Ustavno sodišče je v postopku odločanja o
ustavni pritožbi A. A. iz Ž. in B. B. iz Z., ki ju zastopa C. C., odvetnica v
V. na seji dne 12. julija 2001
o d l o č i l o:
1. Sodba Vrhovnega sodišča št. Up 409/99 z dne 11. 2. 2000 in
sodba Upravnega sodišča št. U 1932/98 z dne 31. 3. 1999 se razveljavita,
odločba Ministrstva za okolje in prostor št. 35002/677/97-KB z dne 3. 11. 1998
in lokacijsko dovoljenje Upravne enote Ljubljana, Izpostave Moste Polje, št.
351-368/96-06/ZM z dne 29. 7. 1997 pa odpravita.
2. Zadeva se vrne Upravni enoti Ljubljana v novo odločanje.
O b r a z l o ž i t e v
A)
1. Pritožnika sta mejaša lastnika parcele,
na kateri je bil nezakonito zgrajen objekt, za katerega je bilo naknadno izdano
lokacijsko dovoljenje. Po izpodbijanem lokacijskem dovoljenju naj bi bil dostop
do njunega objekta neprimeren, saj ne zagotavlja varnosti bivanja, ker širina
poti in bližina investitorjevega objekta onemogočata vožnjo intervencijskim in
dostavnim vozilom, včasih pa tudi osebnim avtomobilom.
2. Prvostopenjski upravni organ je zaradi
ugovorov pritožnikov na ustni obravnavi vpogledal v listine o vpisu zatrjevane
služnostne pravice v zemljiško knjigo ter opravil ogled na kraju samem.
Pritožnika sta namreč zatrjevala, da obravnavani objekt, ki je bil zgrajen leta
1982, zapira dovozno pot do njunega objekta in da je investitor dovozno pot
samovoljno prestavil na južno stran objekta. Upravni organ je ugotovil, da
pritožnika zatrjevane služnosti poti nimata vpisane v zemljiško knjigo. Na
ogledu, na katerega pritožnika nista bila vabljena, je upravni organ ugotovil,
da je dovoz in dostop do objekta pritožnikov urejen kot to predvideva
lokacijska dokumentacija, to je južno od objekta v širini 2,5 m (pot je delno
tlakovana, delno utrjena in poraščena s travo). Drugostopenjski upravni organ
je pritožbo zavrnil kot neutemeljeno, vendar na očitek pobudnikov ni odgovoril.
Pritožbo sta zavrnili tudi Upravno in Vrhovno sodišče, ki sta obravnavali
navedbe pritožnikov in presodili, da kršitev pravil upravnega postopka ni vplivala
na pravilnost odločitve. Obe sodišči sta ugotovili, da gre za legalizacijo
objekta na podlagi zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o urejanju naselij
in drugih posegov v prostor (Uradni list RS, št. 18/93 – v nadaljevanju: novela
ZUN) in uredbe o prostorskih ureditvenih pogojih za sanacijo degradiranega
prostora Občine Ljubljana Moste Polje (Uradni list RS, št. 62/94 – PUP), zato
ni mogoče predvideti druge lokacije objekta. Z legalizacijo objekta naj bi se
ne poseglo v možnost dostopa in dovoza na parcelo pritožnikov. Upravno sodišče
v sodbi navaja, da tako po ugotovitvah prvostopenjskega in drugostopenjskega
organa kot po navedbah investitorja in tudi samih pritožnikov, pritožnika imata
dostop in dovoz do svoje parcele preko parcele investitorja, le da ne na kraju,
kjer želita, ker na tem delu parcele stoji sporni objekt, zgrajen že leta 1982.
Sodišči ugotavljata, da je bila pogodba (aneks) med pritožnikoma in bivšim
lastnikom sporne parcele sklenjena 18. 1. 1995, torej po tem, ko je že začel
veljati PUP (1994), in veže le pogodbene stranke, ne pa tudi investitorja
spornega objekta in tudi ne upravni organ, ki vodi postopek izdaje lokacijskega
dovoljenja. Upravno sodišče je v sodbi, ki jo je potrdilo Vrhovno sodišče,
sprejelo stališče, da pritožnikov zahtevek ni predmet obravnavanega
lokacijskega postopka in lokacijske odločbe, saj se z legalizacijo spornega
objekta ne posega v možnosti dostopa in dovoza pritožnikov na njuno parcelo
preko investitorjeve parcele oziroma da ni stvar tega upravnega postopka
določitev širine, utrjenosti, kvalitete in obsega možnega dostopa do sosednje
parcele, to je parcele pritožnikov. Določitev, kje natanko bo potekala
služnostna pot in kakšna bo, naj bi bila stvar dogovora samih strank, ne pa
obravnavanega lokacijskega dovoljenja.
3. Pritožnika navajata, da je upravni organ
ne glede na legalizacijo objekta dolžan izdati lokacijsko dovoljenje v skladu s
55. členom zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list
SRS, št. 18/84 in nasl. – v nadaljevanju: ZUN), torej odločiti tudi o prometni
ureditvi služnostne poti, ki jo imata pritožnika na zemljišču investitorja. V
postopku izdaje lokacijskega dovoljenja prvostopenjski upravni organ
pritožnikov ni vabil na ogled in ustno obravnavo in jima s tem ni dal možnosti,
da bi se izjavila o dejstvih in bistvenih okoliščinah, ki so vplivale na izdajo
odločbe. Pritožnika navajata, da je bilo v postopku kršeno ustavno načelo
enakega varstva pravic po 22. členu ustave, ki stranki zagotavlja pravico, da
neposredno sodeluje pri izvedbi dokazov in navaja svoje ocene, trditve in
stališča.
4. Ustavna pritožba je bila sprejeta v
obravnavo na podlagi četrtega odstavka 55. člena zakona o ustavnem sodišču
(Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS). V skladu s 6. in 56.
členom ZUstS sta bili ustavna pritožba in sklep o njenem sprejemu vročena
Vrhovnemu sodišču, nasprotni stranki v sporu, to je investitorju in pristojni
upravni enoti. Vrhovno sodišče na ustavno pritožbo ni odgovorilo. Investitor pa
v odgovoru navaja, da je kupil parcelo široko enajst metrov z obvezo, da bo na
njej dovolil pritožnikoma dostop in dovoz v širini 2,5 metra. Kje naj bi pot
potekala, v pogodbi ni določeno. Tudi pritožnika naj bi nezakonito posegla v
prostor, vendar sta pridobila vsa potrebna dovoljenja. Investitor navaja, da je
tudi že pridobil gradbeno dovoljenje za legalizacijo svojega objekta. Spor s
pritožnikoma pa naj bi nastal zaradi ureditve poti s travniškimi ploščami. Pot
do hiše pritožnikov naj bi bila dejansko široka najmanj 3,2 metra in nima
ostrega ovinka, saj v dolžini desetih metrov zavije en meter. Primerna naj bi
bila za prevoz vseh vozil in najmanj obremenjuje njegovo zemljišče. Obstoječe
poti naj bi ne bilo mogoče spremeniti zaradi že stoječih objektov. Pritožnika
naj bi neutemeljeno navajala, da sta nasprotovala izdaji lokacijskega
dovoljenja, saj sta v postopku zahtevala le spremembe.
B)
5. Pritožnika zatrjujeta kršitev pravice do
enakega varstva pravic iz 22. člena ustave. Ta pravica naj bi jima bila kršena,
ker jima upravni organ prve stopnje s tem, da ju ni vabil na ogled in na ustno
obravnavo, ni omogočil, da bi lahko zatrjevala in dokazovala, da za normalno
bivanje v objektu potrebujeta tudi možnost dovoza intervencijskih in reševalnih
vozil. Kršitev sta zatrjevala med celotnim postopkom, vendar drugostopenjski
upravni organ in sodišči tega niso upoštevali.
6. Ustava v 22. členu določa, da je
vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in
pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih
pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih.
Navedena določba je poseben izraz pravice do enakosti pred zakonom po drugem
odstavku 14. člena ustave. Iz te določbe med drugim izhaja, da mora biti
zagotovljena enakopravnost med strankami, udeleženimi v postopku, kar
predstavlja enega izmed temeljnih jamstev poštenega postopka. V takšnem
postopku mora vsaka stranka imeti možnost predstaviti svoja stališča, vključno
z dokazi, pod pogoji, ki je ne postavljajo v vsebinsko slabši položaj nasproti
drugi stranki. Enako kot drugi stranki ji mora biti zagotovljena tudi pravica,
da je prisotna pri izvedbi vseh dokazov (tako ustavno sodišče npr. v odločbi
št. Up-39/95 z dne 16. 1. 1997; OdlUS VI, 71).
7. Ustavno sodišče je že večkrat poudarilo,
da je bila v upravnem postopku ustavna pravica do enakega varstva pravic iz 22.
člena ustave uveljavljena zlasti z določbo 8. člena zakona o splošnem upravnem
postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86 p. b. – v nadaljevanju: ZUP86)1,
ki je med temeljna načela upravnega postopka uvrstila načelo zaslišanja strank,
katerega bistvo je v zahtevi, da je treba pred izdajo odločbe dati stranki
možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločbo. Če
stranki ni bila dana možnost udeležbe, bodisi da v postopek sploh ni bila
vključena (ni bila vabljena) bodisi da ni imela možnosti izjaviti se o dejstvih
in okoliščinah, pomembnih za odločitev, gre za kršitev načela zaslišanja strank,
ki obenem predstavlja tudi kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22.
člena ustave. Po stališču ustavnega sodišča je edino ustavno konformna
interpretacija načela zaslišanja strank v upravnem postopku tista, ki ne zajema
v okvir kršitve samo primerov, ko stranka sploh ni bila vabljena in vključena v
postopek, temveč tudi primere, ko stranki ni bila dana možnost obravnavanja
(tako ustavno sodišče v odločbi št. Up-17/95 z dne 4. 7. 1996, OdlUS V, 182 in
v odločbi št. Up-29/98 z dne 26. 11. 1998, OdlUS VII, 243). Navedeno stališče
ustavnega sodišča se odraža tudi v zdaj veljavnem zakonu o splošnem upravnem
postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in nasl. – v nadaljevanju: ZUP), ki v 9.
členu obravnava načelo zaslišanja strank. V okvir tega načela namreč, drugače
kot ZUP86, izrecno vključuje še dodatno zahtevo, po kateri mora imeti stranka
možnost, da se izjavi tudi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke. Organ
svoje odločitve ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila
dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom.
8. V obrazložitvi izpodbijanega
lokacijskega dovoljenja je upravni organ prve stopnje navedel, da je dne 20. 5.
1997 opravil ogled in ustno obravnavo na kraju samem. Upravni organ je z
ogledom ugotavljal ustreznost dovoza in dostopa do zemljišča pritožnikov čez
zemljišče, ki je v lasti investitorja. Upravni organ je v obrazložitvi odločbe
o lokacijskem dovoljenju ugotovil, da iz priloženih listin in stanja na terenu
izhaja, da je dostop in dovoz po zemljišču investitorja do zemljišča
pritožnikov ustrezno urejen. Temu sta ustavna pritožnika ves čas ugovarjala, na
ogled, na katerem se je ustreznost dovoza ugotavljala, pa nista bila vabljena.
Upravni organ je torej odločitev o lokacijskem dovoljenju oprl na ugotovitve
ogleda, v katerem je ena izmed strank imela možnost sodelovati, druga pa te
možnosti ni imela. S tem je stranki obravnaval neenakopravno in jima v dokaznem
postopku ni zagotovil enakih procesnih možnosti. Zato je podana kršitev pravice
do enakega varstva pravic po 22. členu ustave.
9. Ker je ustavno sodišče ugotovilo, da je
bila pritožnikoma kršena pravica do enakega varstva pravic, je izpodbijane
odločbe razveljavilo oziroma odpravilo in zadevo vrnilo pristojni Upravni enoti
v novo odločanje. V novem postopku izdaje lokacijskega dovoljenja bo moral
upravni organ ustavnima pritožnikoma dati možnost, da sta navzoča pri izvajanju
vseh dokazov o dejstvih, na katera bo oprl novo odločbo, in da se o njih
izjavita.
C)
10. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo
na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS in na podlagi šeste alinee 52. člena
poslovnika ustavnega sodišča Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 49/98) v
sestavi: predsednik Franc Testen ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko
Fišer, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, dr.
Lojze Ude in dr. Dragica Wedam-Lukić. Odločbo je sprejelo s sedmimi glasovi
proti dvema. Proti sta glasovala sodnik Fišer in sodnica Modrijanova, ki je
dala odklonilno ločeno mnenje.
Št. Up-171/00-16
Ljubljana, dne 12. julija 2001.
Predsednik
Franc Testen l. r.
____________________________
1 V času odločanja o izdaji izpodbijanega
lokacijskega dovoljenja je veljal še ZUP86.