Odločba o razveljavitvi sodb Vrhovnega in Upravnega sodišča, odločba o odpravi odločbe Ministrstva za notranje zadeve in sklepa Upravne enote Maribor ter odločba o vrnitvi zadeve v novo odločanje

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z. na seji dne 28. septembra 2000

o d l o č i l o:

1. Sodba Vrhovnega sodišča št. I Up 207/98-2 z dne 16. 9. 1999 in sodba Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, št. U 184/98 z dne 6. 10. 1998 se razveljavita. Odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 0012/11-XVII-207.644 z dne 31. 3. 1998 in sklep Upravne enote Maribor št. 252-1/233/97-05/28 z dne 1. 12. 1997 se odpravita.

2. Upravna enota Maribor mora o prošnji A. A. za priznanje začasnega zatočišča, ki jo je vložila dne 17. 10. 1997, odločiti najkasneje v roku 15 dni od dneva prejema te odločbe.

O b r a z l o ž i t e v

A)

1. Pritožnica izpodbija sodbo Vrhovnega sodišča, s katero je postal sklep Upravne enote Maribor št. 252-1/233/97-05/28 z dne 1. 12. 1997 o zavrnitvi pritožničinega predloga za vrnitev v prejšnje stanje in o zavrženju njene vloge za pridobitev začasnega zatočišča kot prepozne pravnomočen. Pravnomočna je postala tudi odločitev, da mora pritožnica zapustiti Republiko Slovenijo v roku treh mesecev od dokončnosti sklepa. Pritožnica navaja, da je zakon o začasnem zatočišču (Uradni list RS, št. 20/97 – v nadaljevanju: ZZZat) določil pogoje za pridobitev začasnega zatočišča tudi za državljane Bosne in Hercegovine (v nadaljevanju: državljani BiH) kot posebne skupine ogroženih oseb, kamor sodi tudi sama. Pravica do začasnega zatočišča naj bi ji bila tako priznana že na podlagi zakona in kasnejši podzakonski akt ne bi smel omejevati že pridobljenih pravic in določati novih postopkov ter rokov za priznanje oziroma podaljšanje začasnega zatočišča. V njenem primeru naj bi šlo le za formalno podaljšanje pravice oziroma za dejanski prenos vpisa že pridobljene pravice zaradi kasnejše spremembe zakonodaje. Pritožnica meni, da bi morali državni organi njeno vlogo, ki jo je pravočasno vložila pri nepristojnem organu, obravnavati kot vlogo, vloženo pri pristojnem organu, saj od beguncev ni mogoče zahtevati, da bodo redno sledili objavam v uradnih glasilih. Državni organi naj bi z zavrženjem njene vloge kršili 48., 153. in 155. člen ustave. Omejevanje pridobitve pravice do pribežališča s formalnim rokom naj bi bilo tudi v nasprotju s Konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94: EKČP) in Konvencijo o statusu beguncev ter Protokolom o statusu beguncev (Uradni list FLRJ, MP, št. 7/60, Uradni list SFRJ, MP, št.15/67, Uradni list RS, št. 35/92, MP, št. 9/92 – v nadaljevanju: Ženevska konvencija). Odločitev upravnega organa, da mora pritožnica v določenem roku zapustiti ozemlje Republike Slovenije, pa naj bi bila v nasprotju s 33. členom Ženevske konvencije.

B)

2. Ustavno sodišče je na podlagi četrtega odstavka 55. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) s sklepom št. Up-322/99 z dne 14. 3. 2000 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo. Vrhovno sodišče na ustavno pritožbo ni odgovorilo. Ustavno sodišče je tudi vpogledalo spis Upravne enote Maribor št. 252-1/233/97-05/28.

3. Ustavno sodišče je sprejelo v obravnavo ustavni pritožbi še dveh državljanov BiH (zadevi št. Up-75/00 in št. Up-34/00), s katerima iz povsem enakih razlogov kot pritožnica izpodbijata sodbi Vrhovnega sodišča. V vseh treh zadevah je ustavno sodišče na podlagi drugega odstavka 59. člena ZUstS s sklepom z dne 6. 7. 2000 začelo postopek za oceno ustavnosti 30. člena ZZZat in postopek za oceno ustavnosti in zakonitosti Uredbe o pridobitvi začasnega zatočišča za državljane Bosne in Hercegovine (Uradni list RS, št. 41/97 in 31/98 – v nadaljevanju: uredba). Ugotovilo je, da je pred odločitvijo o ustavnih pritožbah treba opraviti oceno ustavnosti 30. člena ZZZat, ki vsebuje pooblastilo vladi, da z uredbo določi, kateri državljani BiH, ki so bili zaradi razmer v BiH pred uveljavitvijo zakona evidentirani pri Rdečem križu Slovenije, lahko pridobijo začasno zatočišče po novem ZZZat, po kakšnem postopku in za koliko časa, kot tudi oceno ustavnosti in zakonitosti uredbe, ki je bila izdana na podlagi tega zakonskega pooblastila. S sodbami Vrhovnega sodišča, izpodbijanimi z ustavnimi pritožbami, so bila namreč potrjena stališča upravnih organov (upravnih enot in Ministrstva za notranje zadeve) in Upravnega sodišča Republike Slovenije, da je rok za vložitev prošnje za pridobitev začasnega zatočišča, določen v 6. členu uredbe, prekluzivni rok, ki ga določa materialni predpis za uveljavitev določene pravice, in da zato zaradi zamude tega roka na podlagi določb zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ št. 47/86 in nasl. – v nadaljevanju: ZUP-86), ki je veljal v času odločanja, ni dopustna vrnitev v prejšnje stanje. Zaradi navedenega stališča so bile pritožnici in pritožnikoma vloge za pridobitev začasnega zatočišča zavržene in določen rok, v katerem morajo zapustiti Republiko Slovenijo. Ker takojšnja vrnitev v matično državo ni bila mogoča, so bili na podlagi 7. člena in drugega odstavka 14. člena ZZZat nameščeni v Prehodni dom Republike Slovenije za tujce.

4. Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-200/00 z dne 28. 9. 2000, ki je priložena tej odločbi, razveljavilo 30. člen ZZZat in odpravilo uredbo. Iz razlogov, navedenih v tej odločbi, je ustavno sodišče ugotovilo, da sta zakonsko pooblastilo v 30. členu ZZZat in uredba v neskladju z drugim odstavkom 3. člena in drugim odstavkom 120. člena ustave.

5. Z razveljavitvijo zakonskega pooblastila in odpravo uredbe je prenehala veljati ureditev, na podlagi katere so odločali Vrhovno in Upravno sodišče ter upravna organa. Zato je ustavno sodišče izpodbijani sodbi Vrhovnega in Upravnega sodišča razveljavilo ter odločbi upravnih organov odpravilo. Stališče v izpodbijanih sodbah sodišč in odločbah upravnih organov, da ni dopustna vrnitev v prejšnje stanje, ker je rok za vložitev prošnje za priznanje začasnega zatočišča iz 6. člena uredbe materialni rok za uveljavitev določene pravice in da zato pomeni zamuda tega roka tudi izgubo pravice do začasnega zatočišča, je temeljilo na podzakonskem predpisu, ki je bil izdan na podlagi neustavnega zakonskega pooblastila, in ga je ustavno sodišče odpravilo. Podrobnejši razlogi, ki so utemeljevali razveljavitev zakonskega pooblastila, so navedeni v priloženi odločbi št. U-I-200/00 in jih ustavno sodišče v tej odločbi ne ponavlja. Prav tako so podrobno obrazložene posledice, ki jih ima odprava uredbe glede rokov za vložitev vloge za pridobitev začasnega zatočišča. Glede na to, da odprava uredbe učinkuje za nazaj (drugi odstavek 45. člena ZUstS), pritožnici ni mogoče očitati, da je zamudila rok za vložitev vloge za pridobitev začasnega zatočišča in ji iz tega razloga zavreči vlogo za pridobitev začasnega zatočišča po ZZZat.

6. V skladu z odločbo ustavnega sodišča št. U-I-200/00 bo Upravna enota Maribor morala obravnati prošnjo pritožnice za priznanje začasnega zatočišča v skladu z določbami ZZZat. Ker se pritožnica nahaja v Republiki Sloveniji že več kot tri leta brez urejenega statusa oziroma ji je bilo celo naloženo, da zapusti Republiko Slovenijo, je ustavno sodišče odločilo, da mora pristojni organ o njeni prošnji odločiti v krajšem roku, kot je ta določen po ZUP-86 (324. člen zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, št. 80/99 in nasl. ZUP).

C)

7. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: namestnik predsednika: dr. Lojze Ude ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, dr. Miroslava Geč-Korošec, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Mirjam Škrk in dr. Dragica Wedam-Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.

Št. Up-322/99

Ljubljana, dne 28. septembra 2000.

Namestnik predsednika
dr. Lojze Ude l. r.