Ustavno sodišče je v postopku za oceno
ustavnosti in zakonitosti, začetem na pobude gospodarske družbe Mibo, d.o.o.,
Ljubljana, ki jo zastopa Miran Vidic, odvetnik v Ljubljani, družbe Poslovni
sistem Mercator, d.d., Ljubljana, ki jo zastopa Odvetniška družba Taljat,
Tratnik, Sočan in Bogataj, o.p., d.n.o., Ljubljana, in družbe Petrol, Slovenske
naftne družbe, d.d., Ljubljana, ki jo zastopa Mitja Ulčar, odvetnik v Kranju,
na seji dne 5. julija 2001
o d l o č i l o:
1. Člen 17. zakona o trgovini (Uradni list RS, št. 18/93) se
razveljavi.
2. Pravilnik o obratovalnem času prodajaln (Uradni list RS, št.
79/97, 78/98 in 36/00 in 19/01) se razveljavi.
3. Odlok Mestne občine Ljubljana o merililh za določanje
dežurstev prodajaln (Uradni list RS, št. 113/00) se razveljavi.
4. Razveljavitvi iz prve in druge točke začneta učinkovati v
enem letu po objavi, razveljavitev iz tretje točke pa naslednji dan po objavi
te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.
O b r a z l o ž i t e v
A)
1. Družba Poslovni sistem Mercator (v
nadaljevanju: Mercator) izpodbija 17. člen zakona o trgovini (v nadaljevanju:
ZT), pravilnik o obratovalnem času prodajaln (v nadaljevanju: pravilnik) in
odlok Mestne občine Ljubljana o merililh za določanje dežurstev prodajaln (v
nadaljevanju: odlok).
2. V pobudi podrobno utemeljuje neskladnost
izpodbijanih določb ZT, pravilnika in odloka z ustavo oziroma zakoni. Določba
17. člena ZT naj bi bila v nasprotju s 74. členom ustave (svobodna gospodarska
pobuda) in z načeli pravne države (2. člen ustave). Meni, da je omejevanje
obratovalnega časa prodajaln dopustno le, če je to nujno zaradi varovanja
javnih koristi, pri tem izbran ukrep pa najmanj posega v svobodo gospodarske
pobude. Izpodbijani zakonski normi očita tudi nedoločenost. Pravilnik naj bi
bil neskladen tako z ustavo kot tudi z ZT in z zakonom o preprečevanju
konkurence (Uradni list RS, št. 56/99 – v nadaljevanju: ZPOmK). Neskladnost
pravilnika z ustavo utemeljuje z istimi razlogi kot neskladnost 17. člena ZT z
ustavo, prav tako pa naj bi določbe pravilnika same po sebi nedopustno posegale
v svobodno gospodarsko pobudo in omogočale različno ureditev dežurnih
prodajaln, kar naj bi predstavljalo kršitev načela enakosti pred zakonom (drugi
odstavek 14. člena ustave). V nasprotju z ZT naj bi pravilnik razlikoval med
rednim obratovalnim časom in dežurnimi trgovinami, brez zakonske podlage naj bi
na lokalne skupnosti prenesel pooblastilo za razčlenitev meril za določanje
dežurstva prodajaln, prav tako pa naj bi v nasprotju z zakonom določil tudi
postopek prijave urnika obratovalnega časa. Pobudnica meni, da je pravilnik
oblastni akt, s katerim se v nasprotju z ZPOmK omejuje prosto nastopanje na
trgu. Glede neskladnosti odloka z ustavo, ZT, ZPOmK in pravilnikom pobudnik
predvsem navaja, da je izdan na podlagi zakonskega pooblastila, ki je v
nasprotju z ustavo in zakoni, ter da je z omejitvijo prodaje alkoholnih pijač
in omejitvijo dežurstva s številom zaposlenih delavcev v trgovini nedopustno
posegel v njegovo pravico iz 74. člena ustave. Vsi trije izpodbijani predpisi
naj bi bili po mnenju pobudnice v nasprotju tudi z načelom sorazmernosti in
zato v neskladju z 8. členom ustave. Predlaga ustavnemu sodišču, naj na podlagi
39. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v
nadaljevanju: ZUstS) zadrži izvrševanje izpodbijanih členov (3. in 4. člen ter
tretji odstavek 5. člena in 7. člen) pravilnika in celoten odlok.
3. Družba Petrol v pobudi podrobno
utemeljuje zatrjevano protiustavnost in nezakonitost izpodbijanih določb
odloka. Odlok naj bi prekoračil pooblastilo v ZT in pravilniku, saj mimo in
izven pooblastila za konkretiziranje meril za določanje obratovalnega časa
prodajaln nalaga pravnim subjektom prepoved prodaje alkoholnih pijač v dežurnih
prodajalnah oziroma v prodajalnah z motornimi gorivi. Meni, da je Mestna občina
Ljubljana (v nadaljevanju: MOL) normativno uredila pravna razmerja, ki niso v
njeni izvirni pristojnosti, in je zato ravnala v nasprotju s 140. členom ustave
in z 21. členom zakona o lokalni samoupravi (Uradni list RS, št. 72/94 in nasl.
– ZLS). Z izpodbijanimi določbami naj bi MOL samostojno uredila, pod katerimi
pogoji in na kakšen način lahko gospodarski subjekti opravljajo del trgovinske
dejavnosti ter s tem posegla v pravno urejanje nastopanja gospodarskih
subjektov na trgu in svobodno gospodarsko pobudo (74. člen ustave), kar je
sicer nedvomno v pristojnosti države. Pobudnica navaja, da naj bi bilo
omejevanje svobodne gospodarske pobude po praksi ustavnega sodišča dopustno le,
če je to nujno potrebno zaradi varovanja javnih koristi in če je uporabljen
ukrep, ki jo najmanj omejuje. Meni, da v obravnavanem primeru presoja načela
sorazmernosti v ožjem smislu ne pride v poštev, saj ni jasno, katero ustavno
pravico oziroma javno korist naj bi poseg, ki ga uvajata izpodbijani določbi
odloka, sploh varoval. Takšno omejevanje opravljanja dejavnosti je zato v
nasprotju z ustavnim načelom sorazmernosti, s 4. členom zakona o gospodarskih
družbah (Uradni list RS, št. 30/93 in nasl. – ZGD) ter z ZT in ZPOmK. Kršeno
naj bi bilo tudi ustavno načelo enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člen
ustave). Razlikovanje gospodarskih subjektov glede na to, ali imajo prodajalne
na območju MOL ali izven tega območja, namreč ne sme biti samovoljno ter brez
razumnega in stvarnega razloga, ki izhaja iz narave stvari. Pobudnica ne vidi
razumnega razloga za tovrstno razlikovanje niti ob upoštevanju problematike
alkoholizma, saj ta ni krajevno omejen na območje MOL, temveč je problem
celotne slovenske družbe, ki ga je treba reševati na celovit in premišljen
način. Predlaga, naj ustavno sodišče na podlagi 39. člena ZUstS do končne
odločitve zadrži izvrševanje drugega odstavka 6. člena in drugega odstavka 10.
člena odloka, saj naj bi pobudnici sicer nastale težko popravljive škodljive
posledice.
4. Družba Mibo izpodbija pravilnik o
obratovalnem času (Uradni list RS, št. 79/97 – v nadaljevanju: pravilnik 97),
ker naj bi omejeval pravice trgovcev, določene v 3., 4. in 17. členu ZT.
5. Navaja, da so določbe drugega odstavka
4. člena pravilnika 97 v nasprotju s 17. členom ZT, ker naj bi bil pristojni
minister prenesel predpisovanje meril za določitev urnika obratovalnega časa na
občinski organ. Nezakonita naj bi bila določba 3. točke 3. člena pravilnika 97,
ker določa redni obratovalni čas tudi ob nedeljah med 8. in 13. uro, kar naj bi
bilo v nasprotju z določbami zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št.
14/90 in nasl. – ZDR) o obveznem dnevnem in tedenskem počitku za zaposlene. V
nasprotju s pravico trgovca, da sam določi obratovalni čas, naj bi bila tudi
določba 5. člena pravilnika 97, ker organ lokalne skupnosti niti organizator
prireditve nimata pravice spreminjati obratovalnega časa. Izpodbija tudi
določbe 7. in 8. člena pravilnika 97, ker naj bi določeni roki ne omogočali
trgovcu, da bi dobil odločbo pred 3. januarjem, in ker daje občinskemu organu
pravico, da spremeni predloženi urnik in s tem krši njegovo pravico, da sam
določa obratovalni čas. Predlaga, naj ustavno sodišče zadrži izvrševanje
pravilnika 97, ker so trgovci dolžni poslovati v skladu z izpodbijanimi
določbami pravilnika 97 in bi lahko prišlo do škodljivih posledic, če ne bodo
uskladili obratovalnega časa s pravilnikom 97 oziroma ga bodo spremenili sebi v
škodo. Ker je bil po vložitvi pobude izpodbijani pravilnik 97 večkrat spremenjen,
je pobudnik na poziv ustavnega sodišča s posebno vlogo predlagal presojo določb
2., 4., 5. in 9. člena pravilnika, kot veljajo po sprejemu zadnje novele
(Uradni list RS, št. 19/01). Vztraja pri navedbah, da so izpodbijane določbe
pravilnika v nasprotju z ZT, da so presplošne, nejasne in nedoločne.
6. Državni zbor v odgovoru navaja, da je
bilo pri pripravi ZT upoštevano načelo, da morajo biti njegove norme okvir za
zgraditev trga in tržnega načina gospodarjenja ter sočasno usklajene z
zakonodajami evropskih držav. Upošteval je tudi načelo čimvečje deregulacije
trgovinske dejavnosti. Meni, da je z ZT zagotovljeno svobodno opravljanje
trgovinske dejavnosti ob enakih pogojih ter red na trgu. Zaradi vse večjega
pomena trgovine v gospodarski strukturi Slovenije naj ne bi bilo mogoče
delovanja trgovine povsem prepustiti svobodnemu delovanju trga. Tako je v ZT
opredeljena usmerjevalna vloga države z določitvijo pogojev za opravljanje
trgovske dejavnosti, med katerimi je tudi odpiralni čas trgovin. Z določitvijo
meril za določitev urnika obratovalnega časa pa naj bi se zagotavljali predvsem
enaki pogoji poslovanja vsem trgovcem. Kar zadeva očitke, da je pravilnik v
neskladju z ustavo, ker naj bi bilo pooblastilo za njegovo izdajo brez
vsebinskih napotil, meni, da je pooblastilo iz 17. člena ZT zadostna podlaga za
njegovo izdajo.
7. Ministrstvo za ekonomske odnose in
razvoj meni, da izpodbijane določbe pravilnika niso v nasprotju z ZT in drugo
zakonodajo ter da ne kršijo z ustavo določenih pravic trgovcev.
8. Mestna občina Ljubljana zavrača vse
očitke pobudnikov kot neutemeljene.
B)–I
9. Ustavno sodišče je na podlagi 26. člena
poslovnika ustavnega sodišča Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 49/98)
zaradi skupnega obravnavanja pobude združilo. Pobudo Mercatorja za oceno
ustavnosti in zakonitosti 17. člena ZT in zakonitosti odloka ter pobudo družbe
Petrol za oceno ustavnosti in zakonitosti drugega odstavka 6. člena in drugega
ostavka 10. člena odloka je sprejelo. Ker so bili izpolnjeni pogoji iz četrtega
odstavka 26. člena ZUstS je takoj nadaljevalo z odločanjem o stvari sami. Dne
2. 4. 1998 je že sprejelo pobudo družbe Mibo za oceno ustavnosti in zakonitosti
3. točke 3. člena, drugega odstavka 4. člena ter 5., 7. in 8. člena pravilnika
97 in na podalgi 30. člena ZUstS odločilo, da bo začelo postopek za oceno
ustavnosti določbe 17. člena ZT (sklep št. U-I-16/98 z dne 2. 4. 1998).
10. Ker je Mercator pobudo za presojo
pravilnika umaknil, ustavno sodišče njegovih navedb ni presojalo.
11. Družba Mibo je izpodbijala določbe
pravilnika 97, ki je veljal v času vložitve pobude. Med postopkom pred ustavnim
sodiščem so bile izpodbijane določbe večkrat spremenjene, nazadnje v letu 2001.
Ustavno sodišče je pobudnika pozvalo, naj se izjavi ali še vztraja pri pobudi
za presojo izpodbijanih določb, ki so bile med postopkom spremenjene. Pobudnik
je v odgovoru na poziv ustavnega sodišča razširil svojo pobudo na veljavne
določbe pravilnika, zato ga je ustavno sodišče v tem obsegu tudi presojalo.
12. Ustavno sodišče je ocenjevalo ustavnost
določbe 17. člena ZT tako v okviru, ki ga je samo določilo, kakor tudi v okviru
pobude Mercatorja. Presojalo je ustavnost in zakonitost določb pravilnika na
podlagi (razširjene) pobude družbe Mibo. Prav tako je na podlagi pobud
Mercatorja in družbe Petrol presojalo tudi odlok.
B)–II
Presoja zakona
13. Izpodbijani 17. člen ZT se glasi: “1.
Merila za določitev urnika obratovalnega časa prodajaln predpiše minister,
pristojen za trgovino.
2. V skladu s predpisom iz prejšnjega
odstavka določi trgovec urnik obratovalnega časa svoje prodajalne, ki ga
prijavi pristojnemu organu lokalne skupnosti.
3. Trgovec je dolžan poslovati v
obratovalnem času, ki ga je določil v skladu s prvim in drugim odstavkom tega
člena.”
14. Iz določb 17. člena ZT izhaja, da je
trgovec dolžan določiti urnik obratovalnega časa svoje prodajalne, da ga je
dolžan prijaviti pristojnemu organu lokalne skupnosti in da je dolžan poslovati
v določenem obratovalnem času (drugi in tretji odstavek). Iz njega nadalje
izhaja, da trgovec ni povsem samostojen pri določanju urnika, temveč ga je
dolžan določiti v skladu z merili, ki jih predpiše minister, pristojen za
trgovino (prvi in drugi odstavek 17. člena).
15. Po določbi prvega odstavka 74. člena
ustave je gospodarska pobuda svobodna. Vendar skrajno liberalistično pojmovanje
podjetništva ne bi bilo v skladu z ustavo. Zakonodajalec lahko določene oblike
podjetništva omeji (na primer monopoli, karteli). Če je za to izkazana javna
korist (varstvo zdravja in življenja ljudi, varstvo narave, potrošnikov,
zaposlenih in podobno), lahko določi posebne subjektivne in/ali objektivne
pogoje za podjetniško delovanje. Temelj za to mu daje že ustava sama v drugem
odstavku 74. člena, po katerem zakon določa pogoje za ustanavljanje
gospodarskih organizacij in po katerem se gospodarska dejavnost ne sme izvajati
v nasprotju z javno koristjo. Zakonodajalčev poseg v svobodno gospodarsko
pobudo torej v navedenem temelji na določbi ustave, iz katere izhaja celo več
kot le možnost zakonskega urejanja. Če to zahteva javna korist, je
zakonodajalec dolžan normativno urediti pogoje in način opravljanja gospodarske
dejavnosti. Opustitev te dolžnosti bi predstavljala protiustavno pravno
praznino. Vendar pri tem zakonodajalčeva svoboda pri določanju pogojev za
opravljanje dejavnosti ni absolutna in neomejena. Tudi v tem primeru
zakonodajalca veže splošno ustavno načelo sorazmernosti, ki mu dovoljuje, da
ustavno pravico omeji le toliko, kolikor je zaradi varovanja javne koristi,
zaradi katere je ustavno dopustno poseči v pravico, treba poseči v ustavno
pravico. Zato mora pri uzakonitvi omejitve zakonodajalec izbrati tak ukrep, ki
bo zagotovil učinkovito varstvo javne koristi in hkrati kar najmanj posegel v
ustavno pravico.
16. Določbi 3.1 in 4.2
člena ZT pri opredelitvi pravice do svobodne gospodarske pobude pri opravljanju
trgovinske dejavnosti izhajata prav iz navedenih ustavnih temeljev. V III.
poglavju ZT so določeni pogoji za opravljanje trgovinske dejavnosti.
Obratovalni čas predstavlja enega izmed objektivnih pogojev za opravljanje
trgovinske dejavnosti, ki ga zakonodajalec lahko določi zaradi javne koristi.
Zato sámo dejstvo, da zakonodajalec ureja obratovalni čas, ne posega v svobodno
gospodarsko pobudo izvajalcev trgovinske dejavnosti. Pač pa je treba odgovoriti
na vprašanje, ali je zakonodajalec obratovalni čas v 17. členu ZT uredil na
način, ki je skladen z ustavo.
17. Člen 17 v prvem odstavku vsebuje golo
pooblastilo ministru, pristojnemu za trgovino, da predpiše merila za določitev
urnika obratovalnega časa. V drugem odstavku zahteva od trgovca, da določi
urnik obratovalnega časa svoje prodajalne, ki ga prijavi pristojnemu organu
lokalne skupnosti. Pri tem pa zakon ne vsebuje ureditve, na podlagi katere bi
trgovec lahko ugotovil ali vsaj predvidel, kakšna so merila oziroma pogoji, ki
jih mora spoštovati pri določanju urnika obratovalnega časa svoje prodajalne.
Prav tako iz zakona ni razvidno, kaj pomeni prijava urnika pristojnemu organu
lokalne skupnosti (tretji odstavek 17. člena ZT) – ali gre za seznanitev
lokalne skupnosti z določenim urnikom ali pristojni organ lokalne skupnosti
tudi preverja, ali je urnik obratovalnega časa določen skladno s predpisanimi
merili. Prav tako ZT ne vsebuje pogojev ali meril za določanje omejitev prodaje
posameznih izdelkov.
18. Pooblastilo pristojnemu ministru v
prvem odstavku 17. člena ZT ni v skladu z drugim odstavkom 120. člena ustave.
Po njem so upravni organi pri svojem delu, torej tudi pri izdajanju predpisov,
vezani na okvir, ki ga določata ustava in zakon, in niso pristojni izdajati
predpisov brez vsebinske podlage v zakonu. Iz navedene ustavne določbe izhaja,
da mora zakonodajalec, kadar pooblasti izvršno oblast za izdajo podzakonskega
predpisa, prej v temelju sam urediti vsebino, ki naj bo predmet predpisa, in
določiti okvire ter usmeritve za njeno podrobnejšo podzakonsko urejanje (tako
že v odločbi ustavnega sodišča št. U-I-73/94 z dne 25. 5. 1995, Uradni list RS,
št. 37/95 in OdlUS VI, 51). Zakonska norma ne sme vsebovati pooblastil, na
podlagi katerih bi izvršilni predpisi urejali materijo (vsebino), za katero ni
podlage že v zakonu, zlasti pa ne sme prepuščati samostojnega odrejanja pravic
in obveznosti. Prav takšna pa je vsebina določbe prvega odstavka 17. člena ZT,
pri čemer tudi v nobeni izmed drugih določb ZT ni vsebinske podlage za takšen
podzakonski predpis. ZT namreč nima vsebinskih določb glede odpiralnega časa
trgovin, ki bi predstavljale normativni okvir in vsebinsko podlago za izdajo
podzakonskega predpisa. Zato je bilo treba ugotoviti, da je določba prvega
odstavka 17. člena ZT v neskladju z načelom legalitete in jo razveljaviti.
19. Iz drugega odstavka 74. člena ustave
izhaja zahteva, da morajo biti posebni pogoji za opravljanje gospodarske
dejavnosti, namenjeni varovanju pomembnih splošnih dobrin in pravic drugih –
javni koristi torej, določeni z zakonom. Že iz načel pravne države (2. člen
ustave) izhaja, da mora biti iz zakona razvidno ali vsaj predvidljivo, s
kakšnimi omejitvami mora oseba računati oziroma kakšni so pogoji za njeno
poslovanje. Če iz zakonske določbe ni mogoče ugotoviti omejitev oziroma
pogojev, ki jih mora oseba spoštovati, gre za normo, ki je nedoločna in
nepredvidljiva in zato v nasprotju z načelom določnosti in načelom
predvidljivosti pravnih norm, ki sta načeli pravne države. Ti standardi prav
tako omejujejo zakonodajalca, kadar na podlagi drugega odstavka 74. člena
ustave določa pogoje za opravljanje gospodarske dejavnosti. Kakor je razvidno
iz 17. točke te obrazložitve, je ta očitek treba nasloviti določbama drugega in
tretjega odstavka 17. člena ZT. Zato ju je ustavno sodišče zaradi njune
neskladnosti z drugim odstavkom 74. člena ustave razveljavilo.
20. Ker je bilo treba določbe 17. člena ZT
razveljaviti že iz zgoraj navedenih razlogov, se ustavnemu sodišču v tej zadevi
ni bilo treba opredeliti do vprašanja, ali je ureditev obratovalnega časa,
kakor je urejena z izpodbijanimi predpisi, vsebinsko skladna z določbo 74.
člena ustave.
21. Ustavno sodišče je v skladu s 43.
členom ZUstS odločilo, da začne razveljavitev 17. člena ZT učinkovati po izteku
enega leta po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije. Ustavno
sodišče lahko razveljavitev zakona, za katerega ugotovi, da ni v skladu z
ustavo, odloži, če za to obstajajo ustavnopravni razlogi, ki zahtevajo, da se
sicer protiustavna določba še za določen čas ohrani v pravnem redu. Tak je tudi
ta primer. Že v 15. točki te obrazložitve je bilo poudarjeno, da je
zakonodajalec dolžan zavarovati javno korist tako, da predpiše pogoje za
opravljanje gospodarske dejavnosti – v tem primeru trgovinske dejavnosti, in da
bi opustitev te dolžnosti pomenila protiustavno pravno praznino. Prav takšna
praznina bi nastala s takojšnjo razveljavitvijo 17. člena zakona, ki bi
pomenila tudi takojšnjo razveljavitev pravilnika. Nastalo bi stanje, ki bi bilo
še bolj protiustavno od ugotovljene neskladnosti z ustavo. Zato je bilo treba
učinek razveljavitve odložiti za čas, ki zakonodajalcu ob ustrezni utemeljitvi
javne koristi omogoča spremembo zakonske ureditve obratovalnega časa na
področju trgovinske dejavnosti.
Presoja pravilnika in odloka
22. Pri ocenjevanju skladnosti pravilnika z
ustavo in zakonom je ustavno sodišče izhajalo iz v drugem odstavku 120. člena
ustave vsebovane zahteve, da upravni organi opravljajo svoje delo samostojno v
okviru in na podlagi ustave in zakonov, in iz pravne narave pravilnika kot
podzakonskega predpisa, ki je urejena v 99. členu zakona o upravi (Uradni list
RS, št. 67/94 in nasl. – ZUpr). Po njem se pravilniki kot podzakonski predpisi
sprejemajo za izvrševanje zakona. Zato so na zakon vezani tako, da v vsebinskem
smislu ne smejo določati ničesar brez zakonske podlage in zunaj vsebinskih
okvirov, ki morajo biti v zakonu izrecno določeni ali iz njega vsaj z razlago
ugotovljivi, temveč smejo vsebovati le določbe o izvrševanju posameznih
zakonskih določb. Pravilnik prav tako ne sme na novo določati pravic in
obveznosti, kar je v skladu z načeli demokratične in pravne države pridržano
ustavi in zakonu.
23. Drugi odstavek 120. člena ustave izključuje
možnost, da bi minister s pravilnikom samostojno, brez vsebinskih okvirov,
opredeljenih v zakonu, predpisoval merila in postopek za določanje urnika
obratovalnega časa prodajaln. Ker pa je z izpodbijanim pravilnikom minister
storil prav to, je ustavno sodišče razveljavilo vse določbe pravilnika in ne le
tistih, ki jih izpodbijajo pobudniki.
24. Iz enakih razlogov, zaradi katerih je
ustavno sodišče razveljavilo pravilnik, je razveljavilo tudi odlok, pri katerem
je zahteva po skladnosti z ustavo in zakoni vsebovana v tretjem odstavku 153.
člena ustave. Ker ga je razveljavilo že iz teh razlogov, se ustavnemu sodišču
ni bilo treba spuščati v presojo, ali je sploh možno prenesti urejanje
določenih zadev iz državne pristojnosti na lokalno skupnost s podzakonskim
predpisom, saj je to pridržano izključno zakonu in pogojeno s soglasjem lokalne
skupnosti (drugi odstavek 140. člena ustave). Odlok pa je bil izdan na podlagi
pooblastila iz drugega odstavka 4. člena pravilnika. Ker po njegovi noveli v
njem ni več pooblastila občinskemu organu, da lahko razčleni merila iz
pravilnika, ni več pravne podlage zanj, zato bi ga bilo treba razveljaviti tudi
iz tega razloga. Zaradi navedenega je ustavno sodišče razveljavilo odlok brez
odložnega roka.
25. Zaradi razveljavitve obeh izpodbijanih
aktov že iz navedenih razlogov ustavno sodišče njune zatrjevane neskladnosti z
drugimi določbami ustave in zakona ni ocenjevalo.
C)
26. Ustavno sodišče je to odločbo sprejelo
na podlagi 43. člena in tretjega odstavka 45. člena ZUstS v sestavi: predsednik
Franc Testen ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze
Janko, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, dr. Lojze Ude in
dr. Dragica Wedam-Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno. Sodnik Ribičič je dal pritrdilno
ločeno mnenje.
Št. U-I-16/98-32
Ljubljana, dne 5. julija 2001.
Predsednik
Franc Testen l. r.
___________________________
1 Člen 3 ZT se glasi: “Trgovec opravlja trgovinsko
dejavnost svobodno in pod enakimi pogoji na način, ki ne omejuje konkurence, ne
povzroča škode potrošnikom in ki je v skladu z zakonom, ratificiranimi
mednarodnimi pogodbami in dobrimi poslovnimi običaji.”
2 Člen 4 ZT se glasi: “Trgovcu ni mogoče z akti in
dejanji državnih organov in organov lokalnih skupnosti ter organizacij, ki
opravljajo javna pooblastila, omejiti pravice do svobodnega nastopanja na trgu,
preprečevati konkurence, ga spravljati v neenak položaj, razen v primerih,
določenih z zakonom.”