Ustavno sodišče je v postopku za preizkus
pobude Vincenca Grčarja iz Kamnika in v postopku za oceno ustavnosti in
zakonitosti, začetem z zahtevo vlade, na seji dne 12. julija 2001
o d l o č i l o:
1. Besedilo drugega stavka 12. člena odloka o zazidalnem načrtu
za območje K-6 Utok (Uradni list RS, št. 14/96), ki se glasi: “v soglasju z
izdelovalcem zazidalnega načrta”, se razveljavi.
2. Obvezna razlaga 12. člena odloka o zazidalnem načrtu za
območje K-6 Utok (Uradni list RS, št. 28/99) se razveljavi.
3. Razlaga 12. člena odloka o zazidalnem načrtu za območje K-6
Utok (Uradni list RS – Uradne objave, št. 22/98) ni predpis in se ne sme
uporabljati.
O b r a z l o ž i t e v
A)
1. Pobudnik je dne 3. 2. 1999 vložil pobudo
za oceno ustavnosti in zakonitosti dveh razlag 12. člena odloka o zazidalnem
načrtu za območje K-6 Utok (v nadaljevanju: odlok o ZN), in sicer razlage 12.
člena odloka o ZN, ki jo je izdal župan Občine Kamnik (v nadaljevanju: razlaga
župana), in obvezne razlage 12. člena odloka o ZN, ki jo je sprejel Občinski
svet občine Kamnik (v nadaljevanju: obvezna razlaga). Med postopkom za preizkus
pobude je dne 1. 2. 2001 zahtevo za oceno ustavnosti in zakonitosti iste
Obvezne razlage in dela besedila drugega odstavka 12. člena odloka o ZN vložila
Vlada. Ker se obe vlogi nanašata na isti predpis, je ustavno sodišče odločilo,
da zadevi združi zaradi skupnega obravnavanja in odločanja.
2. Obe razlagi, ki ju izpodbija pobudnik,
se nanašata na peti stavek 12. člena odloka o ZN (ki določa dovoljena
odstopanja od predvidenih gabaritov in možnost spremembe namembnosti) v
povezavi z drugim odstavkom 5. člena odloka o ZN. Po petem stavku 12. člena
odloka o ZN je dovoljena sprememba namembnosti objektov in naprav v primerih,
ko gre za vsebinsko enakovredne dejavnosti, ki ne bodo dodatno obremenjevale
načrtovane infrastrukture in ne bodo vplivale na poslabšanje bivalnih in
delovnih pogojev. Po drugem odstavku 5. člena odloka o ZN zajema območje
urejanja K-6 dve enoti: vzhodno enoto A, za katero so predvideni poslovni in
trgovski programi, in zahodno enoto B, za katero so predvideni poslovni in
hotelski programi. Po Razlagi Župana je na območju enote A in enote B mogoča
tudi izgradnja objektov s stanovanjsko namembnostjo. V Obvezni razlagi pa je
navedeno, da sta na območju enote A in enote B poleg dejavnosti, naštetih v 5.
členu odloka, kot enakovredni dejavnosti mogoči stanovanjska dejavnost ter
vzgojnovarstvena dejavnost.
3. Razlaga župana je bila objavljena v
Uradnem listu RS in razlaga splošni pravni akt, zato ima po navedbah pobudnika
tudi sama naravo splošnega akta. Razlaga župana naj bi pomenila spremembo
odloka o ZN, saj je v njej za sporno območje predvidena gradnja objektov s
takšno namembnostjo (stanovanjska gradnja), ki v odloku o ZN ni navedena.
Razlaga župana naj bi bila v nasprotju z določbami 29. člena zakona o lokalni
samoupravi (Uradni list RS, št. 72/93 in nasl. – v nadaljevanju: ZLS) ter z 2.
členom, drugim odstavkom 3. člena, drugim odstavkom 120. člena, tretjim
odstavkom 153. člena ter 44. in 72. členom ustave. Po mnenju pobudnika iz
navedenih zakonskih in ustavnih določb izhaja, da predpise oziroma splošne akte
lokalne skupnosti lahko sprejema le njen svet, razlaga pa jih lahko le tisti,
ki jih je sprejel. Župan kot izvršilni organ te pristojnosti nima, saj ne sme
samostojno urejati oziroma spreminjati razmerij, za katera je po zakonu
pooblaščen predstavniški organ lokalne skupnosti. Zato pobudnik predlaga, naj
ustavno sodišče razlago župana kot nezakonito odpravi.
4. Obvezno razlago je pobudnik v prvotni
pobudi izpodbijal predvsem zato, ker kot splošni akt ni bila objavljena v
uradnem glasilu. Ko je Občina obvezno razlago pozneje objavila v Uradnem listu,
je pobudnik v dopolnitvi pobude navedel nove izpodbojne razloge, ki se nanašajo
na njeno vsebino in postopek sprejemanja. Pobudnik navaja, da obvezna razlaga
po svoji vsebini ne pomeni razlaganja obstoječega predpisa, temveč njegovo
spremembo. Z njo se namreč ne pojasnjuje določba predpisa, temveč se predpis
spreminja oziroma dopolnjuje z navedbo novih dejavnosti za možno gradnjo
objektov na obravnavanem območju. Po odloku o ZN je namreč na tem območju
dopuščena gradnja objektov v okviru poslovnih in trgovskih programov oziroma v
zahodni enoti B tudi hotelskih programov, po obvezni razlagi pa bi bila na
navedenem območju mogoča tudi stanovanjska in vzgojno-varstvena dejavnost.
Odlok o ZN tako nikjer ne omenja možnosti stanovanjske ali vzgojno-varstvene
dejavnosti oziroma namembnosti, zato pomeni obvezna razlaga poseg v odlok o ZN
oziroma njegovo dopolnitev. Obvezna razlaga je bila sprejeta po običajnem
postopku in ne po postopku, ki je z zakonom o urejanju naselij in drugih
posegov v prostor (Uradni list RS, št. 18/84 in nasl. – v nadaljevanju: ZUN)
predpisan za obravnavanje in sprejem prostorskih izvedbenih aktov (36. člen –
javna razgrnitev z natečajem pridobljenih rešitev; 37. člen – javna razgrnitev
osnutka; 38. člen – javna obravnava osnutka; 39. člen – obravnava pripomb in
predlogov iz javne razgrnitve oziroma javne obravnave). Obvezna razlaga naj bi
bila sprejeta tudi v nasprotju s 43. členom ZUN, ki določa, da se lahko
prostorski izvedbeni akt spremeni oziroma dopolni le po postopku, ki je
predpisan za njegov sprejem. Zato pobudnik predlaga, naj ustavno sodišče
obvezno razlago razveljavi.
5. Pobudnik utemeljuje svoj pravni interes
za vložitev pobude s tem, da stalno prebiva na ulici Šutna 52 v starem mestnem
jedru Kamnika, to je v neposredni bližini (okoli 200 metrov) območja, kjer je
bila z zazidalnim načrtom K-6 Utok predvidena gradnja poslovno-trgovskega
kompleksa. Z obema razlagama se bo na celotnem območju starega mestnega jedra
močno poseglo v poselitveni, naravni in kulturni značaj Kamnika. Izpodbijani
razlagi ne predvidevata ustrezne spremljevalne infrastrukture in tudi ne
primerne prometne ureditve, zato bi priliv novih stanovalcev v kraj pomenil
veliko obremenitev za javne objekte v kraju, predvsem za vrtce in šole. Z
uveljavitvijo izpodbijanih razlag, ki dovoljujeta stanovanjsko izgradnjo, bi se
bistveno poslabšali življenjsko okolje in življenjski pogoji pobudnika in
drugih stanovalcev starega mestnega jedra.
6. Z dopolnitvijo pobude z dne 7. 7. 1999
izpodbija pobudnik tudi odlok o ZN v celoti, češ da je v nasprotju s planskimi
akti Občine Kamnik in s tem v nasprotju s 44. členom ZUN. Z veljavnimi
planskimi akti je namreč za območje K-6 Utok predvidena industrijska
proizvodnja, medtem ko je po odloku o ZN to območje namenjeno poslovni in
trgovski dejavnosti. Vendar pa pobudnik hkrati ugotavlja, da nima neposrednega
pravnega interesa za izpodbijanje odloka o ZN v celoti, saj je glede na vplive
na okolje in na bivalne pogoje zanj še vedno boljša poslovna in trgovska
dejavnost kot industrijska proizvodnja. Zato predlaga, naj ustavno sodišče ob
uporabi 30. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v
nadaljevanju: ZUstS) samo oceni ustavnost in zakonitost celotnega odloka o ZN.
7. Vlada je najprej izpodbijala odlok o ZN
v celoti, ker naj bi bil v neskladju z določbami ZUN, po katerih mora biti
prostorski izvedbeni akt v skladu s prostorskimi sestavinami srednjeročnega in
dolgoročnega plana Občine. Izpodbijani odlok naj ne bi bil v skladu s planskimi
akti Občine Kamnik, po katerih je obravnavano območje opredeljeno kot območje
kulturnega in zgodovinskega spomenika mestnega jedra, njegova raba pa je
namenjena industrijski proizvodnji. Z odlokom o ZN pa je polovica tega območja
namenjena za poslovne, trgovske in hotelske programe. Hkrati pa je vlada
posebej izpodbijala še del drugega stavka 12. člena odloka o ZN v besedilu: “v
soglasju z izdelovalcem zazidalnega načrta”. Ker iz zahteve ni bilo jasno
razvidno, ali vlada izpodbija odlok o ZN v celoti ali pa le del besedila
drugega stavka 12. člena, jo je ustavno sodišče pozvalo, naj se o tem jasno
opredeli. Po naročilu vlade je na poziv ustavnega sodišča odgovorilo
Ministrstvo za okolje in prostor. Iz odgovora izhaja, da je zahteva vložena le
za del 12. člena odloka o ZN z besedilom “v soglasju z izdelovalcem zazidalnega
načrta” in ne za celotni odlok o ZN.
8. V drugem stavku 12. člena odloka o ZN je
določeno, da so v primeru morebitnih oblikovnih in vsebinsko-funkcionalnih
posebnosti pri arhitektonski obdelavi posameznih objektov v soglasju z
izdelovalcem zazidalnega načrta pri gabaritih dovoljena večja odstopanja od
predpisanih, vendar pa se mora pri tem še vedno ohranjati osnovna gradbena
linija. Navedene določbe o potrebnem soglasju izdelovalca naj bi bile v
neskladju s 40. členom ZUN. V tretjem odstavku 40. člena ZUN je določeno, da
odlok o prostorskem izvedbenem aktu lahko določa tolerance pri gabaritih in
namembnosti objektov oziroma naprav, ki jih z lokacijskim dovoljenjem lahko
dopusti upravni organ pri izvedbi prostorskega izvedbenega akta. S četrtim
odstavkom 40. člena ZUN pa je določeno, da se z uporabo takšnih toleranc ne smeta
spreminjati vpliv objektov in naprav na sosednje parcele ter načrtovani videz
območja, z uporabo toleranc pa se tudi ne smejo poslabšati bivalne in delovne
razmere na obravnavanem območju. Iz navedenega po mnenju vlade sledi, da bi
moral 12. člen odloka o ZN dovoljene tolerance jasno definirati, ne pa da
omogoča njihovo širjenje na način, ki nima podlage v zakonu. Zato vlada
predlaga, naj ustavno sodišče izpodbijano besedilo 12. člena odloka o ZN
razveljavi.
9. Obvezno razlago izpodbija vlada iz
podobnih razlogov kot pobudnik. Izpodbijana razlaga po svoji vsebini ne pomeni
razlage obstoječe norme, temveč njeno spremembo. Z obvezno razlago je namreč
predvidena drugačna namembnost območja urejanja, kot z odlokom o ZN
(stanovanjska in vzgojno-varstvena dejavnost), zato pomeni to nedopusten poseg
v namensko rabo prostora po zazidalnem načrtu. Ker pa navedene spremembe niso
bile sprejete po postopku, predvidenem s 43. členom ZUN, pomeni to kršitev 36.
do 39. člena in 43. člena ZUN. Zato vlada predlaga, naj ustavno sodišče obvezno
razlago odpravi.
10. Vlada tudi predlaga, naj ustavno
sodišče do končne odločitve zadrži izvrševanje izpodbijanih določb 12. člena
odloka o ZN ter obvezno razlago. Ta predlog utemeljuje s tem, da bi izvrševanje
izpodbijanih aktov lahko privedlo do težko popravljivih posledic tako za
investitorja kot za Občino Kamnik, prav tako pa tudi za državo, saj je njena
krajevno pristojna upravna enota na podlagi izpodbijanih aktov izdala
neustrezno dovoljenje za gradnjo.
11. V odgovoru na pobudo Občina Kamnik
najprej oporeka pobudnikovemu pravnem interesu za vložitev pobude. Občina
navaja, da ni utemeljena pobudnikova trditev, po kateri bo gradnja na spornem
območju posegla v njegove pravice že s tem, da na navedenem območju ne bodo
zgrajeni zgolj poslovni, temveč tudi stanovanjski objekti. Pobudnikovo
prebivališče je od spornega območja oddaljeno okoli 200 metrov. Vmesni prostor
je pozidan, tako da neposrednega vpliva novih objektov ne bo mogoče čutiti.
Neutemeljene so pobudnikove trditve, da razlagi ne predvidevata nobene
spremljajoče infrastrukture (glede javnih objektov kot so šole in vrtci) in
primerne prometne ureditve. Vprašanje šol ni aktualno, saj je v kamniških šolah
dovolj mest, poleg tega pa sta v bližini predvidene stanovanjske gradnje kar
dve osnovni šoli. Na spornem območju bo zgrajen nov vrtec, ki bo zadostil
potrebam tako novih kot tudi drugih prebivalcev tega območja. Območje
zazidalnega načrta je prometno povsem ločeno od starega mestnega jedra in bo
imelo svoj ločen dostop, ki ne bo vplival na sedanje prometne razmere v mestu.
Navedena dejstva po mnenju občine kažejo na to, da s stanovanjsko gradnjo na
spornem območju ni ogrožena nobena pobudnikova pravica, temveč gre pri tem za
politične oziroma druge podobne interese, ki jih pravo ne varuje. Zato
predlaga, naj ustavno sodišče pobudo zavrže.
12. Občina v odgovoru na pobudo izpodbija
tudi navedbe pobudnika, ki se nanašajo na posamezne vsebinske dele pobude
(razlaga župana, obvezna razlaga, spornost odloka o ZN v celoti), in zatrjuje
naslednje:
– Razlaga župana nima značaja obvezne
razlage splošnega akta, kar je razvidno že iz njenega naslova, temveč je to
strokovna razlaga uprave oziroma župana, podana na zahtevo Upravne enote
Kamnik. Pri tem gre za akt, ki ni predpis, saj župan ni pristojen za obvezno
razlago predpisov, ki jih ni sam sprejel. Za presojo aktov, ki niso predpisi,
ustavno sodišče ni pristojno, zato pobudo v takšnih primerih zavrže.
– Obvezna razlaga po vsebini ni sprememba
odloka o ZN, kot trdi pobudnik, zato tudi ni bila sprejeta po postopku, ki je v
ZUN predviden za sprejetje prostorskih izvedbenih aktov. V odloku o ZN so
podane le temeljne usmeritve glede namembnosti objektov na obravnavanem
območju, podrobnosti pa so prepuščene posameznim investitorjem. Zato je v petem
stavku 12. člena odloka o ZN predvidena možnost sprememb namembnosti objektov,
če gre za vsebinsko enakovredne dejavnosti. Stanovanjska namembnost objektov je
gotovo namembnost, ki najmanj posega v okolje oziroma najmanj obremenjuje
infrastrukturo. Da bi bil odpravljen dvom o tem, ali odlok o ZN dovoljuje tudi
stanovanjsko izgradnjo, je občinski svet sprejel izpodbijano obvezno razlago.
Obvezna razlaga niti ni bila nujno potrebna, saj je 12. člen odloka o ZN
oblikovan dovolj široko in jasno, da na navedenem območju dopušča tudi
stanovanjsko namembnost in vrtec.
– Odlok o ZN kot celota ni v neskladju z
občinskimi planskimi akti, kot to trdi pobudnik. V planskih aktih Občine Kamnik
je za območje K-6 Utok sicer res predvidena industrijska dejavnost, vendar je v
dolgoročnem planu določeno, da so odstopanja od plana razumljiva in da plan
takšnih sprememb ne ovira. V planu so taksativno navedeni primeri, ob katerih
je potrebna sprememba plana. Spremembe planskega akta so torej potrebne le
glede takšnih posegov, ki imajo bistven vpliv na razvoj občine. Pri
obravnavanem odloku o ZN pa nobeden od takšnih primerov ni podan, zato ta ni v
neskladju z občinskimi planskimi akti.
13. Občina Kamnik v odgovoru na zahtevo
vlade obširno prikazuje potek dogodkov v zvezi s pripravo, sprejemanjem in
izvajanjem izpodbijanih rešitev. Pretežni del odgovora je namenjen predvsem
vsebinski utemeljitvi sprejetih rešitev z vidika izvedbe koncepcije sanacije in
nadaljnjega razvoja starega mestnega jedra in manj očitkom, ki se nanašajo na
pravnoformalno stran te problematike (pravno naravo obvezne razlage in
postopek, po katerem je bila sprejeta). Pri utemeljevanju pravilnosti napadene
ureditve izhaja najprej iz ustavnega položaja občine, ki ima kot temeljna
samoupravna lokalna skupnost legitimno pravico, da ureja zadeve na lokalnem
nivoju avtonomno in v zvezi s tem sprejema odločitve, ki imajo pravno podlago v
veljavni zakonodaji. Na spornem območju je pred več leti poslovalo podjetje
Utok z izrazito ekološko sporno dejavnostjo predelave živalskih kož, ki nikakor
ni sodila v staro mestno jedro. Zato je po prenehanju poslovanja navedenega
podjetja občina z izpodbijanim odlokom sprejela rešitve, ki pomenijo oživitev
oziroma revitalizacijo starega mestnega jedra. V domnevno spornem 12. členu
odloka o ZN je predvideno, da je dovoljena sprememba namembnosti objektov in
naprav (ki so opredeljeni v 5. in 6. členu odloka o ZN) v primerih, ko gre za
vsebinsko enakovredne dejavnosti, ki ne bodo dodatno obremenjevale načrtovane
infrastrukture in ki ne bodo vplivale na poslabšanje bivalnih in delovnih
pogojev na tem območju. Odločitev občinskega sveta v obvezni razlagi, da je kot
enakovredna dejavnost na obravnavanem območju mogoča tudi stanovanjska ter
vzgojno-varstvena dejavnost, je v skladu z navedeno načelno določbo odloka o
ZN. Občinski svet je pri tem ocenil, da namembnost objektov tudi za
stanovanjsko in vzgojno-varstveno dejavnost (poleg poslovno-trgovinske) z
vidika obremenjevanja okolja ne bo poslabšala bivalnih in delovnih pogojev na
tem območju. Z odločitvijo, da je na navedenem območju mogoča tudi
vzgojno-varstvena dejavnost, so dane možnosti, da bi v občini prišlo do
reševanja problema manjkajočih kapacitet pri izvajanju dejavnosti otroškega
varstva. Občina navaja v odgovoru še druge razloge, ki naj bi kazali na to, da
so bile njene odločitve v zvezi z namembnostjo prostora na ureditvenem območju
vsebinsko pravilne in v skladu z njenim interesom, da se v urbani prostor
umestijo dejavnosti, ki so komplementarnega značaja in okolju prijazne.
Temeljno izhodišče pri tem je, da izgradnja objektov za spremljajoči
stanovanjski namen in izvajanje vzgojnovarstvene dejavnosti ne poslabšuje
pogojev življenja in dela na območju, ki ga želi občina v funkcionalnem smislu
revitalizirati. Glede na navedeno Občina Kamnik predlaga, naj ustavno sodišče
zavrne vse trditve, ki jih vlada navaja v zahtevi.
14. V odgovoru na zahtevo je prikazan tudi
potek medsebojnih stikov med Občino Kamnik in Ministrstvom za okolje in prostor
v zvezi z domnevno ugotovljenimi nezakonitostmi v izpodbijanih aktih. Občina se
je na poziv Ministrstva za okolje in prostor vendarle odločila, da odpravi
očitane nezakonitosti v navedenih aktih. V skladu s programom občinskega sveta
je tudi že pričela s postopkom za njihovo odpravo. Tako sta bila pripravljena
osnutka dveh odlokov, in sicer odloka o spremembi odloka o zazidalnem načrtu za
območje K-6 Utok, po katerem naj bi se v obravnavanem drugem stavku 12. člena
odloka o ZN črtalo za vlado sporno besedilo “v soglasju z izdelovalcem
zazidalnega načrta” ter odloka o prenehanju veljavnosti obvezne razlage, po
katerem naj bi sporna obvezna razlaga v celoti prenehala veljati. Sklep o javni
razgrnitvi odloka o spremembi odloka o zazidalnem načrtu za območje K-6 Utok (s
črtanjem spornega dela 12. člena odloka) je župan Občine Kamnik sprejel dne 14.
1. 2001 in ga objavil v Uradnem listu RS, št. 6/01. Vendar pa je občina po
vložitvi zahteve vlade za presojo ustavnosti in zakonitosti izpodbijanih aktov
vse začete aktivnosti za čas do konca odločitve ustavnega sodišča prekinila.
B)–I
15. Nasprotna udeleženka v odgovoru na
pobudo zatrjuje, da pobudnik ne izkazuje pravnega interesa. Vendar glede na
okoliščino, da obvezno razlago izpodbija tudi vlada in to v glavnem iz enakih
razlogov kot pobudnik, ustavno sodišče obstoja pravnega interesa pobudnika ni
posebej ugotavljalo.
B)–II
16. Po ustaljeni praksi ustavnega sodišča
je obvezna razlaga predpisa, ne glede na njen kasnejši sprejem, sestavni del predpisa
od njegove uveljavitve. Sama zase ne more biti predmet presoje ustavnosti in
zakonitosti, ker le ugotavlja pravni smisel predpisa oziroma določbe, na katere
se nanaša (sklep št. U-I-361/96 z dne 21. 10. 1999, OdlUS VIII, 226). V
primeru, da bi organ, ki sprejema obvezno razlago, dal z njo normi vsebino, ki
jo ob njeni uveljavitvi ni imela, pa ne bi šlo za obvezno razlago, temveč za
spremembo oziroma dopolnitev predpisa (odločba št. U-I-308/97 z dne 28. 10.
1999, Uradni list RS, št. 98/99 in OdlUS VIII, 232). Glede na navedeno ustavno
sodišče ne more presojati obvezne razlage ločeno od predpisa, h kateremu je
bila dana.
17. Obvezna razlaga je bila dana k 12.
členu odloka o ZN (v povezavi s petim stavkom tega člena), ki v skladu z
določbami tretjega in četrtega odstavka 40. člena ZUN ureja vprašanje toleranc.
V 40. členu ZUN je podrobneje določena vsebina prostorskih izvedbenih aktov
(posebej za prostorske ureditvene pogoje in posebej za prostorske izvedbene
načrte). Ker vseh elementov v teh aktih ni mogoče določiti vnaprej v vseh
podrobnostih, je treba za določene elemente predvideti ustrezne tolerance
(odstopanja). Tako je v tretjem odstavku 40. člena ZUN predvideno, da odlok o
prostorskem izvedbenem aktu določa tolerance pri gabaritih in namembnosti objektov
oziroma naprav, ki jih z lokacijskim dovoljenjem lahko dopusti upravni organ
pri izvedbi prostorskega izvedbenega akta. V četrtem odstavku 40. člena ZUN pa
so predvidene omejitve pri urejanju toleranc s prostorskimi izvedbenimi akti
tako, da se z uporabo toleranc ne smeta spreminjati vpliv objektov in naprav na
sosednje parcele ter načrtovani videz območja, in da se tudi ne smejo
poslabšati bivalne in delovne razmere obravnavanega območja. Iz navedenega
torej izhaja, da morajo biti tolerance (tako glede gabaritov kot glede
namembnosti objektov in naprav) sestavni del odloka o prostorskem izvedbenem
aktu, to pa pomeni, da morajo biti tudi predmet gradiva v postopku javne
razgrnitve in javne obravnave osnutka takšnega akta.
18. O konkretni dopustitvi tolerance v
vsakem posameznem primeru v mejah prostorskega izvedbenega akta odloča upravni
organ (upravna enota) v upravnem postopku za izdajo lokacijskega dovoljenja.
Ureditev, da se tolerance pri gabaritih in namembnosti objektov oziroma naprav
dovoljujejo v upravnem postopku, omogoča zainteresiranim osebam (to so zlasti
lastniki sosednjih zemljišč ob objektu, na katerega se tolerance nanašajo), da
lahko kot stranke v upravnem postopku ugovarjajo sprejetim rešitvam.
19. V 12. členu odloka o ZN so tako urejena
vprašanja toleranc pri gabaritih in namembnosti objektov in naprav. V prvih
treh stavkih tega člena so podrobno določena odstopanja od predvidenih
gabaritov (izražena v centimetrih za posamezne vrste objektov). V petem stavku,
h kateremu je bila izdana obvezna razlaga, pa so okvirno določena odstopanja
pri namembnosti objektov in naprav. Odstopanja oziroma spremembe namembnosti
objektov in naprav (kot to navaja odlok o ZN) so dovoljene le v primerih, ko
gre za vsebinsko enakovredne dejavnosti, ki ne bodo dodatno obremenjevale
načrtovane infrastrukture in ne bodo vplivale na poslabšanje bivalnih in
delovnih pogojev. Navedene določbe so sicer ohlapne, vendar dajejo okvire za
odločanje v posameznih primerih. V obravnavanem členu odloka o ZN sicer ni predvideno,
kdo odloča o dovoljenih tolerancah v konkretnem primeru, vendar iz tretjega
odstavka 40. člena ZUN jasno izhaja, da je to lahko le upravni organ, ki na
podlagi prostorskega izvedbenega akta v upravnem postopku odloča o izdaji
lokacijskega dovoljenja.
20. Obvezna razlaga se po nazivu sicer
nanaša na 12. člen odloka o ZN, v resnici pa je bila dana k 5. členu odloka o
ZN, ki opredeljuje vrsto dejavnosti na območju K-6 Utok. Po drugem odstavku 5.
člena so za vzhodno enoto A navedenega območja predvideni poslovni in trgovski
programi, za zahodno enoto B pa poslovni in hotelski programi. Z obvezno
razlago sta na navedenih območjih (izhajajoč iz možnosti po petem stavku 12.
člena odloka o ZN), dovoljeni kot enakovredni dejavnosti tudi stanovanjska ter
vzgojnovarstvena dejavnost. obvezna razlaga tako po svoji vsebini ne razlaga
niti 12. člena niti 5. člena odloka o ZN, temveč na novo določa še druge
dejavnosti, ki so na obravnavanem območju dovoljene poleg dejavnosti iz 5.
člena odloka o ZN. Izpodbijana obvezna razlaga ima tako dejansko značaj akta o
spremembah oziroma dopolnitvah drugega odstavka 5. člena odloka o ZN. Takšna
narava navedenega akta je razvidna tudi iz samega besedila razlage: “V okviru
spremembe namembnosti, ki jo omogoča 12. člen odloka o zazidalnem načrtu za
območje K-6 Utok, je poleg dejavnosti, naštetih v 5. členu, kot enakovredna
dejavnost mogoča stanovanjska dejavnost ter vzgojnovarstvena dejavnost.”
Obvezna razlaga tako v uvodnem delu besedila navajanje novih dejavnosti izrecno
opredeljuje kot spremembo namembnosti dejavnosti iz 5. člena odloka o ZN. Pri
tem se sicer sklicuje na možnost spremembe namembnosti iz petega stavka 12.
člena odloka, vendar pa je ta možnost v skladu s tretjim odstavkom 40. člena
ZUN predvidena le za tolerance, ki jih v skladu s prostorskim izvedbenim aktom
lahko dovoljuje upravni organ z lokacijskim dovoljenjem.
21. obvezna razlaga, ki je po vsebini
sprememba 5. člena odloka o ZN, je bila sprejeta po običajnem postopku
sprejemanja predpisov v občinskem svetu in ne po postopku, ki je s 37. do 39.
členom ZUN predviden za sprejetje prostorskih izvedbenih aktov. Zato je bila
sprejeta v nasprotju s 43. členom ZUN, po katerem se prostorski izvedbeni akt
lahko spremeni oziroma dopolni le po postopku, ki je predpisan za njegov
sprejem (torej po 37. do 39. členu ZUN).
22. V odgovoru na pobudo in še zlasti v
odgovoru na zahtevo Občina Kamnik zatrjuje, da z obvezno razlago na novo
predvidena stanovanjska in vzgojnovarstvena dejavnost pomenita blažje posege v
prostor od prvotno predvidenih trgovskih in hotelskih programov. Navedene
dejavnosti naj bi bile tako v skladu z okvirno določitvijo tolerance pri
namembnosti objektov in naprav v smislu petega stavka 12. člena odloka o ZN in
v skladu s sprejeto koncepcijo revitalizacije in nadaljnjega razvoja starega
mestnega jedra v Kamniku. Vendar postopek, po katerem so bile izpodbijane
odločitve sprejete, ni bil v skladu z zakonodajo. Takšne odločitve bi bilo
treba sprejet v obliki sprememb zazidalnega načrta po postopku iz 37. do 39.
člena ZUN.
23. Glede na navedeno je ustavno sodišče
obvezno razlago razveljavilo. Pri tem se ni spuščalo v presojo vprašanja, ali
je določitev stanovanjske namembnosti gradnje takšna sprememba, ki jo upravni
organ lahko v postopku po tretjem odstavku 40. člena ZUN dovoli kot toleranco
pri namembnosti na podlagi zadnjega stavka 12. člena odloka. To je stvar
presoje pristojnega upravnega organa in morebitne presoje v okviru pravnih
sredstev.
24. Vlada sicer predlaga odpravo dela
besedila drugega stavka 12. člena odloka in obvezne razlage. Po določbi drugega
odstavka 45. člena ZUstS ustavno sodišče odpravi protiustavne ali nezakonite
podzakonske predpise ali splošne akte, izdane za izvrševanje javnih pooblastil,
kadar ugotovi, da je potrebno odpraviti škodljive posledice, ki so nastale
zaradi protiustavnosti ali nezakonitosti. Vlada škodljivih posledic, ki bi jih
bilo treba odpraviti, ne navaja, niti ne utemeljuje. Zato se je ustavno sodišče
odločilo za razveljavitev. Pri tem je ustavno sodišče upoštevalo, da lahko o
morebitni dovolitvi spremembe namembnosti odloča upravni organ v postopku
izdaje ali spremembe lokacijskega dovoljenja (23. točka obrazložitve).
B)–III
25. Določbe drugega stavka 12. člena odloka
o ZN, ki jih izpodbija vlada, se nanašajo na odstopanja od predvidenih
gabaritov. Po prvem stavku tega člena so odstopanja od predvidenih gabaritov
dovoljena v notranjosti urbanih krajev do 100 cm v vertikalni in 250 cm v
horizontalni smeri. Po izpodbijanem drugem stavku pa so v primeru morebitnih
oblikovnih in vsebinsko-funkcionalnih posebnosti pri arhitektonski obdelavi
posameznih objektov dovoljena še večja odstopanja, vendar le v soglasju z
izdelovalcem zazidalnega načrta (s tem, da se mora pri tem še vedno ohranjati
osnovna gradbena linija). Prav del določbe “v soglasju z izdelovalcem
zazidalnega načrta” izpodbija vlada v svoji zahtevi. Vlada meni, da bi moral
odlok o ZN dovoljene tolerance jasno definirati, ne pa da omogoča njihovo
širjenje na način (ob soglasju izdelovalca zazidalnega načrta), ki nima podlage
v zakonu. Trditev vlade je utemeljena, saj 40. člen ZUN ne daje podlage za
ureditev, da je za določitev dopustne tolerance potrebno soglasje izdelovalca
zazidalnega načrta. Za te tolerance morajo biti potrebni okviri določeni s
prostorskim izvedbenim aktom, na podlagi tako določenih okvirov pa o uporabi
tega pooblastila v konkretnem primeru samostojno odloča upravni organ v
postopku izdaje lokacijskega dovoljenja. Izdelovalec zazidalnega načrta je kot
strokovna organizacija v poslovnem odnosu z občino in opravlja potrebna
opravila v zvezi s temi akti po naročilu občine, ne more pa sprejemati
odločitev v zvezi s prostorskimi izvedbenimi akti (tudi ne v obliki soglasja),
saj so te naloge poverjene državnim organom. Zato je ustavno sodišče izpodbijane
določbe drugega stavka 12. člena odloka o ZN v besedilu: “v soglasju z
izdelovalcem zazidalnega načrta” razveljavilo.
B)–IV
26. Razlaga župana, ki jo izpodbija
pobudnik, je po svoji naravi enako kot obvezna razlaga Občinskega sveta občine
Kamnik, predpis. Za izdajo takšnega predpisa župan nima pristojnosti. Ker je
razlago izdal nepristojni organ, je ta akt po svoji naravi in vsebini predpis,
čeprav objavljen v Uradnem listu, neobstoječ in se ga ne sme uporabljati (tako
ustavno sodišče npr. v odločbi št. U-I-166/99, Uradni list RS, št. 37/01).
B)–V
27. Pobudnik odloka o ZN glede njegove
skladnosti z občinskimi planskimi akti ni izpodbijal, ustavno sodišče pa tudi
ni našlo razlogov, da bi v smislu 30. člena ZUstS samo razširilo oceno še na
odlok o ZN v celoti.
28. Ker je ustavno sodišče razveljavilo
izpodbijane dele besedila 12. člena odloka o ZN (vključno z obvezno razlago),
se ni spuščalo v obravnavo predloga za začasno zadržanje izvrševanja
izpodbijanih določb.
C)
29. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na
podlagi prvega odstavka 40. člena in 43. člena ZUstS v sestavi: predsednik
Franc Testen ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze
Janko, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, dr. Lojze Ude in
dr. Dragica Wedam-Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.
Št. U-I-34/99-23
Ljubljana, dne 12. julija 2001.
Predsednik
Franc Testen l. r.