Ustavno sodišče je v postopku odločanja o
ustavni pritožbi A. A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnica v Ž., in mld.
C. C. C. iz Ž., ki jo zastopa Č. Č. iz Ž., njo pa zastopajo D. D., E. E., F. F.
in G. G. G., odvetniki v Ž., na seji dne 10. maja 2001
o d l o č i l o:
Sodba in sklep vrhovnega sodišča št. II Ips 378/99 z dne 19. 4.
2000 se razveljavita in se zadeva vrne vrhovnemu sodišču v novo odločanje.
O b r a z l o ž i t e v
A)
1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni
zahtevek za razvezo sporazuma o razdružitvi skupnega premoženja, ki sta ga
sklenila tožnica in njen bivši mož (ta je med pravdo umrl, zato so v pravdo na
stran tožene stranke stopili obe ustavni pritožnici in tožničin sin). Menilo
je, da v konkretnem primeru ne gre za fiksno pogodbo, ki bi jo bilo mogoče
razdreti brez naknadnega roka za izpolnitev, niti ne gre za primer, ko je iz
dolžnikovega ravnanja razvidno, da pogodbe ne bo izpolnil niti v dodatnem roku,
saj je toženec v začetku pravde in pred njo tožnici ponujal takojšen prepis lastninske
pravice na celotnem gostinskem lokalu U., kar je tožnica zavrnila. Tožnica bi
tako po mnenju sodišča prve stopnje morala tožniku postaviti dodatni rok za
izpolnitev njegove obveznosti, česar ni storila, zato pogoji za razdrtje
pogodbe niso bili izpolnjeni, zaradi česar je sodišče tožbeni zahtevek
zavrnilo. Glede na to je moralo zavrniti tudi ugotovitveni zahtevek o obsegu
skupnega premoženja. Hkrati je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek iz
nasprotne tožbe (ki sta jo vložili ustavni pritožnici), da mora tožnica na
račun izpolnitve sporazuma sprejeti osebni avtomobil in solastninski delež
40/100 poslovnega prostora na Z. v Ž., ker je menilo, da dolžnik od upnika ne
more izsiliti prevzema izpolnitve s tožbo, če se stranki v pogodbi nista
izrecno dogovorili, da je prevzem dolžnikove izpolnitve upnikova dolžnost.
Zoper sodbo sodišča prve stopnje so se pritožili tožnica, njen sin kot
tretjetožena stranka in drugotožena C. C. C. Sodišče druge stopnje je pritožbo
tožnice v celoti zavrnilo. Prav tako je v delu, ki je izpodbijal odločitev o
glavni stvari, zavrnilo tudi pritožbo drugotožene stranke, ugodilo je le njeni
pritožbi zoper sklep o stroških. Sodišče druge stopnje je pritožbo tretjetožene
stranke glede odločitve o glavni stvari zavrglo z argumentom, da stranka, ki je
v pravdi v celoti uspela, nima pravnega interesa za vložitev pritožbe. Zahtevek
tretjetožene stranke za povrnitev stroškov pritožbe je sodišče zavrnilo. Zoper
odločitev sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo. Vrhovno sodišče je
reviziji ugodilo in sodbi sodišča prve in druge stopnje spremenilo tako, da je
sporazum o razdružitvi skupnega premoženja razvezalo. Hkrati je razveljavilo
odločitvi sodišč prve in druge stopnje o zahtevku na ugotovitev obsega skupnega
premoženja. Vrhovno sodišče je menilo, da dolžnik svoje obveznosti iz sporazuma
ni izpolnil, ker tožnici ni ponudil lokala na V. cesti, temveč solastniški del
lokala U. na Z. Sodišče je namreč ugotovilo, da je bila s sporazumom možnost
ustreznega solastninskega deleža dogovorjena samo za nepremičnino na V., zato
bi dolžnik svojo obveznost lahko izpolnil samo, če bi tožnici lokal na Z.
ponudil v izključno last. Glede na to je tožnica upravičeno zavrnila podpis
pogodbe o prenosu solastniškega deleža na lokalu U. Vrhovno sodišče opozarja,
da sta si sodišči druge in prve stopnje napačno razlagali to, da je tožnica
vseeno sprejela ključe lokala. Kot ugotavlja vrhovno sodišče, tega ravnanja
tožnice ne gre razlagati kot sprejem nadomestne spolnitve, temveč kot tožničino
pripravljenost za nadaljnja pogajanja. Vrhovno sodišče meni, da je odveč
razpravljati o tem, da bi morala tožnica dati dolžniku dodaten rok za
izpolnitev obveznosti, saj naj bi se najpozneje v začetku pravde pokazalo, da
toženec ne bo izpolnil pogodbe, zato je od tega trenutka dalje stranka smela
razdreti pogodbo tudi brez naknadnega roka.
2. Ustavni pritožnici revizijskemu sodišču
očitata, da pomenijo naslednje ugotovitve vrhovnega sodišča spremembo
pravnorelevantnih dejstev, ki sta jih ugotovili sodišči prve in druge stopnje:
da je tožnica s prevzemom lokala pokazala le pripravljenost za pogajanja o
sklenitvi pogodbe; da se je najkasneje v času odgovora na tožbo izkazalo, da
prvotni toženec ne namerava izpolniti obveznosti iz IV. točke sporazuma; ter da
je treba IV. točko sporazuma interpretirati tako, da je izpolnitev v obliki
solastninskega deleža možna le na lokalu na V., ne pa tudi v obliki
solastniškega deleža, ki ustreza izmeri ca. 50 m2 na drugem lokalu. Navajata,
da ocena sodišča, da gre v teh primerih za presojo materialnega prava, ne pa za
presojo dejstev, neutemeljeno odstopa od ustaljene sodne prakse. Pri tem
sodišče ni povedalo, da od sodne prakse odstopa, niti ni za ta odstop navedlo
razlogov. Vse to naj bi, kot navajata pritožnici, predstavljalo arbitrarno
odločanje in s tem kršitev načela enakega varstva pravic (22. člen ustave),
pravice do poštenega sojenja (6. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in
temeljnih svoboščin, Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP) in pravice
do sodnega varstva (23. člen ustave). Mladoletna pritožnica tudi navaja, da jo
je v postopku zastopal skrbnik, ki pa je imel le pooblastilo za zastopanje v
zapuščinski pravdi. Nepravilno zastopanje naj bi po mnenju pritožnice nujno
povzročilo njeno nemožnost, da pravilno in nedvoumno izjavi svojo voljo, kar
naj bi predstavljalo kršitev načela enakega varstva pravic (22. člen ustave) v
zvezi s kršitvijo pravic otrok (prvi odstavek 56. člena ustave oziroma 12. člen
Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah; – Uradni list SFRJ, MP, št.
15/90, Uradni list RS, št. 35/92, MP, št. 9/92). Vrhovnemu sodišču nadalje
očita, da je s tem, ko je sporazum razvezalo in prepustilo premoženje novi
delitvi, zapustniku odvzelo pravico razpolaganja s tem premoženjem. S tem naj
bi mladoletno pritožnico, ki naj bi po ustavi uživala še prav posebno varstvo,
prikrajšalo za delež, ki naj bi ji šel po zakonu in volji zapustnika. Tako naj
bi ji kršilo tudi pravico do dedovanja (33. člen ustave) in pravico iz tretjega
odstavka 53. člena ustave, ki otrokom in mladini zagotavlja posebno varstvo.
Mladoletna pritožnica sodišču tudi očita, da je od trenutka vložitve tožbe do
vročitve revizijske odločbe njenemu pooblaščencu preteklo osem let, kar naj bi
predstavljalo kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (23. člen
ustave).
3. Senat ustavnega sodišča je dne 30. 1.
2001 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. V skladu z določbama 6. in 56. člena
zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS)
je ustavno sodišče ustavno pritožbo vročilo vrhovnemu sodišču, nasprotni
stranki (tožnici) v pravdi ter tretjetoženi stranki v pravdi. Nihče od njih na
ustavno pritožbo ni odgovoril.
B)
4. Vrhovno sodišče je v obrazložitvi sodbe
navedlo, da je revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava utemeljen in
da svojo materialno presojo pri tem opira na dejanske ugotovitve izpodbijane
sodbe. Izrecno je tudi navedlo, da so dejanske ugotovitve, na katere je
revizijsko sodišče pri presoji materialnega prava vezano, naslednje: (1) da je
prvotni toženec tožnici priskrbel poslovni prostor in ji ponudil v podpis
dodatek k sporazumu, na podlagi katerega bi lahko dosegla prenos lastninske
pravice na poslovnem prostoru, ter da je toženec tožnici najprej ponudil
solastninski delež 40/100, s poravnalno pogodbo pa izključno lastnino in (2) da
je tožnica pred iztekom enoletnega roka s sprejemom ključev lokala U. privolila
v njegov prevzem in tudi nastopila posest poslovnega prostora ter da tožnica ni
sprejela nobene od ponudb za sklenitev dodatka k sporazumu o delitvi skupnega
premoženja. V nadaljevanju obrazložitve je vrhovno sodišče zapisalo, da
ugotovljenih tožničinih dejanj, kot je prevzem ključev lokala U., ni mogoče
razlagati na način, kot sta to storili sodišči prve in druge stopnje (da gre za
pristanek na nadomestno izpolnitev), temveč ima prav tožnica, ki v reviziji
zatrjuje, da prevzem ključev pomeni le izraz pripravljenosti za nadaljnja
pogajanja. Vrhovno sodišče še ugotavlja, da je potem, ko je tožnica vložila
tožbo in je prvotni toženec vztrajal pri stališču, da je toženki za izpolnitev
obveznosti iz IV. točke sporne pogodbe dolžan izročiti le solastninski delež
40/100 poslovnega prostora, odveč govoriti, da bi mu morala tožnica določiti
naknadni rok za izpolnitev obveznosti in da bi se šele po tem roku pogodba
štela za razdrto. Po mnenju vrhovnega sodišča namreč iz pogodbe izhaja, da je
izpolnitev v obliki solastninskega deleža mogoča samo na lokalu na V. cesti in
ne na drugem lokalu. Ob tem je Vrhovno sodišče navedlo, da ima v tem primeru
razlaga določb sporne pogodbe naravo uporabe materialnega prava, saj naj bi v
mejah svobodnega urejanja obligacijskih razmerij tudi v našem pravu veljalo
klasično pravilo, da ima pogodba za pogodbenike moč zakona. Na podlagi tega je
vrhovno sodišče ugotovilo, da se je najpozneje v odgovoru na tožbo izkazalo, da
prvotni toženec pogodbene obveznosti ne bo izpolnil, s čimer naj bi nastopili
pogoji za razdrtje pogodbe brez naknadnega roka.
5. Revizijo je mogoče vložiti zaradi
kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava
(prvi odstavek 370. člena zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99
– v nadaljevanju: ZPP), ni pa je mogoče vložiti zaradi nepravilne in nepopolne
ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Glede na to
revizijsko sodišče ne more posegati v dejansko stanje, kot sta ga ugotovili
sodišči prve in druge stopnje. To tudi izrecno poudarja revizijsko sodišče v
izpodbijani odločbi.
6. Pri presoji, ali gre v konkretnem
primeru za dejansko ali pravno vprašanje, je treba razlikovati med
ugotavljanjem konkretnega dejanskega stanja (življenjskega dogodka) in
subsumpcijo teh dejstev pod pravno normo. Ugotavljanje konkretnih dejstev je
dejansko vprašanje, ne glede na to, ali sodišče ta dejstva ugotavlja neposredno
ali posredno – s sklepanjem z uporabo pravil logičnega mišljenja in splošne
življenjske izkušnje z znanih dejstev na neznana.1 V slednjem primeru lahko
sicer sodišče druge stopnje spremeni prvostopenjsko sodbo celo brez obravnave,
vendar je splošno sprejeto stališče, da gre v tem primeru za spremembo
dejanskega stanja.2 Subsumpcija dejstev pod pravno normo pa pomeni presojo, ali
se ugotovljena dejstva konkretnega življenjskega dogodka prilegajo opisu
abstraktnega dejanskega stanu iz pravne norme. Subsumpcijo praviloma
sestavljata določitev vsebine norme, ki je zlasti zapletena pri tako imenovanih
nedoločenih pojmih ali pravnih standardih (npr. določitev vsebine pojma
skrbnosti dobrega gospodarja) in subsumpcija v ožjem smislu (ugotovitev, ali
konkretno ravnanje ustreza abstraktnemu pravnemu pojmu iz pravne norme). Bolj
preprosta pa je subsumpcija takrat, kadar gre za pojme v pravni normi, ki jih
poznamo iz vsakdanjega življenja. V nekaterih primerih mora sodišče opraviti
samo sklepanje od splošnega k posebnemu, pri še bolj konkretiziranih pojmih pa
lahko pride celo do tega, da se ugotovljeno dejstvo povsem prilega pojmu,
uporabljenem v pravni normi. V teh primerih na zunaj niti ni vidne ločitve med
dejanskim in pravnim sklepanjem: s tem ko sodišče ugotovi pravno relevantna
dejstva, opravi tudi že subsumpcijo teh dejstev pod pravno normo.3 Kljub temu
je ugotavljanje konkretnih dejstev (npr. kaj sta se stranki dogovorili, kako
sta ravnali, kakšen je bil pri tem njun namen itd.) tudi v teh primerih še
vedno dejansko vprašanje, samo subsumpcija je tem enostavnejša, čim bolj
konkretizirana je pravna norma.
7. Pri revizijski presoji, ali je tožnica s
prevzemom lokala pokazala le pripravljenost za pogajanja o sklenitvi pogodbe,
bi sicer lahko šlo za vprašanje pravne kvalifikacije – to je za vprašanje, ali
se dejstvo, da je tožeča stranka prevzela lokal v posest, prilega pravnemu
pojmu “če upnik v sporazumu z dolžnikom sprejme nekaj drugega namesto tistega,
kar mu ta dolguje” iz prvega odstavka 308. člena zakona o obligacijskih
razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 – v nadaljevanju: ZOR).To, ali je za
presojo, ali pomeni prevzem stvari v posest prevzem nadomestne izpolnitve,
pomemben tudi namen prevzemnika, je sicer pravno vprašanje, vendar pa je
revizijsko sodišče s tem, ko je ugotovilo, da tožnica ni imela namena sprejeti
nadomestne izpolnitve, temveč je samo pokazala pripravljenost za pogajanja,
poseglo tudi na področje ugotavljanja dejanskega stanja. Prav tako bi
revizijski zaključek, da se je najkasneje v času odgovora na tožbo izkazalo, da
prvotni toženec ne namerava izpolniti obveznosti iz IV. točke sporazuma, sicer
lahko pomenil presojo, ali ravnanje prvotnega toženca ustreza abstraktnemu
dejanskemu stanu iz 127. člena ZOR, po katerem upniku ni treba dati dolžniku
dodatnega roka za izpolnitev, “če iz dolžnikovega vedenja sledi, da svoje
obveznosti niti v dodatnem roku ne bo izpolnil“. Toda revizijsko sodišče je v
tem primeru iz ugotovljenih dejstev sklepalo o tem, ali je toženec hotel
izpolniti pogodbo. Vprašanje, kaj je toženec hotel, pa je presoja njegove
volje, kar predstavlja dejansko vprašanje. Rezultat te presoje je zato nujno
dejanske narave in s tem poseg v dejansko stanje. Pri revizijski ugotovitvi, da
je treba IV. točko sporazuma interpretirati tako, da je izpolnitev v obliki
solastninskega deleža mogoča le na lokalu na V., ne pa tudi v obliki
solastniškega deleža v izmeri ca. 50 m2 na drugem lokalu, pa je treba
odgovoriti na vprašanje, ali pomeni razlaga pogodbe dejansko ali pravno
vprašanje. Pravna teorija ugotavlja, da stranki s pogodbo urejata svoja
razmerja v konkretnem primeru, zato je ugotavljanje pogodbene vsebine dejansko
vprašanje, njena napačna razlaga pa pomeni nepravilno ugotovitev dejanskega
stanja.4 Izjema so le splošni poslovni pogodbeni pogoji, ki so s časom dobili
splošen pomen in prerasli v pravo nekega področja in s tem nadomestili zakon,
česar v konkretnem primeru ne bi mogli trditi.
8. Iz povedanega sledi, da je revizijsko
sodišče poseglo v dejansko stanje, kot sta ga ugotovili sodišči prve in druge
stopnje. Vprašanje je, ali tak poseg v dejansko stanje že sam po sebi pomeni,
da je sodišče uporabilo zakon tako, da mu je dalo vsebino, ki je v nasprotju z
ustavo. Za presojo tega vprašanja je relevantna t.i. Schumannova formula, ki
pravi, da bo ustavna pritožba uspešna, če izpodbijane odločitve sodišča
zakonodajalec ne bi smel zapisati v pravni normi.5 Glede na to je v konkretnem
primeru odločilen odgovor na vprašanje, ali bi bilo v nasprotju z ustavo, če bi
zakonodajalec določil, da sme revizijsko sodišče spremeniti dejansko stanje iz
enakih razlogov kot drugostopenjsko sodišče (358. člen ZPP). Za tako normo ni
videti posebnih zadržkov, še zlasti, ker tudi zoper odločitev sodišča druge
stopnje ni predvideno, da bi stranka spremenjeno dejansko stanje lahko
izpodbijala s kakšnim pravnim sredstvom, saj z revizijo ni mogoče izpodbijati
pravilnosti ugotovitve dejanskega stanja na drugi stopnji.
9. Glede na to je moralo ustavno sodišče
odgovoriti še na vprašanje, ali je odločitev revizijskega sodišča, ki je imela
za posledico nedovoljen poseg v ugotovljeno dejansko stanje, tako očitno
napačna oziroma brez razumne pravne utemeljitve, da jo je mogoče označiti za
arbitrarno. Ustavni pritožnici sta v ustavni pritožbi navedli nekaj odločb
revizijskega sodišča, v katerih naj bi to odločilo drugače, vendar se nobena od
njih ne nanaša na povsem enak primer.
10. V sodni praksi in teoriji je kot
splošno uveljavljeno stališče, da gre pri sklepanju z znanih dejstev na neznana
za dejansko vprašanje. Prav za to gre tudi v primeru spornih ugotovitev
vrhovnega sodišča, ki pa jih je to sodišče štelo za drugačno pravno presojo
zadeve. Vrhovno sodišče ob tem ni povedalo, v čem naj bi se ta primer
razlikoval od drugih primerov, v katerih je bilo glede tega sprejeto drugačno
stališče. V obrazložitvi sodbe je sicer utemeljilo svojo odločitev, da pomeni
razlaga sporne pogodbe pravno vprašanje, vendar ta utemeljitev ni prepričljiva.
Po mnenju vrhovnega sodišča so za presojo odločilne določbe pogodbe popolnoma
jasne, zato zanje velja pravilo, da se uporabljajo tako, kot se glasijo (prvi
odstavek 99. člena ZOR). Iz tega naj bi glede na splošno pravilo, da ima v
mejah svobodnega urejanja obligacijskih razmerij (10. člen ZOR) pogodba za
pogodbenike moč zakona, izhajalo, da ima njena razlaga naravo uporabe
materialnega prava. Presoja, ali je sodišče upoštevalo pogodbeno voljo strank,
je sicer res vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, vendar pa je
vprašanje, kakšna je ta volja bila, še vedno dejansko vprašanje. Glede na to je
po presoji ustavnega sodišča odločitev vrhovnega sodišča v tem delu tako očitno
napačna, da pomeni kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena ustave.
11. Ustavno sodišče tudi ugotavlja, da je
vrhovno sodišče s svojo odločitvijo nedovoljeno in v nasprotju z določbo
tretjega odstavka 370. člena ZPP, po kateri revizije ni mogoče vložiti zaradi
nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, poseglo v dejansko
stanje, kot sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje. S tem je
prekoračilo pooblastila, ki jih ima v skladu z namenom revizije kot pravnega
sredstva za odpravo kršitev materialnega in procesnega prava po ZPP. Tako
ravnanje je tudi iz tega razloga mogoče označiti kot poseg v pravico do enakega
varstva pravic (22. člen ustave).
12. Glede na navedeno je ustavno sodišče
izpodbijano odločitev vrhovnega sodišča razveljavilo in mu zadevo vrnilo v novo
odločanje. Ker je odločitev o tožbenem zahtevku, glede katerega je vrhovno
sodišče spremenilo sodbi sodišč prve in druge stopnje, neločljivo povezana z
odločitvijo o zahtevku, glede katerega je vrhovno sodišče sodbi sodišča prve in
druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo
sojenje, je ustavno sodišče razveljavilo sodbo in sklep vrhovnega sodišča v
celoti. Pri novem odločanju bo moralo sodišče spoštovati določbe pravnega reda,
ki mu prepovedujejo poseganje v dejansko stanje, ki sta ga ugotovili sodišči
prve in druge stopnje.
13. Mladoletna C. C. C. je v ustavni
pritožbi uveljavljala tudi kršitve v zvezi z njenim zastopanjem. Ustavno
sodišče ugotavlja, da dejstvo, da je otroka v postopku, kjer si interesi otroka
in zakonitega zastopnika nasprotujejo, zastopal posebni neodvisni zastopnik,
namreč ne more samo za to, ker ta zastopnik ni imel posebnega pooblastila tudi
za ta postopek, avtomatično povzročiti nepravilnosti pri izjavljanju volje
otroka. Celo nasprotno, navedbe pritožnice govorijo za to, da ji načelo enakega
varstva pravic (22. člen ustave) v zvezi s kršitvijo pravic otrok (prvi
odstavek 56. člena ustave) oziroma 12. člen Konvencije Združenih narodov o
otrokovih pravicah ni bil kršen, saj ji je bila prav s postavitvijo posebnega
zastopnika de facto dana možnost, da v postopku izjavi svojo voljo.
14. Očitek mladoletne pritožnice C. C. C.,
da je bila z razvezo sporazuma o delitvi premoženja zapustniku odvzeta pravica
do razpolaganja s tem premoženjem, kar naj bi pritožnico prikrajšalo za dedni
delež in s tem za pravico do dedovanja (33. člen ustave) ter ji kršilo pravico
iz tretjega odstavka 53. člena ustave, pomeni grajo pravilne uporabe
materialnega prava in dokazne ocene sodišč, česar ustavno sodišče ne more
presojati. Zgolj dejstvo, da mladoletna pritožnica v postopku ni uspela, pa še
ne pomeni kršitve pravice do dedovanja (33. člen ustave) in pravice iz tretjega
odstavka 53. člena ustave.
15. Glede očitka o kršitvi pravice do
sojenja v razumnem roku pa ustavno sodišče opozarja, da se lahko po prvem
odstavku 51. člena ZUstS ustavna pritožba vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna
sredstva. Kolikor se očitek nanaša na zahtevek, o katerem postopek še teče, je
ustavno sodišče že sprejelo stališče, da je za presojo o obstoju kršitve
pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v skladu z drugim odstavkom 157.
člena pristojno upravno sodišče (tako npr. v sklepu št. Up-369/97 z dne 21. 1.
1998, OdlUS VII, 116). Smisel sodnega varstva zoper še trajajočo kršitev te
pravice je namreč prav v tem, da se prepreči nadaljnje nepotrebno odlašanje
sodišča. Ustavna pritožnica ni izkazala, da je takšno pravno sredstvo vložila.
Glede odločitve, s katero je vrhovno sodišče spremenilo sodbi druge in prve
stopnje, pa je bil postopek z izdajo revizijske odločbe končan, zato kršenja pravice
do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ne more več biti in ga tudi ni več
mogoče preprečevati. Zato tudi sodno varstvo po drugem odstavku 157. člena
ustave kot subsidiarno ne pride več v poštev (tako v odločbi št. Up-73/97 z dne
7. 12. 2000, Uradni list RS, št. 1/01). Ker pritožnica ni predhodno izčrpala
pravnih sredstev iz prvega odstavka 51. člena ZUstS, ni formalnih pogojev za
obravnavanje očitka kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz
23. člena ustave pred ustavnim sodiščem.
C)
16. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo
na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS in šeste alinee 52. člena poslovnika
ustavnega sodišča Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 49/98) v sestavi:
predsednik Franc Testen ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko
Fišer, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in dr.
Dragica Wedam-Lukić. Odločbo je sprejelo s petimi glasovi za in tremi glasovi
proti. Proti so glasovali sodnika Testen in Fišer ter sodnica Modrijan. Sodnik
Testen je dal odklonilno ločeno mnenje.
Št. Up 232/00-21
Ljubljana, dne 10. maja 2001.
Predsednik
Franc Testen l. r.