Ustavno sodišče je v postopku odločanja o
ustavnih pritožbah A. A. iz Ž. Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji
dne 3. julija 2003
o d l o č i l o:
Sklep Okrožnega sodišča v Novem mestu št. Ks 6/2000 z dne 17. 1.
2000, sklep istega sodišča št. K 24/97 z dne 29. 12. 1999, sklep istega sodišča
št. Ks 25/2000 z dne 23. 3. 2000 in sklep istega sodišča št. K 24/97 z dne 2.
2. 2000 se razveljavijo in se zadeva vrne Okrožnemu sodišču v Novem mestu v
novo odločanje.
O b r a z l o ž i t e v
A)
1. Ker je državni tožilec odstopil od
pregona, je ustavni pritožnik kot subsidiarni tožilec prevzel kazenski pregon
zoper obdolženca. Kazenski postopek, ki je tekel po obtožbi subsidiarnega
tožilca, se je končal s pravnomočno oprostilno sodbo.
2. Pritožnik z ustavnima pritožbama
izpodbija pravnomočne sklepe, s katerimi mu je sodišče na podlagi tretjega
odstavka 96. člena zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in
nasl. – v nadaljevanju: ZKP) naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka, in
sicer izdatke in nagrado za oba zagovornika pravnomočno oproščenega obdolženca.
S sklepom Okrožnega sodišča v Novem mestu št. Ks št. 6/2000 v zvezi s sklepom
istega sodišča št. K 24/97 je sodišče pritožniku naložilo plačilo stroškov
odvetnika v višini 275.215 SIT, s sklepom senata Okrožnega sodišča v Novem
mestu št. Ks 25/2000 v zvezi s sklepom istega sodišča št. K 24/97 pa stroške
odvetnice v višini 150.809 SIT.
3. V zvezi z izpodbijanimi sklepi pritožnik
zatrjuje kršitev 22. člena ustave (enako varstvo pravic) in 155. člena ustave
(prepoved povratne veljave pravnih aktov). Meni, da se predpisi ne smejo
uporabljati za nazaj, še zlasti ne, če takšna uporaba škoduje prizadetemu. Po
mnenju pritožnika je sodišče napačno uporabilo zakon, zavzelo napačno stališče
o razlagi zakona in s tem kršilo pritožnikovo pravico iz 22. člena ustave.
Pritožnik meni, da je dolžan plačati le stroške, ki so nastali od 23. 1. 1999
dalje, ne pa tudi tistih, ki so nastali pred tem datumom, torej pred začetkom
veljavnosti zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o kazenskem postopku
(Uradni list RS, št. 72/98 – v nadaljevanju: ZKP-A). V zvezi s tem navaja, da
oškodovanec, ki prevzema kazenski postopek od državnega tožilca po 23. 1. 1999,
gleda na prevzem s čisto drugega vidika (možnost, da bo moral plačati vse
stroške) kot tisti oškodovanec, ki se je odločil za prevzem postopka pred 23.
1. 1999 (neobremenjenost glede plačila vseh stroškov kazenskega postopka).
4. Ustavno sodišče je ustavni pritožbi
sprejelo v obravnavo dne 11. 10. 2002. Ustavni pritožbi je na podlagi 56. člena
zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS)
poslalo v odgovor Okrožnemu sodišču v Novem mestu, ki nanju ni odgovorilo.
B)
5. Ustavni pritožnik navaja, da so
izpodbijani sklepi kršili njegovo pravico do enakega varstva pravic (22. člen
ustave) in prepoved povratne veljave pravnih aktov (155. člen ustave). V
postopku za preizkus ustavne pritožbe ustavno sodišče preizkuša le, ali so bile
z izpodbijanim pravnim aktom kršene pritožnikove človekove pravice in temeljne
svoboščine. Ker določba 155. člena ustave teh ne ureja, morebitne kršitve te
določbe ustave ustavno sodišče ne more samostojno preizkusiti.
6. Glede zatrjevanih kršitev in nepravilne
uporabe določb ZKP je ustavno sodišče v svojih odločitvah o ustavnih pritožbah
že večkrat poudarilo, da ni instanca sodiščem, ki odločajo v kazenskem
postopku, in ni pristojno presojati pravilnosti ugotovitev dejanskega stanja
ter uporabe materialnega in procesnega prava samih po sebi. Po ustaljeni ustavnosodni
presoji se ustavno sodišče pri odločanju o ustavni pritožbi omeji na presojo,
ali sporna odločitev temelji na kakšnem z vidika varstva človekovih pravic
nesprejemljivem pravnem stališču ali če je tako očitno napačna ter brez razumne
pravne obrazložitve, da jo je mogoče oceniti za arbitrarno oziroma samovoljno
(tako že v sklepu št. Up-103/97 z dne 26. 2. 1998 – OdlUS VII, 118). V takih
primerih je mogoče govoriti o kršitvi pravice do enakega varstva pravic iz 22.
člena ustave.
7. Ustavni pritožnik je v pričujočih
zadevah prevzel pregon od državnega tožilca, ko je veljala ureditev ZKP, po
kateri stroški, ki so nastali v takšnih primerih, bremenijo proračun, ne glede
na izid postopka. V času trajanja obeh kazenskih postopkov, v katerih je bil
subsidiarni tožilec ustavni pritožnik, je zakonodajalec ureditev spremenil
tako, da stroške prevzetih kazenskih postopkov, ki se ne končajo z obsodilno
sodbo in tudi ne z zavrnilno sodbo iz razlogov na strani obdolženca (smrt,
zastaranje ne po krivdi tožilca) ali po dogovoru med obdolžencem in
oškodovancem o umiku obtožbe, nosi subsidiarni tožilec (spremenjeni tretji
odstavek 96. člena ZKP). ZKP-A je začel veljati 23. 1. 1999, torej pred izdajo
izpodbijanih odločb o stroških. ZKP-A ne vsebuje prehodnih določb, ki bi se
nanašale na vprašanje odmere stroškov kazenskega postopka.
8. Okrožno sodišče je v izpodbijanih
sklepih novo določbo ZKP o stroških uporabilo za vse stroške, tako tiste, ki so
nastali pred njeno uveljavitvijo, kakor tudi tiste, ki so nastali po njej.
Uporaba nove določbe za pozneje nastale stroške med ustavnim pritožnikom in
okrožnim sodiščem ni sporna, saj bi se jim lahko izognil tako, da bi opustil
pregon. Ustavni pritožnik takšno razlago sprejema in je te stroške pripravljen plačati.
9. ZKP-A ne ureja izrecno (oziroma povedano
drugače, z jezikovno razlago iz njega ni mogoče ugotoviti), ali se nove določbe
o stroških uporabljajo tudi za tiste stroške, ki so nastali pred njegovo
uveljavitvijo. Tega ni mogoče sklepati niti s pomočjo teleološke razlage.
Zakonodajalec je namreč v postopku pred ustavnim sodiščem v zadevi št.
U-I-95/00 (sklep z dne 4. 7. 2002, OdlUS XI, 150) pojasnil, da je bil namen
novele omejiti število nepotrebnih prevzemov kazenskega pregona. Iz tega ne
more izhajati, da je bil zakonodajalčev namen za nazaj sankcionirati tiste
subsidiarne tožilce, ki so pregon že prevzeli pred spremembo ureditve, pa nato
v kazenskem postopku niso bili uspešni. Takšnega namena zakonodajalec ni nikoli
izrazil.
10. Vendar je treba v primeru, če bi bila
takšna razlaga mogoča, upoštevati ustavne določbe, saj so skladno s 125. členom
ustave sodniki pri opravljanju sodniške funkcije vezani na ustavo in zakon.
Pomembno vlogo pri razlagi zakonov imajo ustavna načela.1 Ta imajo svoj poseben
pomen prav pri uresničevanju in usmerjanju razlage posameznih pravnih pravil.
Med takšna načela sodi tudi načelo zaupanja v pravo, ki izhaja iz 2. člena
ustave.
11. V konkretnem primeru je ustavni
pritožnik, ko je pregon prevzel, glede na tedaj veljavno zakonsko ureditev
lahko upravičeno zaupal, da bodo tudi v primeru zanj neuspešnega zaključka
kazenskega postopka stroški postopka bremenili proračun. Tudi po spremembi
ureditve ni mogel pričakovati, da bo sodišče zakon uporabilo tako, da ga bo
obremenilo s plačilom tudi tistih stroškov kazenskega postopka, ki so nastali
že pred uveljavitvijo ZKP-A, in ga tako za nazaj sankcioniralo za domnevno
neupravičen prevzem pregona.
12. Zaradi očitnega neskladja sprejete
razlage z ustavo je okrožno sodišče v izpodbijanih sklepih uporabilo pravo
očitno napačno. S tem je kršilo tudi pritožnikovo pravico do enakega varstva
pravic iz 22. člena ustave. Zato je ustavno sodišče izpodbijane sklepe
razveljavilo in zadevo vrnilo v novo odločanje. Okrožno sodišče bo pri tem moralo
stroške kazenskega postopka razdeliti na tiste, ki so nastali pred
uveljavitvijo ZKP-A, in na tiste, ki so nastali po tem, ustavnega pritožnika pa
glede na izid kazenskega postopka obremeniti le s slednjimi.
C)
13. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na
podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Dragica
Wedam Lukić ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze
Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič in
dr. Mirjam Škrk. Odločbo je sprejelo soglasno.
Št. Up-100/00-16
Up-199/00-19
Ljubljana, dne 3. julija 2003.
Predsednica
dr. Dragica Wedam Lukić l. r.
____________________________
1 Pavčnik, M.: Argumentacija v pravu. Cankarjeva
založba, Ljubljana, 1998, str. 88.