Ustavno sodišče je v postopku za oceno
ustavnosti, začetem na pobudo Družbe NORD d.o.o., Portorož, ki jo zastopa Ervin
Dokič, odvetnik v Piranu, na seji dne 12. marca 1998
o d l o č i l o :
Določba drugega odstavka 124. člena Zakona o kmetijskih
zemljiščih (Uradni list RS, št. 59/96) se razveljavi.
O b r a z l o ž i t e v
A)
1. Pobudnica izkazuje svoj pravni interes s
tem, da je dne 23.10.1996, ko prejšnji Zakon o kmetijskih zemljiščih zaradi
odločbe Ustavnega sodišča (OdlUS IV, 73) ni več veljal, novi Zakon o kmetijskih
zemljiščih (Uradni list RS, št. 59/96 - v nadaljevanju: ZKZ) pa še ni začel
veljati (pred 26.10.1996), kupila kmetijsko zemljišče, a ji podpisov pogodbe ni
uspelo niti overiti, češ da je zaradi določbe drugega odstavka 124. člena ZKZ
nična.
2. Pobudnica meni, da je izpodbijana
določba v nasprotju s 155. in 2. členom Ustave in predlaga njeno razveljavitev.
3. Državni zbor kot nasprotni udeleženec
odgovarja, da je izpodbijana določba zapolnila pravno praznino, ki je trajala
od prenehanja prejšnjega zakona, in da je skladna z drugim odstavkom 155. člena
Ustave: podana je javna korist (glede tega se Državni zbor sklicuje na
podrobnejšo utemeljitev v mnenju Vlade), v pridobljene pravice pa ne posega,
saj se lastninska pravica na nepremičnini (po 33. členu Zakona o temeljnih
lastninskopravnih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 6/80, 36/90, RS št. 4/91 - v
nadaljevanju: ZTLR) na podlagi pravnega posla pridobi šele z vpisom v zemljiško
knjigo, kar se v pobudničinem primeru ni zgodilo.
B)
4. Po določbi drugega odstavka 124. člena
ZKZ pogodbe o prenosu lastninske pravice, sklenjene v času od prenehanja
prejšnjega do uveljavitve sedanjega ZKZ, torej med 13.10. in 26.10.1996, če
niso skladne z določbami novega ZKZ, nimajo pravnih učinkov.
5. Srž izpodbijane določbe je nedvomno v
tem, da v določenih primerih naknadno posega v že prej sklenjena pogodbena
razmerja in to tako, da tudi veljavna, v skladu z zakonom sklenjena razmerja, s
kasnejšim zakonom izniči, razglasi za nična.
6. Ni mogoče pritrditi stališču nasprotne
udeleženke, da je glede sklepanja pravnih poslov za pridobitev lastninske
pravice ali glede vpisa v javno listino, ki je po 33. členu ZTLJ tudi pogoj za
pridobitev lastnine na nepremičnini, v času med 13.10. in 26.10.1996 bila
pravna praznina: to področje je bilo s ZTLR, Zakonom o obligacijskih razmerjih
(Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85, 45/89, 57/89 - v nadaljevanju: ZOR) in
Zakonom o zemljiški knjigi (Uradni list SRS, št. 16/74, 42/86, 5/90, RS št.
10/91, 17/91, 13/93 in 66/93) v celoti urejeno. V omenjenem času le ni bilo
zakonskih omejitev za pridobitev lastninske pravice na temelju pogodbe o
prenosu te pravice na kmetijskih zemljiščih, kakršne je prej uzakonjal prejšnji
ZKZ ali kakršne je nato uzakonil novi ZKZ.
7. Zakon lahko v skladu z drugim odstavkom
155. člena Ustave za posamezno določbo sicer izjemoma določi, da ima učinek za
nazaj, toda le, če sta hkrati podana dva pogoja: prvi je, da tako izjemo
zahteva javna korist, drugi pa, da se s tem ne posega v pridobljene pravice.
8. O tem, ali je izpolnjen prvi pogoj, se
Ustavno sodišče ne izreka, ker to za odločitev o obravnavani zadevi ni
potrebno. Glede na
utemeljitve nasprotnega udeleženca le pripominja, da za dokazovanje javnega
interesa, ki bi izjemoma terjal uveljavljanje zakonske določbe za nazaj, ni
mogoče brez pridržkov uporabiti kar argumentov, ki nasploh opravičujejo poseben
režim pravnega prometa s kmetijskimi zemljišči: določb III poglavja ZKZ
pobudnica ne izpodbija.
9. Drugi pogoj iz drugega odstavka 155.
člena Ustave ni izpolnjen. Stališče nasprotnega udeleženca, da ni posega v
pridobljene pravice, češ, lastninska pravica se pridobi šele z vpisom v
zemljiško knjigo, predvsem ni dosledno: izpodbijana določba izničuje pogodbe o
prenosu lastninske pravice na kmetijskih zemljiščih, sklenjene med 13. in
26.10.1996, ne glede na to, ali je bil na podlagi njih že opravljen vpis v
zemljiško knjigo ali ne; torej tudi, če je bil vpis že opravljen. Ali je bilo
to praktično dosegljivo in ali je bilo v posameznem primeru morda tudi
doseženo, za presojo ustavnosti izpodbijane abstraktne norme ni bistveno. Ta
norma torej vsaj hipotetično velja tudi za primere, ko je (ali ko bi) bila
lastninska pravica na kmetijskem zemljišču na podlagi pogodbe, sklenjene v
obravnavanem času, v skladu s 33. členom ZTLR pridobljena.
10. Ustavna prepoved iz drugega odstavka
155. člena pa v primerih, kakršne zadeva izpodbijana norma, ne varuje le pred
posegom v že pridobljeno lastninsko pravico. Izpodbijana norma posega - prav to
je tudi izrecen njen namen | - v obligacijska razmerja med strankama, s tem pa
v njuno pravico, da obligacijska razmerja - v okviru sočasnih zakonskih
ureditev - svobodno urejata, kar ni le pravica iz 10. člena ZOR, temveč
predvsem bistvena sestavina pravice do zasebne lastnine (33. člen Ustave).
Ustavno sodišče v zvezi s tem spominja n.pr. na svoji odločbi OdlUS III, 26 in
OdlUS V, 32, v katerih je spoznalo za neskladne z drugim odstavkom 155. člena
Ustave take zakonske določbe, ki za nazaj posegajo v obligacijske pravice, ki
so že nastale. V obravnavanem primeru ne gre le za spreminjanje, temveč za
izničevanje obligacijskih razmerij (s silo zakona). Po oceni Ustavnega sodišča
pa terja omenjena določba Ustave ustavnopravno varstvo tudi pred poseganjem v
pričakovanja tako kupca kot prodajalca kmetijskega zemljišča, da bosta ob
zakonskih omejitvah, podanih ob sklenitvi pogodbe, mogla izpeljati pridobitev
oziroma prenos lastninske pravice, kakor to ureja zakon v času sklenitve
pogodbe.
11. Pogoja iz drugega odstavka 155. člena
Ustave morata biti podana hkrati. V skladu z načelom iz tretjega odstavka 15.
člena Ustave o uresničevanju in omejevanju pravic bi bilo mogoče poseganje v
pridobljene pravice upravičevati kvečjemu tedaj, če bi bilo potrebno zaradi
varstva še tehtnejše pravice ali odpravljanja še hujših posegov v pravice
drugih. Takih razlogov v obravnavanem primeru ni.
12. Pobudnica je vedela, da ne gre za
sistemsko sprostitev pravnega prometa s kmetijskimi zemljišči, temveč le za
zakonodajalčevo zamudo pri urejanju tega vprašanja. Taka zamuda pa ne
opravičuje zakonodajalca, da bi za nazaj posegal v splošno svobodo ravnanja,
kakor izhaja iz 35. člena Ustave (glej OdlUS III, 111).
13. Izpodbijana določba je torej v
neskladju z drugim odstavkom 155. člena Ustave in jo je bilo treba
razveljaviti. Ker veljajo razlogi za razveljavitev tudi glede pogodb o zakupu
kmetijskih zemljišč in gozdov enako kot glede prenosa lastninske pravice na
njih, je bilo treba drugi odstavek 124. člena ZKZ razveljaviti v celoti.
14. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo
na podlagi 43. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) v
sestavi: predsednik dr. Lovro Šturm in sodniki dr. Peter Jambrek, dr. Tone
Jerovšek, mag. Matevž Krivic, mag. Janez Snoj, Franc Testen, dr. Lojze Ude in
dr. Boštjan M. Zupančič. Odločitev je sprejelo s petimi glasovi proti trem;
proti so glasovali sodniki Jambrek, Zupančič in Jerovšek, slednji je napovedal
odklonilno ločeno mnenje.
Št. U-I-340/96
Ljubljana, dne 12. marca 1998.
P r e d s e d n i k :
dr. Lovro Šturm