Odločba o delni razveljavitvi tretjega odstavka 186. člena zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju - ZPIZ 1

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobude Irene Boršić, Franja Ferbiška in Božene Škrabl iz Huma na Sutli, Republika Hrvaška, ter Muharema Zukanovića iz Ključa, Bosna in Hercegovina, ki jih vse zastopa Jožko Gregorovič, odvetnik v Šentjurju, Ibrahima Džafića iz Slovenskih Konjic, Stjepana Petka iz Huma na Sutli, Republika Hrvaška, ki ga zastopajo Branko Verstovšek, Mateja Končan-Verstovšek in Boštjan Verstovšek, odvetniki v Celju, Mihajla Vujovića iz Nikšića, Črna gora, Mirka Juriše iz Zagreba, Republika Hrvaška, in Živana Petrovića iz Novega Sada, Srbija, na seji dne 22. maja 2003

o d l o č i l o :

1. Tretji odstavek 186. člena zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 106/99, 72/00, 124/00, 109/01, 108/02 in 26/03 – ur. p. b.) se razveljavi kolikor se nanaša na izplačevanje dodatka za pomoč in postrežbo ter na izplačevanje invalidnine po pravnomočnih odločbah, ki so bile upravičencem, ki stalno prebivajo v tujini, izdane pred uveljavitvijo tega zakona.

2. Pobudniki sami nosijo stroške postopka pred ustavnim sodiščem.

O b r a z l o ž i t e v

A)

1. Pobudniki navajajo, da jim je po uveljavitvi zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-1) Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju: zavod) izdal odločbo, po kateri se jim od 1. 1. 2000 na podlagi tretjega odstavka 186. člena navedenega zakona dodatek za pomoč in postrežbo ali invalidnina ali oboje ne izplačuje, ker stalno prebivajo v tujini. Menijo, da zakonska ureditev ni v skladu s 155. členom ustave, ker naj bi retroaktivno posegala v pravico, pridobljeno s pravnomočno odločbo, saj v času izdaje odločbe ni bilo pogojevanja izplačevanja glede na kraj bivanja. Nekateri pobudniki pa še dodatno navajajo:

a) Irena Boršić, Franjo Ferbišek, Božena Škrabl in Muharem Zukanović menijo, da je izpodbijana določba v neskladju tudi s 14. in z 52. členom ustave. S tem, ko je izpodbijani člen vezal izplačevanje prejemka na kraj stalnega prebivanja zavarovanca, naj bi tuje državljane, ki so zavarovanci zavoda, obravnaval diskriminacijsko. Invalidi bi morali biti v Sloveniji zaradi svojega osebnega zdravstvenega stanja v primerjavi z drugimi prebivalci v privilegiranem položaju, sporna ureditev pa jih kvečjemu uvršča v podrejen položaj. Pobudniki predvidevajo, da je podobnih upravičencev najbrž precej in da gre za precejšnje zneske, vendar ne morejo sprejeti dejstva, da je želel zakonodajalec zgolj v razmerju do določenih zavarovancev vpeljati poseben režim, ki bi olajšal položaj zavoda. Slabe odločitve v preteklosti in slaba politika oblikovanja varnosti za starost naj ne bi smele vplivati na njihov socialni položaj, saj so delali v Sloveniji in vplačevali prispevke v blagajno zavoda, zato so tudi upravičeni prejemati ustrezne dajatve, ne glede na to, ali živijo v Sloveniji ali v svoji državi. V času vplačevanja prispevkov je bilo pomembno le, kje ima sedež njihov delodajalec, ne pa, kje bivajo sami. Tudi v odločbah o pridobitvi pravic ni določbe o tem, da mora zavarovanec prebivati v Sloveniji, če želi biti deležen akcesornih pravic. Pobuda za oceno ustavnosti izpodbijanega tretjega odstavka 186. člena ZPIZ-1 naj bi bila aktualna kljub sprejetim spremembam tega člena z zakonom o spremembah in dopolnitvah zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 109/01 – v nadaljevanju: ZPIZ-1C).

b) Pobudnik Ibrahim Džafić navaja, da je do 1. 1. 2000 več let prejemal invalidnino, ker je zaradi poškodbe pri delu izgubil oko, vendar je aktivni zavarovanec, oziroma je zaposlen v Sloveniji in kot tak plačuje vse davke in prispevke. Le dovoljenja za stalno prebivanje v Sloveniji do uveljavitve ZPIZ-1 še ni pridobil, kljub leta 1999 vloženi prošnji. Meni, da izpodbijana ureditev, po kateri zavod šteje, da stalno prebiva v tujini, krši človekove pravice, ki jih zagotavlja ustava, ter da je v nasprotju tudi z mednarodnimi akti, s katerimi se je Slovenija zavezala, da bo varovala človekove pravice vseh ljudi na svojem ozemlju. Pri pobudi vztraja tudi po uveljavitvi ZPIZ-1C.

c) Pobudnik Stjepan Petek je bil zaposlen kot gozdni delavec v gozdnem gospodarstvu Celje in se je vsak dan vozil na delo od svojega doma v Lupinjaku, ki je približno 100 metrov oddaljen od slovensko-hrvaške meje. Zaradi telesne okvare, ki je nastala v nesreči pri delu, je pred uveljavitvijo ZPIZ-1 več let prejemal invalidnino. Ob uveljavitvi zakona naj bi se v njegovem statusu ne spremenilo nič takega, kar bi vplivalo na njegovo že pridobljeno pravico do invalidnine, zato naj zavod ne bi bil upravičen ustaviti izplačevanja. Zavod naj bi določbo lahko uporabil le za tiste svoje zavarovance, ki so ob uveljavitvi ZPIZ-1 živeli v Sloveniji in uveljavili pravico po tem zakonu, nato pa se odločili za stalno prebivanje v tujini. Zaradi ustavljenega izplačevanja odškodnine naj bi bil še dodatno oškodovan, saj je sodišče v odškodninskem sporu od zneska prisojene odškodnine odštelo kapitalizirano invalidnino. Pobudnik pri pobudi vztraja tudi po uveljavitvi ZPIZ-1C, saj je ostal brez invalidnine za obdobje dveh let.

2. O pobudah so se izrekli državni zbor, vlada, Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve in zavod. Vsi menijo, da pobude niso utemeljene, v zvezi s pobudo Ibrahima Džafića pa vlada ob mnenju z dne 1. 6. 2001 in državni zbor v pojasnilih, ki jih je 8. 10. 2001 predložil Sekretariat za zakonodajo in pravne zadeve, sporočata, da bodo pri pripravi novele ZPIZ-1 skušali pomanjkljivost ureditve odpraviti, saj naj bi se prejemki iz tretjega odstavka 186. člena zakona izplačevali tudi osebi, ki ima v Sloveniji dovoljenje za stalno ali začasno prebivanje.

3. Državni zbor v odgovoru, ki ga je dne 15. 6. 2000 predložil Sekretariat za zakonodajo in pravne zadeve, navaja, da je temeljni smoter pokojninskega in invalidskega zavarovanja zagotavljanje socialne varnosti ob nastopu zavarovanih primerov, kot so starost, izguba ali zmanjšanje delovne zmožnosti, invalidnost in smrt. Temeljna pravica je pokojnina. Ta se ob pogojih iz 186. člena zakona izplačuje tudi v tujino. Poleg temeljnih pravic zakon določa še druge pravice, ki jih je po njihovem namenu in vsebini mogoče označiti za akcesorne pravice, njihovo izplačilo pa naj bi zakon omejeval na prebivalce z območja Slovenije zaradi njihove posebne narave oziroma zaradi dodatne skrbi države za socialne pravice na podlagi načela domicilnosti. Upoštevati naj bi bilo treba, da je takšna tudi ureditev posebnih pravic v drugih državah in da živijo prebivalci v drugih državah v drugačnem socialnovarstvenem okolju. Varstveni dodatek in oskrbnina, ki se ne financirata iz prispevkov zavarovancev, temveč iz državnega proračuna, se že po prejšnji ureditvi nista izplačevala v tujino. Dodatek za pomoč in postrežbo ter invalidnina se kot pravici po naravi razlikujeta od prej navedenih, saj izhajata iz zavarovanja in sta se po prejšnji ureditvi izplačevali v tujino. Vendar naj bi bilo treba tudi pri teh dveh pravicah upoštevati njuno akcesornost, drugačnost socialnovarstvenega položaja zavarovancev, ki živijo v tujini, ter pravico zakonodajalca, da določa pogoje za uživanje pravic (50. člen ustave). Z uveljavljenimi pogoji naj bi se pravice ne jemale, pač pa dajale vsem, ki stalno prebivajo v Sloveniji. Z izpodbijano ureditvijo naj bi načelo enakosti pred zakonom ne bilo kršeno, ker naj bi razlikovanje izhajalo iz okoliščine, ki jo predstavlja stalno prebivališče v različnih državah z različnim socialnovarstvenim okoljem.

4. Vlada in Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve v pojasnilih z dne 14. 4. 2000 oziroma z dne 19. 4. 2000 med drugim navajata, da je država z ZPIZ-1 uredila sistem pokojninskega in invalidskega zavarovanja, s katerim je poleg pogojev za pridobitev pravic uredila tudi način njihovega uživanja. Izplačevanje pravic iz tretjega odstavka 186. člena zakona naj bi bilo zaradi svojstvene narave zajetih pravic omejeno na ozemlje Slovenije. Državna pokojnina, varstveni dodatek ter oskrbnina naj bi bile tipične socialnovarstvene pravice, katerih namen je zagotavljanje minimalnega nivoja socialne varnosti uživalcem pokojnin, ki prebivajo na ozemlju Slovenije. Njihovo izplačevanje je neposredna obveznost države (četrta, peta in šesta alinea prvega odstavka 232. člena ZPIZ-1). Dodatek za pomoč in postrežbo ter invalidnina, katerih namen je lajšati položaj upokojencev in zavarovancev, ki imajo zaradi telesne okvare ali invalidnosti večje potrebe ter skladno s tem večje stroške, res nimata takšne čiste socialnovarstvene narave kot prej navedene pravice, vendar naj bi se z njima kljub vsemu uresničeval določen socialnovarstveni namen. Zaradi tega naj bi bilo smiselno tudi njuno izplačevanje omejiti na ozemlje Slovenije. Čeprav sta se po prejšnji ureditvi izplačevala v tujino, naj bi nova ureditev ne posegala v pridobljene pravice, ker izpodbijana določba ne posega v sŕmo priznavanje pravic, temveč določa le nov način njihovega uživanja. Ureditev naj ne bi bila v neskladju z ustavnimi določbami o enakosti pred zakonom, o posebnem varstvu invalidov in o prepovedi retroaktivne veljave in posega v že pridobljene pravice.

5. Zavod med drugim pojasnjuje, da upravičenci, ki so pridobili pravico do dodatka za pomoč in postrežbo ter invalidnino za telesno okvaro po prejšnjih predpisih, z uveljavitvijo ZPIZ-1 teh pravic niso izgubili. Le dajatve, ki izvira iz posamezne od pravic, jim ni več mogoče nakazovati v tujino. V primeru, da bi se znova nastanili na ozemlju Slovenije, bi bili še naprej upravičeni tudi do izplačila ustrezne dajatve. Zaradi uveljavitve tretjega odstavka 186. člena ZPIZ-1 naj bi zavod izdal 521 odločb o ustavitvi izplačila dodatka za pomoč in postrežbo ter 1490 odločb o ustavitvi izplačila invalidnin za telesno okvaro. Zaradi izredno kratkega časa, ki naj bi bil na voljo od sprejema zakona do njegove uveljavitve, naj bi zavod iz upravičenih tehničnih razlogov odločb ne mogel izdati prej. Učinkom za nazaj, ki jih očitajo pobudniki iz prve točke obrazložitve, naj se ob uveljavljenem besedilu ne bi mogel izogniti, saj pogoji za izplačilo dajatev niso bili izpolnjeni od trenutka uveljavitve ZPIZ-1, to je z dnem 1. 1. 2000, pred uveljavitvijo zakona pa odločb ni bilo mogoče izdati.

B)

6. Ustavno sodišče je pobude združilo za skupno obravnavanje in odločanje, jih obravnavalo kot prednostne in jih sprejelo. Ker so bili izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 26. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS), je takoj nadaljevalo z odločanjem o sami stvari. Retroaktivnosti posamičnih odločb in morebitnih kršitev človekovih pravic pobudniku Ibrahimu Džafiću v izdanih posamičnih aktih ustavno sodišče v tem postopku ni presojalo, saj je za njihovo izpodbijanje predpisan postopek z ustavno pritožbo. Ta se lahko sproži, če so izpolnjeni pogoji iz 50. člena ZUstS.

7. Med postopkom je bil s 24. členom ZPIZ-1C izpodbijani tretji odstavek 186. člena ZPIZ-1 spremenjen tako, da je bil nadomeščen z novim besedilom, v katerem je le pojem stalnega prebivanja drugače opredeljen. Obravnavanemu členu pa je dodan nov četrti odstavek, s katerim se posebej ureja izplačevanje invalidnine za telesno okvaro, ki je posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni. Zlasti pobudniki, ki jih zastopa odvetnik Jožko Gregorovič, menijo, da je njihova pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti tudi po sprejetih spremembah še vedno aktualna, saj obravnavani člen po spremembah določa le izjemo glede izplačevanja invalidnine za telesno okvaro v primeru, če je posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni, sicer pa izplačevanje določenih pravic veže na okoliščino, kje upravičenec prebiva. V zvezi z odločbami zavoda, po katerih se navedenim pobudnikom dodatek za pomoč in postrežbo ter invalidnina na podlagi izpodbijane zakonske določbe ne izplačujeta več, so ti pred sodiščem sprožili postopke za varstvo pravic, ki še niso zaključeni. Ker navedeni pobudniki s tem izkazujejo pravni interes za presojo tretjega odstavka 186. člena ZPIZ-1 (24. člen ZUstS), ustavno sodišče ni preizkušalo, ali pravni interes izkazujejo tudi drugi pobudniki. Pri presoji navedenega odstavka 186. člena zakona se je ustavno sodišče omejilo na presojo v obsegu, v katerem pobudniki izkazujejo pravni interes.

8. Z uveljavitvijo ZPIZ-1 s 1. 1. 2000 je bila izvedena obsežna reforma pokojninskega sistema. Večina novih rešitev in sprememb dotedanjih pogojev za pridobitev pravic je izrazito varčevalne narave. Zvišana je starostna meja za uveljavitev pravice do pokojnine, drugačen je način določanja pokojninske osnove, drugačno je vrednotenje zavarovalne dobe, spremenjen je način usklajevanja pokojnin itd. S pokojninsko reformo zato ni bilo prizadeto le izplačevanje dodatka za pomoč in postrežbo ter invalidnine, kot zmotno menijo nekateri pobudniki, saj so spremembe na vseh področjih sistema.

9. Po predlogu zakona je bil cilj reforme prilagoditev sistema pokojninskega in invalidskega zavarovanja spremenjenim demografskim, gospodarskim in socialnim okoliščinam tako, da bo dolgoročno zagotavljal socialno varnost tako upokojencem, ki so že uveljavili pravice, kot tudi sedanjim zavarovancem, vključno s tistimi, ki so šele vstopili v zavarovanje in bodo pravice uveljavljali čez nekaj desetletij. Med posebej poudarjenimi načeli, ki so bila upoštevana v reformi pokojninskega in invalidskega zavarovanja, je tudi varovanje pridobljenih pravic. Z njim se je zakonodajalec obvezal, da bodo upokojenci, ki so uveljavljali pravico do pokojnine pred uveljavitvijo novega sistema pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ohranili pravico do pokojnine v obsegu in pod pogoji, določenimi s predpisi, veljavnimi ob njegovi uveljavitvi.

10. Pobudniki ne izpodbijajo tretjega odstavka 186. člena v celoti, pač pa le njegov del, ki se nanaša na izplačevanje invalidnine ter dodatka za pomoč in postrežbo tistim upravičencem, ki sta jim bili pravici priznani po prejšnjih predpisih.

11. Spreminjanje ureditve posameznega pravnega področja samo po sebi ne nasprotuje načelom pravne države ali drugim ustavnim določbam. Po prvem odstavku 155. člena ustave zakoni ne morejo imeti učinka za nazaj. Le posamezne določbe zakona imajo lahko učinek tudi za nazaj, če to zahteva javna korist in če se s tem ne posega v pridobljene pravice (drugi odstavek 155. člena). Povratno učinkovanje posameznih zakonskih določb lahko določi le zakon sam. Za povratni učinek gre, če se za začetek njegove uporabe določi trenutek pred uveljavitvijo zakona. ZPIZ-1 je bil v uradnem glasilu objavljen 23. 12. 1999 in je pričel veljati 1. 1. 2000. ZPIZ-1 v prehodnih določbah v zvezi s posameznimi členi določa različne datume kot trenutke začetka uporabe, vendar v zvezi z izpodbijanim 186. členom nima posebne določbe. Zato se je ta člen in z njim uvedeni novi pogoj pri uresničevanju pravice začel uporabljati 1. 1. 2000. Zoženje ali celo ukinitev že uveljavljenih pravic ne pomeni učinkovanja predpisa za nazaj, kadar se ukrep nanaša na čas po uveljavitvi tega predpisa oziroma po spremembi odločb, izdanih na podlagi take zakonske spremembe. Šele zmanjšanje ali odvzem pravic za čas pred uveljavitvijo zakona bi pomenil pravo retroaktivnost, kakršna je po drugem odstavku 155. člena ustave dopustna le ob pogojih iz tretjega odstavka 15. člena ustave.

12. Izpodbijana določba pravic, na katere se nanaša, izrecno ne ukinja niti ne spreminja, le v zvezi z njihovim uresničevanjem predpisuje takšen pogoj, da se postavlja vprašanje, ali je njihovo uživanje od uveljavitve zakona dalje še omogočeno. Pogoj namreč pomeni, da se prejemki vsakemu upravičencu (torej ne glede na državljanstvo) izplačujejo le, če izkaže stalno prebivališče v Republiki Sloveniji. Ker se vsi pobudniki sklicujejo na okoliščino, da so pravice pridobili in pričeli uresničevati že v času veljavnosti prejšnje ureditve, se ustavnemu sodišču ni treba opredeljevati glede prepovedi izplačevanja dodatka za pomoč in postrežbo ter invalidnine v času stalnega prebivanja v tujini upravičencem, ki sta jim bili navedeni pravici priznani po uveljavitvi ZPIZ-1.

13. Ustava v 2. členu določa, da je Slovenija pravna in socialna država. Kadar zakonodajalec ugotovi, da je zakonska ureditev postala pravno nekonsistentna in da je potrebna drugačna ureditev določenega področja, načela pravne države zahtevajo, da se z novo ureditvijo brez razloga, utemeljenega v prevladujočem javnem interesu, ne poslabša pravni položaj oseb, na katere se je nanašala prejšnja ureditev. Pravna država mora spoštovati načelo varstva zaupanja v pravo, pravno varnost in druga načela pravne države. Načelo varstva zaupanja v pravo zahteva, da so posamezne določbe, ki so zakonite in sprejete brez vnaprejšnjih pridržkov, stabilne. Tako pravo kot tudi celotno ravnanje vseh državnih organov mora biti predvidljivo, ker to zahteva pravna varnost.

14. Pravico do dodatka za pomoč in postrežbo so pobudniki pridobili po prejšnji ureditvi 146. člena zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 12/92 in nasl. – v nadaljevanju: ZPIZ92), ko so to pravico imeli uživalci starostne, predčasne, invalidske in družinske pokojnine ob pogoju, da jim je za osnovne življenjske potrebe neogibna pomoč in postrežba drugega. Pravica iz zavarovanja jim je bila priznana izključno na podlagi ocene zdravstvenega stanja. Socialnoekonomske razmere pri tem niso bile pomembne in se niso ugotavljale. Te se v postopku odločanja o upravičenosti do dodatka tudi po ZPIZ-1 ne ugotavljajo. Sklicevanje na možnost drugačnega socialnovarstvenega okolja v primeru prebivanja izven Slovenije zato ne more biti razlog, ki je stvarno povezan s pravico, kakršno je dajal ZPIZ92. Upoštevanje socialnoekonomskih razmer upravičenca pride do izraza, kadar se dodatek za pomoč in postrežbo dodeli po zakonu o socialnem varstvu (Uradni list RS, št. 54/92 in nasl. – v nadaljevanju: ZSV), saj so za izplačevanje takšne pravice po ZSV potrebna sredstva, ki jih zagotavlja izključno država, pobudniki pa so za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ki so zajemali tudi ta zavarovani primer in zato v zvezi s pravico, priznano na podlagi nastopa zavarovanega primera, plačevali prispevke.

15. Tudi pri pravici do invalidnine ni šlo za državno socialno pomoč v smislu ZSV, temveč za pravico, pridobljeno zaradi nastopa zavarovanega primera. Pobudniki so pravico pridobili po 152. členu ZPIZ92 v zvezi s telesno okvaro, ki je nastala med zavarovanjem in je bila opredeljena kot izguba, bistvenejša poškodba ali znatnejša onesposobljenost posameznih organov ali dela telesa, kar otežuje aktivnost organizma in zahteva večje napore pri zadovoljevanju življenjskih potreb, ne glede na to, ali ta okvara povzroča invalidnost ali ne. Pravica do invalidnine se je ugotavljala in priznavala ne glede na to, kje je imel zavarovanec prebivališče v času, ko je nastopil zavarovani primer, in ne glede na njegovo premoženjsko stanje. Okoliščina, ali je do telesne poškodbe prišlo pri delu ali zaradi poklicne bolezni, oziroma ali je do nje prišlo kot posledica bolezni ali poškodbe izven dela, je vplivala le na višino odmerjene invalidnine.

16. Iz načela zaupanja v pravo torej izhaja, da nova ureditev pokojninskega in invalidskega zavarovanja ne sme brez utemeljenega razloga posegati v pravni položaj, ki ga je upravičencem zagotavljal prejšnji ZPIZ92. Pobudniki izpodbijani ureditvi nasprotujejo predvsem zato, ker jim ne omogoča prejemanja denarnega zneska iz naslova invalidnine ter dodatka za pomoč in postrežbo, oziroma jim do uveljavitve ZPIZ-1C ni omogočala niti prejemanja invalidnine za telesno okvaro, ki je posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni. Prizadevajo si za vzpostavitev izplačevanja sicer pripadajočih pravic. Čeprav tretji odstavek 186. člena ZPIZ-1 pobudnikom obravnavanih in pred svojo uveljavitvijo dodeljenih pravic izrecno ne jemlje, jim s predpisano omejitvijo glede prebivališča njihovo uresničevanje oteži do te mere, da jih ne morejo uživati. Formalno vzdrževanje pravic (390. člen ZPIZ-1), brez praktične možnosti uživanja, saj bi se pobudniki (razen Ibrahima Džafića) morali za to za stalno preseliti v Slovenijo in izpolniti pogoje za pridobitev stalnega prebivališča, ne omili ocene, da je njihova pravica izvotlena. Z razlago izpodbijane določbe, da pogoj, ki omejuje izplačevanje navedenih prejemkov le na ozemlje Republike Slovenije, velja tudi v primeru pobudnikov, ki so pravice pridobili pred uveljavitvijo ZPIZ-1, se zato spreminja njihov pravni položaj na slabše.

17. Zaradi spoštovanja načel, ki izhajajo iz 2. člena ustave, bi moral imeti zakonodajalec v prevladujočem javnem interesu utemeljen razlog za to, da bi lahko poslabšal pravni položaj upravičencev v zvezi z obravnavanimi prejemki. Finančni razlogi, ki so na splošno utemeljevali javni interes za izvedbo reforme sistema pokojninskega in invalidskega zavarovanja ter iz nje izhajajoče postopno prilagajanje zmanjševanju števila aktivnega prebivalstva na eni strani in povečevanju števila upokojencev na drugi strani, sami zase niso zadosten razlog za tako drastičen poseg v uživanje pridobljenih pravic upravičencev, ki v Sloveniji niso imeli stalnega prebivališča že ob dodelitvi teh pravic, oziroma ob uveljavitvi ZPIZ-1. Tudi akcesornost obravnavanih pravic ne daje podlage za prepoved izplačevanja, saj gre za pravici iz obveznega zavarovanja, ki se pridobita na podlagi posebnega zavarovanega primera. Pogoja stalnega prebivališča upravičenca v Sloveniji pa tudi ni mogoče povezovati s premoženjskimi razmerami, ker se te pri odločanju o pravicah ne upoštevajo, kakor je bilo že obrazloženo. Ker se je tudi zakonodajalec sam v prehodni določbi 390. člena ZPIZ-1 opredelil za varstvo pravic, pridobljenih po prejšnjih predpisih, kar lahko pomeni le takšno varstvo, ki omogoča tudi uživanje pravic, posebnih razlogov za dodatno poslabšanje položaja obravnavanih oseb pa ni navedel, tretji odstavek 186. člena ZPIZ-1 v obsegu, ki zajema tudi izplačevanje invalidnine ter dodatka za pomoč in postrežbo, ki so jih upravičenci uveljavili pred 1. 1. 2000, ni v skladu z 2. členom ustave. Ustavno sodišče ga je zato v navedenem obsegu razveljavilo. Ker je ustavno sodišče tretji odstavek 186. člena ZPIZ-1 v navedenem obsegu razveljavilo že zaradi ugotovljenega neskladja, ni presojalo še njegove skladnosti s 14. in z 52. členom ustave.

18. Po prvem odstavku 34. člena ZUstS v postopku pred ustavnim sodiščem nosi vsak udeleženec svoje stroške, če ustavno sodišče ne odloči drugače. Za takšno drugačno odločitev bi morali obstajati posebni razlogi, ki jih pooblaščenec, ki je povračilo stroškov uveljavljal, ne navaja. Zato je ustavno sodišče predlog zavrnilo in odločilo, da nosijo pobudniki sami svoje stroške tega postopka.

C)

19. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 43. člena in drugega odstavka 34. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnici in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo s sedmimi glasovi proti enemu. Proti je glasoval sodnik Čebulj. Pritrdilno ločeno mnenje je dala sodnica Wedam Lukić.

Št. U-I-57/00-51

Ljubljana, dne 22. maja 2003.

Predsednica
dr. Dragica Wedam Lukić l. r.