščem, ki odločajo v pravdnem postopku, saj v
skladu s 50. členom ZUstS presoja le, ali so bile z izpodbijanimi sodnimi odločbami
kršene kakšne človekove pravice ali temeljne svoboščine. Za presojo Ustavnega
sodišča je zato bistvena ugotovitev, ali je v obravnavani zadevi zaradi
nezakonitega ravnanja sodišč prišlo do kršitve pritožnikove pravice do sodnega
varstva po 23. členu Ustave oziroma do kršitve pravice do enakega varstva
pravic v postopku po 22. členu Ustave.
6. Prvostopno sodišče
(sodba št. Pd 3939/94 z dne 9. 3. 1995) je štelo, da je bilo že z dokončnim
sklepom disciplinske komisije ugotovljeno, da očitane disciplinske kršitve niso
bile take, da bi delodajalec zanje smel izreči delavcu ukrep prenehanja
delovnega razmerja brez poprejšnjega pisnega opomina. Drugih delodajalčevih
navedb in dokaznih predlogov glede procesnih in vsebinskih kršitev v postopku
pred disciplinsko komisijo niti ni obravnavalo in se do njih ni opredeljevalo.
Pritožbeno sodišče (sodba in sklep št. Pdp 923/95 z dne 21. 3. 1997) sploh
odkloni delodajalcu pravico do sodnega varstva - kar posledično pripelje do
odločitve o utemeljenosti dajatvenega zahtevka delavca. Pri tem se pritožbeno
sodišče sklicuje tudi na stališče iz svojega razveljavitvenega sklepa v
prejšnjem postopku (sklep št. Pdp 852/94 z dne 17. 11. 1994), po katerem naj bi
imel delavec pravni interes le za izvršitev dokončne disciplinske odločitve. Izpodbijana
revizijska sodba delodajalcu prizna pravico do sodnega varstva zoper dokončno
odločitev disciplinske komisije.
7. Če revizijsko
sodišče ugotovi, da je bilo v izpodbijani odločbi zmotno uporabljeno materialno
pravo, reviziji ugodi in spremeni izpodbijano sodbo (prvi odstavek 395. člena
takrat veljavnega Zakona o pravdnem postopku, Uradni list SFRJ št. 4/77 in
nasl. - v nadaljevanju: ZPP-77), oziroma razveljavi izpodbijano sodbo in vrne
zadevo v novo sojenje sodišču prve ali druge stopnje (drugi odstavek 395. člena
ZPP-77). Izpodbijana revizijska sodba pa ne stori nič od tega, ampak revizijo
zavrže kot nedovoljeno. Revident naj bi ne imel pravnega interesa, kajti tudi v
primeru uspešne revizije zaradi poteka zastaralnega roka novega disciplinskega
ukrepa ne bi mogel več izreči.
8. Ustava v 22. členu
določa, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku
pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in
nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali
pravnih interesih. Navedena določba je poseben izraz pravice do enakosti pred
zakonom po drugem odstavku 14. člena Ustave. Iz te določbe izhaja dvoje. Po eni
strani sodišče stranke ne sme obravnavati neenakopravno s tem, da bi v njeni
zadevi odločilo drugače, kot sicer redno odloča v vsebinsko podobnih primerih -
vendar ta vidik za obravnavano zadevo ni relevanten. Po drugi strani pa mora
biti zagotovljena enakopravnost med strankami, udeleženimi v postopku, kar predstavlja
eno od temeljnih jamstev poštenega postopka. V pravdnem postopku mora vsaka
stranka imeti možnost predstaviti svoja stališča, in predlagati dokaze pod
pogoji, ki je ne postavljajo v vsebinsko slabši položaj nasproti drugi stranki.
Iz navedene zahteve izhaja pravica do kontradiktornega postopka kot temeljna
človekova pravica. Zahteva za "enakost orožij", to je
za takšno ureditev in vodenje pravdnega postopka, ki zagotavlja enakopraven
položaj strank, je najpomembnejši izraz pravice do enakega varstva pravic pred
sodiščem, kot jo opredeljuje 22. člen Ustave. Iz te določbe izhaja, da se mora
pravdni postopek voditi ob spoštovanju temeljne zahteve po enakopravnosti in
procesnem ravnotežju strank ter spoštovanju njihove pravice, da se branijo pred
vsemi procesnimi dejanji, ki lahko vplivajo na njihove pravice in interese. S
tem temelji na spoštovanju človekove osebnosti, saj zagotavlja vsakomur možnost
priti do besede v postopku, ki zadeva njegove pravice in interese, in tako
preprečuje, da bi človek postal le predmet postopka. Stranki in vsakemu, ki ima
stranki enak položaj, mora zato biti omogočeno, da navaja argumente za svoja
stališča, da se v sporu izjavi tako glede dejanskih kot glede pravnih vprašanj.
Enako kot drugi stranki mu mora biti zagotovljena pravica navajati dejstva in
dokaze, možnost, da se izjavi o navedbah nasprotne stranke ter o rezultatih
dokazovanja kot tudi pravica, da je prisoten ob izvajanju dokazov. Pravici
stranke, da se v postopku izjavi, pa na drugi strani odgovarja obveznost sodišča,
da vse navedbe stranke vzame na znanje, da pretehta njihovo relevantnost ter da
se do tistih navedb, ki so za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi sodbe
tudi opredeli.
9. Ustava v 23. členu
zagotavlja vsakomur pravico do sodnega varstva: pravico, da o njegovih pravicah
in obveznostih odloči sodišče (brez nepotrebnega odlašanja ter sodišče, ki je
neodvisno, nepristransko in ustanovljeno z zakonom). Vrhovno sodišče je z
izpodbijano sodbo zagotovilo pritožniku pravico do sodnega varstva v njenem
formalnem smislu: kot pravico do dostopa do sodišča. Pravica do sodnega varstva
pa pomeni tudi zagotovitev učinkovite in celovite vsebinske sodne kontrole. Torej
pravico do poštenega sodnega postopka in do meritorne sodne odločitve.
10. To seveda ne pomeni,
da zakon ne more predpisati procesnih predpostavk (procesnih ovir) za sodno
varstvo. Vsaka procesna predpostavka, ki omejuje sodišče, da meritorno odloči,
pa je omejitev pravice do sodnega varstva. Pravni interes (pravovarstvena
potreba) je po ZPP splošna procesna predpostavka za vložitev tožbe, čeprav kot
taka v zakonu ni izrecno navedena (navedena je le v zvezi z ugotovitveno
tožbo). Po drugem odstavku 389. člena ZPP-77 pa je bila revizija, tako kot
sedaj, dovoljena le, če ima njen vložnik zanjo pravni interes. Ustavnemu
sodišču v tem postopku z ustavno pritožbo ni treba presojati skladnosti
zakonske ureditve z Ustavo. Pritožnik kaj takega niti ne zatrjuje niti ni taka
odločitev potrebna za odločitev o ustavni pritožbi. Predmet presoje je le
zatrjevana napačna uporaba zakona v konkretnem postopku, s katero naj bi bila
pritožniku kršena pravica do sodnega varstva.
11. V zgoraj
navedenem okviru presoje to pomeni, da ima pravico do sodnega varstva,
razumljeno kot pravico do meritorne odločitve sodišča, le tisti, ki izkaže, da
je odločitev sodišča nujna zaradi varstva njegovih pravic: da bi mu torej
morebitna ugodna rešitev zagotavljala neko pravico ali pravno korist, ki je
brez sodne odločbe ne bi bilo. Pravni interes (pravovarstvena potreba) ni isto
kot utemeljenost tožbenega zahtevka. Sodišče zato pri presoji pravnega interesa
kot pogoja za sodno varstvo ne ugotavlja, ali je tožbeni zahtevek utemeljen ali
ne. Pravni interes ni izkazan samo v primeru, če bo revident z revizijo uspel,
oziroma ali bo v primeru, če bo revizijsko sodišče izpodbijano odločbo
razveljavilo, v ponovljenem postopku uspel s svojim zahtevkom, temveč v vsakem
primeru, ko bi ob morebitnem uspehu to zanj lahko pomenilo neko pravno korist.
Ali bo z revizijo tudi res uspel, je stvar meritorne odločitve o reviziji. Ne
more pa sodišče z vnaprejšnjim predvidevanjem, kakšna bo meritorna odločitev in
njene posledice, zavreči revizije.
12. Pritožnik je s
tožbo (z nasprotno tožbo) zahteval razveljavitev sklepa disciplinske komisije
Sindikata delavcev pri zasebnikih v Mariboru z dne 20. 12. 1991. Predmet spora
v tem delu je bila torej le odločitev drugostopnega disciplinskega organa.
Revizijsko sodišče neizkazanost pravnega interesa utemeljuje na stališču, da je
bila disciplinska odločitev delodajalca razveljavljena s sklepom disciplinske
komisije.
Kljub
dejstvu, da nobeno od razpravljajočih sodišč ni odločilo o zatrjevanih
nezakonitostih sklepa disciplinske komisije, tudi revizijsko sodišče šteje to
odločitev za veljavno. Delodajalcu sicer priznava pravico do sodnega varstva
zoper tako odločitev, istočasno pa mu zavrača pravni interes za tako varstvo.
Pri tem pa kot razloge za zavrženje navaja razloge, ki bi bili po vsebini lahko
razlogi za zavrnitev revizije ali za zavrnitev zahtevka.
13. Z izpodbijano
revizijsko sodbo je bila pritožniku kršena pravica do sodnega varstva: pravica,
da o spornem razmerju meritorno odloči sodišče v postopku, v katerem mu bo
zagotovljena tudi pravica do enakega varstva pravic. Sodišče ne sme s preozko
(prestrogo) ali napačno razlago procesnih omejitev, neupravičeno omejiti
(zavrniti) zahtevka za sodno odločitev. Zato je Ustavno sodišče izpodbijano
revizijsko odločitev razveljavilo in zadevo vrnilo Vrhovnemu sodišču, da o
reviziji meritorno odloči.
C.
14. Ustavno sodišče
je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi:
predsednik Franc Testen ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko
Fišer, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Mirjam Škrk, dr. Lojze Ude in dr.
Dragica Wedam-Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.
P r e d s e d n i k :
Franc Testen l. r.