U-I-391/96
11.6.1998
O D L O Č B A
Ustavno sodišče je v postopku za oceno
ustavnosti, začetem na pobudo Taborniškega odreda Severni šotori iz Maribora,
na seji dne 11. junija 1998
o d l o č i l o :
1. V drugem odstavku 5. člena Zakona o
društvih (Uradni list RS, št. 60/95) določba o načinu včlanjevanja
mladoletnikov do dopolnjenega 15. leta starosti ni v skladu z Ustavo - besede
"ki ga tudi zastopa v organih društva", pa se razveljavijo.
Zakonodajalec mora ugotovljeno neskladnost z
Ustavo odpraviti v enem letu po objavi te odločbe.
2. V 8. členu istega zakona se razveljavi del
besedila, ki se glasi: "Društvo lahko ustanovi najmanj deset polnoletnih
državljanov Republike Slovenije, ki".
3. Člen 10 istega zakona se razveljavi.
O b r a z l o ž i t e v
A.
1. Pobudnik je dne 23.12.1996 vložil pobudo
za oceno ustavnosti določb 5. in 10. člena Zakona o društvih (Uradni list RS,
št. 60/95 - v nadaljevanju: ZD). V drugem odstavku 5. člena ZD je urejen
primer, ko se v društvo včlani mladoletnik do dopolnjenega petnajstega leta
starosti. V tem primeru pristopno izjavo podpiše njegov zakoniti zastopnik, ki
ga v organih društva tudi zastopa. Pobudnik trdi, da je v Sloveniji mnogo
društev, v katerih so člani otroci od 1. do 8. razreda osnovne šole. Meni, da je
izpodbijana določba nesmotrna, ker zakonitih zastopnikov mladoletnih članov
društva ni mogoče prisiliti, da bi sodelovali na organih društva in pri drugih
aktivnostih, če sami niso njihovi člani. Določba 10. člena tega zakona pa
določa, da v primeru, ko je v društvo včlanjenih do 15 članov, opravljajo vsi
člani naloge organov društva in izmed sebe izvolijo zastopnika društva.
Pobudnik meni, da izpodbijana zakonska določba po nepotrebnem omejuje
oblikovanje organov društva. Svojo trditev pobudnik utemeljuje s primerjavo s
prejšnjim zakonom o društvih, ki takšne določbe ni imel. Pobudnik opozarja tudi
na tuje pravne ureditve, po katerih lahko že tri osebe ustanovijo društvo.
Glede vseh izpodbijanih določb ZD pa pobudnik trdi, da so nedemokratične in
slabše od rešitev v prejšnjem zakonu in da kot takšne ne morejo vzdržati
kritike v razmerju do mednarodnih norm.
2. Sekretariat za zakonodajo in pravne zadeve
pri Državnem zboru Republike Slovenije (v nadaljevanju: Sekretariat) v svojem
odgovoru na pobudo meni, da pri izpodbijanih določbah ZD ne gre za omejevanje
ustavne pravice in svobode združevanja, temveč le za določitev načina
uresničevanja te ustavne pravice. To še posebej, ker gre pri ustanavljanju
društev za doseganje trajnejših oblik združevanja za določen namen. Izpodbijane
določbe naj bi bile pomembne tudi zaradi uresničevanja drugih ustavnih določb,
še posebej tistih glede pravic in dolžnosti staršev (prvi odstavek 54. člena
Ustave) in pravic otrok (56. člen Ustave), meni sekretariat. Ob tem sekretariat
navaja še določbe o odgovornosti staršev za škodo, ki jo povzroči otrok. Za
tako škodo odgovarjajo starši do otrokovega 7. leta starosti ne glede na
krivdo. Po navedeni starosti pa starši odgovarjajo tudi, če ne morejo dokazati,
da je škoda nastala brez njihove krivde, kot je to opredeljeno v 165. členu
Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89 -
v nadaljevanju ZOR). Po določbi prvega odstavka 201. člena Kazenskega zakonika
Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 63/94 in 70/94) se roditelj ali druga
oseba kaznuje, če zanemarja mladoletno osebo, za katero mora skrbeti, tako da
hudo krši svoje dolžnosti skrbi in vzgoje.
3. Sekretariat v svojem odgovoru navaja, da
se je Državni zbor pri določitvi števila polnoletnih državljanov, ki lahko
ustanovijo društvo, odločil za tretjo različico predloga ZD (sedanji 8. člen).
Menil je, da navedeno število polnoletnih državljanov bolj ustreza namenu
ustanavljanja društva kot trajnejše oblike organiziranega delovanja državljanov
kakor pa drugi dve v tem zakonskem predlogu vsebovani varianti. Ti sta
predvidevali le tri oziroma pet polnoletnih državljanov kot ustanoviteljev
društva.
4. Sekretariat meni glede izpodbijane določbe
10. člena ZD, po kateri, če je v društvu včlanjenih do vključno 15 članov, vsi
člani opravljajo naloge organov društva in izmed sebe volijo zastopnika
društva, da njen namen ni krnitev avtonomije društva, temveč olajšanje
njihovega dela za primer, če članstvo ne dosega vsaj petnajst oseb. Pri tem se
sekretariat sklicuje na mnenje Vlade št. 730-02/97-33 (D2) z dne 29.5.1997. V
njem Vlada med drugim zagotavlja, da upravne enote v skladu z ustavno določbo o
pravici do svobode združevanja izpodbijane določbe ZD ne štejejo za obligatorno
in dopuščajo društvom z manjšim številom članov, da v temeljnem aktu društva
opredelijo organe, njihovo delovno področje in medsebojna razmerja. Zato
sekretariat glede vseh izpodbijanih in v obravnavo vključenih določb ZD meni,
da niso v neskladju z Ustavo.
B. - I.
5. Ustavno sodišče je na seji dne 13. marca
1997 pobudo sprejelo. Na podlagi določbe 30. člena Zakona o Ustavnem sodišču (
Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS) je sklenilo, da bo po načelu
koneksitete začelo postopek tudi za oceno ustavnosti določbe 8. člena ZD, po
katerem lahko ustanovi društvo najmanj deset polnoletnih državljanov Republike
Slovenije.
B. - II.
6. Določba drugega odstavka 5. člena ZD se
glasi: "Če se v društvo včlani mladoletnik do dopolnjenega 15. leta,
podpiše pristopno izjavo njegov zakoniti zastopnik, ki ga tudi zastopa v
organih društva."
7. Tu se najprej zastavlja vprašanje, ali
izpodbijana določba ZD sploh pomeni poseg v pravico do svobodnega združevanja z
drugimi, ki jo drugi odstavek 42. člena Ustave daje "vsakomur", ali
pa gre samo za določitev načina uresničevanja te pravice, kakor meni
Sekretariat. Že zakon sam očitno izhaja iz predpostavke, da se v društvo
včlanjuje mladoletnik po svoji lastni, prostovoljni odločitvi, kar izhaja tudi
iz določbe 1. člena o društvu kot prostovoljnem združenju fizičnih oseb, in da
mladoletnikov zakoniti zastopnik le podpiše pristopno izjavo. Tudi mladoletniku
do 15. leta starosti torej zakon priznava sposobnost biti član društva, le da
včlanitev v bistvu veže na soglasje zakonitega zastopnika, praviloma torej
staršev. Mladoletnikova pravica do včlanitve je torej na opisani način omejena
- gre torej za poseg v pravico in je treba presoditi njegovo ustavno
dopustnost.
8. To, da zakon tudi mladoletniku do 15. leta
priznava sposobnost biti član društva, bi bilo na prvi pogled lahko sicer v
neskladju s tem, da je v zasebnopravnih razmerjih mladoletniku šele s 15. letom
priznana omejena poslovna sposobnost. Toda prav v skladu s to omejitvijo Zakon
o društvih za podpis pristopne izjave pooblašča mladoletnikovega zakonitega
zastopnika, ki torej v imenu poslovno še nesposobnega mladoletnika na obličen
način izrazi njegovo voljo postati član društva. Drugače kot pri tovrstnem
zastopanju takega mladoletnika na primer v njegovih premoženjskopravnih
razmerjih, kjer zakoniti zastopnik ne le izrazi, ampak tudi po vsebini
praviloma sam oblikuje to voljo namesto mladoletnika, je pri včlanjevanju v
društva, torej pri uresničevanju ustavne pravice do združevanja, treba izhajati
iz določbe prvega odstavka 56. člena Ustave, po kateri "človekove pravice
in temeljne svoboščine uživajo otroci v skladu s svojo starostjo in
zrelostjo". Ustava torej sposobnosti otrok za "uživanje"
ustavnih pravic ne veže generalno (glede vseh ustavnih pravic) na starostne
meje, ki so glede tega postavljene bodisi že s samo Ustavo (glede volilne
pravice) bodisi tradicionalno z zakonodajo glede lastninske in drugih
premoženjskih pravic (katerih nosilec je lahko tudi otrok, vendar pa za
razpolaganje z njimi pridobi polno poslovno sposobnost praviloma šele z
dopolnjenim 18. letom, omejeno poslovno sposobnost pa s 15. letom).
Zakonodajalec mora torej pri vsaki posamezni ustavni pravici, ko določa
morebitne omejitve ali način uresničevanja te ustavne pravice, posebej
presoditi, kdaj in kako lahko posamezno ustavno pravico uživajo tudi otroci
oziroma mladoletniki. V Zakonu o društvih tako npr. spodnje starostne meje za
včlanitev v društvo ni določil (s čimer je to - v skladu s svobodo združevanja
in društveno avtonomijo - prepuščeno društvenim pravilom), določil pa je
starostno mejo za samostojno včlanitev v društvo brez soglasja staršev.
9. Razlika med sposobnostjo biti član društva
in sposobnostjo, postati član društva zgolj z lastno odločitvijo - oziroma
širše: med sposobnostjo biti nosilec ustavne pravice in sposobnostjo, da to
pravico uresničuješ sam s svojimi lastnimi dejanji - je podobna razliki v
civilnem pravu med pravno in poslovno sposobnostjo, ni pa ji enaka. Nemška
ustavnopravna teorija opozarja, da glede ustavnih pravic tudi pri njih to
vprašanje ni izrecno ustavnopravno urejeno in da zato odgovor na to vprašanje
ne more biti enak za vse ustavne pravice.1
10. Pri urejanju vprašanja, kdaj in kako
lahko posamezno ustavno pravico uživajo tudi otroci oziroma mladoletniki
("v skladu s svojo starostjo in zrelostjo"), mora zakonodajalec
seveda upoštevati tudi ustavno pravico in dolžnost staršev "vzdrževati,
izobraževati in vzgajati svoje otroke" (prvi odstavek 54. člena Ustave).
Pri tehtanju med tema dvema ustavnima pravicama oziroma pri presoji, ali je izpodbijani
zakonski poseg v eno od njiju v skladu z načelom sorazmernosti, pa je treba
upoštevati tudi Konvencijo o otrokovih pravicah (Uradni list SFRJ, št. 15/90 -
v nadaljevanju: Konvencija). Konvencija v 15. členu določa, da pri
uveljavljanju otrokovih pravic glede svobodnega združevanja ni omejitev, razen
tistih, ki jih določa zakon in ki so v demokratični družbi nujne za zavarovanje
državne varnosti, javnega reda, zdravja ali morale ali pa temeljnih pravic in
svoboščin drugih - v našem primeru torej pravic staršev v razmerju do otrok.
Poseg v to otrokovo pravico je torej ustavno dopusten le, kolikor je to nujno
zaradi varstva druge ustavne pravice, pravice staršev do vzgoje otrok, torej
pravice, ki pa je staršem dana ne toliko v njihovem lastnem interesu kot v
interesu otrok samih.
11. To seveda ne pomeni, da v nekem
konkretnem primeru ne bi moglo priti tudi do tega, da bi starši to svojo
pravico uporabili v nasprotju z otrokovimi interesi (da bi mu npr. vključevanje
v društva preprečevali, čeprav bi bilo prav to za otrokov razvoj koristno in
potrebno, ali da bi ga proti njegovi volji in v neskladju z njegovimi
resničnimi interesi vključevali v društva po njihovem lastnem izboru in
željah). Za take primere pravni red omogoča uporabo ustreznih pravnih sredstev
(da se otroku v takem konfliktu interesov postavi poseben zastopnik samo za
določene zadeve, da se v najhujših primerih roditeljska pravica staršem celo
odvzame itd.). Zakonodajalec je zato pri sprejemanju Zakona o društvih lahko
računal z običajno oziroma povprečno situacijo, ko starši pri odločanju o
otrokovem vključevanju v razna društva ravnajo v skladu z otrokovimi interesi
in ne v nasprotju z njimi. Glede na zgoraj citirane določbe Konvencije je bilo
torej treba presoditi, ali je, računajoč pri tem na povprečne, v takih razmerjih
v življenju najpogosteje nastajajoče situacije, za uresničevanje pravice
staršev do vzgoje otrok nujno otrokovo pravico do vključevanja v društva
omejiti - in če je ta omejitev nujna, ali jo je nujno omejiti prav na način,
določen v izpodbijani zakonski določbi, ali pa bi bilo možno pravice staršev
(in s tem otrokov dolgoročni interes) ustrezno zagotoviti tudi z blažjim
posegom v otrokovo pravico do združevanja, ki je po 15. členu Konvencije
načeloma neomejena.
12. Da je neka omejitev otrokove pravice do
združevanja (do včlanjevanja v društva) z vlogo staršev nujna, je po presoji
Ustavnega sodišča nesporno. Tu ne gre samo in predvsem za denarne obveznosti,
ki izhajajo iz članstva in delovanja v društvu (članarina, nabava glasbil ali
športne opreme ipd.), čeprav je že samo iz tega razloga ustrezna vloga staršev
pri včlanjevanju otroka v društva nujna, ampak je to nujno predvsem iz vzgojnih
razlogov. Otrokove obšolske ali izvenšolske, torej prav različne društvene
aktivnosti so nedvomno tudi zelo pomembno vzgojno sredstvo. Ustavna pravica in
dolžnost staršev zagotoviti svojim otrokom ustrezno vzgojo se torej nedvomno
razteza tudi na to področje vzgoje, ne samo npr. na izbiro šole ali verske in
moralne vzgoje.2
13. Iz ugotovitve, da je otrokovo svobodo
združevanja nujno potrebno omejiti z ustrezno vlogo staršev, ki naj jim omogoči
izvrševanje njihove ustavne pravice in dolžnosti zagotoviti otrokom ustrezno
vzgojo, pa še ne sledi, da je omejitev, ki je v ta namen predpisana v izpodbijani
zakonski določbi, skladna z načelom sorazmernosti. Predpisani način včlanitve
otroka, ko (namesto njega) "podpiše pristopno izjavo njegov zakoniti
zastopnik", namreč ne upošteva v zadostni meri tega, da mora (glede na
svojo lastno ustavno in konvencijsko pravico do združevanja) voljo po včlanitvi
najprej izraziti (ali vsaj: izraziti tudi) otrok sam, s čimer bi se vsaj do
neke mere preprečevalo vključevanje otrok v društva proti njihovi volji, šele
nato (ali ob tem) pa naj bi z včlanitvijo na primeren način izrazil svoje
soglasje tudi otrokov zakoniti zastopnik. Zakon torej lahko veljavno včlanitev
veže na soglasje otrokovega zakonitega zastopnika, izraženo v primerni obliki
(ob sami včlanitvi, npr. v obliki sopodpisa, morda tudi s kasnejšim soglasjem
in podobno) - izpodbijano zakonsko določbo pa je Ustavno sodišče ocenilo za
prekomeren poseg v otrokovo ustavno in konvencijsko zagotovljeno svobodo
združevanja. To seveda ne pomeni, da posamezno društvo s svojimi društvenimi
pravili ne bi smelo samo zahtevati prav takega načina včlanjevanja otrok, kot
ga sedaj za vsa društva zahteva zakon - npr. glasbeno ali športno društvo, kjer
se starši ob "vpisu" otroka zavežejo tudi k večjim denarnim
prispevkom, k nabavi opreme in podobno. Na drugi strani pa bi zakon moral biti
toliko elastičen, da bi zlasti pri šolskih in izrazito mladinskih društvih
omogočal staršem dajanje soglasja tudi na manj formalen način, morda bi lahko
zadoščalo že obvestilo šole ali društva staršem, da se je njihov otrok včlanil
v društvo, s pravico staršev, da temu ugovarjajo in vpis razveljavijo. So tudi
starši, ki se za obšolsko dejavnost svojih otrok relativno malo zanimajo, in
pretiran formalizem pri iskanju njihovega soglasja bi takim otrokom - v
nasprotju z interesi njihove vzgoje in razvoja - lahko celo onemogočil svobodno
razvijanje društvene dejavnosti.
14. Določbe drugega odstavka 5. člena ZD, ki
se nanaša na način včlanitve otroka v društvo (tako da pristopno izjavo podpiše
njegov zakoniti zastopnik), Ustavno sodišče ni razveljavilo, ker bi
razveljavitev pomenila, da do nove zakonske ureditve včlanjevanje otrok v
kakršnakoli društva sploh ni omejeno z nikakršnimi pravicami staršev, kar pa bi
pomenilo hujši in ustavno bolj nesprejemljiv poseg v ustavne pravice staršev
kot sedanji, z Ustavo neskladni način včlanjevanja otrok. Zato je za ta del
drugega odstavka 5. člena ZD le ugotovilo njegovo neskladnost z Ustavo in
naložilo zakonodajalcu odpravo te neustavnosti.
15. Drugače kot vprašanje včlanitve v
društvo, kjer je zaradi zagotovitve potrebnega vpliva staršev na vzgojo otrok
staršem treba omogočiti, da lahko otrokom tudi preprečijo včlanjevanje v
društva, kadar to po njihovi presoji ne bi bilo v interesu otroka, pa je treba
presojati vprašanje ustavne dopustnosti drugega dela izpodbijane določbe
drugega odstavka 5. člena ZD, torej določbe, po kateri zakoniti zastopnik
(praviloma eden od staršev) otroka "tudi zastopa v organih društva".
Ta zakonska določba pomeni po eni strani poseg v mladoletnikovo svobodo
združevanja (ta namreč seveda obsega ne le pravico včlaniti se v društvo, ampak
zlasti pravico potem v njem delovati v skladu z društvenimi pravili), hkrati pa
tudi v pravico društva samega, da v okviru tako razumljene svobode združevanja
samostojno in svobodno, brez državnega vmešavanja oziroma zakonske prisile,
ureja svoja notranja razmerja: ali bodo organe sploh imeli ali ne, kakšni ti
morebitni organi bodo, ali so lahko v njih tudi mladoletni člani oziroma s
kakšnimi pravicami itd. Da je glede teh in drugih vprašanj položaj mladoletnikov
do 15. leta starosti tudi po mnenju zakonodajalca lahko drugače urejen, je
razvidno tudi iz tretjega (neizpodbijanega) odstavka 5. člena ZD, ki se glasi:
"Posebne pravice in dolžnosti članov iz prejšnjega odstavka ureja temeljni
akt društva."
16. Gornji poseg že kot poseg v
mladoletnikovo svobodo združevanja ustavno ni dopusten, ker ni nujno potreben
zaradi varstva drugih ustavnih pravic. Če so starši soglašali z včlanitvijo
otroka v društvo, so imeli pravico in dolžnost seznaniti se tudi z društvenimi
pravili oziroma vsaj z načinom društvenega delovanja. Če društvo svojo vzgojno
vlogo opravlja tudi na ta način, da tudi mladoletne člane na primeren način
vključuje v društvene organe in v društveno odločanje, so starši z vključitvijo
otroka v tako društvo implicitno dali soglasje tudi k temu. Izpodbijana
ureditev, po kateri bi otroke starši morali zastopati v organih društva, je
pravno tudi dokaj nejasna: ali je s tem mišljeno, da bi jih morali zastopati že
pri volitvah teh organov - ali šele, če bi bil otrok (kot član) izvoljen v
društvene organe. Razveljavitev omenjene določbe kot protiustavne pa seveda ne
pomeni, da društvo ne bi smelo, če tako določajo njegova lastna pravila, v
svoje delovanje in v svoje organe na ustrezen način vključevati tudi staršev
mladoletnih članov ali da ne bi smelo mladoletnih članov omejevati pri
odločanju o razpolaganju z društvenimi sredstvi, pri odločanju o prevzemanju
obveznosti društva nasproti tretjim itd.
B. - III.
17. Člen 8 ZD, glede katerega je Ustavno
sodišče na podlagi 30. člena ZUstS sklenilo, da ga vključi v presojo
ustavnosti, določa, da društvo lahko ustanovi najmanj deset polnoletnih
državljanov Republike Slovenije, ki na ustanovnem zboru sprejmejo sklep o
ustanovitvi in temeljni akt društva. Prvi del Izpodbijane določbe je v
neskladju z drugim odstavkom 42. člena Ustave, ki se glasi: "Vsakdo ima
pravico, da se svobodno združuje z drugimi". Ustavno sodišče je zato prvi
del izpodbijane določbe, ki določa najmanj deset polnoletnih oseb kot ustanovitelje
društva, razveljavilo.
Preostali del določbe ("Na ustanovnem
občnem zboru sprejmejo sklep o ustanovitvi in temeljni akt društva.") ni
bil izpodbijan in ga je po razveljavitvi prvega dela določbe treba razumeti
tako, da na ustanovnem občnem zboru navedene akte sprejmejo ustanovitelji,
katerih minimalno število ni več predpisano.
18. Zakonska določba, da lahko društvo
ustanovi šele deset polnoletnih državljanov, pomeni poseg v ustavno pravico
vsakogar, da se svobodno združuje z drugimi, in bi bila torej ustavno dopustna
le v primeru, če bi bila taka omejitev te pravice nujna bodisi iz razlogov, ki
jih navaja tretji odstavek 42. člena Ustave (varnost države, javna varnost ali
varstvo pred širjenjem nalezljivih bolezni), kar tu očitno ne pride v poštev,
bodisi iz razloga, ki ga navaja tretji odstavek 15. člena Ustave (da so
človekove pravice in temeljne svoboščine omejene s pravicami drugih), torej
takrat, kadar je po načelu sorazmernosti omejitev ene pravice nujna zaradi
sorazmernega varstva druge. Ni mogoče vnaprej izključiti možnosti, da bi ta
razlog lahko kdaj prišel v poštev kot ustavno dopusten razlog za določitev
najmanjšega možnega števila ustanoviteljev društva pri zakonodaji, ki bi
urejala ustanavljanje kakšne posebne vrste društev - kot splošen razlog za
omejevanje možnosti ustanavljanja katerihkoli društev pa to ni ustavno dopusten
razlog.
19. Edina splošna omejitev je tu lahko le
tista, ki izhaja že "iz narave stvari". Po naravi stvari združevanje
s samim seboj (že pojmovno) ni možno - dva ali trije se pa že lahko združujejo.
Na podobnem stališču stoji nemška ustavnopravna teorija. Tako npr.
Kommentar zum Bonner Grundgesetz (k členu 9,
prip. 29) pravi: "Določanje najmanjšega števila članov ni potrebno ... Že
tri osebe (prim. par. 73 BGB), morda celo dve, lahko torej ustanovijo društvo.
Predpisi o minimalnem številu članov 'vpisanega društva' (op.: registriranega -
praviloma 7 članov) s tem niso prizadeti." V že omenjenem zborniku
Handbuch des Staatsrechts pa je glede tega rečeno naslednje: "Za najmanjše
število članov lahko velja klasično pravilo 'tres faciunt collegium' (prim.
tudi par. 73 BGB), pri čemer pa pravo o društvih in gospodarskih družbah v
okviru ustavnopravno dopustnega urejanja vrst društev in družb lahko to
šrtevilo bodisi poviša (prim. par. 56 BGB) bodisi, kot pri gospodarskih družbah
po BGB, zniža."3
20. Primerjava izpodbijane določbe z Zakonom
o zadrugah (Uradni list RS št. 13/92) pokaže, da je v 4. členu slednjega
določeno, da zadrugo lahko ustanovijo najmanj trije ustanovitelji, ki so lahko
fizične oziroma pravne osebe. Nemška pravna ureditev, ki sicer pozna
neregistrirana in registrirana (vpisana) društva, za slednja določa število
potrebnih članov, da se društvo lahko registrira. Tako je v par. 56 BGB
določeno, da vpis sledi potem, ko število članov obsega najmanj sedem. V skladu
s par. 73 pa pride do odvzema pravne sposobnosti društva potem, ko se njegovo
članstvo zmanjša pod tri.
B. - IV.
21. Izpodbijani 10. člen ZD določa, da v
primeru, če je v društvo včlanjenih do vključno 15 članov, vsi člani opravljajo
naloge organov društva in izmed sebe izvolijo zastopnika društva.
Izpodbijana določna ZD je v neskladju s
pravico do svobodnega združevanja po drugem odstavku 42. člena Ustave, ker ta
pravica ne obsega samo pravice do ustanovitve društva, ampak seveda tudi
pravico, da člani društva njegovo notranjo ureditev in njegovo dejavnost povsem
samostojno in svobodno urejajo. Zakonske omejitve te pravice so dopustne le v
primerih in pod pogoji, ki so bili navedeni že zgoraj pod točko 18. in ki za
izpodbijano omejitev v 10. členu ZD očitno niso podani.
C.
22. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na
podlagi 21., 43., 45. in 48. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Lovro Šturm
ter sodnici in sodniki dr. Miroslava Geč - Korošec, dr. Peter Jambrek, dr. Tone
Jerovšek, mag. Matevž Krivic, Franc Testen, dr. Dragica Wedam - Lukić in dr.
Boštjan M. Zupančič. Odločbo je sprejelo soglasno.
P r e d s e d n i k
dr. Lovro Šturm
Opombe:
1Sposobnost biti nosilec ustavnih pravic
nemška teorija označuje z izrazom Grundrechtsfahigkeit, ono drugo sposobnost pa
z izrazom Grundrechtsmundigkeit.
V članku D. Merten: Vereinsfreiheit (v
zborniku Isensee/Kirchhof: Handbuch des Staatsrechts, Band VI, Muller,
Heidelberg 1989, str. 788) je o tem npr. rečeno takole:"Če upoštevamo tako
individualne na eni kot tudi družbene interese na drugi strani je pri tem
razlika, ali mladoletnik publicira v šolskem časopisu ali odloča o svojem
verskem pouku ali pa hoče opravljati neki poklic. Tako lahko pri temeljnih pravicah
na duhovnem ali verskem področju Grundrechtsmundigkeit nastopi prej kot pri
gospodarski dejavnosti."4 Konkretno glede vključitve v društvo je v istem
članku zastopano celo bolj "liberalno" stališče od naše zakonske
ureditve, namreč stališče, da se lahko mladoletnik civilnopravno učinkovito
celo sam vključi v tako društvo, kjer lahko članarino in druge članske
obveznosti sam poravnava (npr. iz žepnine) - čeprav se priznava, da bi pa to
hkrati pomenilo omejitev (prav tako ustavne) pravice staršev do vzgoje otrok.
2Prim. npr. iz domače literature: - Mateja
Končina: Osebnostne pravice in pravice otroka (magistrska naloga), Pravna
fakulteta Univerze v Ljubljani, 1992, str. 44-45; - Mag. Mateja Končina
Peternel: Država, družina in otrok, Zbornik znanstvenih razprav, Ljubljana
1994, str. 5-6 in 11; - Barbara Novak: Zastopanje otroka v šoli, Pravnik,
Ljubljana 1998, št. 1-3, str. 110.
3D. Merten: Vereinsfreiheit - v zborniku
Isensee/Kirchhof: Handbuch des Staatsrechts, Band VI, Muller, Heidelberg 1989,
str. 789.
4D. Merten: Vereinsfreiheit - v zborniku
Isensee/Kirchhof: Handbuch des Staatsrechts, Band VI, Muller, Heidelberg 1989,
str. 788.