Ustavno sodišče je v postopku za oceno
ustavnosti, začetem na pobudi Vladka Begana iz Senovice in Tonija Dugorepca iz
Male Kostrevnice, ki ga zastopajo dr. Peter Čeferin, Rok Čeferin in Aleksander
Čeferin, odvetniki v Grosuplju, na seji dne 10. maja 2001
o d l o č i l o:
1. Določbe drugega stavka tretjega odstavka 38. člena, prvega
odstavka 47. člena in prvega stavka drugega odstavka 47. člena zakona o vojaški
dolžnosti (Uradni list RS, št. 18/91 in 74/95) niso v skladu z ustavo, kolikor
ne določajo roka, v katerem mora biti državljan, ki je uveljavil ugovor vesti
vojaški dolžnosti po odsluženem vojaškem roku, napoten na 30-dnevno
usposabljanje za opravljanje nalog zaščite in reševanja.
2. Državni zbor mora ugotovljeno neskladnost z ustavo odpraviti
v roku enega leta od objave te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.
O b r a z l o ž i t e v
A)
1. Pobudnika izpodbijata zakon o vojaški
dolžnosti (v nadaljevanju: ZVojD) v delu, ki določa, da je državljan, ki mu je
priznan ugovor vesti, ki ga je uveljavil po odsluženem vojaškem roku, dolžan
opraviti 30-dnevno usposabljanje za opravljanje nalog zaščite in reševanja,
kamor ga napoti upravni organ, pristojen za vojaške zadeve (drugi stavek
tretjega odstavka 38. člena), in v delu, ki določa, da se državljan, kateremu
je priznan ugovor vesti, izbriše iz vojaške evidence po opravljeni civilni
službi (prvi odstavek 47. člena) oziroma po opravljenem 30-dnevnem
usposabljanju (prvi stavek drugega odstavka 47. člena).
2. Navajata, da so izpodbijane določbe v
neskladju z drugim odstavkom 123. člena ustave (obramba države) ter z 2. in 34.
členom ustave. Izpodbijane določbe naj bi dejansko pomenile zanikanje pravice
do ugovora vesti, kar naj bi pomenilo poseg v ustavno pravico do ugovora vesti
(46. člen ustave), saj naj bi 30-dnevno usposabljanje predstavljalo del vojaške
dolžnosti, po drugi strani pa naj bi imel državljan status vojaškega obveznika
vse do izbrisa iz vojaške evidence, ki pa je možna šele po opravi obveznega
usposabljanja za naloge zaščite in reševanja. Smiselno enako kršitev naj bi
pomenila tudi ureditev izbrisa iz vojaške evidence za tiste, ki uveljavljajo
ugovor vesti pred služenjem vojaškega roka ali med njim. Ker zakon ne določa
roka, v katerem naj bo državljan napoten na usposabljanje, naj bi to bilo v
prosti presoji pristojnega upravnega organa, ki zaradi tega lahko odloča
arbitrarno in s tem onemogoči izbris iz vojaške evidence. Izpodbijana ureditev
naj bi bila tudi žaljiva in naj bi pomenila norčevanje iz osebe, ki je
uveljavila ugovor vesti. Smiselno zatrjujeta neskladnost izpodbijanih določb
tudi z drugim odstavkom 14. člena ustave (enakost pred zakonom), saj naj bi
izpodbijana ureditev bistveno podobna razmerja oziroma položaje urejala
različno.
3. Pobudi sta bili poslani v odgovor
Državnemu zboru, ki meni, da izpodbijane določbe ZVojD niso v neskladju z
ustavo. Navaja, da iz 123. člena ustave izhaja, da je obramba države obvezna za
vse državljane, po njegovem drugem odstavku tudi za tiste, ki uveljavljajo
pravico do ugovora vesti. Izpodbijane določbe ZVojD, trdi Državni zbor, tudi
državljanu, ki po odslužitvi vojaškega roka uveljavlja ugovor vesti, omogočajo
izpolnjevanje obrambne dolžnosti v civilni službi in ne kot vojaško dolžnost.
Za služenje v civilni službi pa mora biti dodatno usposobljen. Državni zbor
poudarja, da je sistem zaščite in reševanja samostojen sistem, ki ga ni
dopustno uporabiti za vojaške namene, zato je napačno mnenje pobudnikov, da gre
tudi pri civilni zaščiti v bistvu za vojaško dolžnost. Na dejstvo o ločenosti
obeh sistemov tudi ne more vplivati to, da posameznika, ki uveljavlja ugovor
vesti, na usposabljanje napoti Ministrstvo za obrambo, dodaja nasprotni
udeleženec.
B)–I
4. Pobudnika sta uveljavljala ugovor vesti
po odsluženem vojaškem roku. Izpodbijane določbe posegajo v njune pravice
oziroma pravni položaj, zato izkazujeta pravni interes.
5. Ustavno sodišče je pobudi sprejelo, ter
ju zaradi skupnega obravnavanja in odločanja združilo (26. člen poslovnika
Ustavnega sodišča Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 49/98). Ker so bili
izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 26. člena zakona o ustavnem sodišču
(Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS), je takoj nadaljevalo z
odločanjem o stvari sami.
B)–II
6. Obramba države je za državljane obvezna
v mejah in na način, ki ga določa zakon (prvi odstavek 123. člena ustave).
Zakon, ki opredeljuje dolžnosti in pravice državljanov pri obrambi države, je
zakon o obrambi (Uradni list RS, št. 82/94 - v nadaljevanju: ZObr). Tako v 6.
členu s podnaslovom Vrste obrambnih dolžnosti določa, da imajo državljani pri
obrambi države naslednje dolžnosti: vojaško dolžnost, delovno dolžnost in
materialno dolžnost. V drugem odstavku istega člena določa tudi, da državljan,
ki mu je priznan ugovor vesti vojaški dolžnosti, sodeluje pri obrambi države
tako, da nadomestno civilno službo praviloma opravi v Civilni zaščiti ali v
drugih silah za zaščito, reševanje in pomoč oziroma se usposobi za zaščito in
reševanje ter te dolžnosti opravlja tudi v vojni. Po 8. členu istega zakona
ureja vojaško dolžnost poseben zakon. Ta poseben zakon je ZvojD, ki določa, da
obsega vojaška dolžnost (ustava uporablja izraz obveznost) naborno dolžnost,
dolžnost služiti vojaški rok in dolžnost služiti v rezervnem sestavu (prvi
odstavek 2. člena). ZVojD, izhajajoč iz pooblastila v 46. členu ustave in
upoštevajoč drugi odstavek 123. člena ustave, določa, da imajo državljani
pravico do ugovora vesti vojaški dolžnosti pod pogoji, ki jih sam določa
(tretji odstavek 2. člena). Drugi odstavek 123. člena ustave določa, da je treba
državljanom, ki zaradi svojih religioznih, filozofskih ali humanitarnih
razlogov niso pripravljeni sodelovati pri opravljanju vojaških obveznosti - ki
torej uveljavljajo ugovor vesti vojaški dolžnosti - omogočiti, da sodelujejo
pri obrambi države na drug način. Določbe drugega odstavka 123. člena ustave
predstavljajo po eni strani določitev pravice do ugovora vesti vojaški
dolžnosti (46. člen ustave - ugovor vesti je dopusten v primerih, ki jih določi
zakon, če se s tem ne omejujejo pravice in svoboščine drugih oseb) v zvezi z
ustavno določeno obveznostjo državljana do sodelovanja pri obrambi države, po
drugi strani pa določajo, da je treba takim državljanom omogočiti, da svojo
dolžnost sodelovanja pri obrambi države opravijo na drug način. Ureditev teh vprašanj
je prepuščena zakonodajalcu, ki to vprašanje delno ureja v drugem odstavku 6.
člena ZObr in podrobneje v posebnem petem poglavju ZVojD (38. do 48. člen).
7. ZVojD v od 38. do 48. členu določa način
izvrševanja ugovora vesti vojaški dolžnosti, ki je določen že z ustavo, in
način sodelovanja pri obrambi države tistih, ki niso pripravljeni te svoje
dolžnosti opraviti z izpolnjevanjem vojaških dolžnosti zaradi religioznih,
filozofskih ali humanitarnih razlogov.
8. Izpodbijane določbe ZVojD se nanašajo na
ureditev drugačnega načina sodelovanja pri obrambi države, če je ugovor vesti
uveljavljen po odsluženem vojaškem roku, in na vprašanje trenutka izbrisa
državljana, ki je uveljavil ugovor vesti, iz vojaške evidence. Iz navedb v
pobudah izhaja, da ni sporna ureditev pogojev za uveljavljanje ugovora vesti
vojaški dolžnosti in tudi ne ureditev nadomestnega načina opravljanja dolžnosti
sodelovanja pri obrambi države namesto opravljanja vojaške dolžnosti, če je
ugovor vesti uveljavljen že pred nastopom služenja vojaškega roka (v času
naborne dolžnosti). Sporna je izpodbijana obveznost 30-dnevnega usposabljanja,
ki je določena samo za tiste, ki so uveljavili ugovor vesti po odsluženem
vojaškem roku, in ki naj bi dejansko predstavljala del vojaške dolžnosti, ter
čas izbrisa iz vojaške evidence.
9. Ugovor vesti vojaški dolžnosti je po
ZVojD možno uveljaviti kadarkoli v času trajanja vojaške dolžnosti (38. člen v
povezavi s 4. členom). To pomeni, da lahko državljan uveljavlja ugovor vesti v
času trajanja naborne dolžnosti (to je pred nastopom služenja vojaškega roka),
med služenjem vojašjega roka in v času dolžnosti služenja v rezervni sestavi
(to je po odsluženem vojaškem roku), vse dokler ta dolžnost traja. Pogoji za
uveljavljanje ugovora vesti vojaški dolžnosti so v vseh primerih enaki. Pač pa
je zakonodajalec različno uredil čas izbrisa iz vojaške evidence in obveznosti
državljana, ki je uveljavil ugovor vesti, glede na to ali je bil ugovor vesti
uveljavljen pred služenjem vojaškega roka ali med njim ali po odsluženem
vojaškem roku. Tako je ZVojD določil, da je državljan, ki je uveljavil ugovor
vesti vojaški dolžnosti po odsluženem vojaškem roku, dolžan opraviti 30-dnevno
usposabljanje za opravljanje nalog zaščite in reševanja (drugi stavek tretjega
odstavka 38. člena), kamor ga napoti za obrambne zadeve pristojni upravni
organ, pri čemer smiselno uporablja pravila, ki veljajo za napotitev na vojaške
vaje (drugi odstavek 47. člena). Takšne dolžnosti ZVojD ne določa za tiste, ki
so ugovor vesti vojaški dolžnosti uveljavili pred služenjem vojaškega roka ali
med njim. Za te je tudi določeno, da se iz vojaške evidence izbrišejo po
opravljenem nadomestnem služenju v civilni službi. Državljan, ki je uveljavil
ugovor vesti vojaški dolžnosti po odsluženem vojaškem roku, pa se izbriše iz
vojaške evidence šele po opravljenem usposabljanju za zaščito in reševanje
(drugi odstavek 47. člena ZVojD).
B)–III
10. Izpodbijane določbe ZVojD se glasijo:
“Državljan, ki mu je priznan ugovor vesti vojaški dolžnosti po odsluženem
vojaškem roku, je dolžan opravljati 30-dnevno usposabljanje za opravljanje
nalog zaščite in reševanja“ (drugi stavek tretjega odstavka 38. člena).
“Državljana, ki opravi civilno službo, se
mora v 15 dneh po izteku civilne službe oziroma usposabljanja zglasiti pri upravnem
organu, pristojnem za obrambne zadeve, ki ga vodi v vojaški evidenci, ki mu v
vojaško knjižico vpiše, da je opravil civilno službo oziroma predpisano
usposabljanje in ga izbriše iz vojaške evidence“ (prvi odstavek 47. člena).
“Državljan, ki mu je priznan ugovor vesti
vojaški dolžnosti po odsluženem vojaškem roku, pošlje pristojni upravni organ,
pristojen za obrambne zadeve, na 30-dnevno usposabljanje za zaščito in
reševanje v ustrezno izobraževalno organizacijo ter ga nato izbriše iz vojaške
evidence“ (prvi stavek drugega odstavka 47. člena).
B)–IV
11. Očitek pobudnika Tonija Dugorepca, da
je določba drugega stavka tretjega odstavka 38. člena ZVojD v nasprotju z
drugim odstavkom 123. člena ustave, ni utemeljen. Navedena ustavna določba
zavezuje zakonodajalca, da uredi nadomestno opravljanje vojaške dolžnosti. Taka
ureditev bi lahko pomenila poseg v ustavno pravico ugovora vesti (46. člen
ustave), če bi nadomestno opravljanje vojaške dolžnosti uredila tako, da bi to
pravico izničila oziroma prekomerno otežila njeno uresničevanje (pridobitev in
izvajanje). Takšen očitek ureditvi pobudnik tudi zatrjuje, vendar ni utemeljen.
Izpodbijane določbe ZVojD neposredno ne posegajo v ustavno pravico državljana
do ugovora vesti vojaški dolžnosti. Dolžnost 30-dnevnega usposabljanja za
opravljanje nalog zaščite in reševanja ni pogoj za uveljavitev pravice do
ugovora vesti, saj ta dolžnost nastane po priznanju ugovora vesti vojaški
dolžnosti. Usposabljanje za naloge zaščite in reševanja se opravlja po
programu, ki ga predpiše minister, pristojen za varstvo pred naravnimi in
drugimi nesrečami, in ne spada v sklop vojaških dolžnosti (nalog), kot to
zmotno zatrjuje pobudnik. Ustava namreč dovoljuje ugovor vesti vojaški
dolžnosti, ki predstavlja le del nalog obrambnih dolžnosti (6. člen ZObr). Tudi
iz izpodbijane določbe drugega stavka tretjega odstavka 38. člena ZVojD jasno
izhaja, da je 30-dnevno usposabljanje namenjeno usposobitvi za opravljanje
nalog zaščite in reševanja, ki jih bo državljan opravljal po razporeditvi v Civilno
zaščito (tretji odstavek 47. člena). Opravljanje nalog zaščite in reševanja pa
predstavlja sodelovanje pri obrambi države na drug način (drugi odstavek 123.
člena ustave). Dolžnost usposabljanja za obveznika civilne zaščite določa tudi
ZVNDN (22. člen). Dolžnost usposabljanja, kot jo določa ZVojD (drugi stavek
drugega odstavka 38. člena), njegovo trajanje in izvedba ne predstavljajo
posega v ustavno pravico do ugovora vesti.
12. Pobudnik smiselno zatrjuje, da so
določbe drugega stavka tretjega odstavka 38. člena ZVojD neustavne tudi zato,
ker urejajo dolžnosti v zvezi z uveljavljenim ugovorom vesti različno za tiste,
ki so ugovor vesti vojaški dolžnosti uveljavili pred služenjem vojaškega roka
ali med njim, in različno za tiste, ki so ugovor vesti uveljavili po odsluženem
vojaškem roku (kršitev načela enakosti pred zakonom - drugi odstavek 14. člena
ustave). Splošno načelo enakosti pred zakonom zahteva, da zakonodajelec
bistveno enake položaje ureja enako, različne pa različno. Ustavno sodišče pri
oceni skladnosti zakonodajne rešitve z načelom enakosti pred zakonom presoja,
ali je zakonodajalčevo razlikovanje oziroma nerazlikovanje družbenih razmerij
objektivno utemeljeno. Ugotavlja torej, ali ni zakonodajalčevo ravnanje morda
arbitrarno, ker za različno ali enako ureditev ne obstajajo razumni in stvarni
razlogi. Vprašanje torej je, ali gre v konkretni zadevi za enako ali različno
družbeno razmerje, in če gre za enako družbeno razmerje, ali je zakonodajalec
imel razumne in stvarne razloge za različno pravno ureditev.
13. ZVojD ureja na podlagi 46. člena in
drugega odstavka 123. člena ustave način uveljavljanja ugovora vesti vojaški
dolžnosti in način opravljanja dolžnosti sodelovati pri obrambi države v
primeru uveljavitve ugovora vesti vojaški dolžnosti. Iz ustavne določbe izhaja,
da je vsak državljan, po pogojih in na način, kot to določa zakon, dolžan
sodelovati pri obrambi države in da ima vsak državljan pravico do ugovora vesti
vojaški dolžnosti. Če uveljavlja ugovor vesti vojaški dolžnosti, je dolžan
sodelovati pri obrambi države na način, kot to določata ZObr in ZVojD. Ugovor
vesti daje državljanu pravico, da odkloni opravljanje vojaške dolžnosti.
Vojaška dolžnost obsega naborno dolžnost, dolžnost služiti vojaški rok in
dolžnost služiti v rezervnem sestavu (2. člen ZVojD). ZVojD določa tudi
trajanje vojaške dolžnosti (4. člen). Ugovor vesti lahko državljan uveljavlja
kadarkoli v času trajanja vojaške dolžnosti. Posledica uveljavljenega ugovora
vesti vojaški dolžnosti je enaka ne glede na čas, v katerem se uveljavlja (v
času naborne dolžnosti, v času služenja vojaškega roka ali po odsluženem
vojaškem roku, to je v času dolžnosti služenja v rezervni sestavi). Posledica
je, da tak državljan ni več dolžan opravljati vojaške dolžnosti. S tem pa
nastane dolžnost, da sodeluje pri obrambi države na drug način.
14. Vendar ZVojD ureja dolžnosti po
uveljavljenem ugovoru vesti različno glede na čas njegove uveljavitve. Če je
državljan uveljavljal ugovor vesti pred služenjem vojaškega roka, je napoten na
nadomestno civilno službo ali služi vojaški rok brez orožja. Če uveljavlja
ugovor vesti vojaški dolžnosti med služenjem vojaškega roka, lahko dokonča
služenje brez orožja oziroma se za preostanek roka napoti na nadomestno civilno
služenje. Če je državljan služil vojaški rok brez orožja, se po odsluženem
vojaškem roku praviloma razporedi v rezervni sestav, kjer, če je vpoklican na
vojaške vaje, ni dolžan nositi orožja. Lahko pa se izbriše iz vojaške evidence
in razporedi v civilno zaščito (49. člen ZVojD in 17. člen ZVNDN). Civilna
služba je nadomestilo vojaškemu roku, državljan pa je v pravicah in obveznostih
izenačen z vojakom med služenjem vojaškega roka (41. člen ZVojD). Po
opravljenem civilnem služenju se državljan izbriše iz vojaške evidence ter se
razporedi v Civilno zaščito ali na druge naloge v zaščiti in reševanju (47.
člen ZVojD). Z razporeditvijo v Civilno zaščito ali na druge naloge v zaščiti
in reševanju postane obveznik Civilne zaščite s pravicami in obveznostmi po
ZVNDN. Razporeditev v Civilno zaščito predstavlja za državljana, ki je
uveljavil ugovor vesti vojaški dolžnosti, drugo obliko sodelovanja pri obrambi
države.
15. Če državljan uveljavlja ugovor vesti po
odsluženem vojaškem roku (v času dolžnosti služenja v rezervnem sestavu - 49.
člen ZVojD), je dolžan opraviti 30-dnevno usposabljanje za opravljanje nalog
zaščite in reševanja (tretji odstavek 38. člena ZVojD) in se šele po
opravljenem usposabljanju izbriše iz vojaške evidence in razporedi v Civilno
zaščito ali na druge naloge v zaščiti in reševanju (drugi odstavek 47. člena
ZVojD). Tudi v tem primeru pomeni razporeditev v Civilno zaščito drugo obliko
sodelovanja pri obrambi države. Državljan, ki je uveljavil ugovor vesti po
odsluženem vojaškem roku in je po ZVojD dolžan opraviti predpisano
usposabljanje, se sicer do konca usposabljanja res ne izbriše iz vojaške
evidence in tudi glede pozivanja na usposabljanje se uporabljajo pravila za
pozivanje na vojaške vaje. Kot je obrazloženo v 18. točki obrazložitve, pa to
ne predstavlja posega v pravico do ugovora vesti. Izpodbijana določba ZVojD
nalaga 30-dnevno usposabljanje samo za tiste posameznike, ki so uveljavljali
ugovor vesti po odsluženem vojaškem roku. Gre sicer za različno ureditev, ki pa
je pogojena z različnim dejanskim položajem. Državljan, ki je uveljavil ugovor
vesti kot nabornik ali med služenjem vojaškega roka, je razporejen v civilno
službo, ki se izvršuje v sistemu za zaščito, reševanje in pomoč oziroma v
vladnih in nevladnih organizacijah, ki opravljajo reševalno in humanitarno ali
drugo dejavnost, ki je javnega pomena (drugi odstavek 6. člena ZObr in prvi
odstavek 41. člena ZVojD). Po opravljeni civilni službi je tak državljan
usposobljen za neposredno razporeditev v Civilno zaščito (prvi in tretji
odstavek 48. člena ZVojD). Državljan, ki je uveljavil ugovor vesti po
odsluženem vojaškem roku (v času obveznosti služiti v rezervnem sestavu), kjer
se je usposabljal za vojaške naloge, pa še ni usposobljen za neposredno
razporeditev v Civilno zaščito. Zato je nujno, da se pred razporeditvijo
usposobi za temeljne naloge civilne zaščite. Namen izpodbijane določbe
zasleduje ta cilj.
16. Zakonodajalec je različno uredil dolžnosti
državljanov, ki so uveljavili ugovor vesti vojaški dolžnosti po odsluženem
vojaškem roku, in dolžnosti državljanov, ki so ugovor vesti uveljavili pred
zaključkom služenja vojaškega roka, vendar s tem ni kršil splošnega načela
enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena ustave, saj gre za urejanje
različnih dejanskih položajev. Kot je obrazloženo v 15. točki, ne izhaja
potreba po različni ureditvi oziroma določitvi dodatne obveznosti usposobitve
za opravljanje nalog civilne zaščite iz okoliščine, kdaj je kdo uveljavljal
ugovor vesti, temveč izhaja iz predpostavke, da se državljani v času Civilne
službe, kot nadomestila za vojaško službo, usposobijo za naloge Civilne
zaščite, kar pa ne velja za tiste, ki služijo oziroma so služili vojaški rok. Različna
ureditev izhaja torej iz različne situacije, ki je utemeljena v različnem
dejanskem stanju (različno usposabljanje) in ne v osebnem stanju (odločitev o
času uveljavljanja ugovora vesti). Tako je ZVojD določil dva različna pravna
položaja glede ugovora vesti vojaški dolžnosti. Po uveljavitvi ZVojD je od
državljana odvisno, kdaj bo uveljavil ugovor vesti, od tega pa, v kakšnem
položaju se bo znašel in katera norma se bo zanj uporabila. Od položaja, v
katerem se po lastni odločitvi znajde državljan, je odvisna obveznost, ki ga
zadene v zvezi z uveljavljenim ugovorom vesti. Enako velja tudi v primerih, če
državljani uveljavljajo ugovor vesti po odsluženem vojaškem roku (v času
dolžnosti služiti v rezervnem sestavu) zato, ker so vojaški rok služili v času,
ko pravica do ugovora vesti ni bila priznana. Res je, da niso imeli možnosti
izbire, vendar različna ureditev izhaja iz različnega položaja, ki je posledica
razlik v usposabljanju. Razlikovanje ne temelji na osebnem stanju, osebni
odločitvi. Gre za različna položaja, ki ju je zakonodajalec lahko različno
uredil.
B)–V
17. Pobudnik Vladko Began izpodbija določbe
prvega odstavka 47. člena in prvega stavka drugega odstavka 47. člena ZVojD, ki
urejajo trenutek (čas) izbrisa iz vojaške evidence. Meni, da bi moral biti
državljan, ki mu je priznan ugovor vesti, izbrisan iz vojaške evidence takoj po
dokončnosti odločbe o priznanju ugovora vesti, saj naj bi v nasprotnem primeru
imel vse do izbrisa status vojaškega obveznika z vsemi dolžnostmi vojaškega
obveznika. Taka ureditev naj bi v bistvu pomenila izničenje priznane pravice
ugovora vesti (kršitev drugega odstavka 123. člena in 46. člena ustave), in naj
bi bila tudi žaljiva ter tako pomenila tudi kršitev 34. člena ustave. Očitek
neustavnosti se nanaša tako na določitev časa izbrisa iz vojaške evidence
državljana, ki je uveljavil ugovor vesti pred odsluženjem vojaškega roka in se
izbriše po odsluženju civilne službe, kot na določitev časa izbrisa iz vojaške
evidence državljana, ki je uveljavil ugovor vesti po odsluženem vojaškem roku
(v času dolžnosti služenja v rezervni sestavi) in se izbriše po opravljenem
30-dnevnem usposabljanju za naloge zaščite in reševanja.
18. Zmotno je prepričanje pobudnika, da
predstavljajo izpodbijane določbe ZVojD kršitev pravice do ugovora vesti. Samo
dejstvo, da se državljan izbriše iz vojaške evidence šele po opravljeni civilni
službi in po opravljenem usposabljanju za opravljanje nalog zaščite in
reševanja, na katerega ga napoti za obrambne zadeve pristojen upravni organ, ne
pomeni posega v pravico do ugovora vesti. Čeprav je državljan še vpisan v
vojaški evidenci, ga pristojni upravni organ ne sme pozivati na vojaške vaje
ali kakšne druge obveznosti, ki predstavljajo vojaške obveznosti ali so
povezane z vojaškimi obveznostmi. Že vložitev vloge za priznanje ugovora vesti
povzroči, da obveznosti v zvezi z vojaško dolžnostjo mirujejo (razen v primeru
vložitve vloge med služenjem vojaškega roka). To pomeni, da nabornik ali
rezervist ne sme biti vpoklican na služenje vojaškega roka ali v rezervno
sestavo niti ni dolžan odzvati se vabilu in to od trenutka vložitve vloge za
priznanje ugovora vesti. Po priznanju ugovora vesti pa je lahko tak državljan
pozvan le na nadomestno civilno služenje in razporejen v Civilno zaščito
oziroma pred tem napoten na dodatno usposabljanje. To izhaja iz določb 38.
člena ZVojD in iz same vsebine in smisla ugovora vesti. Sam akt izbrisa iz
vojaške evidence ne vpliva na uresničevanje ustavne pravice ugovora vesti.
Konstitutiven učinek ima torej odločitev o priznanju ugovora vesti in ne izbris
iz vojaške evidence. Izpodbijane določbe niso v nasprotju z drugim odstavkom
123. člena ustave in ne posegajo v ustavno pravico do ugovora vesti (46. člen
ustave).
19. Pobudnik navaja tudi, da izpodbijane
določbe posegajo v pravico do osebnega dostojanstva in varnosti (34. člen
ustave). Poseg naj bi bil v tem, da po eni strani ustava in zakon priznavata
pravico do ugovora vesti, po drugi strani pa ga z izpodbijano ureditvijo ZVojD
še vedno obvezujeta, da svojo dolžnost sodelovanja pri obrambi države opravlja
kot vojaško obveznost (z orožjem). To naj bi bilo norčevanje iz njegovega
prepričanja in osebnega dostojanstva, saj ga dejansko spreminja v objekt
manipulacij državnih organov. Poseg v človekovo dostojanstvo naj bi torej predstavljala
domnevna kršitev pravice do ugovora vesti. Kot je obrazloženo v 11. točki te
obrazložitve, izpodbijane določbe ZVojD ne posegajo v ustavno pravico do
ugovora vesti vojaški dolžnosti. V izpodbijanih določbah ZVojD določena
nadomestna oblika sodelovanja pri obrambi države zato ne pomeni posega v
človekovo dostojanstvo (34. člen ustave). Morebiten poseg v človekovo
dostojanstvo bi pomenila taka ureditev nadomestnega služenja, ki bi bila že
sama po sebi ponižujoča za obveznika. Kaj takega pa pobudnika niti ne
zatrjujeta.
20. Izpodbijana ureditev, zlasti prvega
stavka drugega odstavka 47. člena, naj bi bila tudi nasprotju z 2. členom
ustave. Po mnenju pobudnika naj bi bilo nasprotje v tem, da v zakonu ni določen
rok, v katerem mora državljan, ki je uveljavil ugovor vesti po odsluženem
vojaškem roku in je zavezan služiti v rezervni sestavi (3. člen ZVojD),
opraviti oziroma biti napoten na 30-dnevno usposabljanje. Zaradi tega naj bi
bila napotitev odvisna povsem od volje pristojnega državnega organa, ki zato
lahko ravna samovoljno in s tem dejansko prepreči izbris iz vojaške evidence.
21. Očitek nedoločenosti predpisa je
utemeljen. ZVojD sicer napotuje na smiselno uporabo pravil, ki veljajo za
napotitev na vojaške vaje (drugi stavek drugega odstavka 47. člena), vendar
odkazane določbe ne dajejo ustreznega odgovora na očitane pomanjkljivosti
oziroma neustavnosti. Uporaba pravil, ki veljajo za napotitev na vojaške vaje,
pomeni le, da je upravni organ dolžan glede napotitve in odlaganja napotitve na
30-dnevno usposabljanje smiselno uporabljati določbe ZVojD, ki določajo
napotitev na vojaške vaje. Iz teh pravil ni možno določiti roka, v katerem bi
bil pristojni upravni organ dolžan napotiti državljana, ki je uveljavil ugovor
vesti, na 30-dnevno usposabljanje oziroma bi bilo mogoče celo sklepati, da ima
pristojni upravni organ možnost, da napoti državljana na usposabljanje
kadarkoli v času dolžnosti služiti v rezervni sestavi, to je do dopolnjenega
50. leta starosti (tretji odstavek 49. člena ZVojD). Odkazane določbe ZVojD
niti njegove izpodbijane določbe ne dajejo upravnemu organu glede roka, v
katerem naj bo državljan, ki je uveljavil ugovor vesti po odsluženem vojaškem
roku, napoten na 30-dnevno usposabljanje, nobenih usmeritev. Tako lahko
pristojni upravni organ po lastni presoji napoti državljana na 30-dnevno
usposabljanje kadarkoli v času trajanja dolžnosti služiti v rezervni sestavi. V
skrajnem primeru bi se lahko zgodilo, da državljan sploh ne bi bil napoten na
usposabljanje. Po drugem odstavku 47. člena ZVojD pa se državljan, ki je
uveljavil ugovor vesti po odsluženem vojaškem roku, izbriše iz vojaške evidence
šele po opravljenem 30-dnevnem usposabljanju. Kot je v 18. točki obrazloženo,
samo dejstvo, da državljan še ni izbrisan iz vojaške evidence, sicer ne vpliva
na uveljavljanje pravice do ugovora vesti. Vendar so izpodbijane določbe ZVojD
neskladne z načelom določnosti in predvidljivosti predpisov (načela pravne
države, 2. člen ustave). Določajo obveznost (dolžnost) državljana, ki nastane z
uveljavitvijo ugovora vesti vojaški dolžnosti po odsluženem vojaškem roku, pri
čemer pa ne določajo roka, v katerem je dolžan predpisano dolžnost izvršiti,
oziroma ne določajo roka, v katerem ga mora pristojni upravni organ napotiti na
njeno izpolnitev. Tako je čas izvršitve predpisane dolžnosti v celoti odvisen
od pristojnega organa, ki sam odloča o napotitvi na usposabljanje. Zaradi tega
državljan ne ve niti ne more predvideti, kdaj bo napoten in ali sploh bo
napoten na 30-dnevno usposabljanje. Ker ZVojD nima določb, ki bi dajale
upravnemu organu osnovo za ustrezno določitev roka, v katerem mora biti
državljan napoten na 30-dnevno usposabljanje, lahko pristojni upravni organ
ravna povsem arbitrarno, kar pa nasprotuje tako 2. členu kot tudi drugemu
odstavku 120. členu ustave. Poleg navedenega pa je državljan ves čas v
negotovosti, saj na podlagi izpodbijanih določb ZVojD ne more zanesljivo
ugotoviti svojega pravnega položaja, ker so določbe zakona nepopolne in je zato
njegov pravni položaj odvisen od odločitve (ravnanja) pristojnega upravnega
organa. Ker izpodbijane določbe ZVojD ne določajo roka, v katerem je pristojni
upravni organ dolžan napotiti državljana, ki je uveljavil ugovor vesti po
odsluženem vojaškem roku, na 30-dnevno usposabljanje, so v neskladju z ustavo (protiustavna
pravna praznina).
22. Ker je ustavno sodišče ugotovilo obstoj
protiustavne pravne praznine (prvi odstavek 48. člena ZUstS), je naložilo
Državnemu zboru, da v roku enega leta od objave odločbe v Uradnem listu
Republike Slovenije ugotovljeno neustavnost odpravi (drugi odstavek 48. člena
ZUstS). Ob določitvi roka, v katerem naj bo državljan napoten na 30-dnevno
usposabljanje, bo moral Državni zbor razmisliti tudi o določitvi pravne
posledice nespoštovanja tako določenega roka s strani upravnega organa.
Določitev ustrezne pravne posledice je nujna, saj je na opravljeno
usposabljanje vezan izbris iz vojaške evidence in razporeditev v Civilno
zaščito.
C)
23. Ustavno sodišče je to odločbo sprejelo
na podlagi 48. člena ZUstS v sestavi: predsednik Franc Testen ter sodnice in
sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr.
Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, dr. Lojze Ude in dr. Dragica Wedam-Lukić.
Odločbo je sprejelo z osmimi glasovi proti enemu. Proti je glasoval sodnik
Čebulj.
Št. U-I-434/98-14
Ljubljana, dne 10. maja 2001.
Predsednik
Franc Testen l. r.