U-I-200/00
28. 9. 2000
O D L O Č B A
Ustavno sodišče je v postopku, začetem na
podlagi drugega odstavka 59. člena Zakona o Ustavnem sodišču, na seji dne 28.
septembra 2000
o d l o č i l o :
1. Člen 30 Zakona o začasnem zatočišču
(Uradni list RS, št. 20/97) se razveljavi.
2. Uredba o pridobitvi začasnega zatočišča za
državljane Bosne in Hercegovine (Uradni list RS, št. 41/97 in 31/98) se
odpravi.
3. Vsakdo, ki so mu nastale škodljive
posledice s posamičnim aktom, sprejetim na podlagi odpravljene Uredbe iz 2.
točke tega izreka, lahko zahteva njihovo odpravo pri pristojnem organu v roku
treh mesecev od objave te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.
O b r a z l o ž i t e v
A.
1. Ustavno sodišče je v postopku odločanja o
ustavnih pritožbah Fate Mujkić (zadeva št. Up-322/99), Sakiba Omanovića (zadeva
št. Up-75/00) in Vjekoslava Jurišića (zadeva št. Up-34/00) s sklepom z dne 6.
7. 2000 na podlagi drugega odstavka 59. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni
list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS) začelo postopek za oceno ustavnosti
30. člena Zakona o začasnem zatočišču (v nadaljevanju: ZZZat) in postopek za
oceno ustavnosti in zakonitosti Uredbe o pridobitvi začasnega zatočišča za
državljane Bosne in Hercegovine (v nadaljevanju: Uredba). Ugotovilo je, da je
pred odločitvijo o ustavnih pritožbah pritožnice in pritožnikov treba opraviti
oceno ustavnosti 30. člena ZZZat, ki vsebuje pooblastilo Vladi, da z Uredbo
določi, kateri državljani Republike Bosne in Hercegovine (v nadaljevanju:
državljani BiH), ki so bili zaradi razmer v Republiki Bosni in Hercegovini (v
nadaljevanju: BiH) pred uveljavitvijo Zakona evidentirani pri Rdečem križu
Slovenije, lahko pridobijo začasno zatočišče po novem ZZZat, po kakšnem
postopku in za koliko časa, kot tudi oceno ustavnosti in zakonitosti Uredbe, ki
je bila izdana na podlagi tega zakonskega pooblastila. S sodbami Vrhovnega
sodišča, izpodbijanimi z ustavnimi pritožbami, so bila namreč potrjena stališča
upravnih organov (upravnih enot in Ministrstva za notranje zadeve) in Upravnega
sodišča, da je rok za vložitev prošnje za pridobitev začasnega zatočišča,
določen v 6. členu Uredbe, prekluzivni rok, ki ga določa materialni predpis za
uveljavitev določene pravice, in da zato zaradi zamude tega roka na podlagi
določb Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86 in
nasl. - ZUP-86), ki je veljal v času odločanja, ni dopustna vrnitev v prejšnje
stanje. Zaradi navedenega stališča so bile pritožnici in pritožnikoma vloge za
pridobitev začasnega zatočišča zavržene in določen rok, v katerem morajo
zapustiti Republiko Slovenijo. Ker takojšnja vrnitev v matično državo ni bila
mogoča, so bili na podlagi 7. člena in drugega odstavka 14. člena ZZZat
nameščeni v Prehodni dom Republike Slovenije za tujce.
B. - I.
2. V skladu z drugim odstavkom 59. člena
ZUstS je Ustavno sodišče ustavne pritožbe, sklepe o sprejemu ustavnih pritožb
in sklep o začetku postopka za oceno ustavnosti 30. člena ZZZat in postopka za
oceno ustavnosti in zakonitosti Uredbe poslalo v odgovor Državnemu zboru in
Vladi. Ustavno sodišče odgovora Državnega zbora in Vlade v roku, ki ga je
določilo, ni prejelo.
3. V postopku obravnavanja ustavnih pritožb
je v zvezi z obravnavanimi ustavnimi pritožbami posredovalo odgovor Ministrstvo
za notranje zadeve (v nadaljevanju: MNZ). V njem navaja, da pravni položaj
državljanov Bosne in Hercegovine, ki so se leta 1992 zatekli v Republiko
Slovenijo, ni bil pravno urejen. Republika Slovenija jim je nudila "de
facto" zaščito v skladu z neobvezujočimi priporočili Izvršnega komiteja
Visokega komisariata Združenih narodov za begunce (v nadaljevanju: Izvršni
komite UNHCR). Poudarja, da pritožnica ni pridobila "de iure"
začasnega zatočišča in da zato njena trditev, da naj bi bilo z Uredbo poseženo
v njeno že pridobljeno pravico, ne drži.
Ker je bil ZZZat sprejet eno leto in pol po
podpisu mirovnega sporazuma za BiH in v času, ko je bilo vračanje državljanov
BIH "že na vrhuncu", je bilo v 30. členu ZZZat dano pooblastilo
Vladi, da določi, kateri državljani BiH lahko pridobijo začasno zatočišče, po
kakšnem postopku in za koliko časa. Pri pripravi Uredbe naj bi Vlada sledila
priporočilom UNHCR, s katerimi je pozival mednarodno skupnost, naj države
določenih kategorij državljanov BiH ne vračajo prisilno in naj jim še naprej zagotavljajo
zatočišče. MNZ meni, da določitev roka, v katerem so se državljani BiH morali
izjaviti, ali želijo še naprej zatočišče, ni v nasprotju s splošno veljavnimi
načeli mednarodnega prava. Noben od ratificiranih mednarodnih inštrumentov ne
omejuje Republike Slovenije, da s svojo zakonodajo ne bi uredila obveznosti
tujca v zvezi z vložitvijo prošnje za začasno zatočišče. Tako Konvencija o
statusu beguncev (Uradni list FLRJ, MP, št. 7/60 in Uradni list RS, št. 35/92,
MP, št. 9/92 - v nadaljevanju: Ženevska konvencija) v prvem odstavku 37. člena
govori o pridržku, "da se begunci brez odlašanja prijavijo oblastem, kar
predpostavlja takojšnjo ali vsaj hitro vložitev prošnje za status
begunca." Nadalje MNZ navaja, da so bili državljani BiH seznanjeni s
svojimi pravicami in obveznostmi iz Uredbe. Urad za priseljevanje in begunce (v
nadaljevanju: Urad) je državljanom BiH, ki so bili evidentirani pri Rdečem
križu, dan pred objavo Uredbe v Uradnem listu posredoval obvestilo o načinu
pridobitve začasnega zatočišča.
Obvestilo je bilo poslano tudi UNHCR,
območnim enotam Rdečega križa Slovenije in drugim nevladnim organizacijam, ki
se ukvarjajo z begunci, ter slovenskim in bosansko-hercegovskim medijem. Glede
vprašanja, kakšen status imajo pritožnica in pritožnika v Republiki Sloveniji,
MNZ pojasnjuje, da zanje ni mogoče uporabiti določbe 26. člena, ki zavezuje
Urad, da organizira vrnitev oseb z začasnim zatočiščem, temveč določbe 7. člena
ZZZat in VI. poglavje Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 61/99 - ZTuj-1. V zvezi
z dajanjem mnenj o obstoju razlogov iz 5. točke stališč Vlade, MNZ poudarja, da
je Urad reševal vloge ažurno. V primerih, ko je bila vložena prošnja tik pred
potekom roka oziroma nekaj dni pred 31. 7. 1997, pa navaja, da je Urad izdal
prosilcu potrdilo o vloženi prošnji za izdajo mnenja, ki ga je prosilec
priložil svoji vlogi za pridobitev začasnega zatočišča. Pojasnjuje, da je bila
pristojnost Urada le presoja upravičenosti podaljšanja začasnega zatočišča in
da upravna enota na njegovo mnenje ni bila vezana.
B. - II.
4. Osebe, ki so zaradi razmer v nekdanjih
republikah SFRJ, predvsem vojne v Republiki Hrvaški in BiH, začele množično
prihajati v Republiko Slovenijo, niso mogle dobiti statusa begunca na podlagi
določb takrat veljavnega Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 1/91 - ZTuj). Ta
je določal, da je status begunca lahko pridobil tujec, ki je zapustil državo,
katere državljan je ali v kateri se je stalno naselil kot oseba brez
državljanstva, da bi se izognil preganjanju zaradi svojega političnega prepričanja,
kulturnega ali znanstvenega udejstvovanja ali narodnostne, rasne oziroma verske
pripadnosti. Ustava v 48. členu zagotavlja kot ustavno pravico le pravico do
pribežališča (azila), ne pa pravice do začasnega zatočišča. Člen 48 Ustave
določa: "V mejah zakona je priznana pravica pribežališča tujim državljanom
in osebam brez državljanstva, ki so preganjane zaradi zavzemanja za človekove
pravice in temeljne svoboščine." Pravica do začasnega zatočišča pa se
nanaša na osebe, ki množično pribežijo v državo zaradi vojne, okupacije,
množičnega kršenja človekovih pravic in iz podobnih razlogov v njihovi matični
državi. Republika Slovenija je tako kot večje število drugih evropskih držav
sprejela stališče, da za osebe, ki množično zapustijo svojo državo zaradi vojnih
razmer, ni mogoče neposredno uporabiti Ženevske konvencije in Protokola o
statusu beguncev (Uradni list SFRJ, MP, št. 15/67, Uradni list RS, MP, št. 9/92
- v nadaljevanju: Protokol).1 Pri obravnavanju množičnega begunstva se je
Republika Slovenija ravnala po priporočilih Izvršnega komiteja UNHCR o ravnanju
držav ob množičnih vstopih tujih državljanov. Gre za dva sklepa (conclusion)
Izvršnega komiteja UNHCR, in sicer sklep št. 19 o začasnem zatočišču (temporary
refuge) iz leta 1980 in sklep št. 22 o varstvu iskalcev azila v primerih
množičnega vstopa (protection of asylum seekers in situations of large-scale
influx). Vlada je julija 1992 ustanovila Urad (Odlok o ustanovitvi Urada za
priseljevanje in begunce, Uradni list RS, št. 27/92). Urad je kot samostojna
strokovna služba Vlade pristojen za obravnavanje in reševanje begunske
problematike. Na podlagi 7. člena Odloka je Urad prevzel tudi nastanitev in
oskrbo začasnih beguncev iz Republike Hrvaške ter BiH. Oskrbo oseb z začasnim
zatočiščem so si delili državni organi, ki so skrbeli za nastanitev in prehrano
v zbirnih centrih, zdravstveno varstvo in izobraževanje, ter Rdeči križ in
druge nevladne organizacije (npr. Karitas), ki so organizirali razdelitev
človekoljubne pomoči iskalcem začasnega zatočišča, ki niso živeli v zbirnih
centrih in skrbeli za psihosocialno pomoč. Ker so se razmere v BiH s
sklenitvijo mirovnega sporazuma začele izboljševati, je Vlada sprejela stališča
v zvezi z vračanjem državljanov BiH z začasnim zatočiščem v domovino (stališča
št. 260-03/94-3/4-8 z dne 25. 4. 1996 - v nadaljevanju: Stališča Vlade).
Državljani BiH, ki so pribežali v Republiko Slovenijo, so se morali prijaviti
pri Rdečem križu Slovenijo, ki je vodil njihovo evidenco.Te evidence je bilo
treba po sprejemu ZZZat posredovati MNZ (prehodna določba 31. člen ZZZat).
Imeli so tudi izkaznico - karton začasnega begunca, ki jo je izdal Urad, na
kateri je bil določen tudi datum veljavnosti.
5. Iz navedenega je razvidno, da je bil
položaj državljanov BiH v Republiki Sloveniji pred sprejemom ZZZat pravno
urejen z akti Vlade in da se na ozemlju Republike Slovenije niso nahajali
"nezakonito". Zaradi odsotnosti zakonske ureditve pa niso mogli
pridobili pravice do začasnega zatočišča. Pravice in obveznosti državljanov in
drugih oseb lahko na podlagi 87. člena Ustave določi Državni zbor samo z
zakonom. Iz tega razloga je Republika Slovenija že leta 1994 tudi začela
zakonodajni postopek za sprejem zakona, ki naj bi urejal pravice in obveznosti
teh oseb. To je razvidno tudi iz zakonodajnega gradiva (predlog Zakona o
začasnem zatočišču - EPA 805, Poročevalec DZ, št. 39/94, 39/95 in 15/96). Tako
je bilo v predlogu ZZZat za prvo, drugo in tretjo obravnavo predvideno, da bi
začasno zatočišče lahko pridobili vsi državljani BiH, ki so zaradi razmer v BiH
prišli v Republiko Slovenijo. Predvideni so bili trije pogoji: prvi, da imajo
veljaven evidenčni karton, drugi, da so evidentirani pri Rdečem križu
Slovenije, in tretji, da v 30 dneh po uveljavitvi zakona predložijo pristojnemu
organu veljaven evidenčni karton.
Začasno zatočišče naj bi pridobili tudi tisti
državljani BiH, ki niso bili evidentirani pri Rdečem križu Slovenije, če bi
zanj zaprosili v 30 dneh po uveljavitvi zakona. Do spremembe je prišlo na
podlagi amandmaja Vlade v tretji obravnavi predloga zakona. Iz obrazložitve
navedenega amandmaja, ki sedaj predstavlja 30. člen ZZZat, je razvidno, da naj
bi drugačen predlog utemeljevale spremenjene razmere v BiH (podpisan mirovni
sporazum, razglašena amnestija, človekove pravice in temeljne svoboščine
pridobivajo na veljavi, pričela se je obnova in s tem ustvarjanje pogojev za
vračanje pregnancev v domovino) in da bi bilo "nesmiselno izvesti prvotno
predvidene upravne postopke in pri Rdečem križu Slovenije evidentiranim
bosansko - hercegovskim pregnancem podeljevati status oseb z začasnim
zatočiščem."
6. Po drugem odstavku 120. člena Ustave so
upravni organi (izvršilna oblast - Vlada in upravni organi) pri svojem delu,
torej tudi pri izdajanju predpisov, vezani na okvir, ki ga določata Ustava in
zakon, in nimajo pravice izdajati predpisov brez vsebinske podlage v zakonu.
Ker že načelo delitve oblasti (drugi odstavek 3. člena Ustave) izključuje
možnost, da bi upravni organi spreminjali ali samostojno urejali zakonsko
materijo, izvršilna klavzula ne sme vsebovati pooblastil, na podlagi katerih bi
izvršilni predpisi lahko vsebovali določbe, za katere ni že v zakonu podlage,
zlasti pa ne smejo samostojno odrejati pravic in obveznosti (tako npr. Ustavno
sodišče z odločbo št. U-I-58/98 z dne 14. 1. 1999, Uradni list RS, št. 7/99 in
OdlUS VIII, 2).
7. Pooblastilo, vsebovano v 30. členu ZZZat,
da Vlada z uredbo določi, kateri državljani BiH lahko pridobijo pravico do
začasnega zatočišča, prenaša na Vlado celotno ureditev pridobitve pravice do
začasnega prebivališča tistih državljanov BiH, ki so v Republiki Sloveniji že
uživali začasno zatočišče.
Pooblastilo, da Vlada z uredbo določi, kateri
državljani BiH lahko pridobijo pravico do začasnega zatočišča, je t.i. golo ali
bianco pooblastilo. Zakonodajalec je z ZZZat podrobno uredil pridobitev pravice
do začasnega zatočišča (osebe, ki ga lahko pridobijo, postopek ter pravice in
obveznosti), pridobitev iste pravice pa je za državljane BiH, ki so se že
nahajali v Republiki Sloveniji, v celoti prepustil izvršilni oblasti. Zakon bi
moral določiti, kateri državljani BiH, ki so bili zaradi razmer v BiH
evidentirani pri Rdečem križu Slovenije, lahko pridobijo pravico do začasnega
zatočišča na podlagi ZZZat in pod kakšnimi pogoji. *Vlada je na podlagi
navedenega pooblastila z Uredbo povsem samostojno in neodvisno od ZZZat
določila, kateri državljani BiH, ki so že uživali varstvo začasnega begunca na
podlagi sklepov in stališč Vlade, so lahko pridobili pravico do začasnega
zatočišča na podlagi zakona in kateri ne. V drugi in tretji alinei 3. člena
Uredba niti ne določa pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani BiH za
pridobitev začasnega zatočišča, temveč se sklicuje na posamične sklepe in
stališča, ki jih je Vlada sprejela pred sprejemom ZZZat in ki tudi niso bili
objavljeni v Uradnem listu. Uredba tudi povsem samostojno določa roke, v
katerih morajo državljani BiH urediti svoj položaj na podlagi novega ZZZat, če
želijo pridobiti pravico do začasnega zatočišča. Rok za uveljavitev določene
pravice je del te pravice same, oziroma pogoj za njeno pridobitev. Zamuda roka,
določenega za uveljavitev določene pravice, ima za posledico izgubo te pravice.
Iz tega razloga so bile ustavni pritožnici in ustavnima pritožnikoma zavrnjene
prošnje za priznanje začasnega zatočišča, kar je pomenilo, da jim zaradi zamude
roka ni bila priznana pravica do začasnega zatočišča. Zakonsko pooblastilo v
30. členu ZZZat je imelo za posledico, da je Uredba izoblikovala za državljane
BiH posebno pravico do začasnega zatočišča. To je razvidno tudi iz Novele
Uredbe, ki v novem prvem odstavku 16. člena izrecno govori o osebah,"ki so
upravičene do začasnega zatočišča po tej uredbi." Določb Uredbe, ki
določajo, kateri državljani BiH lahko pridobijo pravico do začasnega zatočišča
ter pogoje za njeno pridobitev (1. do 5. člen Uredbe), določbe prvega odstavka
6. člena v delu, ki določa rok vložitve prošnje za pridobitev začasnega
zatočišča, in določb 7., 8. in 9. člena, ki določajo obvezne priloge k vlogi za
pridobitev začasnega zatočišča (veljaven karton začasnega begunca, veljaven
potni list ter mnenje Urada), ni mogoče presojati z vidika njihove skladnosti z
ZZZat, saj izvirno in povsem neodvisno od ZZZat določajo, kateri od državljanov
BiH lahko pridobijo pravico do začasnega zatočišča in kakšni so pogoji za pridobitev.
Uredba je torej na podlagi pooblastila iz 30. člena ZZZat lahko povsem
neodvisno od ZZZat, za katerega izvrševanje naj bi bila izdana, samostojno
določila pravice in obveznosti državljanov BiH. Zato je ta del pooblastila v
nasprotju z drugim odstavkom 3. člena in z drugim odstavkom 120. člena Ustave.
8. V nasprotju z drugim odstavkom 3. člena in
drugim odstavkom 120. člena Ustave je tudi tisti del določbe 30. člena ZZZZat,
ki daje Vladi pooblastilo, da določi, po "kakšnem postopku" lahko
državljani BiH pridobijo začasno zatočišče po ZZZat. Po kakšnem postopku se
obravnavajo prošnje za pridobitev pravice do začasnega zatočišča, je uredil že
ZZZat. V 9. členu določa: "Postopki po tem zakonu se vodijo po določbah
Zakona o splošnem upravnem postopku." Če je zakonodajalec menil, da bi
bilo treba v obravnavanem primeru glede postopka za pridobitev te pravice
določiti kakšne izjeme od Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS,
št. 80/99 in nasl. - ZUP), bi moral to določiti v samem zakonu. Prav tako ni v
skladu z Ustavo pooblastilo Vladi, da z Uredbo določi, za koliko časa
državljani BiH pridobijo pravico do začasnega zatočišča. Tudi čas trajanja
določene pravice je del te pravice. Če bi zakonodajalec hotel urediti trajanje
pravice do začasnega zatočišča državljanov BiH drugače, kot ga ureja ZZZat, bi
to moral storiti z zakonom.
Pravica do začasnega zatočišča se po ZZZat ne
pridobi za določen čas, saj ni mogoče vnaprej predvideti, kdaj bodo prenehale
razmere, ki so opravičevale pridobitev začasnega zatočišča. Zato je v 5. členu
ZZZat za prenehanje začasnega zatočišča določen kot prvi razlog prenehanje
razmer, zaradi katerih ga je oseba pridobila. V primeru, ko so prenehale
razmere, ki so opravičevale začasno zatočišče, Vlada določi rok za zapustitev
države, Urad pa je dolžan organizirati vrnitev (26. člen ZZZat). Začasno
zatočišče lahko preneha tudi iz drugih razlogov, predvsem zaradi pridobitve
drugačnega statusa v Republiki Sloveniji ali v tretji državi. Začasno zatočišče
preneha lahko tudi z odvzemom, vendar ZZZat v 6. členu določa razloge za
odvzem. Če bi zakonodajalec hotel predpisati za državljane BiH drugačne razloge
za prenehanje začasnega zatočišča, bi to moral storiti sam. Tako bi Uredba kot
podzakonski akt lahko uredila prenehanje začasnega zatočišča državljanov BiH le
v okviru razlogov, ki jih za prenehanje začasnega zatočišča določa ZZZat.
Ustavno sodišče iz navedenih razlogov ugotavlja, da je pooblastilo v 30. členu
ZZZat v celoti v neskladju z Ustavo. Zato ga je razveljavilo (1. točka izreka).
9. Ustavno sodišče lahko protiustavne ali
nezakonite podzakonske predpise odpravi ali razveljavi (prvi odstavek 45. člena
ZUstS). Protiustavne ali nezakonite podzakonske predpise lahko odpravi, kadar
ugotovi, da je treba odpraviti škodljive posledice, ki so nastale zaradi
protiustavnosti ali nezakonitosti. Kot je bilo že obrazloženo, je Uredba
državljanom BiH poleg kratkih rokov za vložitev prošnje, določila še številne
druge omejitve pri priznanju začasnega prebivališče, ki jih ZZZat ne pozna, kot
npr.: veljaven potni list (2. in 9. člen), vložitev prošnje v določenem roku za
posamezne kategorije državljanov BiH (3. člen), sklicevanje na neobjavljene
sklepe in stališča Vlade, prepoved pridobitve začasnega zatočišča za državljane
BiH iz 5. člena Uredbe, obvezna pridobitev mnenja Urada za priseljevanje in
begunce (8. člen). Tako je bilo na podlagi Uredbe mogoče odreči pravico do
začasnega zatočišča iz razlogov, ki jih ZZZat ne določa. Državljanom BiH, ki
niso pridobili začasnega zatočišča, ker niso izpolnjevali katerega od pogojev,
določenega v Uredbi, so nedvomno nastale škodljive posledice, saj so s tem
izgubili vse pravice, ki jih daje ZZZat osebam z začasnim zatočiščem. Zato je
Ustavno sodišče Uredbo odpravilo. Čeprav posamezne določbe Uredbe za državljane
BiH pomenijo način izvrševanja ZZZat (npr.: predpisani obrazci, določitev
pristojne upravne enote za vložitev prošnje) in za njihovo izdajo ne bi bilo
potrebno posebno zakonsko pooblastilo, pa je večina določb Uredbe takšnih, da
neposredno ali posredno posegajo v pravico do začasnega zatočišča državljanov
BiH in bi morale imeti svojo podlago v zakonskih določbah. Zato ni bila mogoča
le delna odprava Uredbe (2. točka izreka).
10. Določba 46. člena ZUstS ureja, kdaj in
kako lahko upravičene osebe dosežejo, da se škodljive posledice, nastale zaradi
neustavnega ali nezakonitega podzakonskega predpisa, odpravijo. Vsakdo, ki
izkaže, da so mu na podlagi odpravljenega podzakonskega predpisa nastale
škodljive posledice, lahko zahteva njihovo odpravo. Če so posledice nastale s
posamičnim aktom, sprejetim na podlagi odpravljenega predpisa, ima upravičeni
pravico zahtevati spremembo ali odpravo posamičnega akta pri organu, ki je
odločil na prvi stopnji (prvi odstavek 46. člena). Navedeno zahtevo pa mora upravičeni
podati v roku, določenem v drugem odstavku 46. člena ZUstS. Ta določa, da lahko
upravičena oseba zahteva spremembo ali odpravo posamičnega akta v treh mesecih
od objave odločbe, če od vročitve posamičnega akta do vložitve pobude ali
zahteve ni preteklo več kot eno leto. Ker v obravnavani zadevi Ustavno sodišče
ni začelo postopka na podlagi pobude ali zahteve, temveč ga je začelo samo na
podlagi drugega odstavka 59. člena ZUstS, enoletni rok kot pogoj za vložitev
zahteve za spremembo ali odpravo posamičnega akta po prvem odstavku 46. člena
ZUstS ne pride v poštev. Zato je Ustavno sodišče na podlagi drugega odstavka
40. člena ZUstS kot način izvršitve te odločbe določilo rok, v katerem lahko
državljani BiH zahtevajo odpravo ali spremembo posamičnih aktov, ki so bili
izdani na podlagi odpravljene Uredbe. Pri tem je smiselno uporabilo drugi
odstavek 46. člena ZUstS, ki za vložitev zahteve določa rok treh mesecev od
objave odločbe Ustavnega sodišča (3. točka izreka).
11. Z razveljavitvijo 30. člena ZZZat in z
odpravo Uredbe so za državljane BiH, ki so na dan uveljavitve ZZZat imeli
veljaven karton začasnega begunca, prenehali veljati pogoji, ki jih je za
pridobitev začasnega zatočišča določala Uredba. Navedeni državljani BiH lahko
pridobijo začasno zatočišče, če izpolnjujejo pogoje, določene v ZZZat, oziroma
pri njih niso podani pogoji iz 4. člena ZZZat. Začasnega zatočišča tudi ne
morejo pridobiti, če pri njih nastopijo razlogi za prenehanje začasnega
zatočišča, določeni v 5. členu ZZZat. Ker zakonodajalec ni določil roka, v
katerem bi državljani BiH lahko uskladili svoj status z določbami ZZZat,
oziroma je to storil v nasprotju z Ustavo, so z odpravo Uredbe za državljane
BiH prenehali veljati tudi vsi roki, določeni za pridobitev začasnega
zatočišča. Treba je namreč upoštevati, da državljani BiH niso mogli pridobiti
začasnega zatočišča zaradi dejstva, ker Republika Slovenija ni imela zakonske
ureditve in da so že v času svojega prihoda storili vse, kar so od njih
zahtevali državni organi za ureditev svojega statusa v Republiki Sloveniji.
Zato ni mogoče smiselno uporabiti roka, ki ga ZZZat določa v šestem odstavku
10. člena in na katerega se sklicuje Vrhovno sodišče v izpodbijanih sodbah.
ZZZat v drugi alinei prvega odstavka 3. člena daje možnost pridobitve začasnega
zatočišča tudi osebam, ki so bile ob nastanku razmer iz prvega odstavka 2.
člena zakonito v Republiki Sloveniji in jim je po preteku zakonitega bivanja
začasno onemogočena vrnitev v matično državo, če zanj zaprosijo pred potekom
dovoljenega prebivanja pri pristojnem organu (šesti odstavek 10. člena).
Državljane BiH, ki so na dan uveljavitve ZZZat imeli veljaven karton začasnega
begunca, ni mogoče šteti za osebe, ki jim je poteklo zakonito bivanje v
Republiki Sloveniji. S sprejemom ZZZat državljanom BiH namreč ni prenehalo
zakonito bivanje v Republiki Sloveniji. Sprejem ZZZat je le pomenil, da je od
njegove uveljavitve položaj državljanov BiH kot začasnih beguncev urejen z
Zakonom.
C.
12. Ustavno sodišče je to odločbo sprejelo na
podlagi 43. člena, drugega odstavka 45. člena in drugega odstavka 40. člena
ZUstS v sestavi: namestnik predsednika: dr. Lojze Ude ter sodnice in sodniki
dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, dr. Miroslava Geč-Korošec, Lojze Janko,
Milojka Modrijan, dr. Mirjam Škrk in dr. Dragica Wedam-Lukić. Odločbo je
sprejelo soglasno.
Namestnik predsednika
dr. Lojze Ude
Opomba:
1Predlog zakona o začasnem zatočišču - prva
obravnava - EPA 805, Poročevalec DZ, št. 39/94, stran 26.