Odločba, da se sklep Vrhovnega sodišča RS, št. II Ips 558/98 z dne 27. 10. 1999 razveljavi, zadeva se vrne vrhovnemu sodišču v novo odločanje. Rok iz 429. člena zakona o pravdnem postopku se ustavnima pritožnikoma izteče trideset dni po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. in B. B. iz Ž. Ž. na seji dne 5. junija 2003

o d l o č i l o:

1. Sklep vrhovnega sodišča št. II Ips 558/98 z dne 27. 10. 1999 se razveljavi.

2. Zadeva se vrne vrhovnemu sodišču v novo odločanje.

3. Rok iz 429. člena zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, 96/02 in 12/03 ur. p.b.) se ustavnima pritožnikoma izteče trideset dni po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.

O b r a z lo ž i t e v

A)

1. Ustavna pritožnika sta v posestnomotenjski pravdi dosegla pravnomočen sklep z ugotovitvijo, da sta ju toženca motila v njuni posesti dovozne ceste do stanovanjske hiše in platoja pred njo s tem, ko sta “v dolžini 14 m izkopala 15 betonskih cestnih robnikov dolžine po 1 m, razbila 1,5 m globok jašek in izpodkopala rob dvoriščnega platoja pred stanovanjsko hišo na dolžini 33 m ter s tem porušila njegovo stabilnost”. Pravnomočen sklep je tožencema naložil “vzpostaviti prejšnje stanje in sicer sanirati dvoriščni plato pred stanovanjsko hišo, cestni rob in kanalizacijski jašek v skladu in na način, kot ga določa izvedenec …”, v bodoče se morata takih in podobnih posegov vzdržati, da ne bo izvršbe.

2. Zoper tak sklep je vrhovna državna tožilka vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri zatrjuje napačno uporabo tretjega odstavka 70. člena, 75. člena in prvega odstavka 78. člena zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Uradni list RS, št. 6/80 in nasl. – v nadaljevanju: ZTLR). Obrazloži, da je tožeča stranka imela le stvarno služnost vožnje po sporni poti in da je v dejanski uporabi nepremičnine (poti) v tem obsegu tožena stranka ni motila. Predlaga, naj vrhovno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da bo tožbeni zahtevek tako v ugotovitvenem kot v restrikcijskem delu zavrnjen.

3. Vrhovno sodišče je presodilo, da je tožeča stranka kot pravno podlago za svojo posest navedla obstoj posesti stvarne služnosti na zemljišču tožene, zahtevala pa ugotovitev posesti dovozne ceste in – kot vzpostavitev prejšnjega stanja – ponovno vzpostavitev gradbenih posegov na tuji stvari, ki jih je bila opravila brez dogovora z lastnikom – toženo stranko, in da je tak tožbeni zahtevek nesklepčen, nesklepčnost pa je problem materialnega prava. Obrazložilo je, da tožeča stranka “ne more zahtevati varstva pred motenjem posesti ceste, ker so bila sporna dela opravljena na območju zemljišča prvega toženca in ker tožeča stranka nima posesti ceste, temveč posest stvarne služnosti te ceste (poti). Vrhovno sodišče je opozorilo, da je treba interes posestnika stvarne služnosti obravnavati ozko in da bi (zato) bil zahtevek tožnika lahko utemeljen šele, če bi bil v poprejšnji petitorni pravdi ali z dogovorom strank ugotovljen tak obseg služnosti, kot ga je vzpostavila tožeča stranka. Če pa tožnika nimata posesti ceste, tudi zahtevek za vzpostavitev prejšnjega stanja na tej podlagi ne more biti utemeljen. Zato je vrhovno sodišče zahtevku za varstvo zakonitosti v celoti ugodilo in sklepa sodišč prve in druge stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

4. Tak sklep vrhovnega sodišča je predmet ustavne pritožbe. Pritožnika zatrjujeta, da vrhovno sodišče zavestno pristransko povzema njune trditve v postopku in da posega v dejanske ugotovitve nižjih sodišč, njegovo stališče, da bi bilo uveljavljanje varstva posesti služnosti mogoče šele, ko bi bil po sodni poti ali s sporazumom med strankama ugotovljen ustrezen obseg te služnosti, je po mnenju pritožnikov v neskladju s sodno prakso.

5. Posebej ustavna pritožnika očitata izpodbijanemu sklepu, da se – enako kot zahteva za varstvo zakonitosti – omejuje zgolj na vprašanje posesti poti oziroma služnosti poti, ne obravnava pa vprašanja posesti dvoriščnega platoja pred njuno hišo, motenja te posesti z izkopanjem roba v dolžini 33 m in porušenjem stabilnosti platoja ter zahteve za vrnitev v prejšnje stanje. Ta del dejanskega stanja, trdita, je zanju pomembnejši in je bil pri njuni odločitvi za pravdo bistven. Izpodbijani sklep je tudi v tem delu razveljavil sklepa sodišč prve in druge stopnje in zahtevek nepojasnjeno zavrnil.

6. Pritožnika zatrjujeta kršitev 22. člena (enako varstvo pravic), 23. člena (pravica do sodnega varstva), 24. člena (javnost sojenja), 33. člena (pravica do zasebne lastnine) in 34. člena (pravica do osebnega dostojanstva in varnosti) ustave.

7. Pritožnika predlagata, naj ustavno sodišče izpodbijani sklep odpravi ali razveljavi, odloči pa naj tudi o vnovičnem teku roka iz 429. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP).

8. Ustavno sodišče je s sklepom z dne 10. 12. 2002 ustavno pritožbo sprejelo. Napovedalo je, da bo zlasti presodilo, ali ni razveljavitveni sklep vrhovnega sodišča presegel vsebinskega obsega zahteve za varstvo zakonitosti in brez obrazložitve zajel še drugi samostojen del zahtevka, in ali ni zaradi tega pritožnikoma kršena pravica do enakega varstva pravic (22. člen ustave).

9. Ustavno sodišče je pozvalo vrhovno sodišče kot nasprotnega udeleženca, naj odgovori na trditve, s katerimi pritožnika utemeljujeta očitke o kršitvi človekovih pravic. Vrhovno sodišče je v svojem odgovoru med drugim zatrdilo, da so vsi razlogi za njegove odločitve navedeni v njegovih odločbah in da morajo biti popolni; zato da pojasnjevanje obsega izpodbijanja v zahtevi za varstvo zakonitosti in razumevanja tega obsega s strani vrhovnega sodišča ne pride v poštev.

B)

10. Ustavno sodišče ne more presojati, ali je bilo v izpodbijanem sklepu materialno pravo uporabljeno pravilno, med drugim tudi ne pravilnosti odločitve vrhovnega sodišča o tem, katera vprašanja so materialnopravne narave; to namreč ne sodi med naloge, ki jih ustava v 160. členu določa ustavnemu sodišču glede ustavnih pritožb. Zato zgolj z zatrjevanjem o napačni uporabi materialnega prava ni mogoče izpodbijati sodnega sklepa, razen če bi sodišče v obravnavanem primeru zakonsko normo uporabilo samovoljno, v očitnem neskladju z njeno vsebino in z namenom zakonodajalca, ali če njene uporabe ne bi obrazložilo. Za kaj takega po presoji ustavnega sodišča ne gre.

11. Pritrditi pa je treba pritožnikoma, kolikor gre za tisti del sklepa sodišč prve in druge stopnje, v katerem ugotavljata, da sta toženca motila tožečo stranko v njeni posesti platoja pred hišo s tem, da sta v dolžini 33 m izpodkopala njegov rob in s tem porušila njegovo stabilnost, ter del, ki tožencema glede tega vsebinskega dela ugotovljenega dejanskega stanja nalaga vzpostavitev prejšnjega stanja. To je bil skozi vso pravdo izrecen sestavni del navedb, prerekanj, dokazovanja, ugotavljanja primernega načina vračanja v prejšnje stanje, nazadnje izrecen del ugotovljenega dejanskega stanja, ugotovitvenega ter restitucijskega dela prvostopne sodne odločitve in njene pritožbene potrditve. V izvedenskem mnenju C. C., točki B s prilogami, ki je sestavni del izreka sklepa sodišča prve stopnje, je ta del izključna vsebina točke Ba, delna vsebina točke Bb in delna vsebine točke Be; v situaciji, ki je prva priloga omenjenega, v izrek vključenega, dela izvedenskega mnenja, gre v celoti za predel med P1 in P4, deloma pa za predel P5 do P7.

12. Podatki in prikazi v pravdnem spisu Okrožnega sodišča v Šmarju pri Jelšah št. P 229/96 (prvotno P 345/92) narekujejo dvom, da bi se pravno vprašanje o obsegu pravice na poti (stvarna služnost vožnje do zemljišča tožnikov) moglo nanašati tudi na del zatrjevanega motenjskega dejanja vsaj v predelu P1 do P4. Ta predel je namreč preč od poti k tožencu.

13. Zahteva za varstvo zakonitosti predlaga zavrnitev posestnomotenjskega zahtevka v celoti. Toda utemeljuje pa ga z razlogi, ki brez dvoma veljajo za dejanje na poti (predel od P10 do P6, vsaj deloma še do P4), a po vsem videzu ne tudi za dejanje v predelu P1 do P4 – očitek o posegu v plató pred hišo tožnikov pa sodi v ta predel.

14. Enako je z razlogi, ki jih v obrazložitvi navede in se nanje opira izpodbijani sklep. Ti razlogi se v celoti nanašajo na tisti del očitanega motitvenega dejanja, ki je povezan s potjo do hiše tožnikov in sodi v predele od P10 do P6, deloma do P4.

15. Vendar izpodbijani sklep zavrne posestnomotenjski zahtevek v celoti. Ni mogoče sklepati, da se njegovi razlogi nanašajo tudi na omenjeni drugi del zahtevka. Izrecno oziroma neposredno se izpodbijani sklep s tem delom očitane motitve in zahtevane vrnitve v prejšnje stanje vsekakor ne ukvarja.

16. Pravdna stranka ima pravico do utemeljitve sodišča, zakaj je njen zahtevek zavrnilo. To velja še poudarjeno, če je bilo zahtevku že pravnomočno in obrazloženo ugodeno, naknadno pa je bila taka sodna odločitev spremenjena in zahtevek zavrnjen. Ker je glede omenjenega dela zavrnjenega zahtevka ostala za obrazložene razloge zavrnitve prikrajšana, je bila tožeči stranki kršena njena pravica do enakega sodnega varstva pravic (22. člen ustave).

17. Ugotovitev o kršitvi človekove pravice se nanaša le na del izpodbijanega sklepa. Ker obeh delov zlasti v pogledu vračanja v prejšnje stanje (vsebina Bb in Be izvedeniškega mnenja) v ustavnosodnem postopku ni bilo mogoče razdružiti, je ustavno sodišče sklep razveljavilo v celoti.

18. Ker je izpodbijani sklep razveljavilo iz pravkar obrazloženega razloga, ustavno sodišče ni presojalo, ali so glede tistega dela izpodbijanega sklepa, na katerega se nanaša ugotovljena kršitev človekove pravice, kršene tudi pravice iz 23., 24., 33. in 34. člena ustave, kakor to zatrjujeta ustavna pritožnika.

19. Kolikor gre za tisti del izpodbijanega sklepa, ki se po vsebini nanaša na pot, po območju očitanega dejanja, pa na predele P10 do P7, deloma do P5, so očitki ustavne pritožbe neutemeljeni. Pritožnika sicer zatrjujeta, da odločitev sodišča nasprotuje ustaljeni sodni praksi, kar bi lahko pomenilo kršitev pravice do enakega varstva pravic (22. člen ustave), a se pri tem zgolj splošno sklicujeta na celoto sodne prakse. Šele z navedbo konkretnih primerov, v katerih bi sodišče v zadevah z enakim dejanskim in pravnim stanjem, za kakršnega gre v njunem primeru, odločilo drugače, bi bilo mogoče utemeljevati takó kršitev človekove pravice. Posebnosti obravnavanega primera so v izpodbijanem sklepu jasno predstavljene in ocenjene. Tudi kršitve človekove pravice iz prvega odstavka 23. člena ustave ni, ko sta bila tožnika deležna sodnega varstva in je sodilo sodišče, kakor ga ta ustavna določba vsakomur zagotavlja. Trditev o kršitvi 24. člena ustave je nepojasnjena, očitno pa ne utemeljena. To velja tudi za očitek, da je kršena pravica do osebnega dostojanstva in varnosti (34. člena ustave).

20. Določba 3. točke izreka je bila potrebna, ker je bila pritožnikoma, kot sta opozorila, zahteva za izvršitev restitucijskega dela pravnomočnega zahtevka zavrnjena zaradi izpodbijanega sklepa, po 429. členu ZPP pa jima je pravica zahtevati izvršbo medtem prenehala. Brez tega dela izreka torej pravnomočnega sklepa ne bi mogla uresničiti.

C)

21. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena in drugega odstavka 40. člena v zvezi z 49. členom ZUstS v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnici in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Jože Tratnik, sodnica mag. Marija Krisper Kramberger je bila pri odločanju v zadevi izločena. Odločbo je sprejelo soglasno.

Št. Up-51/00-15

Ljubljana, dne 5. junija 2003.

Predsednica
dr. Dragica Wedam Lukić l. r.