Ustavno sodišče je v postopku odločanja o
ustavni pritožbi Istrskega demokratskega zbora (IDZ) – Dieta democratica
istriana (DDI) po dne 12. 1. 1998 opravljeni javni obravnavi na seji dne 15.
januarja 1998
o d l o č i l o:
1. Sodba Vrhovnega sodišča št. U-1262/95 z dne 12. 9. 1996 in
odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 0001-2/1-S-28/533-95 z dne 17. 7.
1995 se odpravita.
2. Četrti odstavek 3. člena zakona o političnih strankah (Uradni
list RS, št. 62/94) se razveljavi.
O b r a z l o ž i t e v
A)
1. Ministrstvo za notranje zadeve (MNZ) je
z odločbo z dne 17. 7. 1995 zavrnilo zahtevo pritožnice za vpis v register
političnih strank. Vrhovno sodišče je s sodbo z dne 12. 9. 1996 v upravnem
sporu tožbo pritožnice zavrnilo. Pritožnica meni, da so ji z izpodbijano
odločitvijo kršene pravica do enakosti pred zakonom in do združevanja ter
pridobljene pravice. Navaja, da je bila že pred sprejetjem zakona o političnih
strankah vpisana v register političnih organizacij. Nesprejemljivo naj bi bilo
mnenje Vrhovnega sodišča in MNZ, da je del strankinega programa v nasprotju z
ustavo. Pritožnica naj bi se kot stranka zavzemala za to, da se popravijo
krivice, storjene v povojnem obdobju posameznikom na območju Slovenske Istre.
Šlo naj bi za priznanje kontinuitete državljanstva Slovenije ter vrnitev
odvzetega premoženja in vseh pravic, ki izvirajo iz njihovega državljanskega
statusa, to je tudi pravica domicila. Kršitev pravice do enakosti pred zakonom
vidi pritožnica v tem, da ji je onemogočen vpis v register političnih strank,
čeprav je že bila registrirana kot politična organizacija enako kot druge
stranke, ki so bile brez posebnih zapletov registrirane. Po mnenju pritožnice
temelji odločitev na samovoljnem tolmačenju dela programa stranke in na povsem
neutemeljenem označevanju tega dela programa kot protiustavnega. Kršitev
pravice do združevanja naj bi bila v tem, da se povsem legitimen program
stranke – borba za popravo krivic osebam z območja Slovenske Istre – zlorablja
v njeno škodo in se s tem preprečuje združevanje ljudi, da organizirano
zahtevajo popravo krivic. Pridobljene pravice pa naj bi bile stranki kršene
zato, ker naj bi ji kot politični organizaciji šla tudi pravica do kontinuitete
oziroma do obstoja kot politične grupacije.
2. Registrski organ (MNZ) v odločbi
ugotavlja, da je programska usmeritev pritožnice, ki se glasi: “Stranka si bo
prizadevala, da prednost pri vselitvi dobe osebe, ki so se iz Istre izselile
kot politični in/ali ekonomski emigranti, njihovi potomci in sorodstvo...” v
nasprotju z določbami 12. člena Mednarodnega pakta o državljanskih in
političnih pravicah in v nasprotju z 32. členom ustave o svobodi gibanja in
proste izbire prebivališča. Kršena naj bi bila tudi določba 14. člena ustave o
enakosti pred zakonom ne glede na katerokoli osebno okoliščino. Zato je
registrski organ na podlagi 13. in 33. člena zakona o političnih strankah
(Uradni list RS, št. 62/94 – v nadaljevanju: ZPolS) zavrnil zahtevo pritožnice
za vpis v register političnih strank, ker da ne izpolnjuje pogoja iz četrtega odstavka
3. člena ZPolS. V obrazložitvi odločbe se sicer navaja tudi, da naj bi bilo v
neskladju z zakonom tudi ime stranke (le prevod imena tuje stranke) ter da
sprememb statuta stranke ni sprejel pooblaščeni organ (ni jih sprejel zbor
stranke oziroma njen svet, ampak razširjeno predsedstvo stranke). Vendar so te
navedbe zapisane kot ugotovitve v zvezi s pritožbami stranke zaradi domnevnega
zavlačevanja postopka in ne kot utemeljitev zavrnitve vpisa.
3. Vrhovno sodišče v izpodbijani sodbi
navaja, da je v četrtem odstavku 3. člena ZPolS določen osnovni pogoj za vpis
stranke v register. Če ta ni izpolnjen, mora registrski organ zahtevo za vpis
zavrniti. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča je sporna programska usmeritev, ki
pri vseljevanju daje prednost nekdanjim prebivalcem enega območja države
(Istre) oziroma njihovim potomcem in sorodnikom, v nasprotju z ustavo, saj naj
bi te osebe postavljala v neenak (priviligiran) položaj nasproti osebam, ki so
iz političnih ali ekonomskih razlogov emigrirale z drugih območij Slovenije.
Takšnega razlikovanja naj 14. člen ustave ne bi dopuščal. Za odločitev o
zavrnitvi vpisa pa naj bi bilo nebistveno, ali je taka programska usmeritev v
nasprotju še s kakšno drugo ustavno pravico, kot tudi, ali poleg namere
protiustavnega delovanja obstaja še kakšna druga zakonska ovira za vpis
politične stranke v register.
4. Senat ustavnega sodišča je s sklepom z
dne 2. 12. 1996 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo in na predlog pritožnice
izdal začasno odredbo, po kateri do končne odločitve za pritožnico ne morejo
nastati pravne posledice dokončne in pravnomočne odločbe o zavrnitvi
registracije.
5. Ustavno sodišče je v postopku
obravnavanja ustavne pritožbe na podlagi drugega odstavka 59. člena v zvezi s
30. členom zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v
nadaljevanju: ZUstS) začelo postopek za oceno ustavnosti določb zakona o
političnih strankah na katerih temelji izpodbijana sodba.
6. Sekretariat Državnega zbora za
zakonodajo in pravne zadeve v zvezi s sporno zakonsko ureditvijo pojasnjuje, da
gre za materijo, ki jo skladno urejata ZPolS in ZUstS. Prvi ureja pravila v
postopku za ustanavljanje in registracijo, drugi pa vprašanja odločanja o
protiustavnosti aktov in delovanja političnih strank po tem, ko politična
stranka v tem svojstvu že deluje. Sekretariat meni, da 160. člen ustave in 68.
člen ZUstS ustavnemu sodišču ne dajeta neposredne pristojnosti za odločanje v
postopku ustanavljanja politične stranke do registracije. Iz tega razloga naj
bi bil v zakonodajnem postopku tudi zavrnjen prvotni predlog ureditve, po
kateri bi registrski organ prekinil postopek registracije in zahteval odločitev
ustavnega sodišča, kolikor bi menil, da so predloženi akti politične stranke
protiustavni. Sekretariat tudi meni, da postopek registracije zagotavlja
običajna pravila postopka za uveljavljanje pravic oziroma svoboščin, hkrati pa
upošteva sodno varstvo človekovih pravic in svoboščin ter pravico do pravnega
sredstva. Določba četrtega odstavka 3. člena ZPolS naj bi bila nekoliko
neprecizna v delu, ki se glasi: “oziroma sicer namerava delovati ali deluje
protiustavno”. Vendar naj bi jo bilo mogoče razumeti le v kontekstu celotnega
besedila in zato po mnenju Sekretariata ni protiustavna.
B)–I
7. Zaradi bridkih zgodovinskih izkušenj
slovenske družbe iz obdobja bivšega komunističnega totalitarnega sistema je v
zgodovinsko poslanstvo slovenske ustave vgrajen tudi njen temeljni cilj,
preprečiti vsakršen poskus ponovne vzpostavitve totalitarnega sistema. Pravica
do svobodnega združevanja sodi v sklop tistih temeljnih ustavnih vrednot, ki
jih je treba posebej spoštovati in dosledno zagotavljati njihovo resnično
udejanjanje. To je toliko bolj pomembno, ker je komunistični režim po prevzemu
oblasti od leta 1945 naprej na ustavni ravni in tudi z zakonsko ureditvijo
navidezno zagotavljal svobodo združevanja vključno z ustanavljanjem in
delovanjem političnih strank, v resničnem življenju pa so takratne komunistične
oblasti delovanje opozicijskih političnih strank na vse možne načine z
represivnimi ukrepi popolnoma zatrle in jih dejansko izločile iz političnega
življenja. Ustavno sodišče je že v odločbi OdlUS I, 102 ugotovilo, da je
tedanja oblast po končani vojni onemogočala delovanje političnih strank in v
nasprotju z lastnim pravnim redom politične nasprotnike odstranjevala s
psevdolegalnimi postopki in z izmaličenimi pravnimi sredstvi. Onemogočanje in
zatrtje opozicije ni bilo samo v neskladju s tedanjo ustavo, ampak tudi izrecno
protizakonito in je pomenilo trajno hudo kršitev človekovih pravic in temeljnih
svoboščin.
8. Politični sistem je komunistična partija
izrabila za obračun z meščansko opozicijo in za podreditev medvojnih političnih
zaveznikov. Oblast je proti potencialni opoziciji nastopila s sodnimi procesi.
Osnovni namen procesov s političnim ozadjem je bil obračunati z razrednimi
nasprotniki ter zapleniti njihovo premoženje. Sodni procesi s političnim
ozadjem so imeli mnoge značilnosti stalinističnih procesov. Politika je sodišča
štela za “borbene organe”, ki se borijo proti razrednim sovražnikom (Zdenko
Čepič in drugi, Ključne značilnosti slovenske politike v letih 1929 do 1955:
Znanstveno poročilo, Inštitut za novejšo zgodovino, Ljubljana 1995, str. 89).
Politbiro CK KPS je že marca 1945 določil (J. Vodušek Starič, Prevzem oblasti,
str. 170, 331), da v Sloveniji ne bodo dopustili obnove političnih strank in si
je za nalogo zadal ohranitev enotnosti OF (drugače kot npr. v Srbiji, kjer je
delovala Grolova demokratska stranka, radikali, Jovanovićeva kmečka stranka
ipd.). Ozna je nadzorovala povezave teh politikov z voditelji strank v tujini
(J. Vodušek Starič, Prevzem oblasti, str. 164-169). Da stranke v Jugoslaviji ne
bodo imele bodočnosti, je kazala vrsta pojavov kot so: usoda sporazuma
Tito-Šubašić, manipulacije z volitvami (volilnimi imeniki) in odstop najprej
poslanca M. Grola, nato zunanjega ministra I. Šubašića (ibidem, str. 332, 351,
353), prisotnost Ozne na voliščih (ibidem, str. 364) ipd. V Ljubljani so tačas
le razmišljali o medstrankarskem povezovanju in iskanju stika z jugoslovansko
opozicijo, kar je budno spremljala Ozna – manjše opozicijske skupine je
označila s skupnim imenom reakcija (ibidem, str. 351-352). Za boj proti
notranjemu sovražniku je imela Ozna posebno službo – II. oddelek z znanim 2.
odsekom, zadolženim za boj proti notranji reakciji – mednjo so sodili tudi t.
i. ostanki meščanskih strank (J. Pučnik, Iz arhivov slovenske politične
policije, Veda, Ljubljana 1996).1 Povojne jugoslovanske oblasti so
si prizadevale preprečiti stik med domačimi jugoslovanskimi in slovenskimi politiki
in tistimi, ki so leta 1945 emigrirali ali ostali v tujini.2
9. Že takoj po koncu druge svetovne vojne
je slovenski politični vrh zahteval, UDV pa izpeljala natančen pregled
delovanja vseh političnih strank v Sloveniji. Po prvem valu nasilnih metod je
UDV pričela uporabljati dosti bolj subtilne metode. Metode večkratnih
zasliševanj, psihičnih pritiskov, groženj s sodišči, izsiljevanje s pritiski
zaradi družinskih članov ali stanovskih kolegov in prijateljev, zasledovanja,
zlasti pa ovajanja med ljudmi, ki so pripadali istemu krogu, nazoru, stranki,
kar se je imenovalo diferenciacija (J. Vodušek Starič, Prevzem oblasti po vojni
in vloga OZNE – obračun, v: Slovenija v letu 1945, Zbornik referatov, Zveza
zgodovinskih društev Slovenije, 1996, str. 93-110). S tem je vplivala na
dejanja znotraj posameznih skupin oziroma jih usmerjala, hkrati pa je svoje
nadrejene in vodilne politične forume (CK KPS, politbiro in vrh odbor OF)
obveščala o početju in razpoloženju med nekdanjimi političnimi skupinami, v
cerkvenih krogih, ministrstvih itd. (prav tam, str. 96).
10. Udba in slovenska partija sta videli v
krščanskem socializmu nevarnost. Udba je leta 1949 izdelala dva elaborata o
krščanskem socializmu in začela zelo natančno spremljati dejavnosti
posameznikov iz krščansko-socialistične skupine (prav tam, str. 100). O Kocbeku
so zbirali podatke že od leta 1946 (prav tam, str. 101). V letu 1951 je
slovenski partijski vrh sklenil “odstraniti” Teološko fakulteto iz Univerze. Na
poti v Novo Mesto so 20. januarja 1952 polili z bencinom ljubljanskega nadškofa
Antona Vovka in ga zažgali (prav tam, str. 107). Na partijskem plenumu leta
1952 je tedanji minister za notranje zadeve Boris Kraigher in član Politbiroja
med reakcionarne kroge, “kar predstavlja po mojem najnevarnejši poskus
organiziranega delovanja proti nam”, prišteval advokate, razne katoliško
usmerjene kroge med književniki in umetniki ter znanstveniki (Akademija
znanosti, Univerza, Inštituti, zlasti humanistično usmerjeni) ter “špijonski
center naše predvsem buržoazne emigracije v Trstu in v Celovcu” (prav tam, str.
108). Na slovenski UDV so 19. julija 1952 pripravili načrt postopka proti dr.
Jakobu Šolarju na SAZU. Obtožili so ga narodnega izdajstva (prav tam, str.
110). Aretacijo je temeljito pripravil referat za ostanke meščanskih strank
(OMS) slovenske UDV. Udba je 24. novembra 1952 aretirala najprej dr. Janeza
Fabijana in nato 11. decembra 1952 dr. Jakoba Šolarja zaradi namena zrušitve
državne in družbene ureditve FLRJ (prav tam, str. 111). Sodišče je dr. Šolarja
obsodilo na deset let in dr. Fabijana na šest let strogega zapora. V tistem
času so z vseh političnih funkcij odstavili Edvarda Kocbeka (prav tam, str.
113). S tem je bil zaključen obračun s krščanskimi socialisti kot politično
skupino.
B)–II
11. Pravica do zbiranja in združevanja iz
42. člena ustave je temeljna človekova pravica, ki omogoča svobodno izražanje
mnenj, oblikovanje politične volje in samoorganiziranost. Pravica do
združevanja, ki vključuje tudi pravico do ustanavljanja političnih strank in njihovega
delovanja, pomeni izhodišče za večstrankarski politični sistem, brez katerega
svobodna demokratična družba ne more obstajati.
12. Svobodna demokratična družba je ustavna
ureditev, ki ob izključitvi vsakršnega nasilja in samovolje predstavlja družbeni
red pravne države na podlagi samoodločbe ljudstva glede na voljo večine ter
svobodo in enakost. K temeljnim načelom takega reda je treba šteti vsaj še
naslednje ključne predpostavke: spoštovanje človekovih pravic, določenih v
ustavi, pravico posameznika do življenja, nedotakljivost osebnostnih pravic,
suverenost ljudstva, delitev oblasti, odgovornost vlade in zakonitost delovanja
izvršilne oblasti, neodvisnost sodišč, večstrankarski politični sistem in enake
možnosti za vse politične stranke s pravico do oblikovanja opozicije in
delovanja v njej v skladu z ustavo. Izražene so že v V. točki Deklaracije ob
neodvisnosti, ki jo je prvi demokratični parlament sprejel 25. junija 1991
(Uradni list RS-I, št. 1/91-I).
13. Da svobodna demokratična ureditev lahko
deluje, je zagotovljeno s sistemom pravno določenih pravil ravnanja, ki so na
podlagi prikazanih načel nastala v dolgem zgodovinskem razvoju v skladu z
demokratičnim izročilom evropske pravne civilizacije. Na različne načine
zagotovljena politična svoboda mnenja, izražanja in oblikovanja politične volje
in združevanja vodi k večtrankarskemu sistemu in k organizirani politični
opoziciji. Svobodne volitve, ki si sledijo v relativno kratkih presledkih,
zagotavljajo ljudstvu nadzor nad uporabo oblasti politične večine. Vlada je
odgovorna parlamentu. Uresničevanje načela delitve oblasti na različne, med
seboj nadzirajoče in omejujoče se nosilce preprečuje preveliko koncentracijo
oblasti na enem mestu v državi. Državljanu je zagotovljena sfera svobodnega
ravnanja s priznanjem temeljnih človekovih pravic in z zelo obsežno zaščito, ki
jo zagotavljajo neodvisna sodišča. Zaščiti celotnega sistema je namenjeno
predvsem ustavno sodstvo.
14. Ker je svobodna družbena ureditev
zaradi svoje odprtosti in zaradi zagotavljanja mnogoterih oblik pravic, svoboščin
in vplivov zaradi tega lahko tudi ogrožena, je upravičena njena zaščita pred
silami, ki resno ogrožajo njene temeljne vrednote, njeno temeljno ureditev in
njena pravila ravnanja. Pri ustavni ali zakonski omejitvi pravice do svobodnega
združevanja gre za izredno občutljivo poseganje v temeljne ustavne svoboščine,
ki jih je mogoče upravičiti le z varstvom svobodne demokratične družbe kot
celote. Pri tem zakon ne more preko okvirov, ki jih določajo omejitve po
tretjem odstavku 42. člena ustave – zaradi varnosti države (če združenje deluje
zoper ustavno ureditev, njeno ozemeljsko celovitost in suverenost) ali zaradi
javne varnosti – oziroma če je to nujno zaradi varstva pravic drugih (tretji
odstavek 15. člena ustave).
15. Bistveni element vsakega združenja je
skupni namen, ki se izraža v temeljnih konstitutivnih aktih združenja: statutu
oziroma programu. Ustavnost delovanja združenja se presoja po sklepih in
ravnanjih organov oziroma dejanjih članov. Pri opredeljevanju pojma
“neustavnega delovanja” je potrebna tolerantnost. Ne zadošča, če neko združenje
ne priznava ustavnega reda ali ga odklanja oziroma mu nasprotuje. Potrebno je
aktivno nastopanje z namenom uničiti (odstraniti) veljavni ustavni red. Gola
kritika ni dovolj – pri čemer ni pomembno, ali je kritika stvarna in
utemeljena. Dokazati je potrebno resno nevarnost ogrožanja temeljnih
predpostavk svobodne demokratične družbe.
16. Zaradi posebnega pomena političnih
strank za obstoj svobodne demokratične države ni možna njihova izključitev iz
političnega življenja že takrat, ko se z legalnimi sredstvi borijo proti
posameznim predpisom ali celo tudi proti posameznim ustavnim institucijam. Taka
izključitev je dopustna šele takrat, ko hočejo takšne stranke omajati temeljne
vrednote svobodne demokratične ustavne države.
17. Političnim strankam je treba zagotoviti
svobodo pri ustanavljanju, pri njihovih programih, pri njihovem delovanju in
pri njihovem vplivanju na oblikovanje politične volje. Država mora zagotavljati
učinkovito udejanjanje teh predpostavk, sicer pa se mora vzdržati posegov ali
vplivov v področje političnih strank.
18. Politične stranke imajo v primerjavi z
drugimi združenji v tolikšni meri poseben položaj, ker je za odločitev o
njihovem protiustavnem delovanju pristojno izključno ustavno sodišče (deseta
alinea prvega odstavka 160. člena ustave). Ta tako imenovani privilegij strank
varuje stranko v njenem obstoju vse dotlej, dokler ustavno sodišče ne ugotovi
protiustavnosti njenih aktov oziroma delovanja. Ustavno sodišče z odločbo
razveljavi protiustaven akt politične stranke, oziroma ji prepove protiustavno
delovanje (tretji odstavek 68. člena ZUstS). Ugotovitev protiustavnosti aktov
ali delovanja pa še ne pomeni tudi izbrisa stranke iz registra – torej
prepovedi njenega delovanja. O tem mora po četrtem odstavku 68. člena ZUstS
ustavno sodišče posebej odločiti in to z dvotretjinsko večino glasov vseh
sodnikov. Zato je tudi prvo alineo prvega odstavka 17. člena ZPolS mogoče
razumeti samo tako, da zgolj odločitev o protiustavnosti akta politične stranke,
brez izrecne odreditve izbrisa, še ne more biti podlaga za izbris stranke iz
registra.
19. Ni torej dvoma, da o prepovedi
delovanja politične stranke (o njenem izbrisu iz registra) lahko odloči le
ustavno sodišče z dvetretjinsko večino glasov vseh sodnikov – če presodi, da so
njeni akti oziroma delovanje v tako hudem nasprotju z ustavo, da ne zadošča
zgolj razveljavitev protiustavnega akta oziroma prepoved protiustavnega
delovanja, ampak je potrebna tudi izločitev stranke iz političnega življenja.
20. Iz zakonodajnega postopka in navedb
predstavnika Državnega zbora na javni obravnavi je razvidno, da je bil namen
vključitve določbe četrtega odstavka 3. člena v zakon predvsem prepoved
registracije političnih strank, katerih akti ali delovanje so protiustavni. S
tem pa je zakon določil vsebinski pogoj za registracijo stranke, o
izpolnjevanju katerega odloča upravni organ.
21. Prizadeta stranka ima zoper odločbo
registrskega organa o zavrnitvi vpisa v register sicer možnost vložiti upravni
spor in ustavno pritožbo (tako kot je to storila pritožnica v obravnavanem
primeru). V postopku z ustavno pritožbo bi ustavno sodišče – če bi ostal v
veljavi četrti odstavek 3. člena ZPolS – lahko presojalo tudi, ali so akti in
delovanje združenja res protiustavni. Vprašanje pa je, ali je ustavno dopustno,
da o izpolnjevanju takih vsebinskih ustavnopravnih pogojev za nastanek
politične stranke odloča upravni organ, saj bi to lahko pomenilo nesprejemljivo
vezanost ustanovitve in delovanja stranke na vnaprejšnje upravno dovoljenje.
22. Registrirane stranke ni mogoče ovirati
v njenem političnem delovanju vse do odločitve ustavnega sodišča, ki ima
“monopol” za prepoved delovanja stranke. S tem je izključeno upravno poseganje
proti obstoju stranke, pa čeprav se ta vede še tako sovražno do svobodne
demokratične ustavne ureditve. S tem se zaradi zagotavljanja čim višje stopnje
politične svobode dopušča dejavnost vsake stranke do ugotovitve njene
protiustavnosti. Stranka, tudi če na ustavno dopusten način propagira ustavi
sovražne (nasprotne) cilje, deluje v okvirih ustavno dopustne tolerance.
23. Zavrnitev vpisa v register zaradi
domnevno neustavnih aktov oziroma domnevno nameravanega neustavnega delovanja
pa po vsebini pomeni isto kot prepoved delovanja politične stranke. Če namreč
upravni organ ugotovi neustavnost akta politične stranke, mora zavrniti njen
vpis v register. Ustavno sodišče pa ima najprej možnost neustavni akt samo
razveljaviti, ne da bi ob tem odredilo izbris stranke iz registra. Prav tako
ustavno sodišče konkretno neustavno delovanje stranke lahko prepove, ne da bi
ob tem odredilo njen izbris iz registra.
24. Po ZPolS je politična stranka združenje
posameznikov za uresničevanje njihovih političnih ciljev. Opredelitev združenja
kot politične stranke je prepuščena ustanoviteljem. Zakon pa jim predpisuje
obvezno registracijo. S tem postane politična stranka pravna oseba in šele z
dnem vpisa lahko začne delovati kot politična stranka (prvi odstavek 3. člena
in tretji odstavek 12. člena ZPolS). To pomeni, da politična stranka sicer
nastane z ustanovitvijo, da pa do registracije kot taka ne sme delovati, razen
kolikor gre za postopke in dejanja, namenjena registraciji (vključno z
legitimacijo za vlaganje pravnih sredstev zoper neregistracijo). O vpisu
stranke v register izda registrski organ upravno odločbo (prvi odstavek 12.
člena in 13. člen ZPolS). Z njo registrski organ lahko le ugotovi, ali
politična stranka izpolnjuje z zakonom predpisane formalne pogoje, o
izpolnjevanju vsebinskih pogojev – skladnosti aktov in delovanja politične
stranke z ustavo – pa lahko odloči le ustavno sodišče.
25. Ker torej politična stranka ne nastane
šele z registracijo, lahko na podlagi prvega odstavka 68. člena ZUstS o
protiustavnosti njenih aktov odloča ustavno sodišče tudi v času od ustanovitve
stranke do njene registracije – če je seveda za tako oceno vložena pobuda
oziroma zahteva (na primer zahteva vlade kot upravičenega predlagatelja po 23.
členu ZUstS). Če bi bila stranka do odločitve ustavnega sodišča že vpisana v
register, bi ustavno sodišče na podlagi četrtega odstavka 68. člena ZUstS lahko
odredilo tudi njen izbris iz registra – seveda samo v primeru, če bi presodilo,
da že njeni akti do te mere presegajo meje ustavno dopustne tolerance (zlasti v
smislu prejšnjih točk 14, 15 in 22), da zgolj razveljavitev protiustavnih delov
teh aktov ne zadošča in da je tako stranko treba takoj izločiti iz pravnega
reda. Če v času odločitve ustavnega sodišča še ne bi bila vpisana v register,
bi v takem skrajnem primeru ustavno sodišče s smiselno uporabo četrtega
odstavka 68. člena ZUstS namesto izbrisa stranke iz registra seveda prepovedalo
že njen vpis v register. Seveda pa so taki skrajni primeri, ko bi že vsebina
aktov stranke zahtevala takojšnjo uporabo najostrejšega možnega ukrepa, malo verjetni.
V vseh drugih primerih ima ustavno sodišče po tretjem odstavku 68. člena ZUstS
možnost, da le razveljavi protiustavne akte ali njihove dele – in da stranki
morda celo vnaprej prepove morebitno delovanje v smeri, kakršno so ti akti
napovedovali, zlasti v primeru, če bi stranka ali njeni člani s takim
delovanjem protipravno začeli že v času pred registracijo, ko jim je
strankarsko delovanje še sploh prepovedano.
26. V konkretnem primeru je registrski
organ odločil o vprašanju ustavnosti programa kot o pogoju za vpis v register
na podlagi zakonske določbe, ki jo je ustavno sodišče kot neustavno
razveljavilo. Zato je bilo izpodbijane posamične akte treba odpraviti.
Registrski organ bo moral o zahtevi pritožnice za vpis v register političnih
strank ponovno odločiti brez upoštevanja razveljavljenega četrtega odstavka 3.
člena ZPolS. Preveril bo lahko le izpolnjevanje zakonsko predpisanih formalnih
pogojev, in kolikor bo ugotovil, da so ti izpolnjeni, bo moral vpisati stranko
v register.
27. Razveljavitev četrtega odstavka 3.
člena ZPolS je bila v delu, kjer se ta zakonska določba nanaša na upravno
registracijo stranke, potrebna iz razlogov, pojasnjenih v prejšnjih točkah
obrazložitve. Če bi se v tej zakonski določbi razveljavile samo besede “se ne
sme registrirati (niti)”, bi ostala v veljavi prepoved delovanja stranke, “ki
propagira nasilje, rušenje ustavne ureditve ali zahteva odcepitev kakšnega dela
Slovenije, oziroma sicer namerava delovati ali deluje protiustavno”. To
zakonsko prepoved pa je bilo treba razveljaviti zato, ker v prvem delu ni bila
v skladu s hierarhijo vrednot, kakršno vzpostavlja ustava, v drugem delu pa je
bila premalo jasna in bi na tako občutljivem področju lahko vodila k napačnemu
razumevanju tega, kaj je političnim strankam res prepovedano in kakšno
delovanje jim po 68. členu ZUstS ustavno sodišče lahko z odločbo prepove ali pa
jim zaradi takega delovanja celo odredi izbris iz registra. Stranka namreč, kot
je rečeno že zgoraj v 22. točki, “tudi če na ustavno dopusten način propagira
ustavi sovražne (nasprotne) cilje, deluje v okvirih ustavno dopustne
tolerance”. Neskladnost prvega dela navedene zakonske določbe z ustavno
hierarhijo vrednot pa je v tem, da ta določba iz 63. člena ustave, ki kot edina
tovrstna določba v ustavi izrecno razglaša za protiustavno spodbujanje narodne,
rasne, verske ali druge neenakopravnosti, sovraštva in nestrpnosti ter
spodbujanje k nasilju in vojni, povzema v zakonsko besedilo samo “propagiranje
nasilja”, namesto drugih protiustavnih dejavnosti iz 63. člena ustave pa
vključuje propagiranje rušenja ustavne ureditve in zahteve po odcepitvi
kakšnega dela Slovenije. Ali bi bilo tudi kakšno tovrstno dejavnost političnih
strank glede na že prej opisane kriterije možno in potrebno prepovedati kot
protiustavno ali zaradi nje celo odrediti izbris politične stranke iz registra,
bi po ustavi moralo v konkretnem primeru odločiti ustavno sodišče. Iz navedenih
razlogov je bilo zato treba četrti odstavek 3. člena ZPolS razveljaviti v
celoti.
28. Po mnenju Vrhovnega sodišča je del
programa IDZ, ki se glasi: “Stranka si bo prizadevala, da prednost pri vselitvi
dobe osebe, ki so se iz Istre izselile kot politični in/ali ekonomski
emigranti, njihovi potomci in sorodstvo”, v nasprotju s 14. členom ustave zato,
ker nekatere osebe (to je politične in ekonomske emigrante s področja Istre)
postavlja v neenak, privilegiran položaj nasproti osebam, ki so iz političnih
ali ekonomskih razlogov emigrirale z drugih območij Slovenije.
29. Prepoved delovanja pritožnice kot
politične stranke torej temelji na oceni, da je protiustaven en stavek iz njene
programske izjave. Že v izhodišču je taka odločitev nesprejemljiva. Če bi se
taka programska določba ocenila za neustavno, bi jo ustavno sodišče lahko tudi
le razveljavilo, ne da bi hkrati odredilo izbris stranke iz registra. Ocena
protiustavnosti aktov in delovanja pritožnice kot politične stranke pa ni
predmet presoje v tem postopku z ustavno pritožbo, ampak bo lahko predmet
presoje v postopku po 68. členu ZUstS, ko bo in če bo tak postopek začet.
C)
30. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo
na podlagi 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Lovro Šturm ter sodnica in
sodniki dr. Miroslava Geč-Korošec, dr. Peter Jambrek, dr. Tone Jerovšek, mag.
Matevž Krivic, mag. Janez Snoj, Franc Testen, dr. Lojze Ude in dr. Boštjan M.
Zupančič. Odločbo je sprejelo soglasno. Sodniki Krivic, Šturm in Ude so dali
pritrdilna ločena mnenja.
Št. 301/96
Ljubljana, dne 15. januarja 1998.
Predsednik
dr. Lovro Šturm l. r.
________________________
1 Med prvimi skupinsko obtoženimi slovenskimi politiki so bili
politiki Mladine JNS, obsojeni so bili na Božičnem procesu decembra 1945 (J.
Vodušek Starič, Prevzem oblasti, str. 415; J. Vodušek Starič, Dosje Mačkovšek,
str. 15, 33, 42, 52). V času pred volitvami v slovensko ustavodajno skupščino
je prišlo do povezovanja in stikov med slovensko opozicijo in opozicijskimi
krogi v Zagrebu in Beogradu (L. Sirc, Med Hitlerjem in Titom; CZ, Ljubljana
1992, str. 253, 257-9, 269, 273); tudi zaradi teh poskusov so nato leta 1947 sodili
skupini Nagode-Furlan (L. Sirc, Sodba, str. 471–505). V vrsti manjših sodnih
procesov pa so sodili posamičnim vodilnim politikom, kot na primer leta 1946
dr. Jožetu Pučniku, enemu vodilnih politikov JNS, Vinku Vrhuncu (J. Vodušek
Starič, Dosje Mačkovšek, str. 43, 23) in drugim. Vse te procese je pripravila
Ozna, ki je obtožence tudi zasliševala (J. Vodušek Starič, Prevzem oblasti,
str. 257).
2 Na čelu slednjih je bil dr. Miha Krek, ki je v Rimu osnoval
medstrankarski Slovenski narodni odbor (J. Vodušek Starič., Prevzem oblasti,
str. 342). Da bi preprečili te stike, je Ozna oziroma Udba med drugim ugrabila
nekaj teh politikov v Trstu oziroma coni A STO: dr. Albina Šmajda (člana SNO v
Rimu) v začetku leta 1946 (J. Vodušek Starič, Dosje Mačkovšek, str. 53),
Andreja Uršiča leta 1947 (J. Vodušek Starič, Dosje Mačkovšek, str. 35) in
druge. Tem niso nikoli sodili; za njimi je izginila vsaka sled.