Odločba o delni razveljavitvi sodbe in sklepa vrhovnega sodišča

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi družbe A. A., d.d., Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnica v Z. na seji dne 30. novembra 2000

o d l o č i l o:

1. Točka 2. izreka sodbe in sklepa Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 188/98 z dne 22. 12. 1998 se razveljavi.

2. Zadeva se vrne Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.

O b r a z l o ž i t e v

A)

1. V delovnem sporu je bil pravnomočno zavrnjen zahtevek delavca za razveljavitev sklepov o prenehanju delovnega razmerja. Sodišča so ugotovila, da so bili izkazani pogoji za prenehanje delovnega razmerja po samem zakonu: delavec kot tujec ni smel več opravljati dela varnostnika, drugega dela pa zanj pri delodajalcu ni bilo. Pritožnica navaja, da je vrhovno sodišče v delovnem sporu sicer zavrnilo revizijo v delu, ki se nanaša na razveljavitev sklepov o prenehanju delovnega razmerja, ugodilo pa ji je glede datuma prenehanja. Ugotovilo je, da je tožniku (delavcu) delovno razmerje prenehalo na dan, ko je prejel pravnomočno sodbo. Po mnenju pritožnice je taka odločitev povsem arbitrarna in samovoljna ter zato v nasprotju z 22. členom ustave. Odločba o prenehanju delovnega razmerja na podlagi samega zakona je deklaratorna in ne konstitutivna. Zato naj bi bilo tudi nesmiselno za dan prenehanja določiti dan prejema pravnomočne odločitve v delovnem sporu. Ta dan je vezan ne samo na potek delovnega spora, temveč tudi na njegovo trajanje, kar je odvisno predvsem od ravnanja sodišča. Določbo drugega odstavka 76. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in nasl. – v nadaljevanju: ZTPDR) naj bi bilo mogoče razumeti le v zvezi z razlogi za prenehanje delovnega razmerja. Pritožnica tudi meni, da je izpodbijana odločitev v nasprotju z obstoječo sodno prakso. Pri tem se sklicuje na odločitve o prenehanju delovnega razmerja tujcem na podlagi zakona o zaposlovanju tujcev (Uradni list RS, št. 33/92), kjer pa je že zakon sam vezal prenehanje na dokončnost odločitve. Pritožnica zatrjuje še kršitev pravice do zasebne lastnine (33. člen ustave), saj je sodni postopek trajal več kot dve leti. Delavec naj bi za ta čas prejemal plačo, čeprav ne samo, da sploh ni delal, temveč tudi ni smel delati.

2. Senat ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-35/99 z dne 31. 5. 2000 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. Vrhovno sodišče nanjo ni odgovorilo, stališče pa je podal delavec – tožnik v delovnem sporu. Meni, da je stališče vrhovnega sodišča v skladu z zakonom in da je prav pravnomočna odločitev arbitrarna ter krši delavčevo pravico do enakega varstva pravic.

B)

3. Pritožnik v ustavni pritožbi nasprotuje pravnemu stališču vrhovnega sodišča o trenutku prenehanja delovnega razmerja zaradi zakonske prepovedi opravljanja določenega dela. Zatrjuje nepravilno uporabo materialnega prava. Za ugotavljanje kršitve zakona, če pri tem ne gre obenem tudi za kršitev katere od ustavnih pravic, ustavno sodišče ni pristojno. V skladu s 50. členom zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) ustavno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Preizkusi torej le, ali je izpodbijana odločitev sprejeta na podlagi take interpretacije zakona, ki posega v človekove pravice.

4. Trenutek prenehanja delovnega razmerja po ZTPDR in zakonu o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. – v nadaljevanju: ZDR) ni nikjer izrecno vezan na pravnomočnost odločitve o prenehanju. Praviloma je to dokončnost sklepa delodajalca (šele dokončen sklep je tudi izvršljiv, 106. člen ZDR), v določenih primerih pa je to nastop neke druge okoliščine (potek odpovednega roka, prvi dan odsotnosti z dela, dokončnost disciplinske odločitve, 30 dni oziroma 6 mesecev po dokončnosti, začetek prestajanja kazni ali varnostnega ukrepa, pravnomočnost odločbe o ugotovljeni popolni nezmožnosti za delo, potek veljavnosti delovnega dovoljenja za tujce).

5. Po določbi 2. točke prvega odstavka 76. člena ZTPDR delavcu preneha delovno razmerje po samem zakonu, “če mu je po zakonu oziroma pravnomočni odločbi sodišča ali drugega organa prepovedano opravljanje določenih del in nalog, ni pa mu mogoče zagotoviti drugih del in nalog – z dnem, ko mu je vročena pravnomočna odločba.“

6. Kadar je delavcu opravljanje določenega dela prepovedano že z zakonom ali z odločbo nekega drugega organa, je odločitev delodajalca o tem zgolj deklaratorna (ugotovitvena): delavec dosedanjega dela ne sme več opravljati. Če ne bi bilo nobene druge obveznosti delodajalca, bi delavcu z vročitvijo pravnomočne odločbe o prepovedi opravljanja dela oziroma na dan, določen v zakonu, praviloma tudi prenehalo delovno razmerje (podobno kot v primeru ugotovljene popolne nezmožnosti za delo po 1. točki prvega odstavka 76. člena ZTPDR). V primeru prepovedi opravljanja dela s pravnomočno odločbo bi bilo zgolj po gramatikalni razlagi določbo mogoče razumeti tudi tako, da delavcu delovno razmerje preneha z dnem vročitve pravnomočne odločbe o prepovedi opravljanja dela. Kadar pa bi prepoved izhajala neposredno iz zakona, bi bila enaka posledica lahko vezana le na trenutek uveljavitve zakona oziroma na datum, ki ga zakon določi (na določen ali določljiv način).¹

7. Ker pa mora v primeru prepovedi opravljanja le določenega dela (ne pa dela nasploh) delodajalec ugotoviti tudi, da delavcu ne more zagotoviti drugega dela, gre še za dodatno odločitev. Prenehanje delovnega razmerja torej ni posledica zgolj ugotovitve, da delavec določenega dela ne sme več opravljati, ker mu je to prepovedano, temveč mu lahko preneha šele na podlagi dokončne odločitve delodajalca o tem, da mu drugega dela ne more zagotoviti. Po drugem odstavku 23. člena ZTPDR je treba delavcu obvezno vročiti pisni sklep, s katerim se odloči o uresničevanju njegovih posamičnih pravic, obveznosti in odgovornosti. Po prvem odstavku 106. člena ZDR pa ugovor delavca zoper sklep o njegovih pravicah, obveznostih in odgovornostih zadrži izvršitev sklepa do sprejema dokončne odločitve.

8. Obrazložitev sodbe se v delu, kjer naj bi utemeljila razloge za spremembo pravnomočne sodbe, omeji na golo ugotovitev, da zakon s “pravnomočno odločbo“ misli na “pravnomočno odločbo o prenehanju delovnega razmerja“. Nima pa sodba obrazložitve, zakaj bi v takih primerih delovno razmerje delavcu prenehalo šele s pravnomočnostjo odločitve o prenehanju delovnega razmerja in tudi nobene obrazložitve, zakaj je pravnomočna odločitev napačna. Tudi če bi šlo zgolj za očitek nepravilne uporabe materialnega prava, ki na raven človekovih pravic in svoboščin ne posega, bi ustavno sodišče lahko presojalo, ali je izpodbijana sodba očitno napačna ter brez razumne pravne obrazložitve. V tem primeru bi namreč lahko šlo za kršitev enakega varstva pravic po 22. členu ustave, ki vključuje tudi prepoved sodniške samovolje oziroma arbitrarnosti. Ustavno relevanten pa je lahko tudi očitek pritožnika, da naj bi sodišče v njegovem primeru odločilo drugače kot v siceršnjih podobnih primerih. Če namreč sodišče samovoljno in arbitrarno odloči drugače, kot sicer redno odločajo sodišča v podobnih primerih, je lahko prekršena pravica do enakosti pred zakonom po drugem odstavku 14. člena ustave, ki se na področju sodnih postopkov izraža kot pravica do enakega varstva pravic po 22. členu ustave.

9. Sporno pravno stališče vrhovnega sodišča očitno temelji le na gramatikalni razlagi zakonske določbe. Čeprav izpodbijana sodba vsebinske obrazložitve o tem nima, je stališče mogoče povzeti v naslednjem: ker v primeru prepovedi opravljanja dela na podlagi samega zakona ni predvidena še izdaja posamične odločbe delodajalca o prepovedi, naj bi bil datum prenehanja vezan na pravnomočnost odločbe o prenehanju delovnega razmerja. Taka razlaga 2. točke prvega odstavka 76. člena ZTPDR pa po presoji ustavnega sodišča nesorazmerno posega v zasebno lastnino delodajalca, zagotovljeno s 33. členom ustave. Delodajalcu nalaga materialno obveznost za čas trajanja sodnega postopka, ki mu v drugih primerih zakonite odpovedi delovnega razmerja sicer ni naložena. Delavca bi moral obdržati v delovnem razmerju še ves čas do pravnomočne odločitve sodišča in mu tudi izplačevati plačo, čeprav za to ne more dobiti nobene protivrednosti, saj delavcu že sam zakon prepoveduje delati, z dokončno odločitvijo pa je ugotovljeno, da drugega dela zanj nima.

10. Ustavno sodišče je razveljavilo 2. točko izreka sodbe in sklepa in v tem delu vrnilo zadevo vrhovnemu sodišču v novo odločanje. Pri tem se ni spuščalo v presojo, ali je v skladu z ustavo razlaga zakona, po kateri delavcu (tudi) v takem primeru delovno razmerje preneha z dokončnostjo odločitve. Pritožnik namreč ne zatrjuje, da vezanost trenutka prenehanja delovnega razmerja na dokončnost sklepa o tem, kakorkoli posega v njegove ustavne pravice. Vrhovno sodišče pri novem odločanju ne bo smelo izhajati iz take gramatikalne razlage zakona, ki nesorazmerno posega v pritožnikovo pravico do zasebne lastnine iz 33. člena ustave.

C)

11. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik Franc Testen ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Mirjam Škrk, dr. Lojze Ude in dr. Dragica Wedam-Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.

Št. Up 25/99-20

Ljubljana, dne 30. novembra 2000.

Predsednik
Franc Testen l. r.

____________________________

¹ Tudi prejšnja zakonodaja je poznala enak razlog prenehanja delovnega razmerja (216. člen zakona o združenem delu, povzet v republiškem ZDR). Glede datuma prenehanja pa je bila dikcija prejšnih določb drugačna: delavcu je delovno razmerje prenehalo z dnem, ko je bila temeljni organizaciji vročena pravnomočna odločba. V sodni praksi (pravno mnenje najvišjih sodišč združenega dela z dne 27. 6. 1979) se je oblikovalo stališče, da gre za datum vročitve pravnomočne odločbe o prepovedi opravljanja dela, če ni bilo sporno, da delavcu drugih del ni mogoče zagotoviti. V primeru spora pa je delovno razmerje prenehalo z dnem dokončnosti sklepa o prenehanju