Ustavno sodišče je v postopku za oceno
ustavnosti, začetem na pobude Irene Boršić, Franja Ferbiška in Božene Škrabl iz
Huma na Sutli, Republika Hrvaška, ter Muharema Zukanovića iz Ključa, Bosna in
Hercegovina, ki jih vse zastopa Jožko Gregorovič, odvetnik v Šentjurju,
Ibrahima Džafića iz Slovenskih Konjic, Stjepana Petka iz Huma na Sutli,
Republika Hrvaška, ki ga zastopajo Branko Verstovšek, Mateja Končan-Verstovšek
in Boštjan Verstovšek, odvetniki v Celju, Mihajla Vujovića iz Nikšića, Črna
gora, Mirka Juriše iz Zagreba, Republika Hrvaška, in Živana Petrovića iz Novega
Sada, Srbija, na seji dne 22. maja 2003
o d l o č i l o :
1. Tretji odstavek 186. člena zakona o pokojninskem in
invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 106/99, 72/00, 124/00, 109/01, 108/02
in 26/03 – ur. p. b.) se razveljavi kolikor se nanaša na izplačevanje dodatka
za pomoč in postrežbo ter na izplačevanje invalidnine po pravnomočnih odločbah,
ki so bile upravičencem, ki stalno prebivajo v tujini, izdane pred
uveljavitvijo tega zakona.
2. Pobudniki sami nosijo stroške postopka pred ustavnim
sodiščem.
O b r a z l o ž i t e v
A)
1. Pobudniki navajajo, da jim je po
uveljavitvi zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju:
ZPIZ-1) Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (v
nadaljevanju: zavod) izdal odločbo, po kateri se jim od 1. 1. 2000 na podlagi
tretjega odstavka 186. člena navedenega zakona dodatek za pomoč in postrežbo
ali invalidnina ali oboje ne izplačuje, ker stalno prebivajo v tujini. Menijo, da
zakonska ureditev ni v skladu s 155. členom ustave, ker naj bi retroaktivno
posegala v pravico, pridobljeno s pravnomočno odločbo, saj v času izdaje
odločbe ni bilo pogojevanja izplačevanja glede na kraj bivanja. Nekateri
pobudniki pa še dodatno navajajo:
a) Irena Boršić, Franjo Ferbišek, Božena
Škrabl in Muharem Zukanović menijo, da je izpodbijana določba v neskladju tudi
s 14. in z 52. členom ustave. S tem, ko je izpodbijani člen vezal izplačevanje
prejemka na kraj stalnega prebivanja zavarovanca, naj bi tuje državljane, ki so
zavarovanci zavoda, obravnaval diskriminacijsko. Invalidi bi morali biti v
Sloveniji zaradi svojega osebnega zdravstvenega stanja v primerjavi z drugimi
prebivalci v privilegiranem položaju, sporna ureditev pa jih kvečjemu uvršča v
podrejen položaj. Pobudniki predvidevajo, da je podobnih upravičencev najbrž
precej in da gre za precejšnje zneske, vendar ne morejo sprejeti dejstva, da je
želel zakonodajalec zgolj v razmerju do določenih zavarovancev vpeljati poseben
režim, ki bi olajšal položaj zavoda. Slabe odločitve v preteklosti in slaba
politika oblikovanja varnosti za starost naj ne bi smele vplivati na njihov
socialni položaj, saj so delali v Sloveniji in vplačevali prispevke v blagajno
zavoda, zato so tudi upravičeni prejemati ustrezne dajatve, ne glede na to, ali
živijo v Sloveniji ali v svoji državi. V času vplačevanja prispevkov je bilo
pomembno le, kje ima sedež njihov delodajalec, ne pa, kje bivajo sami. Tudi v
odločbah o pridobitvi pravic ni določbe o tem, da mora zavarovanec prebivati v
Sloveniji, če želi biti deležen akcesornih pravic. Pobuda za oceno ustavnosti
izpodbijanega tretjega odstavka 186. člena ZPIZ-1 naj bi bila aktualna kljub
sprejetim spremembam tega člena z zakonom o spremembah in dopolnitvah zakona o
pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 109/01 – v
nadaljevanju: ZPIZ-1C).
b) Pobudnik Ibrahim Džafić navaja, da je do
1. 1. 2000 več let prejemal invalidnino, ker je zaradi poškodbe pri delu
izgubil oko, vendar je aktivni zavarovanec, oziroma je zaposlen v Sloveniji in
kot tak plačuje vse davke in prispevke. Le dovoljenja za stalno prebivanje v
Sloveniji do uveljavitve ZPIZ-1 še ni pridobil, kljub leta 1999 vloženi
prošnji. Meni, da izpodbijana ureditev, po kateri zavod šteje, da stalno prebiva
v tujini, krši človekove pravice, ki jih zagotavlja ustava, ter da je v
nasprotju tudi z mednarodnimi akti, s katerimi se je Slovenija zavezala, da bo
varovala človekove pravice vseh ljudi na svojem ozemlju. Pri pobudi vztraja
tudi po uveljavitvi ZPIZ-1C.
c) Pobudnik Stjepan Petek je bil zaposlen
kot gozdni delavec v gozdnem gospodarstvu Celje in se je vsak dan vozil na delo
od svojega doma v Lupinjaku, ki je približno 100 metrov oddaljen od
slovensko-hrvaške meje. Zaradi telesne okvare, ki je nastala v nesreči pri
delu, je pred uveljavitvijo ZPIZ-1 več let prejemal invalidnino. Ob uveljavitvi
zakona naj bi se v njegovem statusu ne spremenilo nič takega, kar bi vplivalo
na njegovo že pridobljeno pravico do invalidnine, zato naj zavod ne bi bil
upravičen ustaviti izplačevanja. Zavod naj bi določbo lahko uporabil le za
tiste svoje zavarovance, ki so ob uveljavitvi ZPIZ-1 živeli v Sloveniji in
uveljavili pravico po tem zakonu, nato pa se odločili za stalno prebivanje v
tujini. Zaradi ustavljenega izplačevanja odškodnine naj bi bil še dodatno
oškodovan, saj je sodišče v odškodninskem sporu od zneska prisojene odškodnine
odštelo kapitalizirano invalidnino. Pobudnik pri pobudi vztraja tudi po
uveljavitvi ZPIZ-1C, saj je ostal brez invalidnine za obdobje dveh let.
2. O pobudah so se izrekli državni zbor,
vlada, Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve in zavod. Vsi menijo, da
pobude niso utemeljene, v zvezi s pobudo Ibrahima Džafića pa vlada ob mnenju z
dne 1. 6. 2001 in državni zbor v pojasnilih, ki jih je 8. 10. 2001 predložil
Sekretariat za zakonodajo in pravne zadeve, sporočata, da bodo pri pripravi
novele ZPIZ-1 skušali pomanjkljivost ureditve odpraviti, saj naj bi se prejemki
iz tretjega odstavka 186. člena zakona izplačevali tudi osebi, ki ima v Sloveniji
dovoljenje za stalno ali začasno prebivanje.
3. Državni zbor v odgovoru, ki ga je dne
15. 6. 2000 predložil Sekretariat za zakonodajo in pravne zadeve, navaja, da je
temeljni smoter pokojninskega in invalidskega zavarovanja zagotavljanje
socialne varnosti ob nastopu zavarovanih primerov, kot so starost, izguba ali
zmanjšanje delovne zmožnosti, invalidnost in smrt. Temeljna pravica je
pokojnina. Ta se ob pogojih iz 186. člena zakona izplačuje tudi v tujino. Poleg
temeljnih pravic zakon določa še druge pravice, ki jih je po njihovem namenu in
vsebini mogoče označiti za akcesorne pravice, njihovo izplačilo pa naj bi zakon
omejeval na prebivalce z območja Slovenije zaradi njihove posebne narave
oziroma zaradi dodatne skrbi države za socialne pravice na podlagi načela
domicilnosti. Upoštevati naj bi bilo treba, da je takšna tudi ureditev posebnih
pravic v drugih državah in da živijo prebivalci v drugih državah v drugačnem
socialnovarstvenem okolju. Varstveni dodatek in oskrbnina, ki se ne financirata
iz prispevkov zavarovancev, temveč iz državnega proračuna, se že po prejšnji
ureditvi nista izplačevala v tujino. Dodatek za pomoč in postrežbo ter
invalidnina se kot pravici po naravi razlikujeta od prej navedenih, saj
izhajata iz zavarovanja in sta se po prejšnji ureditvi izplačevali v tujino.
Vendar naj bi bilo treba tudi pri teh dveh pravicah upoštevati njuno
akcesornost, drugačnost socialnovarstvenega položaja zavarovancev, ki živijo v
tujini, ter pravico zakonodajalca, da določa pogoje za uživanje pravic (50.
člen ustave). Z uveljavljenimi pogoji naj bi se pravice ne jemale, pač pa
dajale vsem, ki stalno prebivajo v Sloveniji. Z izpodbijano ureditvijo naj bi
načelo enakosti pred zakonom ne bilo kršeno, ker naj bi razlikovanje izhajalo
iz okoliščine, ki jo predstavlja stalno prebivališče v različnih državah z
različnim socialnovarstvenim okoljem.
4. Vlada in Ministrstvo za delo, družino in
socialne zadeve v pojasnilih z dne 14. 4. 2000 oziroma z dne 19. 4. 2000 med
drugim navajata, da je država z ZPIZ-1 uredila sistem pokojninskega in
invalidskega zavarovanja, s katerim je poleg pogojev za pridobitev pravic
uredila tudi način njihovega uživanja. Izplačevanje pravic iz tretjega odstavka
186. člena zakona naj bi bilo zaradi svojstvene narave zajetih pravic omejeno
na ozemlje Slovenije. Državna pokojnina, varstveni dodatek ter oskrbnina naj bi
bile tipične socialnovarstvene pravice, katerih namen je zagotavljanje
minimalnega nivoja socialne varnosti uživalcem pokojnin, ki prebivajo na
ozemlju Slovenije. Njihovo izplačevanje je neposredna obveznost države (četrta,
peta in šesta alinea prvega odstavka 232. člena ZPIZ-1). Dodatek za pomoč in
postrežbo ter invalidnina, katerih namen je lajšati položaj upokojencev in
zavarovancev, ki imajo zaradi telesne okvare ali invalidnosti večje potrebe ter
skladno s tem večje stroške, res nimata takšne čiste socialnovarstvene narave
kot prej navedene pravice, vendar naj bi se z njima kljub vsemu uresničeval
določen socialnovarstveni namen. Zaradi tega naj bi bilo smiselno tudi njuno
izplačevanje omejiti na ozemlje Slovenije. Čeprav sta se po prejšnji ureditvi
izplačevala v tujino, naj bi nova ureditev ne posegala v pridobljene pravice,
ker izpodbijana določba ne posega v sŕmo priznavanje pravic, temveč določa le
nov način njihovega uživanja. Ureditev naj ne bi bila v neskladju z ustavnimi
določbami o enakosti pred zakonom, o posebnem varstvu invalidov in o prepovedi
retroaktivne veljave in posega v že pridobljene pravice.
5. Zavod med drugim pojasnjuje, da
upravičenci, ki so pridobili pravico do dodatka za pomoč in postrežbo ter
invalidnino za telesno okvaro po prejšnjih predpisih, z uveljavitvijo ZPIZ-1
teh pravic niso izgubili. Le dajatve, ki izvira iz posamezne od pravic, jim ni
več mogoče nakazovati v tujino. V primeru, da bi se znova nastanili na ozemlju
Slovenije, bi bili še naprej upravičeni tudi do izplačila ustrezne dajatve.
Zaradi uveljavitve tretjega odstavka 186. člena ZPIZ-1 naj bi zavod izdal 521
odločb o ustavitvi izplačila dodatka za pomoč in postrežbo ter 1490 odločb o
ustavitvi izplačila invalidnin za telesno okvaro. Zaradi izredno kratkega časa,
ki naj bi bil na voljo od sprejema zakona do njegove uveljavitve, naj bi zavod
iz upravičenih tehničnih razlogov odločb ne mogel izdati prej. Učinkom za
nazaj, ki jih očitajo pobudniki iz prve točke obrazložitve, naj se ob
uveljavljenem besedilu ne bi mogel izogniti, saj pogoji za izplačilo dajatev
niso bili izpolnjeni od trenutka uveljavitve ZPIZ-1, to je z dnem 1. 1. 2000,
pred uveljavitvijo zakona pa odločb ni bilo mogoče izdati.
B)
6. Ustavno sodišče je pobude združilo za
skupno obravnavanje in odločanje, jih obravnavalo kot prednostne in jih
sprejelo. Ker so bili izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 26. člena zakona o
ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS), je takoj
nadaljevalo z odločanjem o sami stvari. Retroaktivnosti posamičnih odločb in
morebitnih kršitev človekovih pravic pobudniku Ibrahimu Džafiću v izdanih
posamičnih aktih ustavno sodišče v tem postopku ni presojalo, saj je za njihovo
izpodbijanje predpisan postopek z ustavno pritožbo. Ta se lahko sproži, če so
izpolnjeni pogoji iz 50. člena ZUstS.
7. Med postopkom je bil s 24. členom
ZPIZ-1C izpodbijani tretji odstavek 186. člena ZPIZ-1 spremenjen tako, da je
bil nadomeščen z novim besedilom, v katerem je le pojem stalnega prebivanja
drugače opredeljen. Obravnavanemu členu pa je dodan nov četrti odstavek, s
katerim se posebej ureja izplačevanje invalidnine za telesno okvaro, ki je
posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni. Zlasti pobudniki, ki jih
zastopa odvetnik Jožko Gregorovič, menijo, da je njihova pobuda za začetek
postopka za oceno ustavnosti tudi po sprejetih spremembah še vedno aktualna,
saj obravnavani člen po spremembah določa le izjemo glede izplačevanja
invalidnine za telesno okvaro v primeru, če je posledica poškodbe pri delu ali
poklicne bolezni, sicer pa izplačevanje določenih pravic veže na okoliščino,
kje upravičenec prebiva. V zvezi z odločbami zavoda, po katerih se navedenim
pobudnikom dodatek za pomoč in postrežbo ter invalidnina na podlagi izpodbijane
zakonske določbe ne izplačujeta več, so ti pred sodiščem sprožili postopke za
varstvo pravic, ki še niso zaključeni. Ker navedeni pobudniki s tem izkazujejo
pravni interes za presojo tretjega odstavka 186. člena ZPIZ-1 (24. člen ZUstS),
ustavno sodišče ni preizkušalo, ali pravni interes izkazujejo tudi drugi
pobudniki. Pri presoji navedenega odstavka 186. člena zakona se je ustavno
sodišče omejilo na presojo v obsegu, v katerem pobudniki izkazujejo pravni
interes.
8. Z uveljavitvijo ZPIZ-1 s 1. 1. 2000 je
bila izvedena obsežna reforma pokojninskega sistema. Večina novih rešitev in
sprememb dotedanjih pogojev za pridobitev pravic je izrazito varčevalne narave.
Zvišana je starostna meja za uveljavitev pravice do pokojnine, drugačen je
način določanja pokojninske osnove, drugačno je vrednotenje zavarovalne dobe,
spremenjen je način usklajevanja pokojnin itd. S pokojninsko reformo zato ni
bilo prizadeto le izplačevanje dodatka za pomoč in postrežbo ter invalidnine,
kot zmotno menijo nekateri pobudniki, saj so spremembe na vseh področjih
sistema.
9. Po predlogu zakona je bil cilj reforme
prilagoditev sistema pokojninskega in invalidskega zavarovanja spremenjenim
demografskim, gospodarskim in socialnim okoliščinam tako, da bo dolgoročno
zagotavljal socialno varnost tako upokojencem, ki so že uveljavili pravice, kot
tudi sedanjim zavarovancem, vključno s tistimi, ki so šele vstopili v
zavarovanje in bodo pravice uveljavljali čez nekaj desetletij. Med posebej
poudarjenimi načeli, ki so bila upoštevana v reformi pokojninskega in
invalidskega zavarovanja, je tudi varovanje pridobljenih pravic. Z njim se je
zakonodajalec obvezal, da bodo upokojenci, ki so uveljavljali pravico do
pokojnine pred uveljavitvijo novega sistema pokojninskega in invalidskega
zavarovanja, ohranili pravico do pokojnine v obsegu in pod pogoji, določenimi s
predpisi, veljavnimi ob njegovi uveljavitvi.
10. Pobudniki ne izpodbijajo tretjega
odstavka 186. člena v celoti, pač pa le njegov del, ki se nanaša na
izplačevanje invalidnine ter dodatka za pomoč in postrežbo tistim upravičencem,
ki sta jim bili pravici priznani po prejšnjih predpisih.
11. Spreminjanje ureditve posameznega
pravnega področja samo po sebi ne nasprotuje načelom pravne države ali drugim
ustavnim določbam. Po prvem odstavku 155. člena ustave zakoni ne morejo imeti
učinka za nazaj. Le posamezne določbe zakona imajo lahko učinek tudi za nazaj,
če to zahteva javna korist in če se s tem ne posega v pridobljene pravice
(drugi odstavek 155. člena). Povratno učinkovanje posameznih zakonskih določb
lahko določi le zakon sam. Za povratni učinek gre, če se za začetek njegove
uporabe določi trenutek pred uveljavitvijo zakona. ZPIZ-1 je bil v uradnem
glasilu objavljen 23. 12. 1999 in je pričel veljati 1. 1. 2000. ZPIZ-1 v
prehodnih določbah v zvezi s posameznimi členi določa različne datume kot
trenutke začetka uporabe, vendar v zvezi z izpodbijanim 186. členom nima
posebne določbe. Zato se je ta člen in z njim uvedeni novi pogoj pri
uresničevanju pravice začel uporabljati 1. 1. 2000. Zoženje ali celo ukinitev
že uveljavljenih pravic ne pomeni učinkovanja predpisa za nazaj, kadar se ukrep
nanaša na čas po uveljavitvi tega predpisa oziroma po spremembi odločb, izdanih
na podlagi take zakonske spremembe. Šele zmanjšanje ali odvzem pravic za čas
pred uveljavitvijo zakona bi pomenil pravo retroaktivnost, kakršna je po drugem
odstavku 155. člena ustave dopustna le ob pogojih iz tretjega odstavka 15.
člena ustave.
12. Izpodbijana določba pravic, na katere
se nanaša, izrecno ne ukinja niti ne spreminja, le v zvezi z njihovim
uresničevanjem predpisuje takšen pogoj, da se postavlja vprašanje, ali je
njihovo uživanje od uveljavitve zakona dalje še omogočeno. Pogoj namreč pomeni,
da se prejemki vsakemu upravičencu (torej ne glede na državljanstvo)
izplačujejo le, če izkaže stalno prebivališče v Republiki Sloveniji. Ker se vsi
pobudniki sklicujejo na okoliščino, da so pravice pridobili in pričeli
uresničevati že v času veljavnosti prejšnje ureditve, se ustavnemu sodišču ni
treba opredeljevati glede prepovedi izplačevanja dodatka za pomoč in postrežbo
ter invalidnine v času stalnega prebivanja v tujini upravičencem, ki sta jim
bili navedeni pravici priznani po uveljavitvi ZPIZ-1.
13. Ustava v 2. členu določa, da je
Slovenija pravna in socialna država. Kadar zakonodajalec ugotovi, da je
zakonska ureditev postala pravno nekonsistentna in da je potrebna drugačna
ureditev določenega področja, načela pravne države zahtevajo, da se z novo
ureditvijo brez razloga, utemeljenega v prevladujočem javnem interesu, ne
poslabša pravni položaj oseb, na katere se je nanašala prejšnja ureditev.
Pravna država mora spoštovati načelo varstva zaupanja v pravo, pravno varnost
in druga načela pravne države. Načelo varstva zaupanja v pravo zahteva, da so
posamezne določbe, ki so zakonite in sprejete brez vnaprejšnjih pridržkov,
stabilne. Tako pravo kot tudi celotno ravnanje vseh državnih organov mora biti
predvidljivo, ker to zahteva pravna varnost.
14. Pravico do dodatka za pomoč in
postrežbo so pobudniki pridobili po prejšnji ureditvi 146. člena zakona o
pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 12/92 in nasl. – v
nadaljevanju: ZPIZ92), ko so to pravico imeli uživalci starostne, predčasne,
invalidske in družinske pokojnine ob pogoju, da jim je za osnovne življenjske
potrebe neogibna pomoč in postrežba drugega. Pravica iz zavarovanja jim je bila
priznana izključno na podlagi ocene zdravstvenega stanja. Socialnoekonomske
razmere pri tem niso bile pomembne in se niso ugotavljale. Te se v postopku
odločanja o upravičenosti do dodatka tudi po ZPIZ-1 ne ugotavljajo. Sklicevanje
na možnost drugačnega socialnovarstvenega okolja v primeru prebivanja izven
Slovenije zato ne more biti razlog, ki je stvarno povezan s pravico, kakršno je
dajal ZPIZ92. Upoštevanje socialnoekonomskih razmer upravičenca pride do
izraza, kadar se dodatek za pomoč in postrežbo dodeli po zakonu o socialnem
varstvu (Uradni list RS, št. 54/92 in nasl. – v nadaljevanju: ZSV), saj so za
izplačevanje takšne pravice po ZSV potrebna sredstva, ki jih zagotavlja
izključno država, pobudniki pa so za obvezno pokojninsko in invalidsko
zavarovanje, ki so zajemali tudi ta zavarovani primer in zato v zvezi s
pravico, priznano na podlagi nastopa zavarovanega primera, plačevali prispevke.
15. Tudi pri pravici do invalidnine ni šlo
za državno socialno pomoč v smislu ZSV, temveč za pravico, pridobljeno zaradi
nastopa zavarovanega primera. Pobudniki so pravico pridobili po 152. členu
ZPIZ92 v zvezi s telesno okvaro, ki je nastala med zavarovanjem in je bila
opredeljena kot izguba, bistvenejša poškodba ali znatnejša onesposobljenost
posameznih organov ali dela telesa, kar otežuje aktivnost organizma in zahteva
večje napore pri zadovoljevanju življenjskih potreb, ne glede na to, ali ta
okvara povzroča invalidnost ali ne. Pravica do invalidnine se je ugotavljala in
priznavala ne glede na to, kje je imel zavarovanec prebivališče v času, ko je nastopil
zavarovani primer, in ne glede na njegovo premoženjsko stanje. Okoliščina, ali
je do telesne poškodbe prišlo pri delu ali zaradi poklicne bolezni, oziroma ali
je do nje prišlo kot posledica bolezni ali poškodbe izven dela, je vplivala le
na višino odmerjene invalidnine.
16. Iz načela zaupanja v pravo torej
izhaja, da nova ureditev pokojninskega in invalidskega zavarovanja ne sme brez
utemeljenega razloga posegati v pravni položaj, ki ga je upravičencem
zagotavljal prejšnji ZPIZ92. Pobudniki izpodbijani ureditvi nasprotujejo
predvsem zato, ker jim ne omogoča prejemanja denarnega zneska iz naslova
invalidnine ter dodatka za pomoč in postrežbo, oziroma jim do uveljavitve
ZPIZ-1C ni omogočala niti prejemanja invalidnine za telesno okvaro, ki je
posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni. Prizadevajo si za
vzpostavitev izplačevanja sicer pripadajočih pravic. Čeprav tretji odstavek
186. člena ZPIZ-1 pobudnikom obravnavanih in pred svojo uveljavitvijo
dodeljenih pravic izrecno ne jemlje, jim s predpisano omejitvijo glede
prebivališča njihovo uresničevanje oteži do te mere, da jih ne morejo uživati.
Formalno vzdrževanje pravic (390. člen ZPIZ-1), brez praktične možnosti
uživanja, saj bi se pobudniki (razen Ibrahima Džafića) morali za to za stalno
preseliti v Slovenijo in izpolniti pogoje za pridobitev stalnega prebivališča,
ne omili ocene, da je njihova pravica izvotlena. Z razlago izpodbijane določbe,
da pogoj, ki omejuje izplačevanje navedenih prejemkov le na ozemlje Republike
Slovenije, velja tudi v primeru pobudnikov, ki so pravice pridobili pred
uveljavitvijo ZPIZ-1, se zato spreminja njihov pravni položaj na slabše.
17. Zaradi spoštovanja načel, ki izhajajo
iz 2. člena ustave, bi moral imeti zakonodajalec v prevladujočem javnem
interesu utemeljen razlog za to, da bi lahko poslabšal pravni položaj
upravičencev v zvezi z obravnavanimi prejemki. Finančni razlogi, ki so na
splošno utemeljevali javni interes za izvedbo reforme sistema pokojninskega in
invalidskega zavarovanja ter iz nje izhajajoče postopno prilagajanje
zmanjševanju števila aktivnega prebivalstva na eni strani in povečevanju
števila upokojencev na drugi strani, sami zase niso zadosten razlog za tako
drastičen poseg v uživanje pridobljenih pravic upravičencev, ki v Sloveniji
niso imeli stalnega prebivališča že ob dodelitvi teh pravic, oziroma ob
uveljavitvi ZPIZ-1. Tudi akcesornost obravnavanih pravic ne daje podlage za
prepoved izplačevanja, saj gre za pravici iz obveznega zavarovanja, ki se
pridobita na podlagi posebnega zavarovanega primera. Pogoja stalnega
prebivališča upravičenca v Sloveniji pa tudi ni mogoče povezovati s
premoženjskimi razmerami, ker se te pri odločanju o pravicah ne upoštevajo,
kakor je bilo že obrazloženo. Ker se je tudi zakonodajalec sam v prehodni
določbi 390. člena ZPIZ-1 opredelil za varstvo pravic, pridobljenih po
prejšnjih predpisih, kar lahko pomeni le takšno varstvo, ki omogoča tudi
uživanje pravic, posebnih razlogov za dodatno poslabšanje položaja obravnavanih
oseb pa ni navedel, tretji odstavek 186. člena ZPIZ-1 v obsegu, ki zajema tudi
izplačevanje invalidnine ter dodatka za pomoč in postrežbo, ki so jih
upravičenci uveljavili pred 1. 1. 2000, ni v skladu z 2. členom ustave. Ustavno
sodišče ga je zato v navedenem obsegu razveljavilo. Ker je ustavno sodišče tretji
odstavek 186. člena ZPIZ-1 v navedenem obsegu razveljavilo že zaradi
ugotovljenega neskladja, ni presojalo še njegove skladnosti s 14. in z 52.
členom ustave.
18. Po prvem odstavku 34. člena ZUstS v
postopku pred ustavnim sodiščem nosi vsak udeleženec svoje stroške, če ustavno
sodišče ne odloči drugače. Za takšno drugačno odločitev bi morali obstajati
posebni razlogi, ki jih pooblaščenec, ki je povračilo stroškov uveljavljal, ne
navaja. Zato je ustavno sodišče predlog zavrnilo in odločilo, da nosijo pobudniki
sami svoje stroške tega postopka.
C)
19. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo
na podlagi 43. člena in drugega odstavka 34. člena ZUstS v sestavi: predsednica
dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnici in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko
Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril
Ribičič in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo s sedmimi glasovi proti enemu.
Proti je glasoval sodnik Čebulj. Pritrdilno ločeno mnenje je dala sodnica Wedam
Lukić.
Št. U-I-57/00-51
Ljubljana, dne 22. maja 2003.
Predsednica
dr. Dragica Wedam Lukić l. r.